VSL Sodba III Kp 41440/2018

Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.

Izrek

I. Pritožbe obtožene A. A. in njene zagovornice, zagovornice obtoženega B. B. in okrajne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP se obtožena B. B. in A. A. oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Po prvem odstavku 97. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP nagradi in potrebni izdatki zagovornic obtoženih bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 41440/2018 z dne 17. 4. 2019 spoznalo obtožena A. A. in B. B. za kriva storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen 8 let in 6 mesecev zapora ter obtoženi A. A. 7 let zapora. V kazni jima je vštelo čas prestan v priporu, in sicer obtožencu od 14. 1. 2019 od 19.40 ure dalje, obtoženki pa od 9. 9. 2018 od 20.47 ure dalje. Oškodovance C. C., D. D. in E. E. je s premoženjskopravnim zahtevkom 111.600,00 EUR napotilo na pravdo. Obtožena je oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločilo, da potrebni izdatki in nagradi zagovornic, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obtoženka zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in „Evropske konvencije za človekove pravice“. Smiselno predlaga izrek oprostilne sodbe in podrejeno izrek milejše kazni z načinom prestajanja na odprtem oddelku, zdravljenje v ambulanti in oprostitev plačila stroškov postopka;

- zagovornica obtoženke zaradi kršitev kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obtoženko oprosti, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje;

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga izrek strožjih kazni, obtoženki 9 let zapora in obtožencu 10 let zapora.

- zagovornica obtoženca zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zoper kazensko sankcijo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obtožencu izreče znižana kazen, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Zoper pritožbo okrajne državne tožilke sta odgovorili zagovornici, ki predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Ker je obtoženka na seji pritožbenega senata želela biti navzoča, je sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obvestilo stranke in zagovornici. Na sejo so pristopili vsi razen državne tožilke. Ker je bilo tožilstvo o seji pravilno obveščeno, so bili skladno s četrtim odstavkom istega člena kljub njeni odsotnosti podani pogoji za izvedbo seje.

5. Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter svojo odločitev jasno in prepričljivo obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tudi ni kršilo materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

K pritožbi obtožene A. A.

6. Obtoženka je v laični pritožbi nanizala številne člene ZKP, Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Konvencija), trdila, da se izpodbijana sodba opira na neustavne dokaze pridobljene na nedovoljen način. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaključne besede njene obrambe. Zahteva, da pritožbeno sodišče natančno in skrbno preuči vse do sedaj podane dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo in nova dejstva. Izvedenec jo je s forenzičnim dokazom opral krivde, tako hudega dejanja ni sposobna storiti.

7. Obtoženka s posplošenimi in nekonkretiziranimi očitki kršitve številnih določb ZKP, Ustave RS in Konvencije, kakor tudi pozivom po skrbni proučitvi podanih in novih (katerih?) dokazov, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je tudi po uradni dolžnosti dolžno paziti, ali je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, med drugim tudi, ali se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po ZKP sodba ne sme opirati ali pa na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza. Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni našlo.

8. Obtoženka tudi ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem na zaključno besedo svoje zagovornice. Dejstvo, da je obtoženko spoznalo za krivo, še ne pomeni, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni pretehtalo zagovorničinih argumentov.

9. Tudi ne drži, da je izvedenec za klinično psihologijo dr. J. J. obtoženko „opral krivde“. Podal je namreč mnenje o njeni osebnosti, in sicer (med drugim), da je njena socialna učinkovitost nizka, da so njeni medosebni odnosi zelo površinski, spremenljivi in pogosto konfliktni, da lahko občasno agresivno in nasilno reagira in da se izmika odgovornostim. V luči hude posledice nasilja nad oškodovancem pa ni spregledati mnenja izvedenca, da ima obtoženka nižjo sposobnost empatije, ki je še dodatno ovirana zaradi izrazitejših nihanj razpoloženja in vpliva zaužitih psihoaktivnih snovi. Takšne osebnostne značilnosti nikakor ne pomenijo, da obtoženka ne bi bila sposobna storiti očitanega ji kaznivega dejanja.

