VSL Sodba V Cpg 235/2019

Jedro

Konkretna višina nadomestila za predvajanje fonogramov na komercialnem radijskem programu ni določena v prvem odstavku 130. člena ZASP. Prvotno je bila določena v T 2005. Prvostopenjsko sodišče je smiselno uporabilo tarifo iz SS 2006; ta je zapisana v št. III SS 2006. Smiselno jo je lahko uporabilo zato, ker je sporazum veljal le do 31. 12. 2011. Takšna odločitev ustreza ustaljeni sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obstaja od odločb VSL opr. št. V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 naprej (obe z dne 27. 1. 2016). Pritrdilo ji je tudi VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018. Takšna odločitev temelji na razmisleku, da sodišče samo ne more določiti boljših meril za določitev nadomestila kot tistih, ki so nekoč že bila sporazumno dogovorjena. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za spremembo takšnega stališča.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper odstavek II izreka, pritožba tožene stranke zoper odstavek I izreka in obeh strank zoper odstavek III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v celoti potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 184,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil, ker tožena stranka ni plačala nadomestila za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih.

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

3. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev pridobljene koristi za čas od 1. 8. 2013 do 31. 12. 2016.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v tem času izdajateljica radijskih programov Radio A., Radio B., Radio C., Radio D., Radio E. in Radio F. Izdajateljica programa Radio G. in Radio H. je bila do 27. 9. 2016.

5. Ugotovilo je tudi, da je znašal delež glasbe v radijskem programu 91,09 %.

6. Za odločitev o velikosti nadomestila, ki bi ga tožena stranka morala plačati, je prvostopenjsko sodišče smiselno uporabilo v „Skupnem sporazumu o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo¹“ (v nadaljevanju: SS 2006) določeno tarifo. SS 2006 sicer ne velja več od 31. 12. 2011 naprej. Zaradi tega uporaba prej veljavne Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov iz leta 2005² (v nadaljevanju: T 2005) po presoji prvostopenjskega sodišča ni ponovno postala dopustna; tako je odločilo že VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018, pač pa je treba smiselno uporabiti SS 2006.

7. Zahtevku za plačilo civilne kazni (3. odstavek 168. člena ZASP) je prvostopenjsko sodišče ugodilo v višini 20 % nadomestila. To je v denarju znašalo 23.102,10 EUR. Tožena stranka je ravnala hudo malomarno, ker ni plačevala nadomestila, četudi je vedela, da mora plačevati nadomestilo, saj je celo nekajkrat po 31. 12. 2011 sama od sebe plačala nekaj zneskov.

8. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

9. Tožeča stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi tožena stranka ne prerekala trditev o trženju oglasnega prostora za toženo stranko s strani N. d. o. o. in tudi ne navedb o letnih prihodkih te družbe za leto 2016. Tožeča stranka je za namen ugotavljanja višine prihodka z oglaševanjem v programih tožene stranka navajala, da uporablja tožena stranka najmanj 6 % časa oddajanja za oglaševanje. Predložila naj bi tudi cenik tožene stranke, ki je bil pridobljen s strani družbe M. Teh trditev naj bi tožena stranka ne prerekala. Sodišče naj bi tudi ne upoštevalo spremenjenih okoliščin, ki so pripeljale do tega, da tarife iz SS 2006 ni več mogoče uporabiti. Nepravilno naj bi bil tudi, da ni bil postavljen izvedenec, ki bi izračunal dohodke tožene stranke.

10. Tožena stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi tožeča stranka nikoli ne trdila, da je znašal delež glasbe 91 % ali več. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne zmanjšalo prihodkov tožene stranke za prihodke na temelju produkcije in snemanja radijskih oglasov po tržnih cenah. Tožeča stranka naj bi tudi ne ponudila dokaza, da je bila tožena stranka izdajateljica radijskega programa, katerega naj bi spremljala N. F. Nejasno naj bi ostalo, ali gre za program Radio A. ali Radio E., katerega izdajateljica je bila I. d. o. o. Po mnenju tožene stranke bi zamudne obresti od zahtevkov smele začeti teči šele z vročitvijo, in že z vložitvijo tožbe. Po pravnem mnenju tožene stranke naj bi civilne kazni ne bilo mogoče izreči za nepravilno izpolnitev denarnih obveznosti, ker je CK še najbolj podobna pogodbeni kazni. Pogodbene kazni pa ni mogoče naložiti za neizpolnitev denarnih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno odločilo o stroških, ker je tožeči stranki priznalo strošek s 3. pripravljalno vlogo, čeprav je kot pravočasne štelo le navedbe v 2. pripravljalni vlogi, kasnejših pa ne več.

