VSL Sodba I Cp 900/2019

Jedro

Pritožnik pravilno navaja, da je v nakup in dograditev nepremičnine vložil velik delež prihrankov oziroma posebnega premoženja (tožnik v pritožbi navaja enkrat delež 86,53%, na drugem mestu 88,65%). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že v nakup nepremičnine tožnik vložil še 10.930,72 EUR iz naslova plače oziroma tekočih dohodkov, za dograditev hiše in opremo pa je moral najeti tudi kredit v višini 20.000,00 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za vložek tožnikovega premoženja v skupno nepremičnino. Njegov večji vložek pa bo imel le vpliv na višino deleža na skupnem premoženju oziroma odstop od zakonske domneve o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka skupaj s svojim možem v roku 15 dni dolžna izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., ki stoji na nepremičnini k.o. X, parc. št. ..., in tožniku izročiti stanovanjsko hišo prosto svojih in moževih stvari (točka I. izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.419,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od preteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da je tožnik za celotno investicijo, ki je skupaj stala 214.582,77 EUR, iz svojega posebnega premoženja nesporno plačal 185.696,83 EUR (86,53%), iz plače in kredita pa je nesporno financiral le 28.885,94 EUR (13,46%), zato sodišče ni imelo nobene podlage za to, da je tožniku pripisalo, da je iz svojega posebnega premoženja finančno prispeval le 75%, saj česa takšnega ne potrjuje niti noben dokaz v spisu, pač pa tožnikove dokazne listine do potankosti potrjujejo tožnikove trditve. Sodišče bi moralo upoštevati tudi nadaljnje nesporno dejstvo, da je vsa obrtniška dela, za katera bi bilo sicer potrebno najeti in plačati mojstra, izvedel tožnikov oče, ki je za ta dela plačal tudi pretežni del potrebnega materiala, pri čemer pa je tožnikov oče svoje delo in material nesporno podaril izključno tožniku, s čimer mu je prihranil 40.000,00 EUR. Tako je tožnik za celotno investicijo prispeval 97% posebnega premoženja. Tožnik je opozoril na ustaljeno sodno prakso, ki je sodišče ni vzelo na znanje in se do nje ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V sodni praksi je za opredelitev pravne narave premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, relevanten le vir financiranja kupnine. Nesporno je, da je kupnina za nakup nepremičnine (stanovanjske hiše v tretji gradbeni fazi s parcelo) znašala 130.574,08 EUR, pri čemer je tožnik iz svojega posebnega premoženja plačal 119.643,36 EUR (91,63% kupnine). Le 10.930,72 EUR (8,36% kupnine) je bilo financirano iz sredstev, ki jih je tožnik zaslužil s plačo tekom trajanja zakonske zveze s toženko. Takšen način financiranja nedvomno pomeni, da je nepremičnina pridobljena kot posebno premoženje tožnika, saj je vložek v kupnino iz sprotnih dohodkov minimalen. Kolikor je bilo vloženo sredstev v dokončanje hiše iz kredita in tožnikove plače, predstavlja zgolj vlaganje morebitnega skupnega premoženja v posebno premoženje tožnika. Na podlagi 48. člena Stvarnopravnega zakonika² (SPZ) vlaganja v tožnikovo nepremičnino ne pripeljejo do pridobitve lastninske pravice, pač pa obstaja le denarna terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka je s svojim pretiravanjem o mučeniški skrbi za „tri dojenčke“ razpravljajočo sodnico uspela pripraviti do tega, da so bili pri sojenju upoštevani kriteriji, ki nimajo nobene zveze s pravom in gre za arbitrarno odločanje. Zmotno je tudi stališče o obstoju solastnine, saj gre v primeru obstoja skupnega premoženja za skupno lastnino na zbiru vseh premoženjskih pravic, ki sodijo v skupno premoženje, pri čemer posamezne stvari iz skupnega premoženja niso razdeljene, zato na njih tudi ne obstoji solastnina. Med strankama zagotovo ni prišlo do kakšnega bistvenega prelivanja premoženja, saj toženka k nakupu in opremi hiše ni prispevala popolnoma ničesar, čeprav je takrat razpolagala s prihranki v znesku 60.000,00 EUR in imela plačo, ki jo je v celoti privarčevala zase. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da je med strankama obstajala ekonomska skupnost. Tožnik je plačeval tudi vse stroške družine in celo nekatere popolnoma osebne stroške toženke. Toženka izdatkov za družino praktično ni imela in je v času, ko je tožnik vlagal sredstva v hišo in plačeval kredit, imela prihranke, poleg tega pa je mesečno vplačevala v modro varčevanje. Tožnik je uspel dokazati, da sploh ni vedel za to, da je toženka sklenila dve varčevanji v N., saj je vedel le za eno vplačilo v znesku 10.000,00 EUR. Razhajanje med izpovedbo toženke in ostalimi dokazi v spisu je sodišče prikrilo s pavšalno dokazno oceno v 19. točki obrazložitve sodbe, kar je imelo za posledico nepravilno sodbo. Ni res, da bi pravdni stranki skladno izpovedali, da sta se skupaj odločili za nakup stanovanjske hiše. Skupno bivanje sta stranki vzpostavili pod prisilo dejstva (za tožnika) nenačrtovane nosečnosti toženke, njuno sobivanje je bilo usmerjeno v skupno oskrbo otrok, skupno življenje pa se je financiralo zgolj iz dohodkov tožnika, kar potrjujejo bančni izpiski. Sodišče ni imelo nobene podlage za to, da je verjelo toženki, da je kupovala hrano in oblačila za otroke. Partnerska skupnost pravdnih strank ni temeljila na medsebojni čustveni naklonjenosti, solidarnosti in vzajemnosti. Toženka ni ovrgla dejstva, da je bilo skupno življenje pravdnih strank zaradi njenega nemogočega karakterja že skoraj od začetka nevzdržno, da je tožnik vztrajal z njo le še zaradi skupnih otrok in da so bili izključno po krivdi toženke nevzdržni tudi odnosi s tožnikovim sorodstvom, kar je bil tudi edini razlog, da je toženka od tožnika zahtevala, da priskrbi drugo stanovanje. Tožnik je uspel dokazati, da je bil razlog za odselitev iz hiše tožnikovih staršev izključno toženkin nemogoč karakter in tožnikovo upanje, da bo morda toženka v hiši bolj zadovoljna, ne pa običajno reševanje družinskega stanovanjskega problema. Toženke v zvezi s hišo dejansko ni zanimalo nič in je vse (vključno z izbiro opreme) prepustila tožniku. Če bi sodišče opravilo sintetično - analitično dokazno oceno, bi prišlo do zaključka, da se pravdni stranki nista skupaj odločili za nakup stanovanjske hiše in da toženka ni prav v ničemer sodelovala, kot je to običajno v partnerski skupnosti. Tožnik je odločitev za nakup hiše sprejel sam, sam izpeljal celoten postopek nakupa in sam zagotovil denarna sredstva za nakup nepremičnine. Nikoli ni bilo govora, da bo nepremičnina skupna, temveč ravno nasprotno, da bo izključno tožnikova. Tožnik se v pritožbi tudi sklicuje na sodno prakso, ki naj bi potrjevala njegove materialnopravne zaključke.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in zaključkom sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama kot zakoncema obstajala ekonomska in življenjska skupnost. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tem napravilo v točkah 19 in 20 obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa jo sprejema. V nasprotju z mnenjem pritožnika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje sintetično - analitična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki skupaj odločili za nakup stanovanjske hiše. Pri tem se je oprlo tudi na izpoved tožnika samega, ki je povedal, da je pred nakupom toženki pokazal prospekt le-te z izrisanimi tlorisi in končnim izgledom hiše in ker se je toženka strinjala z nakupom, se je tožnik odločil zanj. Takšna izpoved tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da sta pri izbiri in nakupu nepremičnine sodelovali obe pravdni stranki predvsem z namenom, da bosta v njej živeli kot družina. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je v času nakupa nepremičnine in njenega dokončanja med pravdnima strankama vladalo medsebojno zaupanje. Tudi tožnik je potrdil, da je toženka tožniku sprva ponujala svoje prihranke za nakup nepremičnine, pa jo je tožnik prijazno zavrnil rekoč, da ima dovolj lastnih prihrankov za nakup. Toženka pa je nato del svojih prihrankov kot upravičencu namenila tožniku, del pa sebi. Pritožbene navedbe so neutemeljene tudi v delu, ko tožnik navaja, da toženka ni prispevala sredstev za nakup hrane in obleke otrok ter drugih stroškov družine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do prelivanja premoženja prišlo, pa naj si bo za potrebe otrok, skupnega gospodinjstva ali varčevanja. Neprepričljiva je tudi pritožbena navedba, da sta bili pravdni stranki skupaj le zaradi otrok in da je bila njuna zveza že od začetka nevzdržna. V takšnem primeru se tožnik po rojstvu prve hčerke gotovo ne bi odločil za še enega otroka, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se toženka ni angažirala glede nakupa in dokončanja predmetne nepremičnine. Glede na dejstvo, da je bila toženka v času nakupa noseča in le mesec dni pred rojstvom dvojčic, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se ni mogla aktivneje ukvarjati z nakupom nepremičnine (sodelovala pa je kasneje pri izbiri opreme) in da sta se s tožnikom dogovorila za delitev dela v družini (toženka je skrbela za majhne otroke in gospodinjstvo, tožnik pa za ostalo). Res je, kar trdi pritožnik, da je v nakup in dograditev nepremičnine vložil velik delež prihrankov oziroma posebnega premoženja (tožnik v pritožbi navaja enkrat delež 86,53%, na drugem mestu 88,65%). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že v nakup nepremičnine tožnik vložil še 10.930,72 EUR iz naslova plače oziroma tekočih dohodkov, za dograditev hiše in opremo pa je moral najeti tudi kredit v višini 20.000,00 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za vložek tožnikovega premoženja v skupno nepremičnino, njegov večji vložek pa bo imel le vpliv na višino deleža na skupnem premoženju oziroma odstop od zakonske domneve o enakih deležih partnerjev na skupnem premoženju. Enako velja za pomoč tožnikovega očeta tožniku. V obravnavanem primeru je treba uporabiti določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih³ (ZZZDR) in ne določbo 48. člena SPZ. Toženka je torej skupna lastnica sporne nepremičnine, zato tožnik neutemeljeno zahteva, naj jo izprazni. Sodišče prve stopnje je v sodbi res zapisalo (v točki 20, na 21. strani), da gre za solastninsko pravico pravdnih strank, vendar takšen zmoten zapis na enem mestu (sicer sodišče na drugih mestih v sodbi pravilno navaja, da gre za skupno premoženje oziroma skupno lastnino pravdnih strank) ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, ne obravnava podobnega primera, kot je obravnavani, zato je sklicevanje nanjo neutemeljeno. V zadevi pod opr. št. II Ips 305/2016 pa je Vrhovno sodišče RS v točki 6 obrazložitve sodbe izrecno poudarilo, da revident nosilnih razlogov nižjih sodišč o tem, zakaj je sporno stanovanje posebno premoženje toženke, sploh ne napada. Ti razlogi torej niso bili revizijsko preizkušeni, zato ta primer prav tako ni uporaben v predmetni zadevi. Prav tako ni bila primerljiva z obravnavanim primerom sodna praksa, na katero se je skliceval tožnik v postopku na prvi stopnji. Zato se sodišču prve stopnje do nje ni bilo treba opredeliti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3320/2013
• Sklep II Ips 547/2007
• Sodba II Ips 303/98