10. V nadaljevanju pritožbe obtoženka izpostavlja svoje slabo zdravstveno stanje in neustrezne razmere v priporu in predlaga zaslišanje na seji namestnika varuha za človekove pravice in zavodske zdravnice.

11. Te pritožbene navedbe se po vsebini nanašajo na izvrševanje ukrepa pripora. Na neustrezne razmere lahko obtoženka opozori ne le osebje v zavodu samem, temveč tudi varuha človekovih pravic in sodnika, ki tedensko nadzira izvrševanje pripora. Če se ne strinja z ukrepom pripora, lahko s pritožbo izpodbija sklepe sodišča, ko le-to pripor podaljša ali ugotovi, da so priporni razlogi še podani. S pritožbo zoper sodbo pa se izpodbija nekaj drugega, in sicer pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je obtoženko spoznalo za krivo. Obsodilna sodba je s priporom sicer povezana v toliko, da če bi se izkazalo, da obtoženki krivde za očitano kaznivo dejanje ne bi bilo mogoče pripisati, tudi pripor ne bi bil upravičen. Seja pritožbenega sodišča tako ni namenjena izvajanju predlaganih dokazov, povezanih z ugotavljanjem (ne)ustreznosti razmer v priporu.

K pritožbi zagovornice obtožene A. A.

12. Zagovornica meni, da sodba nima konkretnih razlogov in ustrezne dokazne ocene. V obrazložitvi pride sodba sama s seboj v nasprotje. Obtoženki se očita kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, a sodišče prve stopnje na več mestih (točki 24 in 29 obrazložitve) zapiše, da je obtoženka sodelovala pri pretepu, torej o povsem drugem kaznivem dejanju. V 26. točki opisuje, kako H. H. -jeva žena ni dovolila tega in onega, čeprav nima žene. Sodišče je premalo natančno, saj ne pojasni na kakšen način in kateri obtoženkini udarci so pripeljali do posebno hude telesne poškodbe. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba nejasna in sama s seboj v nasprotju. Tudi iz konkretnega opisa dejanja ne izhaja, kakšna je bila dejanska vloga obtoženke, katere poškodbe naj bi povzročila in katera poškodba je povzročila smrt. Tudi ni razbrati razlogov, ki bi izkazovali direktni naklep obtoženke in njen malomarni odnos do posledice. Čeprav lahko očitano kaznivo dejanje stori več ljudi skupaj, to ni kolektivno kaznivo dejanje, vlogo vsakega storilca je potrebno posebej opredeliti.

13. Omenjanje pretepanja (ne pretepa, kot navaja zagovornica) v navedenih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe lahko le ob površnem branju izpodbijane sodbe kaže na njeno notranje nasprotje. Tako iz konkretnega opisa kaznivega dejanja (...na ... pretepali F. F. ...) kot obrazložitve izpodbijane sodbe (v obeh izpostavljenih točkah je pretepanje v istem stavku še podrobneje konkretizirano, in sicer, da so oškodovanca vsi trije brcali v glavo in druge dele telesa) je jasno, da se obtoženki očita kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe v kvalificirani obliki, storjeno v sostorilstvu, in ne morebiti bistveno milejše kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1. Slednje kaznivo dejanje inkriminira že samo sodelovanje v pretepu, zato krivdni odnos do hude telesne poškodbe ali dejstva, da bo nekdo ubit, ni potrebno, saj je to objektivni pogoj kaznivosti. Obtoženki pa se očita bistveno več, in sicer da je s skupnim delovanjem povzročila posebno hudo telesno poškodbo oškodovanca, prav zaradi nje pa je oškodovanec kasneje umrl, torej krivdni odnos tako do posebno hude telesne poškodbe (direktni naklep) kot do oškodovančeve smrti (zavestna malomarnost). Zato zaradi omenjanja pretepanja izpodbijana sodba ni sama s seboj v nasprotju.

