VSL Sklep V Kp 6056/2012

Jedro

Očitne obremenilne narave listin pa tudi elektronskih podatkov, ni moč primerjati oziroma obravnavati enako, z enakimi merili, kot pri določenih drugih predmetih (npr. prepovedana droga, okrvavljen nož), pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem. Drugače je npr. pri listini, saj pomeni zgolj nosilec zapisanih podatkov in informacij, do katerih pa se lahko dokopljemo šele s tem, ko preberemo vsebino listine. Ker gre za specifičen dokazni vir, je zato temu potrebno prilagoditi presojo ali in kdaj so v primeru, ko policija na podlagi zakonite odredbe sodišča ob hišni preiskavi zaseže listinsko dokumentacijo, izpolnjeni ali niso izpolnjeni pogoji doktrine "plain view".

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep pod točko 1 izreka glede predlogov zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., D. D. in družbe Y. d. o. o. (prej X. d. o. o.) za izločitev dokazov spremeni tako, da se ti predlogi zavrnejo kot neutemeljeni, v preostalem delu pa se izpodbijani sklep v točki 1 izreka razveljavi.

II. V ostalem (v točki 2 izreka) izpodbijani sklep ostane v veljavi.

III. Pritožba zagovornikov obtoženega B. B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka ugodilo predlogom za izločitev dokazov, ki so jih (v fazi predobravnavnega naroka) podali zagovorniki obtoženih A. A., B. B., C. C., D. D. in družbe Y. d. o. o. (prej X. d. o. o.) in na tej podlagi, v določenem obsegu pa tudi po uradni dolžnosti iz spisa izločilo (na strani 2 do 7 izreka) specificirane listinske dokaze; pod točko 2 izreka pa je zavrnilo predlog zagovornice obtoženega A. A. za izločitev dokazov in sicer odredb I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 2009 in I Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil državni tožilec iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 285.e člena ZKP - zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče pri odločanju o predlogih za izločitev dokazov napačno ugotovilo odločilna dejstva in zaradi tega ugodilo predlogom za izločitev dokazov, čeprav ti niso bili pridobljeni nezakonito. Predlaga, da višje sodišče pritožbi SDT ugodi in sklep spremeni tako, da predloge zagovornikov obtoženih za izločitev dokazov zavrne kot neutemeljene, v delu ko sodišče po uradni dolžnosti izloči dokaze, pa sklep razveljavi. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obtoženega B. B. in predlagajo njeno zavrnitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. O predlogih za izločitev dokazov, ki so jih na predobravnavnih narokih podali zagovorniki obtožencev, je bilo enkrat že odločeno. In sicer je prvostopenjsko sodišče predloge za izločitev dokazov zavrnilo s sklepom X K 6056/2012 z dne 31. 3. 2016, ki pa je bil na podlagi pritožb zagovornikov obtožencev s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 6056/2012 z dne 1. 9. 2016 razveljavljen in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. Je pa na tem mestu (zaradi jasnosti in preglednosti zadeve) potrebno izpostaviti, da je sodišče druge stopnje v zgoraj citiranem sklepu (tč. 5 obrazložitve), v zvezi s preiskavo nosilcev elektronskih naprav zaseženih ob hišni preiskavi na podlagi odredb I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 2009 in III Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009, kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe, da je policija prepozno (po poteku roka) zavarovala podatke s teh naprav in da naj bi vsled kršitve sedmega odstavka 223.a člena ZKP to vplivalo na zakonitost pridobljenih dokazov in je tako v celoti pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Prav tako je v tč. 7 v zvezi z analizo podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju na podlagi odredb III Kpd 155/2009 z dne 21. 5. 2009 in III Kpd 352/2009 z dne 24. 11. 2009, kot neutemeljene zavrnilo navedbe zagovornikov glede zatrjevane neustavnosti 149.b člena ZKP, kar je presojalo tako z vidika časovnega obdobja v katerem so operaterji dolžni hraniti podatke v elektronskem komunikacijskem omrežju, kot tudi z vidika ustreznosti za ta preiskovalni ukrep predpisanega dokaznega standarda (razlogi za sum) in je torej tudi v tem delu ugotovitvam izpodbijanega sklepa v celoti pritrdilo. Nadalje je pritožbeno sodišče (v tč. 8) kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene trditve, da so (zgoraj navedeni) preiskovalni ukrepi odrejeni po 149.b členu ZKP nezakoniti in neustavni, ker so temeljili na določbah ZEKom, ki jih je Ustavno sodišče z odločbo U-I 65/13 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo. Glede teh očitkih se je sodišče prve stopnje v tč. 12 obrazložitve sklepa z dne 31. 3. 2016 natančno opredelilo, s čimer se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je torej zavrnilo očitek obrambe, da gre v tem delu za nezakonite dokaze. Je pa sodišče druge stopnje ugodilo pritožbam zagovornikov v delu, kjer je (upoštevajoč vsebino ekskluzijskih zahtevkov) sodišče prve stopnje presojalo način postopanja policije pri realizaciji odredb za hišno preiskavo z dne 3. 4. 2009, pri pregledu podatkov, ki so se nahajali na (ob hišni preiskavi) zaseženih elektronskih napravah ter pri pridobitvi oziroma analizi podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju, in sicer predvsem v zvezi z vprašanjem naključnosti najdbe dokazov. Obramba, ki je zatrjevala, da obremenilni dokazi v zgoraj navedenih segmentih s strani policije niso bili pridobljeni oziroma najdeni naključno (ampak usmerjeno), je na predobravnavnem naroku predlagala zaslišanje kriminalista E. E. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, v razlogih izpodbijanega sklepa pa te odločitve z ničemer ni pojasnilo oziroma obrazložilo, zato je bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je (ob še nekaterih drugih pomanjkljivostih) narekovala razveljavitev sklepa.

