VSL Odločba IV Kp 34888/2012

Jedro

Predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločanjem o pritožbi obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje, je obsojenec utemeljeval z določbo 35. člena ZKP. Torej na pravni podlagi, ki v predmetni zadevi nikakor ne pride v poštev. Skladno z določilom 8. člena ZIKS-1 se namreč odločbe na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZIKS-1 v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora, torej napotuje na subsidiarno uporabo določb ZUP. Le - ta v 3. poglavju z nazivom "Prepoved prevzema in prenosa pristojnosti", v četrtem odstavku 18. člena določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni zadevi, samo po izrecnem zakonskem pooblastilu odločanje v zadevi prenesti na kakšen drug organ. ZIKS-1, ki se v predmetnem postopku uporablja kot primarni pravni vir, takšnega zakonskega pooblastila glede prenosa pristojnosti za odločanje o predlogih za odlog izvršitev kazni ne predvideva in ga tudi ne določa, zato je bilo potrebno tovrsten predlog obsojenca, glede na to, da ni dovoljen, s smiselno uporabo določbe 246. člena ZUP zavreči.

Izrek

I. Predlog obsojenca za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani se zavrže.

II. Pritožba obsojenca zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 34888/2012 - 270 z dne 13. 9. 2018 se zavrne.

III. Pritožba obsojenca zoper sklep in odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 34888/2012 - 258 z dne 24. 5. 2018 se zavrne.

IV. Obsojeni A. A. je dolžan nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora ..., odprti oddelek ..., prvo soboto po vročitvi te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je po pregledu spisovnih podatkov ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva:

- obsojenec je po prejemu poziva za nastop (enoletne) kazni zapora, ki bi jo moral nastopiti 16. 11. 2017, dne 7. 11. 2017 vložil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora, ki ga je dopolnil v vlogi z dne 9. 1. 2018, in sicer iz razlogov po 2., 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1); v vlogi z dne 8. 11. 2017 je podal tudi pobudo za oceno ustavnosti 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1;

- Okrožno sodišče v Ljubljani je z odločbo I IKZ 34888/2012 - 218 z dne 12. 1. 2018 prošnji obsojenca delno ugodilo in mu na podlagi 2., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 izvršitev kazni odložilo za skupno šest mesecev in obenem odločilo, da je obsojenec kazen zapora dolžan nastopiti dne 16. 5. 2018;

- zoper navedeno odločbo je obsojenec vložil pritožbo z dne 29. 1. 2018, katero je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I IKZ 34888/2012 - 221 z dne 5. 2. 2018 zavrglo kot prepozno; obsojenčevo pritožbo zoper navedeni sklep z dne 5. 2. 2018, je Višje sodišča v Ljubljani zavrnilo z odločbo IV Kp 34888/2012 - 227 z dne 19. 2. 2018;

- obsojenec je dne 15. 5. 2018 (torej dan pred tem, ko bi moral nastopiti kazen) ponovno podal prošnjo za odlog kazni iz 2., 5., 6. in 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, uveljavljal je tudi razlog vložene in nerešene zahteve za varstvo zakonitosti; v vlogi z dne 16. 5. 2018 je podal tudi „predlog za delegacijo pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani“;

- Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 24. 5. 2018 s sklepom (pod točko I) zavrglo predlog obsojenca za prenos pristojnosti na drugo sodišče, pod točko II je obsojenčev predlog za odlog izvršitve kazni (z odločbo) zavrnilo, pod točko III je odločilo, da je obsojenec dolžan nastopiti kazen zapora prvo soboto po prejemu te odločbe, pod točko IV izreka pa je še odločilo, da pritožba zadrži izvršitev kazni;