14. Graja o premalo natančnem opisu dejanske vloge obtoženke tako v konkretnem opisu dejanja kot v obrazložitvi sodbe je neutemeljena. Kot bo pritožbeno sodišče obrazložilo še v nadaljevanju, sta bila obtoženca spoznana za kriva kaznivega dejanja v sostorilstvu (skupaj še z obsojenim G. G.). Prav zaradi njihovega skupnega ravnanja je prišlo do posebno hude telesne poškodbe in kasnejše smrti, zato ni potrebno, da bi bilo za vsakega od treh sostorilcev v konkretnem opisu dejanja in nato še v obrazložitvi sodbe natančno navedeno, kateri udarec je kateri storilec zadal in kakšno poškodbo je s tem povzročil. Subjektivni odnos obtožencev do kaznivega dejanja, pa izpodbijana sodba dovolj jasno obrazloži v točkah 35 do 37 in 41 do 42.

15. Izpodbijana sodba tudi ni sama s seboj v nasprotju zaradi navedb v spodnjem delu točke 26. Zagovornica sicer pravilno ugotavlja, da priča H. H. nima žene. Ob pozornem branju navedene točke pa je povsem jasno, da sodišče prve stopnje v njenem prvem delu povzema izpoved H. H. in v drugem („Njegov oče I. I. je povedal...“) izpoved njegovega očeta. Le-ta je povedal, da je H. H. (njegov sin) ženo (torej H. H. -jevo mater) prosil, če gre lahko A. A. noter, pa je niso želeli pustiti. Ženo omenja torej I. I. in ne H. H., kar skladno z obrazložitvijo izhaja iz zapisnika o zaslišanju I. I. na list. št. 250 („ ...mislim, da je tisti večer sin rekel mamici, če lahko pride A. A. noter, pa jo mi nismo želeli pustiti...“), ki je bil v soglasju s strankami prebran na glavni obravnavi 25. 1. 2019.

16. Ne glede na splošno razlago o sostorilstvu, povzeto v izpodbijani sodbi, je po mnenju zagovornice potrebno presoditi vlogo za vsakega sostorilca. Zgodi se, da se dogodki odvijejo na način, da nihče od vpletenih ne zna pojasniti dogajanja. Način smrti oškodovanca je pomilovanja vreden, prav tako ravnanje ene osebe, ki je oškodovancu prizadejala poškodbe, zaradi katerih je umrl, to je G. G. -ja, ki je edini imel obute težke in čvrste čevlje. Sodišče prve stopnje je slednjemu nekritično sledilo in na njegovem pričanju zgradilo zaključke za obsodbo obtoženke. Pri tem je prezrlo G. G. -jeve osebnostne lastnosti, ki razložijo, čemu je obremenil oba obtoženca, namreč, da bi opral samega sebe pred seboj in ostalimi. Če poškodb, nastalih s trdimi čevlji, ne bi bilo, oškodovanec zaradi ostalih poškodb ne bi umrl.

