VSL Sodba II Kp 24946/2015

Jedro

Oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obtoženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je spolno občeval in tudi storil drugo spolno dejanje z osebo drugega spola tako, da je zlorabil njeno duševno motnjo in tudi drugačno stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati, s tem, da je

dne 28. 10. 2014 v stanovanju na naslovu B. 1/a v C. rekel D. D., da bosta imela spolne odnose in ji šel najprej z roko za hlače in nato še za spodnje hlače in jo začel otipavati po mednožju in ji rekel naj se sleče, ter jo nato rahlo porinil tako, da se je vsedla na kavč, se sezul in slekel in začel proti njeni volji z njo spolno občevati, nakar ga je morala na njegovo zahtevo še oralno zadovoljiti, nakar je z njo občeval še od zadaj, vse do izliva, pri čemer je zlorabil trajno duševno motnjo D. D. v obliki duševne manjrazvitosti, zaradi cerebralne poškodovanosti in diplegije spastice, zaradi katere je D. D. na nivoju 9-12 letnega otroka in se mu tako ni mogla upirati,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanko D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Oškodovanko D. D. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh očitkov po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat.

3. Sodišče druge stopnje je na zahtevo obtoženčevih zagovornikov v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegove zagovornike in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo je pristopil le obtoženčev zagovornik, vendar so bili vsi pravilno obveščeni, zato to ni bila ovira, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Na podlagi šestega odstavka 378. člena ZKP je pritožbeno sodišče glede na vsebino obravnavane zadeve na seji senata izključilo javnost zaradi varovanja osebnosti oškodovanke in osebnega ter družinskega življenja obtoženca (295. člen ZKP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje se glede na očitek obtožencu iz izreka izpodbijane sodbe, upoštevaje dokazne zaključke sodišča prve stopnje in relevantno spisovno gradivo strinja s pritožbeno argumentacijo, da duševno stanje oškodovanke v obravnavani zadevi samo po sebi ni takšno, da bi zadostovalo za zaključek, da se ravno zaradi tega stanja obtožencu med izvršitvenim ravnanjem ni mogla upirati in da jo je iz tega razloga potrebno šteti za slabotno osebo v smislu prvega odstavka 172. člena KZ-1.

7. Sodišče druge stopnje je že v sodbi II Kp 31769/2012 z dne 27. 2. 2019 poudarilo, da zgolj dejstvo, da je oškodovanka oseba s primarno nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, še ne pomeni, da gre za slabotno osebo, ki se ne zaveda pomena in posledic spolnega življenja in zato ne more imeti v oblasti svojega razuma in volje v smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Inkriminacija po 172. členu KZ-1 ščiti slabotne osebe kot posebno skupino žrtev, pri katerih storilec zlorabi njihovo duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne morejo upirati. Osrednja kazenskopravno zavarovana dobrina je spolna samoodločba oseb, ki so slabotne in ki zaradi takega stanja niso sposobne nuditi odpora. V teoriji spolnega kazenskega prava je zastopano stališče, da gre pri tej kategoriji kaznivih dejanj za spolno ravnanje z osebami, ki sploh ne morejo oblikovati volje ali je na elementarni ravni niso sposobne izraziti,¹ pri čemer se poudarja, da omejenost sposobnosti za odpor ne zadošča, temveč mora iti za nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora.²

8. Izrek izpodbijane sodbe obtožencu očita, da je spolno občeval in tudi storil drugo spolno dejanje z osebo drugega spola tako, da je zlorabil trajno duševno motnjo oškodovanke v obliki duševne manjrazvitosti, zaradi cerebralne poškodovanosti in diplegije spastice, zaradi katere je oškodovanka na nivoju 9-12 letnega otroka in se mu tako ni mogla upirati. Sodišče prve stopnje dokazanost takšnega očitka v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja z razlogovanjem, da je obtoženec kritičnega dne proti volji oškodovanke z njo spolno občeval na način, kot se mu očita v izreku sodbe, pri čemer je zlorabil njeno duševno motnjo, ki se kaže v obliki (lažje) duševne manjrazvitosti, zaradi katere je oškodovanka na nivoju 9-12 letnega otroka in se mu tako ni mogla uspešno upreti.

