VSL Sodba II Kp 12489/2015

Jedro

ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko le posameznik kot fizična oseba in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu.

Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar, v kolikor sodišče prekršek (vsebnost alkohola pri obtožencu) upošteva pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je treba celotno plačano globo obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen. Namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je namreč v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevih zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji, in sicer glede izrečene zaporne kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena zaporna kazen zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II. Po tretjem in četrtem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) se obtožencu v izrečeno zaporno kazen všteje globa v znesku 420,00 EUR, ki jo je obtoženec plačal za prekrške po odločbi prekrškovnega organa št. ... z dne 6. 2. 2015, pri čemer je 42,00 EUR globe izenačenih z enim dnem zapora.

III. V preostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku in 2. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen enega leta in sedmih mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in treh mesecev. Sodišče je odločilo, da je obtoženec Zavarovalnici ... dolžan plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke. Obtožencu je naložilo plačilo znanih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v višini 1.068,93 EUR in sodne takse v višini 757,00 EUR, nagrade in potrebnih stroškov pooblaščencev oškodovancev B. B. in C. C. ter potrebnih stroškov oškodovancev.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo premeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje pred spremenjen senat.

3. Ker so zagovorniki v pritožbi zahtevali, da se jih o pritožbeni seji obvesti, je pritožbeno sodišče postopalo po določbah prvega odstavka 378. člena ZKP. Kljub izkazanim obvestilom za obveščeni stranki, se je pritožbene seje udeležil zgolj obtoženčev zagovornik, kar za izvedbo seje ni ovira (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožniki neutemeljeno problematizirajo postavitev strokovnega zavoda IAR – Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnost v cestnem prometu iz Maribora (v nadaljevanju Inštitut) za izdelavo izvedenskega mnenja v ponovljenem postopku. Navajajo, da ne Inštitut ne Č. Č., ki je izdelal izvedensko mnenje, nista vpisana v seznam stalnih sodnih izvedencev avtomobilske stroke za raziskavo prometnih nesreč. Sodišče naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijani sodbi ni pojasnilo zakaj se je odločilo uporabiti izjemo po četrtem odstavku 249. člena ZKP, ki daje sodišču možnost postaviti drugega izvedenca, le če so imenovani sodni izvedenci zadržani, če bi bilo nevarno odlašati ali če to narekujejo druge okoliščine.

6. Zagovorniki v pritožbi spregledajo, da ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko v skladu z 12. poglavjem Zakona o sodiščih¹ le posameznik kot fizična oseba, in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu. Drugi odstavek 249. člena ZKP namreč določa, da v kolikor je za določeno vrsto izvedenskega dela strokoven zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v okviru državnega organa, se tako delo, zlasti če je bolj zamotano, zaupa praviloma takemu zavodu oziroma organu. Zavod oziroma organ določi enega ali več strokovnjakov, ki naj to delo opravijo. V skladu s tretjim odstavkom 255. člena ZKP strokovni zavod oziroma državni organ pošlje sodišču pisni izvid in mnenje, ki ga podpišejo tisti, ki so opravili izvedensko delo. Strankam v postopku torej mora biti znano, kdo je izdelal izvid in mnenje, tak strokovnjak pa mora navesti tudi svoje strokovne oziroma akademske nazive oziroma druge strokovne reference, pri čemer lahko navede, da ima status sodnega izvedenca, ni pa to nujno. Sodišče prve stopnje je na navedbe, ki jih je obramba v zvezi s statusom Inštituta podala tekom postopka, odgovorilo v točkah 16 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče se je pri tem korektno sklicevalo na drugi odstavek 249. člena ZKP in utemeljeno zavrnilo pomisleke obrambe, ki jih izraža tudi v pritožbi. Sodišče je pravilno navedlo, da zakon ne zahteva, da bi bili strokovnjaki zaposleni v strokovnih zavodih v rednih delovnih razmerjih, niti ni nikjer predpisano, kakšna mora biti lastniška struktura strokovnih zavodov. Tako se za neutemeljene izkažejo navedbe pritožnikov glede dejstva, da je Inštitut družba v lasti fizične in tuje pravne osebe (D. D. in Univerze X.), ki nima zaposlenih, da je Č. Č., sicer strojni inženir, zaposlen v družbi Y. d.o.o., in da niti strokovni zavod, niti strokovnjak Č. Č. nista vpisana v seznam stalnih sodnih izvedencev.