17. Kot je pritožbeno sodišče že omenilo, se obtožencema očita kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe v kvalificirani obliki storjeno v sostorilstvu z obsojenim G. G. Zato je konkreten opis dejanja dovolj natančen pri opisu vlog sostorilcev, ko navede (po udarcu obsojenega G. G. v predel glave, zaradi katerega je oškodovanec padel po tleh), da so oškodovanca vsi trije skupaj vsaj petnajstkrat brcnili in udarili v glavo ter vsaj petdesetkrat v druge dele telesa in s takšnim skupnim delovanjem oškodovancu povzročili telesne poškodbe, ki so tudi natančno navedene. Dokazni postopek je res pokazal, da so bile usodne brce s težkimi čevlji, katere je imel le obsojeni G. G., vendar pa ne bi bilo upravičeno iz tega razloga oprati krivde obtožencev, ki sta imela obuto lažjo in mehkejšo obutev. Kot izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja P. P. z Inštituta za sodno medicino je bila za oškodovanca usodna obilna obojestranska krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, saj je povzročila naraščanje tlaka v lobanji, kar je vodilo do odpovedi centralnih regulatornih centrov življenjskih funkcij in odpovedovanja delovanja srca in dihanja. Vzrok krvavitve je bilo trganje žil pod trdo možgansko ovojnico in med mehkima možganskima ovojnicama ob sunkovitem gibanju glave in nihanju možganov v lobanji. Sunkovito gibanje glave pa je direktna posledica silovitih udarcev v predel spodnje čeljustnice, po vsej verjetnosti z udarci z nogami, obutimi v težke in čvrste čevlje. Na takšen način so po vsej verjetnosti nastale poškodbe velika prečna razpočna rana pod spodnjo čeljustjo, rane na spodnji ustnici, bradi in spodnjo čeljustjo (poškodbe 5 do 8 v pisnem izvedenskem mnenju). Vendar za oceno sostorilstva ni nepomembno nadaljevanje mnenja. Ostale poškodbe na obraznem in lobanjskem delu glave so bile namreč lahko povzročene na isti način, vendar z manj silovitimi udarci, ali pa drugače, konkretno podplutbe in odrgnine v predelu glave (poškodbe 9 do 20 v mnenju) bi lahko nastale tudi z brcami z boso nogo ali nogo obuto v mehko obuvalo, udarci s stisnjeno pestjo ali s topim predmetom ali ob padcu. Izvedenec torej pri teh poškodbah ne izključuje drugačnega načina nastanka. Poškodbe od 9 do 20 skoraj zagotovo same po sebi krvavitve pod trdo možgansko ovojnico niso mogle sprožiti, lahko pa so pospešile usodno krvavitev pod trdo možgansko ovojnico in krvavitev iz razpočni ran od 5 do 8. Tudi ostale poškodbe vratu, prsnega koša, trebuha, spolovila, zgornjih in spodnjih okončin, ki k nastopu smrti niso mogle pomembno prispevati, so bile lahko povzročene z brcami s težkimi in trdimi čevlji, brcami noge, obutimi v lažje obuvalo ali z udarci s pestmi ali s pohojanjem ali s trčenjem delov telesa ob predmete, pri čemer na podlagi lege in značilnosti teh poškodb ni mogel ugotoviti s čim so bile prizadejane. Izvedenec glede na število udarcev, ki so prizadeli vse telesne regije z večih strani, dopušča možnost, da je bilo storilcev več, ni pa mogel ugotoviti vrstnega reda nastanka poškodb in števila storilcev.