9. Pritožniki v pritožbi utemeljeno izpostavljajo mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke E. E., da gre pri oškodovanki za prvo kategorijo duševne prizadetosti, tj. lažjo duševno prizadetost (manjrazvitost). Gre za niz simptomov, med katerimi je najpomembnejši primanjkljaj intelektualnih sposobnosti, pogosto povezan z zmanjšano sposobnostjo prilagajanja socialnim situacijam, novim življenjskim okoliščinam in razmeram. Oškodovankin IQ je okoli 71, njena globalna raven duševnega razvoja in globalnega funkcioniranja pa je na nivoju sposobnosti devet do dvanajstletnega otroka. Kot na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja sodna izvedenka, se je oškodovanka v vsakdanjih življenjskih situacijah kljub temu, da je osebno preprostejša, znala postaviti zase. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v bistvenem povzelo in v celoti sprejelo, je razvidno tudi, da oškodovanka ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti. Obravnavani dogodek se ni zgodil po njeni volji, v odnos z obtožencem ni privolila in se je zavedala, da je bila meja prekoračena. Zaslišane priče, na izpovedbe katerih se utemeljeno sklicujejo pritožniki, so tekom postopka pojasnile, da se je oškodovanka v vsakdanjih odnosih znala postaviti zase in sprejemati odločitve, da je bila izvoljena v nadzorni odbor hišnega sveta v njihovem bloku, urejala stanovanjski kredit na banki in da je tudi oškodovankina lečeča psihiatrinja dr. F. F. ocenila, da je njeno funkcioniranje v socialnih interakcijah presenetljivo dobro. Iz podatkov spisa je razvidno, da je priča G. G., socialna delavka Varstveno delavnega centra (VDC) H., oškodovanko na glavni obravnavi kljub njeni diagnozi ocenila kot osebo, ki je med bolj sposobnimi v njihovem zavodu. Po mnenju priče I. I., delavke VDC, se oškodovanka kar zna postaviti zase. Priča J. J. jo je ocenil kot samostojno, pri čemer je dodal, da, kot vsi uporabniki njihovega zavoda, potrebuje določeno vodenje. Oškodovankina mama K. K. pa je pojasnila, da je oškodovanka imela do približno leta 2012 oziroma 2013 tudi moškega (partnerja), sedaj pa ga nima več.

10. Sodišče druge stopnje glede na takšno dejansko stanje, zlasti upoštevaje mnenje sodne izvedenke, soglaša s pritožbenimi navedbami, da oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, zato še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

11. Sodišče druge stopnje poudarja, da pri presoji pritožbenih navedb ni prezrlo mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke, da dejanje spolne zlorabe ne sodi med vsakdanje življenjske situacije, temveč predstavlja najhujši poseg v našo intimnost, zaradi katerega žrtve običajno zmrznejo in se storilcu ne uprejo. Vendar je v tej zvezi najprej na mestu ugotovitev, da sodna izvedenka opisuje običajen pojav pri vseh žrtvah spolne zlorabe, ki je torej neodvisen od njihove siceršnje duševne (ne)razvitosti. Nadalje pa je v obravnavani zadevi ključno, da sodna izvedenka glede mehanizma "zamrznitve" pri oškodovanki ugotavlja, da je ta pri slednji prisoten že iz časa odraščanja, in sicer zaradi travmatske izkušnje z očetom, ki je bil do oškodovanke fizično in psihično nasilen, jo pogosto pretepal in uporabljal tudi vulgarne izraze. Sodna izvedenka je v pisnem mnenju zapisala, da so travmatske razmere odraščanja pri oškodovanki poleg njene duševne manjrazvitosti vplivale na razvoj njene lastne osebnosti, pri čemer je slabša diferenciranost pri oškodovanki povzročila, da je travmo iz otroštva težje predelala, po obravnavanem dogodku pa je njena večja togost v mišljenju povzročila, da dogajanje težje predeluje in ima glede določenih vsebin prevalentne misli. Kljub temu sodna izvedenka oškodovankin odziv do moških, zlasti v primerih, ko želi moški dominirati, povezuje z njeno travmatsko izkušnjo odraščanja z nasilnim očetom in ne morebiti z njeno duševno manjrazvitostjo, kar je jasno razvidno iz njenega odgovora na 3. zastavljeno vprašanje na strani 9 pisnega mnenja. Tudi ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi je sodna izvedenka obrazložila, da gre pri oškodovanki poleg duševne manjrazvitosti tudi za problem psihične in fizične travmatiziranosti iz časa otroštva, zaradi česar se je v času inkriminiranega dogodka mehanizem njene psihične obrambe reaktiviral.

