VSL Sklep II Cp 1708/2019

Jedro

Za dokazovanje katerih trditev (dejstev) bo določen dokaz predlagala, je povsem (zgolj) v domeni pravdne stranke, pri čemer je sodišče ni dolžno niti ne sme (saj bi s tem poseglo tako v razpravno načelo kot tudi v načelo enakopravnega obravnavanja pravdnih strank) pozivati k morebitnemu širjenju okoliščin, za dokazovanje katerih naj bi se določen dokaz izvedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 4. 2019:

- zavrglo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 22. 5. 2017 (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.259,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi ter da razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 19. 12. 2016 oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, omenja pa tudi pred tem v predmetni zadevi sprejete sodne odločitve. Sodišče prve stopnje napotku pritožbenega sodišča ni sledilo v celoti ter vnovič ni izvedlo celotnega dokaza postopka oziroma je vnovič opustilo izvedbo vseh dokazov ter svojo odločitev sprejelo arbitrarno. Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma med njimi obstaja nasprotje, med tem kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi listinami, zaradi česar sklepa prvenstveno sploh ni moč preizkusiti. V 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče zgolj povzema toženčevo izpovedbo, v nadaljevanju v 13. točki pa napravi nepravilen zaključek (pritožba citira vsebino dela 13. točke obrazložitve), ki naj bi bil nelogičen in povsem arbitraren. Sodišče je pravdni stranki več kot očitno neenako obravnavalo in ponovno preferiralo tožnico. To dokazuje že samo dejstvo, da je njeni izpovedbi v celoti poklonilo vero, kljub temu, da tožnica svoje izpovedbe ni podkrepila z nobenimi drugimi dokazili. Sodišče samo ugotavlja, da je v odvetnikovem dopisu z dne 13. 4. 2017 navedena odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani in dejstvo, da je toženec izgubil hišo. Vsled navedenemu in upoštevajoč njegovo pojasnilo, da se je o slednjem pogovarjal po telefonu s tožnico, argumentacija sodišča, ki je svoj zaključek, da tožencu ni moč verjeti, oprlo na dejstvo, da je SMS sporočilo posredoval šele šest dni kasneje, ne prepriča. Sam je pojasnil, da je prava neuka stranka, o čemer se je lahko na naroku sodišče samo prepričalo. V kolikor bi dejansko razpolagal in bral sodbo, bi v SMS sporočilu zagotovo navedel „zamudna sodba“. Uporabil je zgolj izraze, ki jih je našel v dopisu in katere je „pobral“ iz telefonskega razgovora s tožnico. Pojasnjuje, kaj naj bi dokazovalo, da je sam prava popolnoma neuka oseba. Več kot očitno je tožničina izpovedba prilagojena za potrebe tega postopka. Pravdni stranki sta namreč do takrat imeli normalno komunikacijo, kar priča tudi dejstvo, da je toženec tožnici pomagal pri odplačevanju kredita. Sodišče ne poda tehtnih in prepričljivih razlogov, zakaj kot prava neuka oseba teh izrazov ne bi uporabljal v SMS sporočilu, četudi mu sodba še ni bila vročena. Spregleda tudi, da ni uporabil izraza zamudna sodba. V kolikor bi sam razpolagal s tožbo in zanjo vedel, v nadaljevanju pred pristojnim sodiščem ne bi opravil vpogleda v sodni spis in pribavil kopije spisa. V SMS sporočilih je pisal zgolj to, o čemer je bral iz dopisa tožničinega pooblaščenca ter o čemer je po telefonu govoril s tožnico. Sodišče je ponovno spregledalo oziroma dalo premajhno težo dejstvu, da je tožnica zadevno tožbo vložila na naslov v L., kljub temu, da je vedela, da toženec s svojo družino dejansko prebiva v C., in sicer na naslovu ... V nadaljevanju pojasnjuje, kaj naj bi dokazovalo, da ga je tožnica naklepno izigrala in računala na zamudo. Tožnica na vprašanje, zakaj je bil v nadaljevanju dopis njenega odvetnika z dne 13. 