7. Prvostopenjsko sodišče je torej ocenilo, da gre za izdelavo kompleksnega izvedenskega mnenja, zato je utemeljeno, v skladu z drugim odstavkom 249. člena ZKP, za njegovo izdelavo postavilo strokovni zavod – Inštitut, ki je specializiran za raziskavo prometnih nezgod in varnost v cestnem prometu. Posledično zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Obrazložitev sodbe namreč ne vsebuje razlogov v zvezi z uporabo izjeme po četrtem odstavku 249. člena ZKP, saj je bil za izdelavo izvedenskega mnenja postavljen strokovni zavod, ne pa sodni izvedenec.

8. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da na “zmedo kaže tudi terminologija, ki jo je predsednik senata uporabljal na glavni obravnavi, kot tudi v izpodbijani sodbi”. Drži, da je predsednik senata Č. Č. imenoval “strokovnjak” oziroma “izvedenec”, Inštitut pa “strokovni zavod”, kar je pravilna terminologija, ki je navedena tudi v ZKP (členi 249, 255, 333).

9. Pritožniki sprva grajajo strokovnost Inštituta na splošno. Navajajo, da njegovih strokovnih referenc ne morejo preveriti, da tega ni moglo storiti niti sodišče, ne Ministrstvo za pravosodje, pri čemer kazenski spis ne daje podlage za ugotovitev sodišča o strokovnosti postavljenega Inštituta. Svoje stališče podkrepijo z dejstvom, da odvetnik E. E., ki se že 27 let ukvarja s kazenskim pravom, še ni naletel na gospoda Č. Č. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da strokovnost Inštituta ni vprašljiva. Sodišče prve stopnje se je pri presoji strokovnosti Inštituta in strokovnjaka Č. Č. oprlo na njegovo izpovedbo, da za Inštitut od leta 2005 izdela med 20 in 30 izvedenskih mnenj, pri čemer je Č. Č. po izobrazbi strojni inženir. Da gre za Inštitut, ki mu sodišča pogosto zaupajo izdelavo izvedenskih mnenj, izhaja tudi iz seznama strokovnih institucij, ki ga je Ministrstvu za pravosodje posredovalo Vrhovno sodišče RS na l. št. 442-443 v zvezi z l. št. 440-441. Dejstvo, da se odvetnik E. E. v svoji karieri s Č. Č. še ni srečal, pa pri presoji strokovnosti Inštituta ali Č. Č. ne nosi nobene teže.