5. V ponovljenem postopku so zagovorniki obtožencev vztrajali pri podanih izločitvenih predlogih, ki so jih razširili še na določene druge dokaze, po načelu „sadeža zastrupljenega drevesa“. Sodišče prve stopnje se je do teh predlogov opredelilo, pri čemer se je v določenem delu, torej glede tistih obrambnih tez, za katere je bilo že v prvem postopku (tudi skozi pritožbeni preizkus) ugotovljeno, da niso utemeljene, sklicevalo na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 9. 2016. Ker je bilo o teh dejstvih in okoliščinah na nek način že pravnomočno odločeno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov (kot so sicer na kratko povzeti v točki 4 te odločbe) ne bo opredeljevalo ponovno in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že predhodno podana pravilna stališča in ugotovitve.

6. Kot razlog za izločitev določenih listin, pridobljenih na podlagi odredb za hišno preiskavo I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 2009 in I Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da naj bi policija z zasegom listinske dokumentacije, ki ni imela zveze s kaznivim dejanjem, za katerega sta bili odredbi izdani, temveč je kazala na drugo kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, presegla prvotno določen cilj in meje preiskave iz zgoraj navedenih odredb. Najdba predmetov naj ne bi bila pričakovana v smislu določbe 217. člena ZKP, prav tako pa listine naj ne bi imele obremenilne narave, ko so jih policisti zasegli. S tem naj bi bila podana kršitev določil 215. člena ZKP in 35. in 36. člena Ustave RS, saj naj bi policija morala za zaseg spornih listin, glede na to, da naj bi očitno že obstajali utemeljeni razlogi za sum za v tem kazenskem postopku obravnavana kazniva dejanja, počakati z zasegom teh listin in sodišču predlagati izdajo nove ali vsaj dopolnjene obstoječe odredbe, ki bi dopuščala razširitev preiskave tudi na predmete, povezane z v tem postopku obravnavanimi kaznivimi dejanji. Nadalje je sodišče kot razlog za izločitev dokazov, pridobljenih s preiskavo nosilcev elektronskih naprav, ki so bile zasežene pri preiskavah na podlagi zgoraj navedenih odredb z dne 3. 4. 2009, navedlo, da naj bi policija s tem, ko je pri preiskavi zaseženih elektronskih naprav med drugim iskala tudi podatke po ključnih besedah „G. d. o. o.“ in priimku „D.“ ter na tak način našla dokaze, ki so za obtožene obremenilni v tem kazenskem postopku, presegla meje iz že omenjenih odredb. Kot razlog za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredb za pridobitev podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju III Kpd 155/2009 z dne 21. 5. 2009 in III Kpd 352/2009 z dne 24. 11. 2009, pa je sodišče prve stopnje navedlo, da pri teh dveh odredbah (ki sta bili izdani na podlagi 149.b člena ZKP) naj ne bilo upoštevano načelo sorazmernosti, zato je ocenilo, da ju je potrebno izločiti iz spisa, kot tudi vse podatke, ki so bili pridobljeni na podlagi le-teh.

7. Takšno odločitev utemeljeno graja državni tožilec, ki v pritožbi zastopa pravilno stališče, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi z vidika procesnega zakona in ustavnopravnih določb narekovale kakršnokoli izločitev (nezakonitih) dokazov. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 1 tega sklepa, je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornice obtoženega A. A. za izločitev odredb za hišno preiskavo I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 209 in I Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009, za kateri je (glede na obstoječe spisovno gradivo) ugotovilo, da sta tako v formalnem kot vsebinskem pogledu izpolnjevali zakonske pogoje, torej, da sta bili zakoniti, česar zagovornica obtoženega A. A. ni izpodbijala.

8. V obravnavani zadevi se je torej kot ključno zastavilo vprašanje ali je policija pri hišnih preiskavah, ki jih je dne 7. 4. 2009 opravila pri osumljenemu A. A. in v družbi APEK, presegla okvir sodnih odredb. Sodišče je presojalo, ali je podlago za zaseg listin, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, najdene pa so bile ob opravljanju hišne preiskave in naj bi kazale na neko drugo kaznivo dejanje, mogoče podrediti določbi 217 člena ZKP. Gre za t. i. doktrino plain view, po kateri je (tako kazenskopravni teoretiki, ki izhajajo iz ameriške sodne prakse) zaseg predmetov, ki presegajo okvir sodne preiskave, mogoč ob pogoju, če so predmeti ob hišni preiskavi prosto vidni ali sicer dosegljivi pri opravljanju prvotne preiskave, če so predmeti na prvi pogled obremenjujoči in če je njihova najdba nenamerna, nepričakovana. Sodišče prve stopnje je postopanje policije (tako v zvezi s hišno preiskavo, kot tudi v zvezi s pregledom ob hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav - računalnikov in mobitelov) presojalo po zgoraj navedenih kriterijih, pri čemer je na podlagi vsebine odredb za hišno preiskavo, vsebine listinske dokumentacije, ki jo je državni tožilec, sicer kot dokaz, da ni šlo za usmerjeno delovanje policije vložil v spis, pa tudi upoštevajoč izpovedbo priče (kriminalista) E. E., ki je vodil hišne preiskave, zmotno zaključilo, da institut naključne najdbe v konkretni zadevi ne pride v poštev.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob hišni preiskavi zasežene (in v prvi alineji izreka izpodbijanega sklepa citirane) listine (gre za kopijo prodajne pogodbe med družbo G. d. o. o. in D. D. z dne 17. 7. 2008, prodajno pogodbo med D. D. in A. A. z dne 22. 8. 2008, menjalno pogodbo med Občino P. in A. A. z dne 12. 1. 2009 in druge) niso prav v nobeni povezavi s kaznivimi dejanji A. A. in osebami, zaradi katerih sta bili, sicer zakonito izdani odredbi za hišno preiskavo. Nadalje pa je še ugotovilo, da navedene sporne listine niso imele očitno obremenilne narave, ko so jih policisti opazili in tudi zasegli. Navedeno presojo izpodbija državni tožilec, ki utemeljeno izpostavlja, da so bile predmetne listine (poleg ostale listinske dokumentacije, ki ni predmet ekskluzije) zasežene pri opravljanju hišne preiskave na podlagi zgoraj navedenih odredb I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 2009 in I Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009, ki sta bili izdani v predkazenskem postopku, ki je med drugim potekal (tudi) zoper A. A. In sicer zato, ker so obstajali razlogi za sum, da je v letih 2005, 2006, 2007 in 2008, kot direktor APEK-a storil več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ter kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin in sicer v povezavi z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami (gre za družbe B. d. o. o., M. d. o. o., A. d. o. o., L. d. o. o., L. net d. o. o., D. d. o. o.). Poleg zahtevanega dokaznega standarda je bila izkazana tudi verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi kaznivih dejanj, ki jih odredbi detektirata v obliki poslovne dokumentacije, ki se nanaša na omenjene družbe, pa na poslovno dokumentacijo, ki se nanaša na osebi F. F. in G. G., pa na notesnike, osebne zapiske, dokazila o bančnih nakazilih, bančne izpiske, dokumentacijo o bančnih računih, listine o nakupih in lastništvu premičnin in nepremičnin v času od leta 2005 dalje, nadalje se navajajo osebni računalniki, prenosni računalniki, nosilci elektronskih in digitalnih podatkov, mobilni telefoni in SIM kartice ter druge listine in dokumentacija, ki se nanaša na svetovalne pogodbe, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave. Torej gre za široko zastavljen nabor vsebinsko različnih dokaznih virov, med katerimi se kot rečeno omenja tudi večji obseg poslovne in druge listinske dokumentacije, ki jo je policija ob hišni preiskavi pri osumljenemu A. A. (poleg ostalih predmetov) dejansko tudi zasegla. Zato se, tudi glede na obseg in naravo preiskovanih kaznivih dejanj, kot zmotno in povsem neživljenjsko pokaže stališče prvostopenjskega sodišča, da je policija že ko je samo pogledala in prebrala sporne listine, na licu mesta lahko ugotovila, da vsebina teh listin ni imela prav nobene relevantne vsebine s kaznivimi dejanji in osebami (osumljenimi), zaradi katerih je bila takrat odredba za hišno preiskavo zoper A. A. izdana in da s strani obrambe problematizirana dokumentacija, za A. A. in ostale osumljence, v tistem trenutku, ko se je zasegla, tudi ni bila obremenilne narave.