4. 2017 tožencu posredovan na drug naslov, in sicer ..., C., kjer toženec dejansko prebiva, ni znala odgovoriti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je tožnica zahtevek oziroma predlog za ureditev premoženjskih razmerij z dne 13. 4. 2017 (drugače kot tožbo) posredovalo na toženčev dejanski naslov na ...., C. Sam je prepričan, da ga je imela namen izigrati. Tudi sodišče bodisi namerno bodisi nenamerno spregleda izpoved tožnice, ko slednja prizna, da je s tožencem imela komunikacijo ter da je slednja potekala po telefonu in osebno (to naj bi bilo razvidno iz njene izpovedbe na 18. in 19. strani prepisa zvočnega posnetka). Takšna izpoved tožnice pritrjuje dejstvu, da je med pravdnima strankama takrat obstajala redna osebna in telefonska komunikacija. Vse navedeno naj bi dokazovalo, da ga je imela namen izigrati. Tudi sicer je bilo tožnici poznano, da toženec v L. oziroma na .... ne hodi pogosto. Sodišče prve stopnje se do navedb in dokaznih listin toženca, s katerimi je dokazoval, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe vedela, da sam v L. ne živi, ter da je vedela, da živi in deluje v C., ni obrazloženo opredelilo, ampak jih je zavrnilo s pavšalno navedbo v točki 10 obrazložitve. Do njegovih navedb, da mu tožnica sodnih pisanj načrtno ni izročila, se je sodišče opredelilo skopo oziroma je sprejelo arbitrarno obrazložitev, da toženec negira sam sebe, saj naj bi zamudno sodbo našel v hišnem predalčniku dne 8. 5. 2017, v svoji izpovedbi pa je pojasnil, da je bil v L. tudi v zimskem času, predvsem, ko je bilo potrebno preprečiti, da bi voda zamrznila, ter se pri tem sklicuje na listino A38, kjer je popisano stanje števca. Pritožnik poudarja, da je izpovedal po resnici in dejstev ni prirejal, kar pa več kot očitno ne velja za tožnico. Njegova trditev, da je tožnica ravnala naklepno in zasledovala cilj, da tožbe in sodne odločbe ne bo prejel oziroma je ne bo prejel pravočasno, pa potrjuje tudi dejstvo, da je slednja bodisi razpolagala s ključem poštnega nabiralnika bodisi je imela prost dostop do pisanj do nabiralnika. To potrjuje že fotografija oziroma fotografije na A35, ki jih je v sodni spis vložila tožnica in iz katerih je razbrati prost dostop do sodnih pisanj. Sodišče je tudi v tem delu neenakopravno obravnavalo pravdni stranki, ko je tožnici ponovno slepo verjelo, da slednja v L. ni bila več kot deset let. Slednje je življenjsko nelogično, prav tako pa v nasprotju z izvedenimi dokazi ter tožničinimi navedbami, da ve, da pošto v L. prejema ter da je toženec redno prihajal v L., kar lahko vsi neposredni sosedje, ki imajo vsi vpogled v nabiralnik, povejo. Te izpovedbe tožnice so diametralno nasprotne z njenimi navedbami, da slednja v L. ni prihajala. Sodišče je spregledalo navedbo toženca, da tožnici ni mogoče pokloniti vero, saj slednja po eni strani zatrjuje, da na naslovu ... ni bila že deset let, po drugi strani pa je predlagala zaslišanje priče K., ki je živela na l. naslovu ter je seznanjena z dogajanjem v zvezi z H.J. Ker tožnici več kot očitno ni moč pokloniti vere, ji ni moč pokloniti vere niti, ko slednja zanika obstoj telefonskega pogovora. Toženec je zatrjeval in dokazoval, da je tožnica s tem, ko je tožbo načrtno vložila na napačen naslov, v nadaljevanju pa je upoštevajoč dejstvo, da je razpolagala s ključem poštnega nabiralnika, pošto naslovljeno na toženca sama odtujila, povzročilo, da je toženec iz opravičljivega razloga zamudil rok. V nadaljevanju se toženec sklicuje na določbo drugega odstavka 120. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen, ker naj bi najmanj na dan 26. 4. 