10. V nadaljevanju zagovorniki neutemeljeno napadajo pravilnost in strokovnost izdelanega izvedenskega mnenja. Navajajo, da je izdelana računalniška simulacija v nasprotju z materialnimi dokazi, saj iz skice, ki so jo izdelali policisti, izhaja popolnoma drugačen položaj osebnega vozila po nesreči, kot pa iz simulacije. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je strokovnjak Č. Č. navedeno nejasnost na zaslišanju ustrezno strokovno pojasnil. Izračuni v izvedenskem mnenju so namreč razdeljeni v dva dela. Prvi del se nanaša na vstopno hitrost v sporni ovinek do zdrsa vozila s ceste, drugi del pa od te točke dalje do končne pozicije vozila po udarcu v brežino, oplazenju drevesa in letu čez travnik. Strokovnjak je skozi izmerjene parametre in sledi, izmerjene s strani policije, v prvem delu ugotovil skoraj popolno ujemanje, pri čemer je upoštevajoč sledi in izmerjene parametre v drugem delu (po zdrsu) preveril izračunano hitrost v prvem delu in ugotovil popolno ujemanje z minimalnim odklonom. Č. Č. je pojasnil, da je to minimalno odstopanje pri kontrolnem izračunu hitrosti logično, saj ni znano, kakšna je bila podlaga po kateri je vozilo drselo oziroma se je prevračalo. Zato je tudi logično, da se pri računalniški simulaciji vozilo ne ustavi identično obrnjeno. Upoštevajoč dejstvo, da je v predmetni zadevi bistvena vstopna hitrost v ovinek, ki je natančno izračunana na najmanj 150 km/h, in da natančnejši izračuni v zvezi z drugim, kontrolnim delom, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bili racionalni, saj gre za 2% odstopanje, oziroma za 3km/h, kar ne vpliva na obstoj zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče v ugotovitvah izvedenca ni zasledilo nedoslednosti. Sodišče prve stopnje se je v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe do omenjene okoliščine opredelilo in pravilno zaključilo, da je vhodna hitrost v ovinek (najmanj 150 km/h), kot najpomembnejši podatek, nedvomno izračunana in potrjena z izračunom gibanja v drugem delu, kar izhaja tako iz računalniške simulacije kot skic v izvedenskem mnenju.

11. Izvedenec je jasno, prepričljivo, logično in laiku razumljivo pojasnil, katere metode, katera programska orodja, katere podatke spisa in lastne meritve je uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja oziroma na kakšen način je prišel do relevantnih izračunov, kar je sodišče ustrezno ovrednotilo zlasti v točkah 17 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je izvedenec svoje delo označil za »zadovoljivo«, v ničemer ne omaja pravilnosti in strokovnosti izdelanega izvedenskega mnenja, kot napačno ocenjujejo zagovorniki v pritožbi. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bilo izvedensko mnenje izdelano v »časovni stiski«. Izvedenec je pojasnil, zakaj meni, da dodatni izračuni niso potrebni oziroma racionalni, kar ne pomeni, da izvedensko mnenje ni strokovno. Pritožniki navajajo še, da je ugotovitev izvedenca Č. Č., da je hitrost vozila po primarnem trku celo narasla, »skregana z osnovami fizike«. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec Č. Č. glede tega pojasnil, da lahko zaradi rotiranja pride do povišanja hitrosti, pri čemer laična ocena zagovornikov, da to ni mogoče, v ničemer ne omaja pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, iz katerega kot bistveno nedvomno izhaja, da je obtoženec pri vstopu v ovinek vozil z najmanj 150 km/h.

12. Pritožniki ne morejo uspeti z nanizanjem okoliščin, ki po njihovi oceni vzbujajo dvom v nepristranskost predsednika senata (da od začetka postopka sodišče kaže do obtoženca negativen odnos, da je sodnik »moraliziral« o obtožencu v razveljavljeni sodbi, da je prevzel vlogo tožilca in zavrnil dokazne predloge). V skladu z 41. členom ZKP je imela obramba možnost zahtevati izločitev sodnika takoj, ko je izvedela za razlog izločitve (konkretno, razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP), vendar najpozneje do konca glavne obravnave, pa se te možnosti ni poslužila. Tudi sicer pritožbene navedbe prestavljajo kvečjemu nestrinjanje obrambe z odločitvami procesnega vodstva, kar samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti predsednika senata. Slednji je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za postavitev novega izvedenca pravilno in argumentirano obrazložil v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju Inštituta ni nasprotij in pomanjkljivosti, ki bi terjale postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi natančno, izčrpno in pravilno opredelilo tudi do pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju s strani obrambe angažiranega izvedenca F. F. (ki je hitrost pred trkom izračunal bistveno nižje), zato sicer skopo pritožbeno sklicevanje na njegove ugotovitve ne more biti uspešno.

13. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotij v razlogih sodbe, ki jih uveljavlja obramba v pritožbi, in sicer, da je sodišče na eni strani ugotovilo, da je skrajno neverjetno, da bi se položaji sopotnikov med prevračanjem zamenjali, po drugi strani pa, da dopušča možnost, da jih je zaradi sile vrglo iz vozila. Sodišče prve stopnje se je do možnosti zamenjave položajev sopotnikov v avtomobilu jasno, logično in prepričljivo opredelilo v točkah 10 do 14 obrazložitve in to možnost pravilno izključilo, pri čemer si zgoraj navedeni ugotovitvi sodišča v ničemer ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da se položaji potnikov v avtomobilu niso mogli zamenjati, pri čemer je ključna ugotovitev, da je vozil obtoženec (čemur obramba v ponovljenem postopku ne nasprotuje), kar ni v nasprotju z ugotovitvijo, da jih je lahko zaradi sile vrglo iz vozila.

14. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljitvijo odločitve, da pri naročilu za strokovni pregled krvi in urina obtoženca ter poročilu o toksikološki preiskavi ne gre za listine, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa kot nedovoljene dokaze. Sodišče prve stopnje je po poglobljeni analizi podatkov spisa prišlo do točne ugotovitve, da so bili obtožencu vzorci odvzeti kritičnega dne nekaj ur po prometni nesreči, na podlagi zakonite policijske odredbe in na pravilen način, kar vse je prepričljivo utemeljilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Slednjega pritožbene navedbe, ki problematizirajo postopek dokumentiranja sprejema in analize vzorcev ne spremenijo, saj iz podatkov spisa, ki jih je sodišče korektno povzelo izhaja, da so bili vzorci, odvzeti obtožencu, ustrezno šifrirani in zanesljivo sledljivi.

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, ki jo je sodišče obrazložilo v točki 51 izpodbijane sodbe. Drži, da prvostopenjsko sodišče ni pribavilo škodnih spisov, kot navajajo pritožniki, pa vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz premoženjskopravnega zahtevka Zavarovalnice ... (l. št. 223-224) in njegovih prilog (C7-C14) izhajajo natančni in zanesljivi podatki o zneskih, ki jih je zavarovalnica kot nesporne izplačala oškodovancem. Med zavarovalnico in oškodovanci so bile sklenjene poravnave (postopek v zvezi s spornim delom odškodnine za B. B. še ni zaključen), pri čemer je bil pri določitvi zneska izplačanih odškodnin upoštevan 30 odstotni soprispevek oškodovancev zaradi prisedbe k vinjenemu vozniku in nepripetosti z varnostnim pasom.

16. Pritožniki pa utemeljeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino izrečene kazenske sankcije in v zvezi z vštevanjem izrečene globe za prekršek.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na težo dejanja in storilčevo krivdo obtožencu utemeljeno izreklo prostostno kazen. Pritožbene navedbe, da izrek zaporne kazni odstopa od ustaljene sodne prakse ne držijo, niti jih obramba v pritožbi ne konkretizira na primer z navedbo opravilnih številk zadev, v katerih so bile za primerljiva dejanja izrečene pogojne obsodbe.

18. Pri izreku kazenske sankcije je sodišče pravilno upoštevalo vse olajševalne okoliščine (obtoženčevo nekaznovanost, mladost, dejstvo, da je bil tudi sam poškodovan, pa tudi časovno oddaljenost dejanja, nekoliko nižje ugotovljeno vstopno hitrost vozila in dejstvo, da je obtoženec postal oče) in jih ustrezno ovrednotilo. Dejstvo, da so predstavniki medijev spremljali kazensko zadevo, kar je na obtožencu povzročilo določene psihične težave in dejstvo, da se je obtoženec pred obravnavanim dogodkom družil s prijatelji (oškodovanci) in so skupaj popivali, pa ne predstavljajo dodatnih olajševalnih okoliščin, za kar se neutemeljeno zavzema obramba. Sodišče prve stopnje obtoženčevega obžalovanja utemeljeno ni štelo za olajševalno okoliščino, saj je bilo izrečeno šele ob koncu kazenskega postopka in nedoločno, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da je bilo obtoženčevo obžalovanje iskreno in odkritosrčno.