11. Vsaka od obeh strank je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

12. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

13. Tožena stranka v pritožbi ni navedla dela sodbe, zoper katerega je vložila pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo v skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP.

14. Dolžnost plačila nadomestila za javno priobčitev za komercialne namene izdanih fonogramov je določena v 1. odstavku 130. člena ZASP. Zahtevek tožeče stranke temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi (1. odstavek 190. člena OZ). Ker tožena stranka ni plačala nadomestila za javno priobčevanje fonogramov, je obogatena za znesek, ki bi ga sicer morala plačati.

15. Konkretna višina nadomestila ni določena v 1. odstavku 130. člena ZASP. Prvotno je bila določena v T 2005. Prvostopenjsko sodišče je smiselno uporabilo tarifo iz SS 2006; ta je zapisana v št. III SS 2006. Smiselno jo je lahko uporabilo zato, ker je sporazum veljal le do 31. 12. 2011. Takšna odločitev ustreza ustaljeni sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obstaja od odločb VSL opr. št. V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 naprej (obe z dne 27. 1. 2016). Pritrdilo ji je tudi VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018 (gl. r. št. 20). Takšna odločitev temelji na razmisleku, da sodišče samo ne more določiti boljših meril za določitev nadomestila kot tistih, ki so nekoč že bila sporazumno dogovorjena. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za spremembo takšnega stališča.

16. Odločilni merili za določitev višine nadomestila po SS 2006 sta:

1. a) prihodek zavezanca iz radijske dejavnosti, ki je razviden iz njegovega izkaza poslovnega izvida in

b) delež glasbe, ki se predvaja v celotnem radijskem programu.

17. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo višino prihodka tožene stranke in je glede na njegov prihodek potem tudi odločilo o zahtevku tožeče stranke po višini. Glede na to, da se za odločitev o višini nadomestila uporablja izključno višina prihodka izdajatelja radijskega programa, prvostopenjskemu sodišču niti ni bilo treba ugotavljati višine prihodkov še druge pravne pravne osebe (N. d. o. o.). Sicer pa je tožena stranka tudi zanikala, da bi bili vsi prihodki te pravne osebe povezani z predvajanjem fonogramov na radijskih programih, katerih izdajateljica je bila tožeča stranka.

18. Prav tako ni bilo treba ugotavljati dohodkov tožene stranke z oglaševanjem, saj je bilo v SS 2006 dogovorjeno, da se bo nadomestilo odmerjalo od prihodka zavezanca, kakor je izkazan v poslovnem izidu. Izvedenca za izračun dohodkov tožene stranke zato niti ni bilo treba postaviti, saj so bili prihodki razvidni iz v AJPES javno objavljenih listin (prvostopenjska sodba, r. št. 13) in so bili med strankama nesporni. Prvostopenjsko sodišče ni odštelo prihodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov po tržnih cenah, brez oddajanja, kar sicer predvideva št. 1 pod III SS 2006. Pritožnica (tožena stranka) namreč niti ne zatrjuje, da je trditve o takšnih prihodkih sploh postavila.

19. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka tako izdajatelj radijskih programov Radio A. kot tudi Radio E. Tožena stranka teh trditev do konca prvega naroka za glavno obravnavo niti ni zanikala. Trditve je tožeča stranka postavila v 1. pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2018 (izročeni na naroku istega dne; str. 6 = l. št. 47). Navedla je tudi, da je bila tožena stranka izdajatelj Radia E. do 30. 8. 2017. Izdajateljstvo glede tega programa je torej prenehalo šele po preteku obdobja, za katerega je tožeča stranka zahtevala plačilo. Sicer pa je tožeča stranka predložila tudi dokaz, od kdaj naprej tožena stranka ni več izdajatelj tega programa (priloga A13) že prej.