18. Na tej točki se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na pričanje obsojenega G. G. in zagovora obtožencev, ki jih je primerno kritično ocenilo. Skupno vsem trem je, da sebe razbremenjujejo. Slednje je skladno z osebnimi značilnostmi vseh treh, ki jih je ugotovil izvedenec za klinično psihologijo J. J., kateremu je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Izpostaviti je zlasti valjenje krivde na drugega in obtoževanje eden drugega v problemskih situacijah. Njihovi medsebojni odnosi so sicer površinski, nepristni, pogosto spremenljivi in konfliktni. Med njimi vlada nezaupljivost, družijo se zaradi koristoljubnosti ali priložnostno. Tako je sodišče prve stopnje prav s kritično oceno pričanja in zagovorov, saj jim ni sledilo v delu, kjer sebe (obtoženka pa tudi obtoženca) razbremenjujejo, ob upoštevanju obeh zgoraj izpostavljenih izvedenskih mnenj, lahko izluščilo, da so oškodovanca pretepali vsi trije, in to tudi v predelu glave, kjer so bile zadane usodne poškodbe. Tako je obsojeni G. G., katerega izpoved se je skozi postopek še najmanj spreminjala, kot je pravilno zaznalo sodišče prve stopnje, povedal, da je do prepira prišlo po tem, ko se jim je pridružil še obtoženec. Vzrok prepira je bilo posilstvo, saj naj bi obtoženko enkrat prej posilila oškodovanec in neki R. R. Povedal je tudi, da je imel obtoženec do oškodovanca zamere zaradi ljubosumja in mu grozil, da ga bo ubil. Obtoženka je oškodovanca udarila s ponvijo po glavi in ga s petko več desetkrat udarila po celem telesu, od pete do glave, omenjala je posilstvo in da naj crkne klošar jedan. Obtoženi ga je brcnil, udaril, z roko ga je počil, v celo telo, tudi v glavo. Na drugi strani je tudi obtoženec v preiskavi skladno z obsojenim G. G. opisal dejavno vlogo obtoženke pri kaznivem dejanju. Na glavni obravnavi jo je razbremenil, a pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil prepričljiv. Pojasnil je namreč, da je v preiskavi tako izpovedoval, ker je bil na obtoženko jezen, pri čemer je bil nanjo jezen tudi še na glavni obravnavi, a je zatrdil, da je drugače izpovedoval, ker je tako bilo. Obtoženec je v preiskavi povedal, da je po tem, ko je tudi on prišel na kraj dejanja, obtoženka s ponvijo za palačinke oškodovanca ene dvakrat po glavi, nato ga je še obsojeni G. G. udaril ali porinil, da je padel. Obtoženka je oškodovanca brcala v rit in po trebuhu, bila je besna, rekla mu je „Ti boš mene posiljeval, vidva z R. R. bosta mene posiljevala“. Obsojeni G. G. ga je z delavskimi čevlji enkrat ali dvakrat, nato navede trikrat, zašutiral v predel glave, da je obležal. Vse je bilo krvavo, niti pikice svetle kože ni bilo. Obtoženka ga je tudi brcala v jajca in mu govorila, da je prasec. Obtoženka je oškodovanca brcala, stopala nanj s petko po nogah, trebuhu, obrazu in povsod, tudi po glavi ga je. Obtoženka je obsojenega G. G. vzpodbujala, ona zmeraj naredi špetir, nato pa obrne kot da je sama žrtev. Obsojenega G. G. obremenjujejo tudi sledi oškodovančeve krvi na obsojenčevih obuvalih, obtoženko sled oškodovančeve krvi na pleteni jopi zadaj in zgornjem delu desnega obuvala, pri čemer je sama povedala, da je desničarka, obtoženca pa sled oškodovančeve krvi na levi hlačnici trenirke in levem obuvalu, pri čemer je sam povedal, da je levičar. Obtoženkin zagovor, ko sebe in obtoženca razbremenjuje in razlaga, od kod sledi krvi na njeni obutvi in jopi (podlaganje brisače pod glavo, sezutje čevljev za odhod na stranišče v bivalnem kontejnerju), upoštevaje pričanje in zagovor obtoženca, ne prestane kritične presoje. Tudi zato ne, ker se številne poškodbe oškodovanca v predelu genitalij ujemajo z izpovedma obsojenca in obtoženca o povodu za prepir, torej obtoženkinemu očitku o preteklem posilstvu. Da je tudi obtoženec sam imel zamere do oškodovanca, ne gre zaključiti le na podlagi pričanja obsojenca, temveč tudi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe s strani oškodovanca z dne 5. 9. 2018, torej le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Obtoženca je ovadil zaradi grožnje z ubojem, ki naj bi mu jo obtoženec izrekel prav v zvezi z obtoženko, pri čemer naj bi imel oškodovanec z obtožencem težave že prej.

19. Upoštevaje zgoraj navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Stališče sodne prakse je jasno. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila namreč posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče zagovornic, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da resnost in veliko število poškodb (od tega petnajst udarcev v glavo, ki je vitalni in zelo občutljiv del telesa in številne obrambne poškodbe na zgornjih okončinah, ko si je skušal zavarovati glavo), kakor tudi splošno stanje oškodovanca in kontejnerja, v katerem je bilo dejanje storjeno, izkazujejo, da sta se obtoženca svojega dejanja zavedala in ga hotela storiti, tedaj ravnala z direktnim naklepom. Ta ni obsegal le njunih ravnanj, temveč celotno izvršitveno ravnanje, kajti kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, sta obtoženca z obsojenim G. G. hkrati in skupaj uresničevala zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, skupen učinek njihovega delovanja pa je bila (poleg drugih poškodb) obilna obojestranska krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, ki je posledično ob otekanju možganov povzročila odpoved življenjskih funkcij ter oškodovančevo smrt, tedaj hujšo posledico. Do slednje sta obtoženca v odnosu zavestne malomarnosti, saj sta se gotovo zavedala, da lahko oškodovanec umre ob tolikih udarcih, številnih med njimi zadanimi v glavo, in ob dejstvu, da je nemočen in močno okrvavljen obležal na tleh, pa sta lahkomiselno mislila, da se to ne bo zgodilo, kajti vsi trije so oškodovanca pustili v kontejnerju, ne da bi poklicali pomoč ali obvestili policiste.