12. V strokovni literaturi je zaslediti, da nemoč žrtve, zaradi katere ta se spolnim ravnanjem ne more upreti, lahko izzove tudi sovpad posebne osebnostne strukture žrtve in presenečenja, strahu ali šoka zaradi ravnanja storilca.³ Vendar v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tega v dokaznih zaključkih izpodbijane sodbe ne ugotavlja, niti konkretni opis iz izreka sodbe obtožencu tega ne očita. Mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke L. L., ki se nanaša na mehanizem "zamrznitve" zato za presojo v tej zadevi ne more biti upoštevno, saj je pojav zamrznitve iz strahu pri oškodovanki po mnenju sodne izvedenke etiološko jasno razločen od njene siceršnje duševne manjrazvitosti, izrabljanje oškodovankinega strahu kot eventuelnega razloga njene slabotnosti pa se obtožencu v dejstvenem opisu v izreku sodbe ne očita.

13. Kot uvodoma navedeno, je sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke v izpodbijani sodbi skladno z očitkom iz obtožbe oprlo izključno na dejstvo, da je oškodovanka (lažje) duševno manjrazvita in iz tega razloga na ravni 9-12 letnega otroka. V 17. in 18. točki obrazložitve sodbe je slabotnost oškodovanke utemeljevalo zgolj z njenim duševnim stanjem, kot je prisotno v oškodovankinem vsakdanjem življenju. Takšno stanje pa, kot utemeljeno uveljavljajo pritožniki, samo po sebi pri oškodovanki ni povzročilo, da se obtožencu v času inkriminiranega dogodka ni mogla upreti, kar je bistven pogoj, da je osebo mogoče šteti za slabotno v smislu prvega odstavka 172. člena KZ-1.

14. Pritožniki glede na navedeno utemeljeno grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec z ravnanjem iz izreka sodbe izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe iz prvega odstavka 172. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje, ki v opisanem ravnanju obtoženca ni prepoznalo zakonskih znakov kakšnega drugega (po teži enakovrednega ali lažjega) kaznivega dejanja, je zato pritožbi obtoženčevih zagovornikov ugodilo in v skladu z določbo petega odstavka 392. člena izpodbijano sodbo samo spremenilo tako, da je obtoženca A. A. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Do ostalih pritožbenih navedb se posledično ni posebej opredeljevalo.

15. Navedena sprememba je narekovala tudi spremembo izpodbijane sodbe v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Oškodovanko D. D. je v posledici sprejete odločitve na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (II. točka izreka te sodbe), o stroških kazenskega postopka pa je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

-------------------------------
¹ D. Korošec: Spolnost in kazensko pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2008, str. 238.
² Ibid., str. 240. Enako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 995.
³ D. Korošec: Spolnost in kazensko pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2008, str. 240. Enako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 995-996.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 205/2016
• sodba U 1259/2002
• VSM sodba I Kp 726/2008