VSL Sklep II Kp 14088/2018

Jedro

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje praviloma ne nanaša tudi na tista istovrstna oziroma ista dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju, pa niso bila zajeta s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Novo odkrita kazniva dejanja bodo z že razsojenim nadaljevanim kaznivim dejanjem eno dejanje v procesnem smislu tvorila le izjemoma, če je med vsemi poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da bi vrednotenje okoliščin (protipravnosti in krivde) v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.

V konkretni zadevi je po primerjavi ravnanj osumljencev razvidno, da se v opisu novo očitanih dejanj tema očitajo identična izvršitvena ravnanja, za katera sta že bila obsojena. Edina razlika je v tem, da v primeru osumljenega A. po že razsojeni zadevi vozila, ki je opravljalo tehnični pregled, v določenih primerih dejansko sploh ni bilo na pregled in je bilo A. izročeno le njihovo prometno dovoljenje, osumljenca naj bi po opisu novih dejanj podkupovala drug par tehničnih preglednikov, šlo pa je tudi za druga vozila in njihove lastnike. Toda iz primerjanih opisov dejanj ni razvidno, da bi bila osumljenca v odnosu do drugega para tehničnih preglednikov ravnala kakorkoli drugače ali iz drugih vzgibov, njuna identiteta pa ne more imeti odločilnega pomena niti z vidika elementov nadaljevanega kaznivega dejanja. Vsa dejanja obeh osumljencev, tako tista iz konstrukcije nadaljevanja kaznivega dejanja že razsojene zadeve kot novo obravnavana dejanja, so opisana kot serijska dejavnost in tvorijo enovito oziroma naravno celoto.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi zahteve preiskovalne sodnice po sedmem odstavku 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil zahtevo za preiskavo, ki osumljenemu A. A. očita štiri kazniva dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1, osumljenemu B. B. pa dve kaznivi dejanji dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1.

2. Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožil državni tožilec. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu oddelku sodišča prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Zagovorniki osumljenega A. so predlagali, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik pravilno povzema stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jih je v zvezi s prepovedjo sojenja o isti stvari (ne bis in idem) ter v povezavi s konceptom nadaljevanega kaznivega dejanja in naknadno odkritimi kaznivimi dejanji sprejelo v odločbi I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 in večkrat ponovilo v kasnejših odločbah (npr. I Ips 244/2015 in I Ips 42238/2012). Pred uveljavitvijo teh stališč sta se pravna teorija in sodna praksa strinjali, da nadaljevano kaznivo dejanje zajema vsa storilčeva dejanja iz serije, ne glede na to, ali so bila zajeta v opisu izreka sodbe ali ne; če so bila naknadno odkrita nova dejanja, ki bi spadala v ta okvir, pregon zaradi načela ne bis in idem ni bil več dopusten¹. Z zgoraj omenjeno odločbo pa je Vrhovno sodišče RS uveljavilo stališče, da gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za praktični institut, katerega namen je poenostaviti delo sodišč pri izreku kazni in ki ni namenjen v korist obdolženca. Vrhovno sodišče RS se je s citirano odločbo odmaknilo od stališča pravne teorije in predhodne sodne prakse, da je bilo z razsojo o (konstruiranem) nadaljevanem kaznivem dejanju razsojeno ne le o dejanjih, vključenih v konstrukcijo, ampak tudi o vseh tistih dejanjih, za katera tožilstvo ali sodišče niti nista vedeli, pa bi po kriterijih 54. člena KZ-1 morala biti vključena v konstrukcijo.