10. Kot pravilno ugotavlja pritožnik „očitno obremenilne narave“ listin, pa tudi elektronskih podatkov (o katerih bo govora v nadaljevanju), ni moč primerjati oziroma obravnavati enako, z enakimi merili kot „običajne obremenilne narave“ določenih drugih predmetov (npr. prepovedanih drog ali okrvavljenega noža v dnevnem prostoru). Torej gre za predmete, pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem. Ko gre za zaseg listin, pa tako jasno definiranih in tako nedvoumno postavljenih (dokaznih) standardov, ni moč zahtevati in uspešno zagovarjati. Listina kot taka je namreč (za razliko od zgoraj navedenih predmetov) zgolj nosilec zapisanih podatkov in informacij, do katerih pa se lahko dokopljemo šele s tem, da preberemo vsebino listine. Ker gre za specifičen dokazni vir, je zato temu potrebno prilagoditi presojo ali in predvsem kdaj so, v primeru, ko policija na podlagi zakonite odredbe sodišča ob hišni preiskavi zaseže listinsko dokumentacijo, izpolnjeni ali niso izpolnjeni pogoji doktrine plain view, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno zaključilo. V zvezi z oceno naključne najdbe dokazov, tudi ni ustrezno vrednotilo podatka, da se s strani obrambe problematizirana dokumentacija, ki je bila (poleg ostale listinske dokumentacije in še drugih predmetov) zasežena pri hišni preiskavi pri A. A., ni nanašala na neko povsem tretjo osebo, ampak se v dokumentaciji omenja prav osumljeni A. A., zoper katerega je bila izdana odredba za hišno preiskavo, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja relevantno dejstveno okoliščino, ki je policistu (ki je izvajal hišno preiskavo) dala ustrezen signal glede zasega listin.

11. V zvezi s tem je bil na predobravnavnem naroku kot priča zaslišan kriminalist E. E., ki je v zvezi z vprašanjem naključne najdbe predmetov potrdil, da so opravljali hišne preiskave v skladu z odredbami, da so vse našli naključno in da ni imel nobenih drugih navodil, kaj naj bi pri preiskavi zasegli. Povedal je, da je za družbo G. izvedel, ko so pregledali elektronsko pošto, kar je navedeno v uradnih zaznamkih o pregledih, saj se mu pred prvo odredbo (gre za odredbo I Kp 471/2009 z dne 3. 4. 2009) ni niti sanjalo kaj o družbi G. in D. D. Na vprašanja zagovornikov in sodnice je tudi pojasnil, da je bil pred tem seznanjen samo z eno anonimno prijavo, ni bil pa seznanjen s prijavo oziroma ovadbami Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) z dne 21. 4. 2008, 23. 12. 2008 in 17. 3. 2009, za katere je izvedel kasneje, je pa kasneje sodeloval tudi pri preiskavi zadeve „B.“. Čeprav verodostojnost priče z ničemer ni bila ovržena, ji sodišče prve stopnje ni sledilo in je zaključilo, da najdba listin ni bila naključna. In sicer iz razloga, ker da kriminalist E. E. ni vedel povedati (čeprav je zatrjeval, da so vse našli naključno), zakaj in kako so zasegli na podlagi zgoraj navedenih odredb za hišno preiskavo sporno dokumentacijo, ki ni bila v nobeni povezavi s kaznivimi dejanji in osebami, zaradi katerih sta bili odredbi izdani. Da ni šlo za naključno najdbo spornih listin je torej sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi tega, ker se kriminalist ni več natančno spomnil okoliščin zasega predočene mu listine. Dokazno logiko kot jo ponuja izpodbijani sklep, sodišče druge stopnje zavrača, saj ocenjuje, da je (upoštevajoč časovno odmaknjenost dogodkov o katerih je izpovedoval kriminalistih ter dejstvo, da je policija zasegla večji obseg listinske dokumentacije) tako z življenjskega kot tudi s procesnega stališča povsem nesprejemljiva.

