VSL Sodba II Cp 893/2019

Jedro

Pravna naslova za pridobitev osebnih služnosti po SPZ sta le pravni posel ali sodna odločba, priposestvovanje (pridobitev na podlagi zakona) pa ne. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003).

Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je izročilna pogodba, na katero se opira tožnica, vsebinsko opredelila služnost stanovanja v njeno korist kot pravico rabe dveh prostorov v stanovanjski hiši tožencev in ne kot neomejeno pravico uživanja stanovanjskega poslopja. Vtoževani prostori niso bili predmet pogodbe, saj so bili zgrajeni kasneje, kot je bila sklenjena izročilna pogodba. To pa pomeni, da tožnica zanje ni izkazala že zatrjevanega pravnega naslova svoje posesti. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da pravice na njih ni mogla niti priposestvovati, ker za pridobitev pravice na tej podlagi ni izpolnjen časovni pogoj 20-letne priposestvovalne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I., II., III. in V. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi delne pripoznave tožbenega zahtevka izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave tako, da je ugotovilo, da obstaja v korist tožnice osebna služnost z vsebino brezplačne, dosmrtne uporabe dveh prostorov v stanovanjski stavbi na parceli 279/1 k.o. ..., številka stavbe 389, vendar samo takrat, ko je tožnica doma, in obveznost tožene stranke, da tožnici, kadar je doma, nudi brezplačno, dosmrtno uporabo dveh prostorov v navedeni nepremičnini (točka I. izreka). V točki II. izreka je o presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (za ugotovitev, da v korist tožnice obstoji dosmrtna brezplačna služnostna pravica stanovanja v prostorih v vzhodnem delu mansarde stanovanjske stavbe na parceli št. 279/1, in sicer: kopalnici, spalnici, dnevnem prostoru z balkonom). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za prepoved vsakršnega oviranja izvrševanja vtoževane pravice tožnice (točka III. izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, opisano v točki IV. izreka. O pravdnih stroških je odločilo v točki V. izreka tako, da jih je tožnica dolžna povrniti tožencem v višini, ki bo odmerjena s posebnim sklepom.

2. Tožnica vlaga pritožbo, s katero izpodbija sodbo (točke I., II., III. in V. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ter povračilo pravdnih stroškov. Navaja, da je izrek sodbe, oblikovan na podlagi pripoznave, nedoločen in neizvršljiv. Pripoznava je šikanozna in je sodišče ne bi smelo sprejeti. V nasprotju z izročilno pogodbo z dne 29. 5. 1981 pripoznava ne opredeljuje podrobneje, na katere prostore se nanaša. Dejstvo, da je tožena stranka z enostranskim posegom v posestno stanje povzročila predmetno pravdo, govori v prid tezi tožnice, da sodišče pripoznave zahtevka ne bi smelo upoštevati. Ugovor tožene stranke, da pripoznavo podaja skladno z navedeno izročilno pogodbo, ne vzdrži. Pripoznava tožene stranke v vsebinskem smislu tožbenemu zahtevku dejansko nasprotuje.

Pritožnica nadalje kot zmotno graja odločitev sodišča, da ni priposestvovala vtoževane služnosti stanovanja. Posest na prostorih, ki so predmet tožbenega zahtevka, je izvrševala v potrebnem času za priposestvovanje. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/2015, na katero se sklicuje sodišče, ne daje podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Trajanje priposestvovalne dobe bi bilo treba upoštevati po pravilih, veljavnih pred uveljavitvijo SPZ² in ne na način, da z uveljavitvijo SPZ priposestvovalna doba neha teči. Odločba Vrhovnega sodišča po prepričanju tožnice ustvarja neutemeljeno in nerazumno razlikovanje pravnih položajev strank, katerim se 20-letna priposestvovalna doba izteče pred uveljavitvijo SPZ, v razmerju do tistih, ki se jim priposestvovalna doba izteče po uveljavitvi SPZ. Način in obseg izvajanja pravice tožeče stranke ni bil sporen do 9. 7. 2018. Zato sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti. Nasprotna odločitev predstavlja kršitev ustavnih pravic tožnice.