20. Tožeča stranka je še imela priložnost prerekanja teh trditev, saj ji je prvostopenjsko sodišče to pravico priznalo (prvostopenjska sodba, r. št. 2 na str. 4). Trditev o izdajateljstvu Radia E. je v naslednji pripravljalni vlogi (z dne 11. 5. 2014) ni zanikala, niti ni navedla razlogov, ki bi nemara govorili proti temu, da je bila izdajateljica tega programa (gl. navedeno vlogo, pod 10 = l. št. 57). To dejstvo je postalo priznano (1. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP). Da je bila izdajateljica programa Radio J., pa je tožena stranka označila kot nesporno med strankama. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se je izvajal t. i. monitoring na Radiu K. je torej ostalo odprto, ali se je izvajal t. i. monitoring na Radiu J. ali Radiu E. Glede na to, da je bila tožena stranka izdajateljica obeh radijskih programov, pravilnosti izidov monitoringa pa sicer ne izpodbija, je vseeno, ali se je monitoring izvajal za en ali drug program.

21. Vseeno je to še iz drugega razloga, na katerega je opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka ni namreč v teku prvostopenjskega postopka nikoli trdila, da je bila izdajateljica programa, glede katerega se je izvajal monitoring, kdo drug kot ona sama. Še več: ko je v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2018 je postavljala trditve o domnevno nižjem deležu glasbe (pod 9 = l. št. 56). Pri tem je ta delež sama navajala za Radio K in niti ne za Radio E. ali Radio A. Šele sedaj, v pritožbi pa navaja, da takšen radio sploh ne obstaja in da ni bila njegova izdajateljica.

22. Tožeča stranka je zatrjevala delež predvajanja glasbe, ki je presegal 90 % že v tožbi (str. 5 = l. št. 5). V 1. pripravljalni vlogi (z dne 20. 4. 2018) pa je tožeča stranka trdila, da znaša delež glasbe 91,09 % (str. 5 vloge = l. št. 46).

23. V 3. odstavku 168. člena ZASP je naložitev civilne kazni za kršitev avtorske in sorodnih pravic izrecno predvidena. Morebitna podobnost civilne kazni s pogodbeno kaznijo tako seveda ne more biti razlog, ki bi preprečeval naložitev civilne kazni. Poleg tega pa med strankama niti ni bila sklenjena pogodba, tako da je analogija s pogodbeno kaznijo že v svojem temelju zgrešena. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ker je naložilo plačilo civilne kazni toženi stranki.

24. Pravilna je tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti. Tožena stranka je po - pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča - ravnala hudo malomarno, ker ni plačevala nadomestila. Zavedala pa se je, da bi ga morala plačevati, saj je na lastno pobudo opravila nekaj delnih plačil.

25. Glede na neizpodbijano dejansko stanje je bila tožena stranka nepoštena (193. člen OZ). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe je zato utemeljen.

26. Prvostopenjsko sodišče ni nepravilno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka. Tožeča stranka v svoji 3. pripravljalni vlogi (z dne 9. 10. 2018) sicer ni navajala novih dejstev, je pa navajala svoje pravno naziranje. Glede tega ni bila prekludirana, vloga sama pa vsebuje obrazloženo pravno stališče tožeče stranke.

27. Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, ne more zahtevati povrnitve svojih stroškov postopka, kolikor so nastali z vložitvijo pritožbe. Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Nobena od strank ni upravičena do posebne nagrade za za posvet s stranko, pregled spisa, obvestilo stranki in podobno, ker je nagrada za takšne storitve vključena v nagrado za vložitev pritožbe. Ena in druga stranka sta tako upravičeni le do nagrade za vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), materialnih stroškov in pa DDV.

28. Nagrada za delo pooblaščenca tožeče stranke za odgovor na pritožbo znaša glede na vrednost spornega predmeta 1.875 OT. Materialni stroški znašajo 28,75 OT. Upravičen je tudi strošek za povrnitev DDV. Skupni stroški tožeče stranke znašajo 1.903,75 OT, k njim je treba prišteti še DDV. Skupni stroški, izraženi v denarju, znašajo tako 1.393,54 EUR.

29. Nagrada za delo pooblaščenca tožene stranke za odgovor na pritožbo znaša glede na vrednost spornega predmeta 1.625 OT. Materialni stroški znašajo 26,25 OT. Upravičen je tudi strošek za povrnitev DDV. Skupni stroški tožene stranke znašajo 1.651,25 OT, k njim je treba prišteti še DDV. Izraženo v denarju znašajo njeni skupni stroški 1.208,71 EUR.

30. Razlika med obema zneskoma znaša 184,82 EUR. To je znesek, ki ga bo morala tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/2006.
² Ur. l. RS, št. 53/2005.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III R 31/2022
• VSL sodba I Cpg 1080/2013
• VSL sodba I Cpg 1064/2013