VSL Sodba III Kp 21397/2017

Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče pri odločitvi o tem, ali bo preklicalo pogojno obsodbo ali ne, vezano na predlog državnega tožilca in da je v predmetni zadevi ravnalo nezakonito in v nasprotju z načeli kazenskega prava, ker je pogojno obsodbo preklicalo samoiniciativno. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem ali fakultativnem) dolžno upoštevati, kar pomeni, da ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Enaka situacija pride v poštev tudi v primeru priznanja krivde obtoženca, saj se le-ta s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava. Z drugimi besedami, sodišče odloči o preklicu pogojne obsodbe tudi brez predloga strank.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora, v katero se všteje čas pripora od dne 19. 5. 2017 dalje.

Pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 44765/2010 z dne 14.10.2014, se ne prekliče.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo izdano na podlagi priznanja krivde, pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1 in mu za to dejanje določilo kazen enajst mesecev zapora. Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 44765/2010 z dne 14. 10. 2014, s katero je bila določena kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Ob upoštevanju kazni enajst mesecev zapora in kazni iz preklicane pogojne obsodbe, je po določbi prvega odstavka 53. člena KZ-1 in tretjega odstavka 59. člena KZ-1izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora od 19. 5. 2017 dalje. Odločilo je, da je obtoženec dolžan oškodovancu plačati znesek 30,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 dalje do plačila. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Pod točko II izreka je obtoženca oprostilo kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1; oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, glede stroškov kazenskega postopka pa je odločilo, da v tem delu bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

2. Zoper obsodilni del sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve določb kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji pritožil obtoženčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa je predlagal, da sodišče obtožencu samo spremeni kazensko sankcijo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je kaznivi dejanji, ki ju je državni tožilec pod točko 1 in 2 obtožbe opredelil kot dve (samostojni) kaznivi dejanji velike tatvine, sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Pritožnik navedene pravne kvalifikacije (ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljena) ne izpodbija, pač pa graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ki da je brez predloga državnega tožilca preklicalo pogojno obsodbo. Poleg tega naj bi sodišče pri izreku enotne kazni v višini enega leta in šestih mesecev zapora, pa tudi pri določitvi kazni za očitano kaznivo dejanje, ravnalo v nasprotju z določbo 285. č člena ZKP, po kateri sodišče v primeru priznanja krivde ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

5. Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče pri odločitvi o tem, ali bo preklicalo pogojno obsodbo ali ne, vezano na predlog državnega tožilca in da je v predmetni zadevi ravnalo nezakonito in v nasprotju z načeli kazenskega prava, ker je pogojno obsodbo preklicalo samoiniciativno. Sodišče je namreč določbe o preklicu (obligatornem ali fakultativnem) dolžno upoštevati, kar pomeni, da ni v prosti presoji sodišča, ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 23239/2014-83 z dne 16 .6. 2016). Sodišče druge stopnje meni, da povsem enako stališče pride v poštev tudi v primeru, ko sodišče odloča na podlagi priznanja krivde obtoženca, saj se le-ta s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013). Povedano drugače, v primeru ko in če so podani pogoji, bodisi za obligatoren ali pa fakultativen preklic pogojne obsodbe, je prvostopenjsko sodišče dolžno o tem odločiti tudi brez predloga strank ter sprejeti odločitev skladno z določbo 59. člena KZ-1. Zato pritožbena graja ni utemeljena.

6. Pač pa pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v delu ko je za predmetno (nadaljevano) kaznivo dejanje določilo kazen v višini enajst mesecev zapora, ravnalo v nasprotju z že omenjeno določbo 285. č člena ZKP, ki sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, sicer zavezuje zgolj v delu glede kaznivega dejanja, ki je pod obtožbo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je državni tožilec, tako v obtožnici kot tudi na predobravnavnem naroku predlagal, da se obtoženemu A. A. (v primeru priznanja krivde) za kaznivo dejanje pod točko 1 določi kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 obtožbe pa kazen pet mesecev zapora. V primeru, da bi sodišče sledilo predlogu državnega tožilca glede predlagane kazenske sankcije in pravne kvalifikacije, bi seštevek tako določenih kazni znašal enajst mesecev, pri čemer pa enotna kazen (upoštevajoč načelo o aspiraciji - 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) ne bi smela doseči seštevka posameznih kazni. Ker pa je prvostopenjsko sodišče samo prekvalificiralo dve kaznivi dejanji velike tatvine v eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine in je za to kaznivo dejanje določilo kazen enajst mesecev zapora, je s tem v nasprotju z določbo 285. č člena ZKP obtožencu „izreklo“ strožjo kazensko sankcijo, kot jo je (v zvezi z očitanima dejanjema) predlagal državni tožilec. Sodišče prve stopnje je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, zato je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče na predlog pritožnika saniralo na način, da je obtožencu za obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora od 19. 5. 2017 dalje.

7. Pritožba pa je utemeljena tudi v delu ko pritožnik navaja, da v danem primeru ni pogojev za preklic pogojne obsodbe, ker gre za drugovrstno kaznivo dejanje nasilništva, več predhodno izrečenih pogojnih obsodb pa ni utemeljen razlog za preklic. Sicer ni nobenega dvoma, kar ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, da je obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine obtoženec storil v preizkusni dobi, ki je bila skupaj z osem mesečno zaporno kaznijo določena v okviru pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 44765/2010 z dne 14. 10. 2014, ki je postala pravnomočna istega dne in da je s takšnim postopanjem obtoženec do neke mere zlorabil zaupanje sodišča. Vendar pa ta okoliščina, kot tudi dejstvo glede števila predhodno izrečenih pogojnih obsodb, ki jih je bil do sedaj „deležen“ obtoženec, ne predstavljata okoliščini, ki bi narekovali preklic pogojne obsodbe. Če gre za t. i. fakultativni preklic (kot je to v obravnavani zadevi), odloči sodišče ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena (drugi odstavek 59. člena KZ-1). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil obtoženec z zgoraj navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 44765/2010 z dne 14. 10. 2014 obsojen za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Torej za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, ki ga je na škodo svoje takratne partnerke B. B., izvršil v juliju in avgustu 2009. V obravnavani zadevi je obtoženec procesuiran zaradi storitve premoženjskih deliktov, torej zaradi povsem drugega kaznivega dejanja, pri katerem ga je vodil koristoljubnostni motiv, ki pa s prej omenjenim kaznivim dejanjem, pri katerem je podana tudi večletna časovna distanca, nima nobene zveze.

8. Po presoji navedenih okoliščin sodišče druge stopnje ugotavlja, da v konkretnem primeru preklic pogojne obsodbe ni na mestu. Zato je pritožbi zagovornika ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo, ne le v delu, da je (iz že pojasnjenih razlogov) izreklo nižjo kazen zapora, ampak tudi na način, da je odločilo, da se pogojna obsodba ne prekliče, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 10343/2020
• VSL Sodba VI Kp 19873/2018
• VSL Sodba VI Kp 25754/2020