21. Zagovornica sicer trdi, da ni dokazov o zavestnem sodelovanju vseh treh, medsebojno se niso pogovarjali o tem, do oškodovanca so prihajali postopno, relacije med njimi so bile povsem druge.

22. Ob očitku, da so vsi trije skupaj pretepali oškodovanca, ne more biti dvoma, da so sodelovali zavestno, zato podrobnejša konkretizacija ni potrebna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bilo dejanje vnaprej načrtovano, a to tudi ni potrebno. Potem, ko so se vsi trije skupaj (postopno) znašli pri oškodovancu v kontejnerju, je vzniknil prepir, ki se je razplamtel do skupnega fizičnega obračuna sostorilcev z oškodovancem. Ob ugotovljenih osebnostnih lastnostih obsojenca in obtožencev in popitem alkoholu takšen razvoj dogodkov nikakor ni nelogičen.

23. Zagovornica izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja P. P. ni mogoče zaključiti, da je sploh katero od poškodb povzročila obtoženka. Okrvavljeni čevlji obtoženke, sled krvi na njenih oblačilih, oblika podplutb na oškodovancu, ki bi lahko ustrezala obliki pete obtoženkinih čevljev, ne dajejo zadostnega zagotovila, da je obtoženka povzročila katero od danih poškodb.

24. Zgolj izvedensko mnenje sodne medicine za obsodbo obtoženke res ni dovolj. Toda sodišče prve stopnje je ob njem upoštevalo tudi pričanje obsojenca, zagovor obtoženca v preiskavi, vse to pa tudi v povezavi s sledmi krvi na obutvi in jopi, kakor tudi z izvedenskim mnenjem kliničnega psihologa, kar vse skupaj je vodilo v pravilen zaključek, da je obtoženka sostorilka očitanega kaznivega dejanja.

25. V zvezi z očitkom sodišča prve stopnje, da so vsi trije storilci delovali povsem brezbrižno, se zagovornica sklicuje na psihologa J. J. Upoštevaje značilnosti obtoženke je razumljivo, da je svojo pozornost usmerila v skrb za svojega moža. Verjeti gre obtoženki, da je zelo verjetno ne bi nihče poslušal. Sicer pa ravnanje obtožencev, da o stanju oškodovanca nista obvestila policije ali reševalcev, ni opredeljeno kot kaznivo dejanje, ki se jima očita.

26. Sodišče prve stopnje je upravičeno ravnanje obtožencev po fizičnem obračunu z oškodovancem označilo kot brezbrižno. Imeli so možnost o stanju oškodovanca obvestiti reševalce, policijo, saj jim je bilo gotovo jasno, da je potreben pomoči, glede na stanje, v kakršnem so ga pustili po tem, ko so se vsi trije skupaj znesli nad njim. Osebnostne značilnosti obtožencev (kot je nižja sposobnost empatije, skrb za zadovoljitev lastnih potreb na račun drugih) ju delno razbremenjujejo, nikakor pa ne opravičujejo njunega ravnanja. Verjetnost, da policisti obtoženke ne bi poslušali, je le tolažba obtoženke za svoje ravnanje, poskus razbremenitve lastne odgovornosti. Če bi le želela, bi lahko obvestila tudi reševalce, lahko tudi preko H. H., skratka možnosti je imela veliko, a ni storila prav nič. Takšno ravnanje sicer ni opredeljeno kot kaznivo dejanje, kot je npr. zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 328. členu KZ-1, je pa takšno ravnanje sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo pri odmeri kazni.

K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.