2017, ko je tožnici poslal sporočilo, zamudno sodbo iz hišnega predalčnika gotovo že prevzel, je nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje pa se je ponovno in očitno zgolj z namenom čim prejšnje rešitve spora ognilo izvedbi naroka, na katerem bi lahko zaslišalo priče, med drugim nepremičninskega agenta. Prav tako bi lahko v okviru materialno-procesnega vodstva, v kolikor bi smatralo, pozvalo stranke, da dopolnijo svoje navedbe. Sam smatra, da je dokazni predlog z zaslišanjem agenta O. zadosti konkretiziral. Tudi sicer bi ga moralo sodišče prve stopnje na naroku, katerega bi moralo izvesti, v skladu s pravili materialno-procesnega vodstva pozvalo k dodatni konkretizaciji zadevnega dokaznega predloga. Toženec je namreč poleg lastnega zaslišanja predlagal tudi zaslišanje tožnice ter nepremičninskega agenta. Z omenjeno pričo bi lahko izkazal, da je zadevnega dne dejansko prišel v L. na naslov ..., kar pa glede na njegovo zatrjevanje, da se na tem naslovu ni pogosto nahajal, predstavlja pomembno dejstvo, katerega bi sodišče v izvedbi dokaznega postopka lahko ugotovilo. V nadaljevanju se sklicuje na 213. člen ZPP in uveljavlja kršitev pravice do izjav v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti v postopku pred sodiščem prve stopnje (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni podalo prepričljivih razlogov, zakaj ne verjame tožencu, ki je argumentirano pojasnil, da je imel s tožnico ves čas in še v mesecu aprilu redno komunikacijo. Iz pisnega zahtevka pooblaščenca oziroma tako imenovanega predloga za ureditev premoženjskih razmerij z dne 13. 4. 2018 med drugim izhaja: „Kot vam je znano je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da ste dolžni vrniti v last in posest moji stranki nepremičnino parc. št. ...“. Tudi iz tega zahtevka je razvidno, da je tožnica vedela za njegovo bivanje na naslovu ..., C. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V uvodu pritožbe navedeni očitki, da sodišče prve stopnje¹ ni sledilo napotku pritožbenega sodišča ter vnovič ni izvedlo celotnega dokaza postopka, da je vnovič opustilo izvedbo vseh dokazov, da je svojo odločitev sprejelo arbitrarno, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,² da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstev, da med njimi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, in med samimi listinami ter da zato sklepa ni moč preizkusiti, so v prvi vrsti presplošni (nekonkretizirani), hkrati pa protislovni in neutemeljeni. Omenjeno sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo jasne razloge, zakaj ni izvedlo vseh s strani toženca predlaganih dokazov. Pritožba v njihovo pravilnost ne poraja nobenega pomisleka.

6. Sodišče prve stopnje je (v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) upoštevaje toženčevo izpovedbo (točneje (dokazno) oceno le-te) in ostale relevantne okoliščine (dokaze) obširno (konkretno) in hkrati prepričljivo obrazložilo, zakaj je slednji (najmanj) ob pisanju SMS sporočila z dne 26. 4. 2017 (priloga A35) že razpolagal z (prejel) zamudno sodbo z dne 19. 12. 2016 (na tej podlagi pa v skladu z določbami 117 in 120 člena ZPP³ pravilno zaključilo, da je toženec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil prepozno). Pritožnik, ki se z zaključkom (zaključki) sodišča prve stopnje iz 13. točke obrazložitve ne strinja, ga označuje za nelogičnega in arbitrarnega, a za tovrstno oceno konkretnih in hkrati prepričljivih razlogov ne uspe podati. Navedeno velja tudi za očitke, da naj bi sodišče prve stopnje takšno stališče sprejelo zgolj iz razloga, da bi „lažje“ obrazložilo svojo odločitev in da naj bi ponovno preferiralo tožnico (oziroma pravdni stranki neenako obravnavalo).⁴ Zakaj toženec ni uspel prepričati s svojim sklicevanjem na dopis (predlog za ureditev premoženjskih razmerij) tožničinega odvetnika z dne 13. 4. 