- zoper navedeni sklep in odločbo z dne 24. 5. 2018, je obsojenec vložil pritožbo z dne 20. 6. 2018 (list. št. 968 - 972); dne 21. 6. 2018 je podal tudi „predlog za delegacijo pristojnosti višjega sodišča“ (list. št. 973 - 975), ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 34888/2012 - 258 z dne 22. 6. 2018 zavržen kot nedovoljen; zaradi obravnavanja obsojenčeve pritožbe zoper sklep in odločbo z dne 24. 5. 2018 je bila zadeva odstopljena Višjemu sodišču v Ljubljani, ki pa je zadevo (po ugotovitvi, da sklep z dne 22. 6. 2018, s katerim je bilo odločeno o predlogu za prenos pristojnosti, še ni pravnomočen) z dopisom z dne 4. 7. 2018 vrnilo sodišču prve stopnje;

- obsojenec je zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 22. 6. 2018 vložil pritožbo z dne 3. 9. 2018 (list. št. 1002 - 1004), ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 34888/2012 - 270 z dne 13. 9. 2018 zavržena kot prepozna; zaradi obravnavanja obsojenčeve pritožbe zoper sklep in odločbo z dne 24. 5. 2018 je bila nato zadeva odstopljena Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je (po ugotovitvi, da sklep z dne 13. 9. 2018 še ni pravnomočen in da s tem tudi še ni pravnomočen sklep z dne 22. 6. 2018, s katerim je bilo odločeno o predlogu za prenos pristojnosti) spis dne 19. 9. 2018 vrnilo sodišču prve stopnje;

- obsojenec je nato zoper sklep z dne 13. 9. 2018 vložil pritožbo z dne 19. 10. 2018 (list. št. 1022 - 1023); dne 19. 10 2018 je podal tudi „predlog za delegacijo pristojnosti višjega sodišča“; spis je bil dne 26. 10. 2018 posredovan v obravnavo Višjemu sodišču v Ljubljani.

K predlogu za prenos pristojnosti višjega sodišča

2. Predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločanjem o pritožbi obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2018, je obsojenec utemeljeval z določbo 35. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Torej na pravni podlagi, ki v predmetni zadevi nikakor ne pride v poštev. Skladno z določilom 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) se namreč odločbe na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZIKS-1 v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora, torej napotuje na subsidiarno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Le - ta v 3. poglavju z nazivom „Prepoved prevzema in prenosa pristojnosti“, v četrtem odstavku 18. člena določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni zadevi, samo po izrecnem zakonskem pooblastilu odločanje v zadevi prenesti na kakšen drug organ. ZIKS-1, ki se v predmetnem postopku uporablja kot primarni pravni vir, takšnega zakonskega pooblastila glede prenosa pristojnosti za odločanje o predlogih za odlog izvršitev kazni ne predvideva in ga tudi ne določa, zato je bilo potrebno tovrsten predlog obsojenca, glede na to, da ni dovoljen, s smiselno uporabo določbe 246. člena ZUP zavreči.

K pritožbi obsojenca zoper sklep z dne 13. 9. 2018

3. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pritožba, ki jo je obsojenec dne 31. 8. 2018 vložil zoper sklep z dne 22. 6. 2018, prepozna, pritožnik izpodbija z navedbami, da za vročitev, ki je bila opravljena v času sodnih počitnic (18. 7. 2018) velja, da je vročitev opravljena prvi dan izteka sodnih počitnic, to je 16. 8. 2018. 15 - dnevni pritožbeni rok ni mogel pričeti teči na dan vročitve, torej 16. 8. 2018, temveč prvi naslednji dan 17. 8. 2018, zato je bila pritožba, ki je bila vložena dne 31. 8. 2018, ob upoštevanju 15- dnevnega pritožbenega roka pravočasna. Navedeno stališče ni utemeljeno in je pravno zmotno.