27. Zagovornica meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza, vpogled v spis I K 40747/2018 z dne 5. 10. 2018 v zvezi z odločitvijo tukajšnjega sodišča. Zagovornica je predlog podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je ni pozvalo, naj predlog utemelji, predloga pa tudi ni zavrnilo in se do slednjega opredelilo šele v izpodbijani sodbi. Tudi ni upoštevalo zaključnega govora zagovornice, ki je natančno opredelila pomembnost predlaganega spisa, ter tako okrnilo pravico obrambe, da predlaga dokaze v korist obtoženca. Posledično se sodišče prve stopnje ni vprašalo, zakaj je obtoženec vlekel obtoženko stran od kontejnerja in jo klofnil - da bi ji preprečil pretepanje oškodovanca. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je po zatrjevanju zagovornice sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Če bi se obtoženec sam spravil nad oškodovanca, potem obtoženke ne bi vlekel stran. Obtoženca sta bila v razveznem postopku, zato obtoženec ni imel motiva, da se znese nad obtoženkinim nekdanjim „ljubimcem“.

28. Zagovornica je kot odvetnica prava uka oseba in ji je zato poznano, da morajo biti dokazni predlogi konkretizirani in obrazloženi (tretji odstavek 285.d člena ZKP). Ko je predsednica senata na predobravnavnem naroku 14. 1. 2019 stranke pozvala, da podajo dokazne predloge, je zagovornica predlagala vpogled v spis Okrajnega sodišča v Kranju I K 40747/2018, a ni navedla, katera dejstva želi z njim dokazovati. Sodišče prve stopnje je ni bilo dolžno pozvati k dopolnitvi dokaznega predloga, do njegove zavrnitve se je v izpodbijani sodbi opredelilo v točkah 6 in 7. Z njegovo odločitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče in ocenjuje, da zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana in je dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kljub nevpogledu v omenjeni spis.

29. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovorničino razlago, da je bil razlog obtoženčevega vlečenja in klofute obtoženke v preprečitvi njenega pretepanja oškodovanca. Ne le, da je iz izpovedi zaslišanih policistov razvidno, da so bili na obtoženca in njegovo ravnanje pozorni zaradi njegove kršitve ukrepa prepovedi približanja obtoženki, ki je bil posledica njegovega predhodnega nasilja nad njo, kar ne potrjuje teze o obtoženčevi skrbi za obtoženko, v smislu, da bi skrbel zanjo, da s svojim nedopustnim ravnanjem zabrede v težave, temveč je imel motiv, da tudi sam sodeluje v pretepanju oškodovanca. O zameri obtoženca do oškodovanca ni izpovedoval le obsojeni G. G., temveč konfliktnost odnosov obtoženca in oškodovanca izhaja še iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe s strani oškodovanca z dne 5. 9. 2018 zaradi grožnje z ubojem, povezane z ljubosumjem obtoženca, kar ovrže tezo, da obtoženec ni imel motiva za obravnavano kaznivo dejanje. O sodelovanju obtoženca pri pretepanju je sicer pričal obsojeni G. G., njegovo pričanje pa potrjuje sled oškodovančeve krvi na obtoženčevem obuvalu.

30. Zagovornica graja sodišče prve stopnje, ker ni naklonilo pozornosti dejstvu, da se je obtoženka drla na policiste, naj obtoženca spustijo, da on ni nič kriv, v mislih pa ni imela družinskega nasilja.

31. Pritožbeno sodišče ne verjame, da je imela obtoženka v mislih kaznivo dejanje na škodo oškodovanca, ko se je drla na policiste, glede na to, da samega dogodka ni omenila policistom, pa tudi ne drugim. Poleg tega je obravnavano kaznivo dejanje časovno sovpadlo ravno v obdobje, ko je bilo obtoženčevo nasilje nad obtoženko zelo aktualno, saj je bil obtoženec istega dne v zgodnejšem času že nasilen nad njo (pričanja policistov K. K., L. L., M. M. in N. N.) nato pa še neposredno po obravnavanem kaznivem dejanju, kar je tudi botrovalo odzivu policije.

32. Tudi obtoženčeva zagovornica trdi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vsi trije delovali skupno. Iz izvedenskega mnenja P. P. izhaja čigavi so bili udarci, ki so povzročili smrt. Povzročitelji ostalih udarcev so bili lahko vsi ali samo posamezni od njih. Tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katero od posameznih poškodb je prizadejal posamezen udeleženec. To pa je pomembno, ker obtoženec z mehkimi čevlji ni mogel povzročiti smrtnih udarcev.