2017 (priloga B20) in na telefonski pogovor s tožnico kot domnevna „vira“ za njegovo omenjanje (branja) sodbe v SMS sporočilu z dne 26. 4. 2017 (priloga A35), je sodišče prve stopnje (upoštevaje njegovo sklicevanje na prava neukost) prav tako natančno (prepričljivo) pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnik tudi v tem oziru zgolj z vztrajanjem na svoji razlagi omenjenega SMS sporočila oziroma s (neprepričljivo argumentiranim) sklicevanjem na (domnevno) neutemeljenost zaključkov sodišča prve stopnje, dvomov vanje ne uspe vzbuditi. Enako velja za (tudi sicer prvenstveno novo in že zato neupoštevno – prvi odstavek 337. člena ZPP) pritožbeno pojasnjevanje, da bi, v kolikor bi ob pisanju SMS sporočila (v katerem je zapisal, da še enkrat bere sodbo, na katero se ni pritožil, pa bi se moral) dejansko razpolagal in bral sodbo, v sporočilu navedel „zamudna sodba“. Tudi zamudna sodba je namreč sodba. Poleg tega se v zvezi s tem (kot na edina „vira“ informacij, ki jih je imel ob pisanju SMS sporočila) tudi v pritožbi sklicuje „le“ na omenjeni dopis (predlog za ureditev premoženjskih razmerij) tožničinega odvetnika z dne 13. 4. 2017⁵ in (domnevni) predhodni telefonski dogovor, v zvezi s katerima je že sodišče prve stopnje prepričljivo (logično) pojasnilo, zakaj temu sklicevanju ni moč slediti (pritožbi pa teh zaključkov ne uspe izpodbiti).

7. Ker (ustrezno/jasno) ne zatrjuje, da ne pozna pomena izraza „sodba“⁶ oziroma da ne razlikuje med sodbo in predlogom/dopisom odvetnika, je neprepričljivo pritožnikovo sklicevanje na svojo prava neukost,⁷ kar na drugi strani enako velja za pavšalno (neizkazano) zatrjevanje⁸ prilagojenosti tožničine izpovedbe potrebam tega postopka. Tudi če bi bila druga trditev izkazana (pa ni), ni (po)jasn(jen)o, kaj naj bi imela z vsebino njegovega SMS sporočila z dne 26. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, zakaj kljub temu, da naj bi pri tožencu šlo za prava neuko stranko, ni bilo moč slediti njegovim trditvam, da je pomen spornega SMS sporočila drugačen, kot se ta dejansko bere. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ni podalo tehtnih in prepričljivih razlogov, zakaj kot prava neuka oseba kljub še ne-vročeni sodbi teh izrazov ne bi uporabljal v SMS sporočilu. Pravo vprašanje se tudi sicer glasi, zakaj bi v takem primeru omenjal sodbo oziroma navajal, da jo še enkrat bere (kot tudi, da se nanjo ni pritožil, a bi se moral), pri čemer ne zatrjuje, da ne pozna pomena tega izraza (da ne ve, kaj je sodba) oziroma da ne razlikuje med sodbo in predlogom/dopisom odvetnika. Za presojo, ali je toženec ob pisanju SMS sporočila razpolagal z zamudno sodbo, pa je nebistveno pritožbeno sklicevanje, da naj bi v nadaljevanju pred pristojnim sodiščem opravil vpogled v sodni spis in pridobil kopije spisa, saj navedeno predstavlja nekaj drugega (več) kot sodba.⁹

8. Neprepričljivo je nadalje navajanje, da je sodišče prve stopnje (ponovno) spregledalo oziroma dalo premajhno težo dejstvu, da je tožnica zadevno tožbo vložila na naslovu v L., kljub temu, da je vedela, da toženec s svojo družino prebiva v C. (na naslovu ...). Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve oziroma presojo, ali je toženec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, je pomembno le, kdaj je razpolagal z zamudno sodbo, in ne kateri naslov je tožnica navedla v tožbi. Enako velja¹⁰ za obširno pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi ga želela tožnica (kljub temu da naj bi z njim imela komunikacijo in naj bi vedela, da prebiva v C.¹¹), ki je računala na zamudo, na ta način izigrati.