12. Svoje ugotovitve, da ni šlo za naključno najdene listine, pa je sodišče prve stopnje dodatno oprlo tudi na nadaljnje ravnanje policije v zvezi z analizo komunikacijskih sredstev in pregledom nosilcev elektronskih naprav, pa tudi na presojo določenega spisovnega gradiva. Gre za poročilo policije z dne 18. 2. 2008, „razlog za v dnevnik“ z dne 18. 3. 2008, Operativno poročilo z dne 18. 2. 2011, prijavo KPK o sumu korupcije in kaznivih dejanja pri dodelitvi frekvenc X. na GU Ljubljana z dne 21. 4. 2008 ter kazensko ovadbo vloženo na PU Ljubljana z dne 17. 3. 2009. Iz navedenih listin naj bi po oceni prvostopenjskega sodišča izhajalo, da je bila policija že v aprilu 2009 seznanjena oziroma je že razpolagala s podatki in informacijami za sedaj obravnavana kazniva dejanja; torej s podatki, ki so kazali na utemeljene razloge za sum, zaradi česar je lahko policija utemeljeno pričakovala oziroma naj bi bila izkazana verjetnost za najdbo in zaseg listin, ki po mnenju sodišča niso bila očitno obremenilne narave, temveč naj bi bila obremenilna narava za policijo očitna zgolj iz predhodnih utemeljenih razlogov za sum, ki naj bi izhajali iz zgoraj navedenih dokumentov. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, kdaj se je policija seznanila s podatki o obstoju suma za, v tej kazenski zadevi predmetna kazniva dejanja, so napačna in ne odražajo resničnega dejanskega stanja v zadevi, na kar povsem pravilno in utemeljeno opozarja pritožnik. Iz spisovnih podatkov je sicer razvidno, da je KPK v letu 2008 in 2009 poslala več dopisov in kazenskih ovadb na različne naslove v policiji in na državno tožilstvo. Vendar pa vsebina navedenih pisanj ter način obravnavanja zadev s strani policije in državnega tožilstva v tem primeru ne izkazujejo postopanja v smeri obstoja utemeljenih razlogov za sum, kot to zmotno, pavšalno in brez kritične ocene dokumentov, navaja sodišče prve stopnje.

13. Iz spisovnega gradiva (ki ga sicer navaja tudi izpodbijani sklep) izhaja, da je bila GU Ljubljana z dopisom KPK z dne 8. 11. 2007 (ki ga je prejela 23. 11. 2007) obveščena o tem, da je KPK v januarju 2007 prejela prijavo gospodarske družbe Z. d. o. o., v kateri opisuje domnevne nepravilnosti, ki jih je storila APEK pri podelitvi frekvenc operaterju X. d. o. o. In sicer naj bi APEK brez javnega razpisa in brezplačno podelil frekvenco in s tem ostale ponudnike spravil v neenakopraven položaj. Iz vsebine prijave naj bi izhajali razlogi za sum, da je neznana oseba APEK pri dodeljevanju frekvenc podjetju X. d. o. o., storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ. Nadalje je KPK dne 21. 4. 2008 na MNZ GPU (sklicujoč se na prijavo iz leta 2007) podala ovadbo „v zvezi s sumom korupcije in kaznivih dejanj pri podelitvi frekvenc mobilnemu operaterju X.“, v kateri je bila omenjena odločba o brezplačni dodelitvi frekvenc z dne 8. 4. 2008, predvsem pa se je v prijavi problematizirala okoliščina, da je APEK kršil postopkovna pravila, ker je ponudbo objavil le v uradnem listu, ne pa tudi na svoji spletni strani, kot to narekuje statut in veljavna resorna zakonodaja. Nadalje gre za anonimno prijavo z dne 23. 12. 2008, v kateri se direktorju APEK-a A. A. očitajo nepravilnosti pri sklepanju svetovalnih pogodb z družbami D., L., M. in A. Nazadnje pa je dne 17. 3. 2009 KPK na PU Ljubljana podala „kazensko prijavo zoper neznane uradne osebe APEK, zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pri dodelitvi brezplačnih radijskih frekvenc“. Iz vsebine navedene vloge je razbrati, da se je v prvi vrsti (brez navedbe kakršnihkoli imen) problematizirala oziroma izpostavila okoliščina glede (že omenjene) postopkovne nepravilnosti APEK-a, ki javnega poziva zainteresirani javnosti glede dodelitve frekvenc ni objavil na spletni strani, pri čemer pa se v dokumentu ne navaja nobenih konkretnih imen v smislu identifikacije oseb (osumljencev). Skratka, vsebina navedene listinske dokumentacije tudi po oceni pritožbenega sodišča (v času hišnih preiskav) nikakor ni zadoščala za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum v tem kazenskem postopku obravnavanih kaznivih dejanj. Da je takšen zaključek edino logičen, dejansko izkazuje tudi postopanje policije, ki je po prejemu in preveritvi navedb prijave KPK z dne 8. 11. 2007, na okrožno državno tožilstvo podalo poročilo (priloga A31 do A33) iz katerega izhaja, da kriminalisti SKP PU Ljubljana ugotavljajo, da na podlagi pridobljene dokumentacije ni moč zaznati protipravnih ravnanj pri dodelitvi spornih frekvenc podjetju X. brez javnega razpisa, saj tak postopek v posebnih okoliščinah omogoča 53. člen Zakona o elektronskih komunikacijah. Pravilnost takšnega postopka je v konkretnem primeru potrdilo tudi Upravno sodišče (sodba U 2994/2006-56), tako da je sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 261. členu KZ, po zbranih obvestilih s strani kriminalistov SKP PU Ljubljana, bil ovržen. Ker iz obravnavane vsebine ni ugotoviti prisotnosti suma tudi drugih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je bilo državno tožilstvo o zadevi skladno z desetim odstavkom 148. člena ZKP obveščeno s poročilom. Na tej podlagi je očitno tudi državna tožilka zaključila, da ne obstajajo niti razlogi za sum, da bi dejanja iz ovadbe predstavljala kazniva dejanja, zato je zadevo dala „ad acta“, kot je povsem jasno razbrati iz njenega zapisa v dokumentu imenovanim „razlogi za v dnevnik“ z dne 18. 3. 2008 (priloga A 36). Napačno je torej stališče prvostopenjskega sodišča, da je iz zgoraj navedenih dokumentov razvidno, da so pri policiji že obstajali razlogi za sum, da bo pri preiskavah moč odkriti dokaze, ki bodo obremenilni za obtožence v tej zadevi in da zaradi tega najdba in zaseg listin nista bila naključna, temveč bi bilo potrebno pridobiti novo odredbo.