4. Ker se za vprašanja postopka v zvezi z odločanjem o predlogih za odlog izvršitve kazni, ki jih ne ureja ZIKS-1 (kot je bilo že pojasnjeno v točki 2 obrazložitve te odločbe) uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, upoštevajoč določbo 87. člena ZUP ni ovir za vročanje odločb v obdobju, ki ga Zakon o sodiščih (ZS) določa kot čas sodnih počitnic. Le-te prvi odstavek 83. člena ZS zamejuje za čas od 15. julija do 15. avgusta. V tem času sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, torej v zadevah kot jih determinira drugi odstavek 82. člena ZS. Razen v teh (nujnih) zadevah, v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice (tretji odstavek 82. člena ZS). V obravnavani zadevi je bil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 34888/2012 z dne 22. 6. 2018 (s katerim je bil zavržen predlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče) na način kot ga določa tretji in četrti odstavek 87. člena ZUP, torej z izročitvijo v poštni predalčnik, obsojencu vročen dne 18. 7. 2018 in ker ni šlo za nujno zadevo, je 15 - dnevni (procesni) pritožbeni rok, skladno z določbo tretjega odstavka 83. člena ZS začel teči prvi naslednji dan, ko so se iztekle sodne počitnice. Torej 16. 8. 2018 in ne 17. 8. 2018 kot zmotno meni pritožnik, katerega pritožba se tako izkaže kot neutemeljena, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je pravilna in zakonita.

K pritožbi obsojenca zoper sklep in odločbo z dne 24. 5. 2018

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na določbi prvega odstavka 18. člena in tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 (ki determinirata stvarno pristojnost organa, ki odloča o prošnji za odložitev izvršitve kazni) ter ob upoštevanju prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 v povezavi z (že zgoraj citirano) določbo četrtega odstavka 18. člena ZUP, povsem pravilno ugotovilo, da prenos pristojnosti v tem postopku ni možen. To z drugimi besedami pomeni, da obsojenčev predlog ni dovoljen in ga je bilo potrebno zavreči. S tem se ne strinja pritožnik, ki s tezo, da obstoji pravna podlaga za prenos pristojnosti v 35. členu ZKP, ne more uspeti. Citirana zakonska določba namreč pride v poštev v času, ko (še) teče kazenski postopek, ki pa je bil že pravnomočno zaključen v predmetni zadevi, ki se kot rečeno nahaja v postopku izvršitve kazenske sankcije. Torej v postopku, v katerem primarni pravni vir predstavlja ZIKS-1, ob katerem pa se (ko gre za odločanje o predlogih za odložitev izvršitve kazni) uporablja še ZUP. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da je potrebno, kar se tiče predlagane delegacije, uporabiti ZIKS-1 nadrejeni predpis, to je ZKP.

6. Sicer drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi posebej ni opredelilo do obsojenčeve pobude za oceno ustavnosti 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Je pa v točki 15 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, da se navedeno zakonsko določilo izrecno nanaša na obsojenke in ga zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, zato je potrebno obsojenčevo prošnjo (tudi) v tem delu zavrniti. S tem je prvostopenjsko sodišče posredno izrazilo nestrinjanje s pobudo za oceno ustavnosti zgoraj citirane zakonske določbe, po kateri se obsojenki, če ima otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj, lahko odloži izvršitev kazni, dokler otrok ne dopolni enega leta, oziroma dveh let starosti. Torej gre okoliščine, ki jih kot razlog odložitve izvršitve kazni (zaradi varovanja specifičnega položaja ženske in matere, v času nosečnosti in najzgodnejše otrokove starosti) lahko uveljavlja zgolj obsojenka in ne obsojenec, v katerega ustavnopravne pravice, ob danem pojasnilu sodišča prve stopnje, ni bilo nedopustno poseženo. Ob tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je z vložitvijo (tudi utemeljenih) predlogov za odložitev kazni, s podajanjem očitno neutemeljenih predlogov za delegacijo in s kontinuiranim vlaganjem pravnih sredstev, obsojenec (katerega sin se je rodil 4. 10. 2017 - izpisek iz matičnega registra o rojstvu) enoletni odlog izvršitve kazni, ki bi jo sicer na podlagi naloga z dne 12. 10. 2017 moral nastopiti 16. 11. 2017, pravzaprav že dosegel.