¹² To velja tudi za (v tem istem okviru¹³ podano) trditev, da je bilo tožnici poznano, da toženec v L. oziroma na ... ne hodi pogosto. Poleg tega iz omenjene trditve izhaja, da je na omenjeni naslov (pa čeprav ne pogosto) prihajal, kar potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (o njegovem prihajanju na naslov ..., L.). Zato je trditev o arbitrarnosti zaključka sodišča prve stopnje (ki se je pri tem sklicevalo na njegovo izpovedbo o prihajanju na omenjeni naslov), da ne more slediti toženčevi trditvi, da je zamudno sodbo našel šele dne 8. 5. 2017 v hišnem predalčniku (15. točka obrazložitve), neprepričljiva, kar velja tudi za zatrjevanje, da je za razliko od tožnice izpovedal po resnici. Poleg tega se je prav na toženčevo izpovedbo (v zvezi z njegovim prihajanjem na naslov ..., L.) sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa argumentirano pojasnilo, zakaj ni sledilo trditvam toženca, češ da naj bi pisna obvestila o prispelem pismu kot tudi sodna pisma (tožbo s prilogami in pozivom za odgovor na tožbo ter zamudno sodbo) prevzemala tožnica, ki da mu teh obvestil oziroma sodnih pisem nato načrtno ni izročila. V tem okviru je izpostavilo tudi toženčevo izpovedbo, v okviru katere ni potrdil, da je tožnica s ključem nabiralnika hiše na ... razpolagala. S tovrstno nejasnostjo toženec nadaljuje tudi v pritožbi z navajanjem, da je toženka bodisi razpolagala s ključem poštnega nabiralnika bodisi imela prost dostop do pisanj do nabiralnika, v zvezi s čimer se sklicuje na (s strani tožnice predložene) fotografije v prilogi A35, ki naj bi dokazovale, da je imela slednja prost dostop do sodnih pisanj. Ob tem, da ni razvidno, da bi se toženec kdajkoli v postopku na prvi stopnji v tem pogledu nanje skliceval¹⁴ (in gre zato prvenstveno za nedopustno pritožbeno novoto), te (ne povsem jasne) fotografije same za sebe za tak zaključek tudi sicer ne zadoščajo. Iz tega razloga tudi z njimi povezano zatrjevanje neenakopravnega obravnavanja strank in slepega sledenja tožnici s strani sodišča prve stopnje izzveni neprepričljivo. Tožničina trditev, da naj bi toženec vse do maja 2017 sprejemal vso pošto na naslovu ... , L., prav tako sama za sebe ne dokazuje, da je imela slednja (ki je to v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje izrecno zanikala) ključe od nabiralnika, ali da bi bila v relevantnem obdobju, ko naj bi bila tožencu po njegovih trditvah (z njene strani) iz predalčnika vzeta obvestila o sodnih pošiljkah oziroma sodne pošiljke (to je tožbo in sodbo), na omenjenem naslovu v L.¹⁵

10. Brezpredmetno je tudi pritožbeno sklicevanje na pričo Z.K. Njeno zaslišanje v zvezi s trditvijo, da tožnice pred sodbo v tej zadevi in izdajo odločbe o vknjižbi njene lastninske pravice, ter trditvijo, da naj bi ji navedena priča omenjala toženčevo sklenitev pogodbe z J.H., je v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje predlagala tožnica. Ker iz njenih navedb jasno izhaja, da naj bi se z omenjeno pričo (zaslišanja katere toženec ni predlagal) pogovarjala šele po izdaji sodbe, je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi ta dokazni predlog dokazoval, da je imela tožnica z L. redni stik, neprepričljivo. Omenjeni pritožbeni zaključek, vključno s trditvijo, da se je tožnica vpletala v dogajanje na naslovu ..., L., ni izkazan.¹⁶ Ker toženec ni izkazal svoje trditve o tožničini neverodostojnosti v tem oziru,¹⁷ je neprepričljivo njegovo navajanje, da zato¹⁸ ni moč slediti niti njenemu zanikanju obstoja njunega telefonskega pogovora, na katerega se je sam skliceval. Zakaj tudi sama toženčeva izpovedba o njem ni bila prepričljiva, je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožba poskuša neujemanje med trditvami in izpovedbo toženca glede časovnega zaporedja prejema pisma tožničinega odvetnika in zatrjevanim telefonskim pogovorom, kar izpostavlja sodišče prve stopnje, neprepričljivo (kar velja tudi za njeno posplošeno sklicevanje na časovno oddaljenost dogodkov) prikazati kot nepomembno, neprepričljivo pa izzveni tudi (nekonkretizirano) sklicevanje na to, da naj bi sam izpovedal po resnici. Za razliko od tega, kar zatrjuje oziroma meni sam, toženec ni uspel izkazati, da naj bi tožnica pošto (tožbo) načrtno vložila na napačen naslov,¹⁹ v nadaljevanju pa, ker naj bi razpolagala s ključem poštnega nabiralnika, pošto naslovljeno nanj odtujila (s čimer naj bi povzročila, da je iz opravičljivega razloga zamudil rok). V nasprotno slednji ne prepriča niti s pavšalnim sklicevanjem na specifičnost situacije oziroma na nepričakovane in nepredvidljive okoliščine, namenoma povzročene s strani tretje osebe. Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa tudi sicer ni bistveno, zakaj je do zamude roka, zaradi katerega je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, prišlo, temveč, ali je toženec tak predlog (upoštevaje 117. člen ZPP) vložil pravočasno. Zaključkov, ki jih je v zvezi s tem sodišče prve stopnje podalo, pa pritožba ne uspe izpodbiti.

11. Ker je sodišče prve stopnje (ki je v zvezi s tem dne 11. 3. 2019 opravilo narok, na katerem je izvedlo dokaze) toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozen, je brezpredmetno njegovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 120. člena ZPP.²⁰ Posledično je neprepričljivo tudi (s sklicevanjem na omenjeno določbo povezano) pritožnikovo oporekanje zaključku sodišča prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, iz razloga, ker naj bi najmanj na dan 26. 4. 2017, ko je tožnici poslal SMS sporočilo, zamudno sodbo iz hišnega predalčnika gotovo že prevzel, prepozen.

12. Neizkazan je očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje (ponovno) očitno zgolj z namenom čimprejšnje rešitve spora ognilo izvedbi naroka, na katerem bi lahko zaslišalo priče, in sicer med drugim nepremičninskega agenta. Sodišče prve stopnje je dne 11. 3. 2019 izvedlo narok, na katerem je vpogledalo listinske dokaze in zaslišalo obe pravdni stranki. Zakaj je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič (med drugim s strani toženca predlaganega nepremičninskega agenta), je pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri tem ni navedlo, da toženec omenjenega predloga ni v zadostni meri konkretiziral, kot to navaja pritožba, ampak, da ga je predlagal v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da sta bila predmetnega dne dogovorjena za sestanek,²¹ in dejstvom, da je tožnica vedela za prodajo hiše, ne pa tudi v zvezi s svojo trditvijo, da je šele tega dne našel zamudno sodbo v hišnem predalčniku (kar bi bilo za presojo pravočasnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje edino relevantno²²). Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati k dodatni konkretizaciji predloga oziroma k dodatnemu substanciranju dokaznega predloga. Omenjeno sodišče bi ga bilo dolžno dodatno pozvati, če bi ugotovilo, da njegov dokazni predlog ni zadosti konkretiziran. Tega pa ni ugotovilo, ampak, da je bil dokazni predlog podan v zvezi s trditvami, ki za odločitev o pravočasnosti vložitve njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, niso bistvene. Za dokazovanje katerih trditev (dejstev) bo določen dokaz predlagala, je povsem (zgolj) v domeni pravdne stranke, pri čemer je sodišče ni dolžno niti ne sme (saj bi s tem poseglo tako v razpravno načelo kot tudi v načelo enakopravnega obravnavanja pravdnih strank) pozivati k morebitnemu širjenju okoliščin, za dokazovanje katerih naj bi se določen dokaz izvedel.