14. O tem, da zaseg listin naj ne bi bil naključen, pa je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo tudi na podlagi še nekaterih drugih listin v spisu in sicer gre za Operativno poročilo z dne 18. 2. 2011 (priloga A 34) ter za zapisnik o odpečatenju, popisu in zasegu z dne 6. 6. 2011. Namen procesnega dejanja, na katerega se nanaša omenjeni zapisnik, ki je bil sestavljen skladno z določbo 222. člena ZKP, ni v tem, da se policija v fazi predkazenskega postopka (v okviru danih možnosti) ne bi smela seznaniti z vsebino (ob hišni preiskavi zaseženih) listin, pač pa da se na ta način (lahko tudi v navzočnosti strank) ugotovi, da ni bilo nobene zlorabe, v tem smislu, da bi prišlo do uničenja posameznih listin ali do spremembe njihove vsebine. Nič od tega dne 6. 6. 2011 ni bilo ugotovljeno, niti ni osumljeni A. A. takrat na licu mesta ali kadarkoli kasneje v postopku oporekal lastništvu pri njem najdenih in zakonito zaseženih listin. Je pa, kot navaja izpodbijani sklep, zagovornik osumljenega A. A. na zapisnik podal ugovor, da so bile po njegovi oceni določene listine zasežene v nasprotju z doktrino plain view, kar pa (iz že pojasnjenih razlogov) ne vzdrži kritične presoje. Zato podatek, ki ga je državna tožilka zapisala v Operativnem poročilu z dne 18. 2. 2011 - da jo je kriminalist Sektorja kriminalistične policije v razgovoru opravljenim 2. 3. 2010 obvestil, da so v zvezi z zbiranjem obvestil o sumu storitve kaznivega dejanja direktorja APEK A. A., ob hišni preiskavi najdene tudi listine, ki dokazujejo povezavo med osebami in družbami (omenjene so osebe B. B. in C. C. in družba G., d. o. o.) in da je podan sum storitve kaznivega dejanja jemanja in dajanja podkupnin - ne pomeni, da je policija že v času hišne preiskave (realizirane dne 7. 4. 2009) usmerjeno iskala listine, ki bi bile lahko obremenjujoče v smeri, v tem postopku očitanih kaznivih dejanj, kot to zmotno razloguje sodišče prve stopnje. Pač pa zgoraj opisana komunikacija, ki je potekala med policijo in državnim tožilstvom izkazuje zgolj to, da je približno leto dni po opravljenih hišnih preiskavah in zbiranju obvestil, nenazadnje pa tudi na podlagi podatkov ugotovljenih s pregledom elektronskih naprav zaseženih v družbi APEK ter podatkov pridobljenih po določbi 149.b člena ZKP, policija zaznala kazniva dejanja v zvezi s ponujanjem in jemanjem podkupnine. O tem je, kot rečeno, obvestila pristojno državno tožilko, na predlog katere je nato preiskovalni sodnik dne 16. 7. 2010 izdal odredbo za pridobitev bančnih podatkov (156. člen ZKP). V nadaljevanju pa so bile na tej dokazni podlagi in tudi na podlagi dodatno zbranih podatkov pridobljenih s pregledom računalnikov ter mobilnih telefonov zaseženih A. A., v mesecu februarju 2011 odrejene in realizirane hišne preiskave pri v tem postopku procesuiranih obtoženih. Sodišče druge stopnje kot zmotno zato zavrača stališče izpodbijanega sklepa, da so policisti s tem, ko so zasegli listine, presegli prvotno določen cilj in meje preiskave, kot je bila začrtana na podlagi odredbe I Kpd 471/2009 z dne 3. 4. 2009 in pri tem ugotavlja, da je policija pri najdbi in zasegu dokazov postopala skladno z določbo 215. in 217. člena ZKP. To pa nadalje pomeni, da v upravičenja osumljenega A. A., ki jih ima slednji na podlagi 35. in 36. člena Ustave RS, v ničemer ni bilo poseženo, zato temelj za izločitev s hišno preiskavo pridobljenih dokazov (listin), v predmetni zadevi ni podan.

15. Glede izločitve dokazov pridobljenih s preiskavo elektronskih naprav zaseženih ob hišni preiskavi na podlagi odredb I Kpd 471/2009 in I Kpd 472/2009 z dne 3. 4. 2009, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo z omenjenima odredbama policiji naložena preiskava zaseženih računalnikov, mobilnih telefonov in drugih nosilcev elektronskih podatkov, z namenom zasega medijev zaradi preiskave in njihovega pregleda. Sodišče prve stopnje je (upoštevajoč izločitvene predloge) tudi v tem primeru presojalo, ali so bili dokazi, ki so bili pridobljeni s preiskavo elektronskih naprav, zaseženih pri hišni preiskavi, pridobljeni naključno. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ocenilo, da podatki niso bili pridobljeni naključno. Slednje je utemeljevalo po eni strani z dejstvom, ki ga pritožnik upravičeno graja, da sta policija in tožilstvo že v času opravljenih hišnih preiskav razpolagala s podatki in informacijami o kaznivih dejanjih, ki obtožene bremenijo v tem kazenskem postopku, ki izkazujejo obstoj suma, po drugi strani pa tudi z izpovedbo priče (kriminalista) E. E., ki je med drugim pojasnil, na kakšen način je policija preiskovala vsebino zaseženih elektronskih naprav in kako je našla dokaze, ki so za obtožene obremenilni v tej zadevi.