7. Pravilno in v skladu z uveljavljeno sodno prakso je stališče prvostopenjskega sodišča, da v primeru obstoja več odložilnih razlogov, se čas odložitve izvršitve ne sešteva, pač pa se odloži za čas, ki je pri posameznem utemeljenem odložilnem razlogu določen kot daljši. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje obsojencu s sklepom I IKZ 34888/2012 z dne 12. 1. 2018, kazen zapora že odložilo na podlagi 2., 3., 5., in 6. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 in ker je pri razlogu iz 5. točke (ki se nanaša na dokončanje šole ali opravo izpita) kot najdaljši dopusten čas za odložitev določen čas šestih mesecev, je zato sodišče prve stopnje obsojenemu izvršitev kazni odložilo za takšno obdobje, torej za obdobje šestih mesecev. Zato je z uveljavljanjem vsebinsko enakih razlogov v ponovno podanem predlogu z dne 16. 5. 2018, obsojenec izčrpal možnost, da se le-tem, tudi kar se tiče odložitvenega razloga iz 5. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 (v okviru katerega v pritožbi izpostavlja možnost opravljanja izpitov do 30. 9. 2018), ponovno ugodi.

8. S tem se ne strinja pritožnik, ki z razlogovanjem, da določba drugega odstavka 24. člena ZIKS-1 ne določa tudi seštevanja odložitev za tri oziroma šest mesecev oziroma ne določa, da daljša odložitev vsebuje oziroma integrira tudi krajšo in da zato taka razlaga presega polje zakonitosti in namen zakona, ne more uspeti. Določbe, ki urejajo postopek odložitve izvršitve kazni, je namreč potrebno obravnavati ozko in restriktivno in nikakor ne na način, ki bi omogočal časovno neomejeno multipliciranje odložitvenih razlogov, kot to meni pritožnik, ki tezo glede kršenja načela enakosti in zakonitosti, dejansko utemeljuje z okoliščinami, ki kažejo na povsem nesprejemljivo procesno zlorabo (točka 6 pritožbe).

9. Odložitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 je podan, če obsojencu v ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec ni zatrjeval in tudi z ničemer ni izkazal, zaradi česa je njegova prisotnost zaradi smrti babice nujno potrebna. Obsojeni obstoj navedenega pogoja v pritožbi pojasnjuje s tem, da je ta dogodek zanj pomenil bolečo izgubo in psihološko preizkušnjo in da potrebuje dodaten čas, samoto in mir in da je zapor kraj, ki lahko v tako hitrem času po smrti babice ga še dodatno stre in pahne v depresijo. Navedene okoliščine, ki jih je moč razumeti „zgolj“ kot obsojenčevo doživljanje ob izgubi drage osebe, so v smislu zgoraj citirane zakonske določbe povsem brezpredmetne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vloženo izredno pravno sredstvo ne predstavlja nobenega od odložitvenih razlogov. Pravilno je tudi pojasnilo obsojencu, da se določba tretjega odstavka 422. člena ZKP nanaša na odločitev sodnika, ki je izdal sodbo in ne na sodnika, ki (na podlagi določb ZIKS-1) vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, zato s ponavljanjem enakega stališča pritožnik v pritožbi ne more uspeti.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz I., II. in III. točke izreka te odločbe.

11. Pritožba obsojenca je zadržala izvršitev kazni zapora, zato je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 in ob upoštevanju dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 34888/2012 z dne 21. 2. 2018 odobren t. i. vikend zapor, odredilo, da je obsojenec dolžan nastopiti kazen zapora v ZPKZ ..., odprti oddelek ..., prvo soboto po prejemu te odločbe.

12. Če se obsojenec po tej odredbi ne bo ravnal, bo lahko sodišče prve stopnje zoper njega odredilo privedbo, kar mu je pojasnilo v točki 19 izpodbijane odločbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSK odločba I Kp 37/2013
• VSC Odločba I Kp 16740/2020
• Sklep VIII R 5/2003