²³ Ker je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno, pritožba pa teh razlogov ne uspe ovreči, je njeno (pavšalno) sklicevanje na 213. člen ZPP in zatrjevanje kršitve (pravice do izjave v postopku) iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki naj bi bila po toženčevih pritožbenih navedbah podana, kadar razlogi za odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi), neutemeljeno. Enako velja za posplošeno navajanje o obstoju nasprotij med razlogi v sklepu in dokazih, na katere se ti razlogi nanašajo, in o tem, da zato pravilnosti izpodbijane odločitve ni moč preizkusiti, kot tudi, da sodišče prve stopnje dokazov ni pravilno ocenilo, da jih medsebojno ni primerjalo (zaradi česar naj bi zmotno/nepopolno ugotovilo dejansko stanje), in da se dokazne ocene ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je podalo jasne, medsebojno skladne (ne-nasprotujoče si) in hkrati prepričljive razloge tako v zvezi z dokazno oceno (kar velja tudi za toženčevo izpovedbo) kot tudi glede ključnih zaključkov za sprejeto odločitev.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni²⁴ in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo²⁵ (2. točka 365. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam nosi svoje stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnica sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ki je 6. točki obrazložitve sklepa z dne 7. 6. 2018 pojasnilo, zakaj je do zaključka o nepravočasnosti prišlo šele ob ponovljenem odločanju (pritožnik namreč izpostavlja nerazumljivosti okoliščine, da sodišče prve stopnje ob svojem prvem odločanju (dne 8. 8. 2017) o njegovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni našlo razlogov za zavrženje le-tega).
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁴ V omenjeni okvir sodi tudi pritožbena trditev, da je v celoti poklonilo vero izpovedbi tožnice, čeprav je ta (po njegovem mnenju) ni podkrepila z nobenimi drugimi dokaz. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej 13. – 16. točko) je namreč jasno razvidno, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov še zdaleč ni oprlo le na tožničino izpovedbo.
⁵ Pritožba izpostavlja del besedila omenjenega predloga: „Kot vam je znano je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da ste dolžni vrniti v last in posest moji stranki nepremičnine par. št. ...“. Vendar ne upošteva, da toženec v SMS sporočilu z dne 26. 4. 2017, sodbe (odločitve) ni zgolj omenjal, ampak je hkrati napisal, da jo (danes še enkrat) bere.
⁶ Ki ga je omenjal v SMS sporočilu z dne 26. 4. 2017.
⁷ Katero naj bi (po njegovih trditvah) dokazovalo dejstvo, da večkrat ni razumel že preprostega vprašanja, česar pa natančneje niti ne obrazloži.
⁸ Kar velja tudi za omenjanje njegove pomoči pri odplačevanju kredita, ki naj bi dokazovala njuno komunikacijo (ta argument je hkrati pritožbeno nov). V predmetni zadevi ni bistvena komunikacija (med njima) nasploh, ampak telefonski pogovor (pogovori) v aprilu 2017 (in njegova domnevna vsebina), ob katerem naj bi mu (kot je zatrjeval) tožnica omenjala sodbo oziroma njeno vsebino (hišo), in ki ga je slednja zanikala, sodišče pa prepričljivo obrazložilo, zakaj toženčeva izpovedba v zvezi s tem ni bila prepričljiva (glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).
⁹ Iz uradnega zaznamka z dne 17. 5. 2017 (l. št. 64) je razvidno, da je toženec fotokopiral l. št. 1 - 4 in priloge A1 - A21, ne pa tudi zamudne sodbe (l. št. 47 - 52).
¹⁰ Vključno z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj naj bi tožnica predlog za ureditev premoženjskih razmerij posredovala na naslov ..., C.
¹¹ Zato je nerelevanten tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokaznih listin (v zvezi s tem se v pritožbi sklicuje na predlog za ureditev premoženjskih razmerij tožničinega odvetnika z dne 13. 4. 2017), s katerimi naj bi to dokazoval.