Za odločanje ni bistveno, ali je obravnavano stanovanje že obstajalo v času sklepanja pogodbe, pač pa dejansko izvrševanje pravice tožnice. Dejanska ugotovitev sodišča, da je predmetno stanovanje tožnica uporabljala šele od leta 1985, ni obrazložena. Napačna je ugotovitev, da posest tožeče stranke ni bila izključna, in presoja, da je šlo le za rabo in ne za služnost stanovanja. Sedaj veljavni SPZ ne omogoča ločevanja na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih navaja sodišče. Trditve tožencev o zagotavljanju dveh sob se ne skladajo z dejanskim stanjem. Tožnici je bilo do dogodka, ki je povzročil predmetno pravdo, zagotovljeno bivanje v stanovanju, ki ga konkretizirano vtožuje. Tožena stranka ni dokazala, da bi v vsem času od ureditve tožničinega stanovanja tudi sama imela posest na njem. Napačen je zaključek o nedobrovernosti na strani tožnice, saj je posest izvajala na podlagi pogodbe, stanovanje opremila z lastnimi sredstvi in po svojem okusu in se brez predhodne najave lahko kadarkoli vanj naselila. Glede trajanja priposestvovalne dobe odločitev nerazumno posega v njene pravice in je v nasprotju z načelom pravne varnosti in predvidljivosti pravnega reda. Preko 30 let je bilo pravno, dejansko in posestno stanje nespremenjeno. Zato uvedba in začetek veljavnosti SPZ ne more biti razlikovalni oziroma odločilni kriterij za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi neizpolnjene priposestvovalne dobe.

Napačna je tudi odločitev o tožbenem zahtevku za varstvo služnosti. Zavrnitev je posledica neustreznega izreka sodbe na podlagi pripoznave. Tudi če je dejansko stanje glede prostorov drugačno, dolgotrajno enako izvrševanje pravice s strani tožnice ni pravno nepomembno, zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku. Tudi ni jasno, kaj sploh lahko pričakuje od sodbe. Ne ve, ali bo vsakič usmerjena v druge prostore in kje se slednji nahajajo. Sodba ni pravična in življenjska, ker ne upošteva dolgoletnega nemotenega dejanskega izvajanja pravice s strani tožnice. Sodna praksa ni formalni pravni vir in bi moralo sodišče v zvezi s pogoji za priposestvovanje odločati izven časovnih okvirov, ki jih je glede priposestvovalne dobe postavila sodna praksa.

3. Toženci so odgovorili na pritožbo. Predlagajo njeno zavrnitev in potrditev sodbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene med njeno mamo in prvima dvema tožencema dne 29. 5. 1981, uveljavljala obstoj dosmrtne brezplačne služnostne pravice stanovanja v prostorih v delu mansarde stanovanjske stavbe, ki jih je konkretno naštela (kopalnica, spalnica, dnevni prostor s kuhinjo in balkonom). Toženci so glede na prevzeto pogodbeno obveznost tožbeni zahtevek pripoznali v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja osebne služnosti v njeno korist z vsebino brezplačne dosmrtne uporabe dveh prostorov v njihovi stanovanjski hiši, vendar samo takrat, ko je tožnica doma. V tem obsegu so pripoznali svojo obveznost, da ji, kadar je doma, nudijo brezplačno dosmrtno uporabo dveh prostorov v navedeni nepremičnini.

6. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (prvi odstavek 316. člena ZPP). Toženec lahko zahtevek pripozna tudi delno – v kvantitativnem smislu, če pripoznava del tistega, kar zahteva tožnik s tožbo, kot je primer v obravnavani zadevi. Ne more pripoznati le tistih zahtevkov, s katerimi stranke skladno s členom 3/3 ZPP ne morejo razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP). Gre za razpolaganja, ki nasprotujejo kogentnim predpisom ali ki so v nasprotju z moralo. Na slednje meri pritožba z navedbami, da je bila pripoznava tožencev šikanozna. Pripoznava tožbenega zahtevka, ki temelji na priznavanju pogodbeno dogovorjene izpolnitve (materialnopravne) obveznosti tožencev do tožnice, ne more pomeniti zlorabe pravic, saj je skladna s temeljnim načelom obligacijskega prava - z dolžnostjo izpolnitve pogodbenih obveznosti. Ocena in ugotovitev sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne bi mogla razpolagati, je pravilna. Smiselno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 6. in 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ob pripoznavi tožbenega zahtevka, ki pomeni toženčevo izjavo, da je tožnikov zahtevek utemeljen, se izkaže, da je izrek sodbe, ki ji je sledil, dovolj določen in jasen, da se ga da izvršiti. Pritožbene navedbe o nedoločenem in neizvršljivem izreku so neutemeljene, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7. Po pripoznavi osebne služnosti rabe dveh prostorov za čas, ko je tožnica doma, je med strankama ostalo sporno, ali je tožnica priposestvovala (tudi) osebno služnost stanovanja na konkretizirano navedenih prostorih v hiši. Svoj tožbeni zahtevek je opirala na izročilno pogodbo, sklenjeno v letu 1981. Trdila je, da je služnost stanovanja v konkretno navedenih vtoževanih prostorih kot dobroverna in zakonita posestnica izvajala neprekinjeno več kot 20 let ter jo na ta način pridobila na podlagi zakona (s priposestvovanjem). Uveljavljala je tudi njeno varstvo zaradi zatrjevanega oviranja izvrševanja služnostne pravice stanovanja ter z začasno odredbo zahtevala zavarovanje nedenarne terjatve. Odločitev o začasni odredbi v pritožbenem postopku ni izpodbijana.

8. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva o obeh tožbenih zahtevkih. Pri sprejemu odločitve je pravilno uporabilo prehodne določbe 266. člena SPZ o obstoju pravic ter 269. člena SPZ o trajanju priposestvovanja. Skladno s stališči sodne prakse, oblikovanimi v sodbi VS RS II Ips 70/2015, je uporabilo merila za priposestvovanje po določilih ODZ. Pravilno je uporabilo 212. člen SPZ v zvezi z zahtevanim varstvom služnostne pravice. Sprejete odločitve in dokazno oceno je pojasnilo v jasnih, popolnih in prepričljivih razlogih. V njih ni nasprotij in pomanjkljivosti, tako da je odločitvi o obeh zahtevkih mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, nestrinjanje z njo, ki jo izraža pritožnica, pa ne vodi do zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka. Ker pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni, razlogom in presoji sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pravna naslova za pridobitev osebnih služnosti po SPZ sta le pravni posel ali sodna odločba³, priposestvovanje (pridobitev na podlagi zakona) pa ne. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003). Nasprotno pritožbeno naziranje in očitki sodišču, da se je nepravilno oprlo na odločbo sodišča VS RS II Ips 70/2015, ko je presodilo, da je priposestvovalna doba nehala teči 1. 1. 2003, je zmotno. Odločitev sodišča je pravilno oprta na 266. in 268. člen SPZ v zvezi z 233. členom istega zakona.

10. Tožnica je opirala tožbeni zahtevek na izročilno pogodbo, sklenjeno v letu 1981, torej v čas veljavnosti ZTLR. Ker navedeni zakon niti posebni zakon, ki naj bi uredil osebne služnostne pravice, slednjih ni uredil, je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 70/2015 zavzelo stališče, da je pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti v času veljavnosti ZTLR treba zapolniti tako, da je priposestvovanje osebne služnosti v času med letoma 1980 in 2003 mogoče, če je imel pravni subjekt nepremičnino v 20-letni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil tudi v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti (analogna uporaba pravil o priposestvovanju stvarne služnosti – prvi odstavek 54. člena ZTLR – z omejitvijo na dobrovernega posestnika – primerjava s priposestvovanjem lastninske pravice), kar je skladno z merili za priposestvovanje po ODZ⁴. Tudi tožnica sama je v tožbenih navedbah opozarjala na navedeno sodno prakso. Po zaključenem dokaznem postopku, ko je sodišče ugotovilo, da se potrebna priposestvovalna doba v obravnavanem primeru do uveljavitve SPZ ni iztekla, pa se z njo ne strinja več in trdi, da bi moralo sodišče v zvezi s pogoji za priposestvovanje odločati izven časovnih okvirjev, ki jih je glede teka priposestvovalne dobe postavila sodna praksa.