16. Kriminalist E. E. je pojasnil, da so po tistem, ko so bile realizirane hišne odredbe pri A. A. in v družbi APEK, opravili pregled podatkov in zaseženih telefonov ter računalnikov. Vendar je bilo to nekoliko kasneje, saj v času ko so jih zasegli, niso imeli ustrezne opreme, kot je razvidno tudi iz spisovnega gradiva, torej da so bile tozadevne preiskave opravljene v mesecu decembru 2010. Kar pa se tiče družbe G., d. o. o., o kateri je bil (glede na vsebino spornih listin) povprašan s strani obrambe in sodišča, je kriminalist E. E. pojasnil, da je šlo za večji zaseg listin, da se mu o tej družbi, ko so šli v hišne preiskave, ni niti sanjalo in da je za to družbo izvedel, ko je pregledoval elektronsko pošto, ki je bila zavarovana ob hišni preiskavi na APEK ter nadalje, da se je pri njem pojavil sum, da je karkoli v zvezi s to družbo, šele pri pregledu podatkov iz zaseženih računalnikov in mobilnih telefonov.

17. Sodišče prve stopnje izpovedbi priče (ki je, navkljub precejšnji časovni odmaknjenosti dogodkov precej natančno pojasnila okoliščine in način pregledovanja elektronskih podatkov) ni sledilo ter je sklenilo, da policija na podatke, ki jih je pridobila s preiskavo elektronskih naprav, ni naletela naključno. Takšen zaključek upravičeno izpodbija državni tožilec, saj temelji na zmotni ugotovljenih dejstvih, na katere se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo že pri obravnavani izločitvi zaseženih listin, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo v tč. 12, 13 in 14 in se v izogib ponavljanju na to tudi sklicuje. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje smatralo, da je bilo zbiranje in pregled (za osumljence obremenilnih) podatkov in dokazov, za kar ne zadošča zgolj golo ugibanje in policijska intuicija, pogojeno predvsem z okoliščino, da je bil policist „firbčen“. Takšno naziranje je bilo (kot pravilno ugotavlja pritožnik) iztrgano iz konteksta celotne izpovedbe, v kateri pa je zaslišani kriminalist (med drugim tudi z vsebinskim povzetkom nekaterih elektronskih sporočil, v katerih so se na primer sogovorniki decembra pogovarjali o obiranju sadovnjakov, pa o sadju in o hruškah in jabolkih, kar se mu je zdelo nenavadno in je zato postal bolj pazljiv pri prebiranju elektronskih sporočil) povsem plastično ponazoril način svojega dela. Torej, da je ob natančnem in analitičnem pregledu velikega števila elektronskih podatkov, ki so se nahajali na elektronskih napravah zaseženih A. A. in tudi v povezavi s podatki s katerimi se je že predhodno seznanil ob pregledu elektronske pošte APEK (uradni zaznamki o pregledu dokumentacije - digitalnih podatkov z računalniške mreže APEK z dne 19. 8. 2009, 20. 8. 2009, 27. 10. 2010 in 10. 11. 2010) ter ob pregledu podatkov pridobljenih po 149.b členu ZKP, ugotovil določene okoliščine, ki so izkazovale očiten obstoj suma, ki je sporočila povezoval z v tej zadevi obravnavanimi kaznivimi dejanji. In navedenih okoliščin, do katerih se je „dokopal“ naključno, kriminalist ni mogel, niti ni smel prezreti pri svojem preiskovalnem delu, katerega pravilnost in zakonitost pa (navkljub dejstvu, ki ga problematizira izpodbijani sklep, da so se podatki v računalniku znamke Apple, ki je bil zasežen A. A., pregledovali tudi po ključnih besedah G., d. o. o. ter priimku D.) v ničemer ni bila pogojena s pridobitvijo nove (dodatne) odredbe za preiskavo elektronskih naprav.

18. Tudi iz stališča, kot ga je v zvezi s presojo zakonitosti zbranih dokazov (v zvezi z doktrino plain view) v odločbi I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014 zavzelo Vrhovno sodišče RS, izhaja, da v primeru ko je policija pri preiskavi CD-ja zakonito vstopila v datoteke na CD-ju (šlo je za očitek kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov), pri tem pa je našla tudi podatke z drugih e - poštnih naslovov obsojenca, ki v odredbi sodišča niso bili navedeni in je s preiskavo teh podatkov policija našla dokaze, ki so kazali na kaznivo dejanje ponarejanje denarja, je policija le-te upravičeno zasegla. Po oceni Vrhovnega sodišča je torej za zaseg podatkov o vsebini obsojenčeve elektronske pošte, ki se je nahajal v datotekah na zaseženem CD-ju, pregledanim s soglasjem obsojenca in ki so kazali na kaznivo dejanje ponarejanje denarja, obstajala zakonita podlaga. Zato ne gre za nezakonito pridobljene dokaze in sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ni prekršilo obsojenčeve pravice do komunikacijske zasebnosti, kar (glede na zgoraj navedene okoliščine, ki so primerljive z okoliščinami judiciranega primera) po prepričanju pritožbenega sodišča velja tudi v obravnavani zadevi. Zato je bilo pravilno postopanje kriminalista E. E., ko je v mesecu januarju 2011 (skupaj s kriminalistom E.E.), o vseh (s pomočjo različnih dokaznih virov) zbranih podatkih in dokazih, ki so kazali na v tem postopku inkriminirana kazniva dejanja, seznanil državno tožilko, kot je to razvidno iz že zgoraj omenjenega Operativnega poročila z dne 18. 2. 2011. Skratka, policija s pregledom zakonito zaseženih elektronskih naprav in na tej podlagi pridobljenih dokazov, v ničemer ni presegla svojih pooblastil in v odredbi za hišno preiskavo postavljenih okvirjev, zato o nezakonitih dokazih ni moč govoriti, kot to pravilno ugotavlja pritožnik, katerega pritožba je tudi v tem delu utemeljena.

19. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 6056/2012 z dne 1. 9. 2016 presojalo tudi zakonitost komunikacijskih podatkov, pridobljenih na podlagi odredb preiskovalne sodnice III Kpd 155/2009 z dne 21. 5. 2009 in III Kpd 352/2009 z dne 24. 11. 2009 in sicer ali je preiskovalna sodnica opravila predhoden preizkus in v zvezi s tem navedla razloge, ali je bil tako obširen poseg v komunikacijsko zasebnost potrebe, nujen in sorazmeren, kar je pogoj za njuno zakonitost in ustavnost. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje (v točki 7 obrazložitve) ugotovilo, da odredbi ne vsebujeta potrebne presoje in razlogov, zakaj je bilo potrebno pridobiti podatke za obdobje dveh let (od 20. 5. 2007 do 20. 5. 2009), kot tudi zakaj je bilo potrebno pridobiti podatke o komunikaciji takrat osumljenega A. A. z nedoločenimi oziroma nekonkretiziranim krogom oseb. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v odredbah načelo sorazmernosti ni bilo upoštevano, zato je odredbi, kot tudi vse komunikacijske podatke izločilo iz spisa. Navedeno odločitev utemeljeno graja pritožnik.

20. Na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum in čas trajanja klica oziroma druge elektronske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena. Navedene prometne podatke preiskovalni sodnik lahko zahteva pod pogojem, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju.

21. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je v predmetni zadevi preiskovalna sodnica na predlog tožilstva po določbi 149. člena ZKP izdala zgoraj citirani odredbi, ki operaterjem mobilne telefonije nalagata, da za več (konkretno citiranih) telefonskih številk posredujejo prometne podatke (izpise odhodnih in dohodnih klicev, baznih postaj) za vse telefonske številke, ki se bodo pojavile v prometu in podatke o identifikacijskih podatkih za naročnike telefonskih številk, ki niso v objavi in se bodo pojavile v prometu in sicer za obdobje od dne 20. 5. 2007 do dne 20. 5. 2009. Preiskovalna sodnica je na podlagi obstoječega spisovnega gradiva ocenila, da so v obravnavani zadevi podani razlogi za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj naj bi A. A., direktor Agencije za promet in elektronske komunikacije (APEK) storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, F. F. pa kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Pa tudi kaznivo dejanje pranje denarja po prvem odstavku 252. člena KZ, saj naj bi kot lastnik družbe B., d. o. o. v dogovoru s A. A., direktorjem APEK-a, na podlagi večjega števila v daljšem časovnem obdobju izdanih naročilnic APEK-a za svetovanje s področja javnega managementa, izstavil več računov, ki jih je APEK tudi poravnal. Pri tem iz ugotovitev Urada RS za preprečevanje pranja denarja z dne 23. 3. 2009 izhaja, da so bili zneski, ki so bili s strani APEK-a nakazani na družbo B. d. o. o., že takoj naslednji dan oziroma v najkrajšem času dvignjeni, pri čemer je obstajal sum, da jih je od osumljenega F. F. prevzel ter odnesel na APEK B. D., sicer zaposlen v APEK-u ter gotovino izročil osumljenemu A. A., kar je preiskovalna sodnica (z do takrat zbranim dokaznim gradivom) še dodatno utemeljila. Ob obstoju zahtevanega dokaznega standarda je preiskovalna sodnica ocenila, da je tudi podana verjetnost, da se bo s pridobitvijo in pregledom zahtevanih podatkov (ki jih je zamejila na časovno obdobje dveh let), lahko pridobilo in zavarovalo podatke, še preden se uvede preiskava, saj jih kasneje ne bo mogoče pridobiti, ker se hranijo le določeno časovno obdobje. Pojasnila je tudi, da bi bilo z analizo (po tej odredbi pridobljenih podatkov) mogoče preveriti morebitno komunikacijo med osumljenima A. A. in F. F. ter osebo B. D., če so torej v kritičnem času med seboj komunicirali ter na katerih lokacijah so se nahajali v času dviga denarja z bančnega računa družbe B. d. o. o., po predhodnih nakazilih s strani APEK-a. Preiskovalna sodnica je ocenila, da so to pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo odrejenega ukrepa, saj bodo pridobljeni podatki kot dokaz lahko služili v morebitnem kazenskem postopku.

22. Iz izreka odredb torej izhaja, da sta vsebovali vse potrebne sestavine, ki so določene v 149.b členu ZKP, pri čemer glede na razloge s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila in dovolila poseg v telekomunikacijsko zasebnost osumljenca, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je preiskovalna sodnica nedvomno opravila tudi potrebno predhodno presojo. Zbrani podatki so se kot rečeno nanašali na točno določeno osebo, točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo, kar izkazuje osredotočenost ukrepa. V času izdaje odredb in pridobitve podatkov so tudi že obstajali razlogi za sum, da naj bi osumljenci izvršili kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, pomoč k temu kaznivemu dejanju in kaznivo dejanje pranja denarja. Gre za uradno pregonljiva kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila in zoper gospodarstvo, torej za huda kazniva dejanja, ki naj bi se glede na listinsko dokumentacijo in ugotovitve Urada RS za preprečevanje pranja denarja, izvrševala v časovnem obdobju (najmanj v letih 2006, 2007 in 2008). Glede na tako razpršeno daljše časovno obdobje, je bilo primerno in nujno, da se preveri morebitno komunikacijo med osumljenci in njihovo nahajanje, za neko najbolj kritično obdobje, ki je v tem primeru, kot izhaja iz odredb, bilo zamejeno na časovno obdobje dveh let. Po oceni sodišča druge stopnje sta poleg kriterija osredotočenosti ukrepa, tako podana tudi potrebnost ukrepa po členu 149.b členu ZKP, kot tudi nujnost posega za odkrivanje povezav med, v kriminalno dejavnost vpetimi osumljenci v smislu. Glede na obsežnost kriminalne dejavnosti in glede naravo in težo kaznivih dejanj, pa je podana tudi sorazmernost s posegom v telekomunikacijsko zasebnost osumljencev, do česar vsega se je skozi vsebinske razloge opredelila tudi preiskovalna sodnica. Pri tem se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da ukrep tudi ni bil nesorazmeren iz razloga, ker je odredba nalagala operaterju, da policiji posreduje izpis vseh odhodnih in dohodnih klicev za vse telefonske številke A. A., ki se bodo pojavile v prometu in identifikacijske podatke o naročnikih telefonskih številk, ki se bodo pojavile v prometu. Dejstvo je namreč, da je zgolj s celotnim izpisom odhodnih in dohodnih klicev pri odrejenih telefonskih številkah, mogoče popolnoma preveriti podatke ali so osumljeni v določenem obdobju med seboj komunicirali in točno to je bilo s predmetnim ukrepom (skladno z uveljavljeno sodno prakso) tudi odrejeno. Tako se sodišče druge stopnje glede na zgoraj navedene okoliščine, ki jih je ugotovila tudi preiskovalna sodnica in ki izkazujejo potrebnost, nujnost in sorazmernost ukrepa (37. člen Ustave), ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je le-tega preiskovalna sodnica odredila preširoko. V tej zvezi pritožnik utemeljeno izpostavlja, da operaterju tudi ni mogoče določiti, katere številke s katerimi je bil osumljeni v kontaktu, naj posreduje policiji oziroma preiskovalnemu sodniku. Dokler se ne pridobi izpis vseh dohodnih in dohodnih klicev, tudi sicer ni moč ugotoviti, kateri komunikacijski podatki so relevantni za predmetni kazenski postopek.