19. Pri ovrednotenju obteževalnih okoliščin pa je sodišče prve stopnje med drugim kot zavržnega ocenilo obtoženčev zagovor, da je bil B. B. voznik, češ da je hotel prevaliti odgovornost na svojega prijatelja. Sodišče prve stopnje je navedeno napačno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je obtoženec v okviru svojega zagovora kaznivo dejanje zanikal (kar je način njegove obrambe). Obtoženec se namreč lahko zagovarja na poljuben način, česar mu ni moč šteti v škodo. Ostalim ugotovljenim obteževalnim okoliščinam je sodišče prve stopnje pripisalo ustrezno težo. Pritožbeno sodišče je vsled navedenemu pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, in sicer glede izrečene zaporne kazni spremenilo tako, da jo je znižalo na eno leto in štiri mesece zapora.

20. Iz priloge B14 izhaja, da je obtoženec dne 3. 5. 2018 poravnal 420,00 EUR globe, ki mu je bila izrečena z odločbo prekrškovnega organa št. X z dne 6. 2. 2015, in sicer zaradi vožnje voznika začetnika pod vplivom alkohola in vožnje brez uporabe varnostnega pasu (kršitev 33. člena in 8. točke prvega odstavka 105. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu). Po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 se globa, ki jo je obtoženec plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar je sodišče prve stopnje vsebnost alkohola pri obtožencu (0,48g/kg v krvi) upoštevalo v zvezi z oceno obtoženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja. Vožnja pod vplivom alkohola je bila torej upoštevana pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevajoč namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1, ki je v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja in dejstvo, da je bila z odločbo prekrškovnega organa obtožencu izrečena enotna globa za oba prekrška, je treba celotno plačano globo v višini 420,00 EUR obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen (ne glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje dejstva, da obtoženec ni bil pripet z varnostnim pasom, ni upoštevalo pri odmeri kazni), za kar se v pritožbi utemeljeno zavzemajo zagovorniki. Pritožbeno sodišče je tako obtožencu v izrečeno kazen vštelo plačano globo v višini 420,00 EUR, pri čemer je 42,00 EUR globe izenačenih z enim dnem zapora (četrti odstavek 56. člena KZ-1).

21. Sodišče je obtožencu utemeljeno izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, saj je njen izrek po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 obligatoren. Pritožbene navedbe v smeri, da obtoženec ni nevaren voznik (saj so od nesreče minila več kot štiri leta, obtoženec ne prej ne potem ni bil spoznan za odgovornega za prekršek), vsled navedenemu ne morejo biti uspešne. Zagovorniki neutemeljeno navajajo tudi, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve dolžine trajanja stranske kazni. Sodišče prve stopnje se je namreč v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na vse prej obrazložene okoliščine (v zvezi z izrekom kazenske sankcije), pri čemer je tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečeno trajanje stranske kazni primerno in pravično.

22. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom prvega odstavka 383 člena ZKP, je o pritožbi obtoženčevih zagovornikov odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

-------------------------------
¹ Poglavje 12 Zakona o sodiščih je bilo v uporabi v času odreditve izvedenstva, pri čemer se od 1. 1. 2019 dalje za področje sodnega izvedenstva uporablja Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 22/2018 z dne 4. 4. 2018), ki v 16. členu prav tako določa, da je lahko za sodnega izvedenca imenovana fizična oseba.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 39367/2015
• VSL sodba VI Kp 27015/2012
• VSL Sodba VI Kp 17563/2015