¹² Že v predhodnem sklepu tega sodišča II Cp 2153/2018 z dne 10. 1. 2019 je bilo poudarjeno, da bi bila presoja okoliščine, ali je tožnica vedela za toženčevo dejansko bivališče, oziroma njegovih navedb, da ga je hotela izigrati, pomembna šele v okviru meritornega odločanja o predlogu. Vendar pa iz razloga, ker je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil prepozno, do nje ni prišlo (ni moglo priti).
¹³ To je njegovih trditev o tožničinem namenu izigrati ga.
¹⁴ Glej npr. njegovo pripravljalno vlogo z dne 30. 6. 2017, s katero je odgovoril na tožničin odgovor na vrnitev v prejšnje stanje (s katerim je slednja omenjene fotografije predložila).
¹⁵ Sodišče prve stopnje je (v 16. točki obrazložitve) navedlo, da je bila prepričljiva tožničina izpovedba, da je v tistem času ni bilo na omenjenem naslovu v L., in ne, da je tam ni bilo več kot deset let.
¹⁶ Tudi sicer okoliščina, ali je tožnica imela (ali ne) redni stik z L., za presojo pravočasnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni bistvena. V tem okviru je pomembno le, ali toženčeva trditev, da je slednja iz nabiralnika prevzela njemu namenjena obvestila o sodnih pisanjih oziroma sama sodna pisanja, drži, česar pa ni uspel izkazati.
¹⁷ Prav tako ne svoje (nekonkretizirane) trditve o (domnevnih) vrzelih v tožničinih navedbah in izpovedbi.
¹⁸ Zgolj s tem namreč argumentira to drugo trditev.
¹⁹ Kje (kdaj) naj bi to tožnica sama priznala (kot to trdi pritožnik), ni (po)jasn(jen)o. Tudi sicer (kot je bilo predhodno poudarjeno) bi bila ta okoliščina pomembna le, če bi prišlo do meritornega odločanja o predlogu, ne pa za presojo, ali je toženec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno.
²⁰ Obveznost razpisa naroka je predvidena za tiste predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so bili vloženi pravočasno in so dovoljeni. V kolikor so prepozni ali nedovoljeni, jih je potrebno s sklepom zavreči (glej 120. člen ZPP kot tudi A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2005, prva knjiga, str. 500, 501).
²¹ Torej točno tako, ko je sam to navedel v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2017 (l. št. 92). V njej ni izrecno navajal (kot sedaj to v pritožbi), da bi z navedeno pričo lahko izkazal, da je zadevnega dne dejansko prišel v L. na naslov ..., medtem ko je drugi del njegovih pritožbenih trditev, da prvo omenjena okoliščina (da je zadevnega dne dejansko prišel v L. na naslov ...) glede na njegova zatrjevanja, da se na tem naslovu ni pogosto nahajal, predstavlja pomembno dejstvo, katerega bi sodišče v izvedbi dokaznega postopka lahko ugotovilo, nejasen. Ni pojasnjeno namreč, katero pomembno dejstvo bi omenjeno sodišče z izvedbo dokaza lahko ugotovilo.
²² Sama okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja, in sicer da je zadevnega dne (to je 8. 5. 2017), prišel v L. na naslov ... (kar naj bi po pritožbenih navedbah s svojo izpovedbo potrdil nepremičninski agent), namreč ne dokazuje, da je šele tega dne (kot je trdil) v hišnem predalčniku našel zamudno sodbo.
²³ Glej tudi pojasnilo, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem to sodišče podalo v 8. točki obrazložitve (predhodnega) sklepa II Cp 2153/2018 z dne 10. 1. 2019.
²⁴ Kar velja tudi za nekonkretizirano izpodbijanje stroškovne odločitve.
²⁵ V zvezi s pritožbenim predlogom, da to sodišče razveljavi tudi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 19. 12. 2016, gre pojasniti, da je to v II. točki izreka sklepa z dne 8. 8. 2017 storilo že sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 35/2017
• VSL sklep I Cpg 1428/2010
• VSL Sklep I Cp 1096/2017