23. Na podlagi povedanega sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbeni ugotovitvi, da gre za zakoniti in ustavno skladni odredbi, ki ju ni potrebno izločiti iz spisa, kar velja tudi za na tej podlagi pridobljene prometne podatke. Tudi v delu, ko je policija ob pregledu in analizi le-teh med drugim tudi ugotovila, da je imel obtoženi A. A. telefonske stike z B. B., H. H., družbo G., družbo E. d. d., družbo H. d. o. o. in družbo T. d. d. (o tem uradni zaznamki z dne 17. 3. 2010). Sodišče druge stopnje (upoštevajoč zgoraj navedene okoliščine v zvezi z naključno najdbo listin) ugotavlja, da je le-te s strani obrambe problematizirane prometne podatke policija pridobila zaradi in v posledici odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj zaradi katerih sta bili zoper osumljenega A. A. izdani odredbi in ne zaradi osredotočenega (usmerjenega) iskanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki se A. A. in ostalim obtožencem očitajo v tem postopku. Povedano drugače, v določeni fazi predkazenskega postopka se je izkazalo, da so podatki v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki jih je (z izvedbo ukrepa po 149.b členu ZKP) policija zakonito pridobila glede obtoženega A. A., v določenem delu za obtoženega A. A. in še za nekatere druge (v tem postopku procesuirane) obtožene inkriminirajoči (tudi) v zvezi z drugimi, prav tako kataloškimi kaznivimi dejanji. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena procesna situacija ob ugotovitvi, da gre za naključno pridobljene dokazne vire, na zakonitost le-teh nima nobenega vpliva in zato predlogi za izločitev dokazov tudi v tem delu niso utemeljeni.

24. Upoštevajoč vse zgoraj navedene okoliščine sodišče druge stopnje zaključuje, da s strani zagovornikov podani predlogi za izločitev dokazov niso utemeljeni, kot je to z zmotno presojo dejstvenih okoliščin ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep pod točko 1 izreka glede predlogov za izločitev dokazov spremenilo tako, da je te predloge zavrnilo kot neutemeljene. V delu ko je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preizkušalo zakonitost odredb za hišno preiskavo, odrejenih zoper v tem postopku procesuirane obtožene, vse z dne 11. 2. 2011, za katere je po načelu „sadežev zastrupljenega drevesa“ ugotovilo, da so tako kot vse predhodno izdane odredbe za hišno preiskavo in tudi ostale, bile nezakonite, s tem pa tudi vsi na podlagi teh odredb pridobljeni dokazi, ki jih je po uradni dolžnosti izločilo iz spisa, pa je pritožbeno sodišče (po ugotovitvi, da v nobenem delu ne gre za nezakonite dokaze) izpodbijani sklep v točki 1 izreka razveljavilo. V ostalem delu (glede točke 2 izreka) je odločilo, da sklep sodišča prve stopnje ostane v veljavi.

25. Iz spisovnega gradiva izhaja, da so zagovorniki obtoženega B. B. podali odgovor na pritožbo državnega tožilca. Poleg tega pa so na pritožbeno sodišče naslovili tudi zahtevo za izločitev dokazov, v kateri predlagajo, da sodišče prve stopnje (dodatno) odloči tudi o izločitvi zapisnikov o zaslišanju in prepise zvočnih snemanj posameznih prič, ki so se jim predočili dokazi, ki so bili s sklepom z dne 1. 6. 2018 izločeni iz sodnega spisa. Podredno so zagovorniki (v okviru iste vloge) vložili pritožbo, v kateri so uveljavljali bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP, s predlogom, da naj višje sodišče izda sklep, s katerim naj izloči zgoraj omenjene dokaze. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi o podanem izločitvenem predlogu skladno z določbo 285.e člena ZKP sicer moralo odločiti prvostopenjsko sodišče. Ker pa gre v tem predlogu za dokaze, ki naj bi po doktrini „sadežev zastrupljenega drevesa“ delili usodo izvornih dokazov, za katere je sodišče druge stopnje (v tem sklepu) ugotovilo, da so bili pridobljeni zakonito, je predlog zagovornikov po vsebini postal brezpredmeten. Zato ga pritožbeno sodišče iz razloga smotrnosti in v izogib nepotrebnemu podaljšanju kazenskega postopka, izjemoma ni poslalo sodišču prve stopnje v odločitev, je pa hkrati kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornikov, saj so le-ti na pritožbeno sodišče (ob dejstvu, da so bili vsi dokazi prepoznani kot zakoniti) neuspešno naslovili zahtevek po dodatni izločitvi dokazov (točka III izreka).

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 20674/2017
• VSL Sklep V Kp 55723/2018
• VSRS Sodba I Ips 67442/2019