33. Gornje pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbeno sodišče je že v točkah od 17 do 20 obrazložilo, da so se nad oškodovancem nedvomno znesli vsi trije storilci, zlasti tudi ni spregledalo, da so vsi trije izvrševali nasilje v predelu oškodovančeve glave, da so tedaj delovali v sostorilstvu, zato ni bistveno, katero od poškodb je povzročil kateri od sostorilcev.

K pritožbi okrajne državne tožilke ter obtoženke in zagovornice obtoženca o kazenski sankciji

34. Tožilka meni, da bi bilo treba obtožencema izreči strožji kazni, posebej ob upoštevanju kazni 7 let zapora, izrečeni obsojenemu G. G., ki pred tem ni bil kaznovan, a je priznal krivdo in dejanje iskreno obžaloval. Obtoženka ni pokazala niti najmanjšega obžalovanja, zaradi domnevnega posilstva je prav ona začela prepir in bila po pričanju obsojenega G. G. in zagovoru obtoženca v preiskavi tudi najbolj agresivna. Tudi obtoženec dejanja ni obžaloval, zaradi nasilnih kaznivih dejanj je bil že kaznovan.

35. Obtoženka podrejeno prosi za izrek milejše kazenske sankcije, upoštevaje, da do sedaj ni bila v kazenskem postopku, da kaznivega dejanja ni storila in ima za seboj težko življenje, metadonsko terapijo znižuje, želi si začeti znova, si poiskati službo in se vrniti domov.

36. Zagovornica obtoženca zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni, saj mu je odmerilo najvišjo kazen, čeprav je bila njegova vloga najmanjša, zadnji je prišel na kraj dejanja in prej odšel. Njegova sankcija bi morala biti nižja kot za obtoženko.

37. Pritožbe niso utemeljene. Čeprav je bila obsojenemu G. G. in obtoženki izrečena enaka kazen, je bilo pri obsojencu izdatno upoštevano njegovo priznanje krivde, pri obtoženki pa njena nekaznovanost. V izrečenih kaznih se po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odraža tudi prispevek vsakega sostorilca h kaznivemu dejanju. Pri obtožencu sodišče prve stopnje upravičeno ni spregledalo njegove obsežne predkaznovanosti, saj kazniva dejanja, pretežno zoper premoženje, izvršuje že več kot dve desetletji in pol. Tako je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 86/2007, pravnomočno 6. 3. 2008, obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 137. člena KZ, ki je prav tako kot obravnavano kaznivo dejanje sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Izrečena mu je bila zaporna kazen. Ta in številne druge prestane kazni obtoženca očitno niso odvrnile od ponovne izvršitve zelo hudega kaznivega dejanja, zato mu je bila upravičeno izrečena najvišja kazen. Višji kazni, za kateri se zavzema državna tožilka, pa bi bili po presoji pritožbenega sodišča previsoki, saj vendarle ni mogoče spregledati že omenjenih osebnostnih značilnosti obtožencev, ki so takšen tragičen razvoj dogodkov olajšale. Okoliščina, da je obtoženec prišel v kontejner zadnji in ga je po dejanju odpeljala policija, ni bistvena, saj je bil navzoč in dejaven v času izvrševanja kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pozdravlja obtoženkine namene, da si uredi življenje, a goli nameni ne morejo upravičiti nižje kazni. Slednjo bo prestajala v zavodu, med prestajanjem pa ji bo zagotovljena tudi zdravstvena oskrba.

38. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

39. Ker obtoženca s pritožbami nista uspela, a sta brez premoženja in zaposlitve ter prejemnika socialne pomoči, bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka lahko ogroženo njuno vzdrževanje, zato ju je pritožbeno sodišče oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (sodne takse) ter odločilo, da nagradi in potrebni izdatki zagovornic obtoženih bremenijo proračun.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 41440/2018
• VSL sklep I Kp 534/2000
• Sodba I Ips 477/2006