11. Drži, da sodna praksa ni formalni pravni vir v Republiki Sloveniji. Kljub temu določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zaradi zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku ga morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah načeloma uporabiti enako. Prav skrbi za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse je namenjeno odločanje Vrhovnega sodišča v revizijskih postopkih. Med drugim je zadolženo tudi za presojo pravnih vprašanj, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni⁵. Za to je šlo v obravnavani zadevi, saj o vprašanju priposestvovanja osebnih služnosti v času veljavnosti ZTLR do uveljavitve SPZ ni bilo ne relevantne zakonske ureditve ne razpoložljive prakse Vrhovnega sodišča⁶. Na ta način sprejeta stališča vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih. Od ustaljene sodne prakse je sicer dopustno odstopiti tedaj, ko ima sodišče za to prepričljive dejanske ali pravne razloge oziroma boljše argumente, kot so tisti, na katerih temelji ustaljena sodna praksa⁷. V obravnavanem primeru tudi pritožbeno sodišče ne najde ne pravnih ne dejanskih razlogov za odstop od navedenih stališč sodne prakse glede teka priposestvovalne dobe.

12. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem to potrjujejo prav dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo:

- da je v korist tožnice do uveljavitve SPZ obstajala in (glede na pripoznavo tožbenega zahtevka) tudi po letu 2003 še obstaja osebna služnost rabe stanovanjskih prostorov v času, kadar je tožnica doma, kot jo je toženka pripoznala in sodišče ugotovilo v delni sodbi na podlagi pripoznave;

- da se je v konkretno vtoževanih prostorih v vzhodnem delu mansarde stanovanjske hiše (in sicer kopalnici, spalnici, dnevnem prostoru s kuhinjo in balkonom) osebna služnost izvajala šele od sredine leta 1985, prej pa je tožnica ob priliki obiskov in dopustov v Sloveniji prebivala v raznih drugih prostorih stavbe;

- da konkretno vtoževani prostori niso bili predmet izročilne pogodbe, saj v času sklepanja pogodbe še niso obstajali – zgrajeni so bili kasneje;

- da je imela tožnica posest vtoževanih prostorov, kadar je iz tujine, kjer živi, z družino prišla v Slovenijo na dopust ali obisk, sicer pa so bili v posesti tožencev;

- da je tožnica opremila sporne prostore, toženca pa sta ves čas nosila vzdrževalne in obratovalne stroške vtoževanih prostorov;

- da je dejansko stanje stanovanjske hiše, kot je obstajalo v času sklenitve pogodbe, sedaj spremenjeno;

- da sta za izvajanje služnosti rabe stanovanjskih prostorov tožnici zagotovljena prostora v pritličju: dnevni prostor z vsemi kuhinjskimi priključki in kopalnica, v katerih je mogoče poskrbeti za vse osnovne življenjske potrebe bivajočega.

13. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je pravilna pravna presoja, da pogoji za priposestvovanje osebne služnostne pravice na vtoževanih prostorih niso izpolnjeni.

14. ODZ je kot pogoj za priposestvovanje stvarnih in osebnih služnosti določil pravično, pošteno in pristno posest, ki je trajala ves po zakonu določen čas (paragraf 1460 ODZ). Posest je pravična, če se opira na veljaven pravni naslov, to je na pravni temelj, ki je sposoben za pridobitev (paragraf 316 ODZ). Z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 je bilo uveljavljeno pravilo, da znaša priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let. V paragrafu 521 pa je ODZ opredeljeval služnost stanovanja kot pravico rabiti za svojo potrebo hišne dele, primerne za stanovanje (to je služnost rabe stanovalnega poslopja), ali kot užitek (če se komu prepuste za uživanje nekvarno tvarini vsi za stanovanje primerni hišni deli brez utesnitve, je to uživanje stanovanjskega poslopja).

15. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je izročilna pogodba, na katero se opira tožnica, vsebinsko opredelila služnost stanovanja v njeno korist kot pravico rabe dveh prostorov v stanovanjski hiši tožencev in ne kot neomejeno pravico uživanja stanovanjskega poslopja. Vtoževani prostori niso bili predmet pogodbe, saj so bili zgrajeni kasneje, kot je bila sklenjena izročilna pogodba. To pa pomeni, da tožnica zanje ni izkazala že zatrjevanega pravnega naslova svoje posesti. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da pravice na njih ni mogla niti priposestvovati, ker za pridobitev pravice na tej podlagi ni izpolnjen časovni pogoj 20-letne priposestvovalne dobe.

16. Da sta toženca vtoževane prostore v mansardi dala tožnici v uporabo šele sredi leta 1985, se je sodišče zanesljivo prepričalo po zaslišanju pravdnih strank in oceni listin v zvezi z gradnjo. Celoviti dokazni oceni, utemeljeni z natančnimi, popolnimi, prepričljivimi in življenjsko logičnimi razlogi v točki 24 sodbe, ni treba ničesar dodati. Ob dejstvu, da je tožnica sama izpovedala, da se je na hiši delalo v letih 1983 do 1985 in da je v novih prostorih v mansardi najprej živela mati, šele ko se je slednja preselila v pritličje, pa jih je pričela uporabljati sama, so odveč vsi pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede pričetka teka priposestvovalne dobe za uporabo vtoževanih stanovanjskih prostorov. Tudi dokazna ocena, da je tožnica izvajala posest v vtoževanih prostorih le v času dopusta in obiskov v Sloveniji, sicer pa so bili v posesti tožencev, je pravilna in je pritožba v ničemer ne omaje. Glede na to, da za priposestvovanje služnosti stanovanja na vtoževanih prostorih tožnica ni izkazala niti pogoja pravnega naslova niti potrebne priposestvovalne dobe, pa ta dejstva za odločitev niti niso več relevantna. Sprejeta odločitev, da služnosti stanovanja na v tožbi konkretiziranih prostorih tožnica ni dokazala, je dejansko in pravno pravilna.

17. Po ugotovitvi, da služnosti stanovanja na prostorih v mansardi tožnica ni pridobila, in da je izvajanje dogovorjene in priznane osebne služnosti stanovanja na dveh prostorih v stanovanjski hiši tožnikov tožnici tudi v času sojenja omogočeno v prostorih, ki so primerni za stanovanje, je pravilno zavrnjena tudi konfesorna tožba. Z ogledom prostorov v pritličju stanovanjske hiše tožencev se je sodišče prepričalo, da ogledana prostora ustrezata vsebini služnosti, kot je bila v korist tožnice dogovorjena z izročilno pogodbo. Ugotovilo je, da tudi njena stanovanjska oprema ni uničena, kot je trdila tožnica. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča pa ima tožnica tudi ključ stanovanjske hiše tožencev in se vsak čas v trenutku obiska v Sloveniji lahko vseli v zagotovljene ji prostore. Spričo tako ugotovljenih konkretnih stanovanjskih prostorov in dejstva, da toženci priznavajo njeno služnostno pravico rabe stanovanjskih prostorov v njihovi stanovanjski hiši, je povsem odveč pritožbena negotovost, v katerih prostorih tožnica lahko biva. Zgolj dejstvo, da ji zagotovljeni prostori niso všeč in da zato v njih ne želi bivati, ne predstavlja pravno relevantnega razloga za konfesorno varstvo po 212. členu SPZ.

18. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter kršitvami tožničinih ustavnih pravic. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženci pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k odločanju na pritožbeni ravni, zato naj tudi oni sami trpijo svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
³ 233. člen SPZ za užitek; 246. člen v zvezi s 233. členom SPZ za osebno služnost rabe in 248. člen v zvezi z 233. členom SPZ za osebno služnost stanovanja.
⁴ Primerjaj VS RS II Ips 70/2015 z dne 22. 9. 2016.
⁵ Primerjaj 367.a člen ZPP.
⁶ Primerjaj točka 14 sodbe VS RS II Ips 70/2015.
⁷ Primerjaj odločba VSL I Cp 2852/2012, 30. 5. 2013, točke 34 do 36.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1352/2018
• Sodba II Ips 280/99
• VSRS sklep II DoR 284/2014