6. Za tista kazniva dejanja, za katera je bil obdolženec v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja že obsojen in so zajeta v opisu kaznivega dejanja že razsojene stvari, ne more priti do ponovnega sojenja oz. kazenskega pregona. V sodni praksi velja uveljavljeno stališče, da se „ista stvar“ v smislu prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (tj. načela ne bis in idem) presoja na podlagi primerjave dejstev in okoliščin historičnega dogodka oz. življenjskega primera že razsojene zadeve in nove zadeve, kot ta izhaja iz (dejanskega in pravnega) opisa, in ne na podlagi (iste) pravne kvalifikacije. Osumljena A. A. in B. B. sta bila že pravnomočno obsojena vsak zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 (tč. 3 in 4 sklepa). Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da sta bila obsojena A. zaradi skupno desetih, B. pa dveh posamičnih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, pri čemer je iz primerjave opisov že razsojenih zadev in obravnavane zahteve za preiskavo razvidno, da dejanja, ki so predmet zahteve za preiskavo, niso bila vključena v konstrukcijo nadaljevanih kaznivih dejanj, za kateri sta bila osumljena A. in B. že obsojena. Z zahtevo za preiskavo se osumljencema namreč očita posredovanje in izročanje nagrade drugima tehničnima preglednikoma v družbi P. d.o.o. ter po predhodnem dogovoru z drugimi lastniki vozil in v zvezi z drugimi vozili.

7. Kadar so ista oz. istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, z nadaljevanim kaznivim dejanjem praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oz. enega dejanja v procesnem smislu, ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Pritožnik ima prav, da je to stališče Vrhovno sodišče RS že večkrat ponovilo, toda treba je poudariti, da slednje nikakor ni absolutno. Izjemoma lahko namreč tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, če je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Ravno to pa je na podlagi kriterijev za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, čeprav se na stališča prej omenjene odločbe Vrhovnega sodišča RS ni izrecno naslonilo.

8. Časovna in krajevna povezanost med že razsojenim nadaljevanim kaznivim dejanjem in v zahtevi za preiskavo opisanimi (novimi) dejanji tudi za pritožnika ni sporna. A. novo očitana štiri dejanja (od januarja do aprila 2016) in B. novo očitani dve dejanji (april 2016) časovno sovpadajo v okvir že razsojene zadeve, po vsebini pa gre za posredovanje in izkoriščanje vpliva pri tehničnih preglednikih družbe P. d.o.o. na tehničnih pregledih osebnih vozil. Po primerjavi ravnanj obeh osumljencev, kot ta izhajajo iz celotnega pravno – dejstvenega opisa kaznivih dejanj, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijanega sklepa, da se v opisu novo očitanih dejanj osumljencema očitajo identična izvršitvena ravnanja, za katera sta že bila obsojena. Pri A. gre za vnaprejšnji dogovor z lastniki oz. uporabniki vozil, da bo izkoristil svoj vpliv pri tehničnih preglednikih na tehničnem pregledu, da bodo ti slednjega opravili na način, da bodo v zapisniku o tehničnem pregledu in v evidencah registriranih vozil potrdili izvedbo tehničnega pregleda in najmanj pogojne brezhibnosti njihovih vozil, s tem pa omogočili registracijo le-teh, čeprav so vsi vedeli, da vozila niso tehnično brezhibna, lastniki oz. uporabniki vozil pa so A. izročili nagrado (denar ali korist) zanj in za tehnične preglednike, konkretno pa sta tehnična preglednika C. C. in D. D. na ta način tehnične preglede nato tudi izvedla in sprejela izročeno nagrado. Edina razlika, ki izhaja iz opisov A. očitanih novih dejanj je, da po že razsojeni zadevi včasih vozila, ki je opravljalo tehnični pregled, dejansko sploh ni bilo na pregled in je bilo A. izročeno le njihovo prometno dovoljenje. Primerjava opisov kaznivih dejanj, ki se na novo očitajo B., pa pokaže, da naj bi – kakor v že razsojeni zadevi – tehničnima preglednikoma dal nagrado ali korist, da sta v okviru opravljenega tehničnega pregleda vozil kontrolo opravila tako, da sta v zapisnikih o tehničnem pregledu potrdila opravo le-tega in dejstva, da so vozila najmanj pogojno brezhibna, čeprav to niso bila, s tem pa omogočila njihovo registracijo. Oba osumljenca naj bi po zahtevi za preiskavo podkupovala tehnična preglednika C. C. in D. D., v že razsojeni stvari pa drug par tehničnih preglednikov, šlo pa je tudi za druga vozila in njihove lastnike oz. uporabnike. Toda ta dejstva za presojo vprašanja ne bis in idem nimajo takšne teže, kot jo pričakuje pritožnik, saj iz primerjanih opisov kaznivih dejanj ni razvidno, da bi bila osumljenca v odnosu do drugega para tehničnih preglednikov ravnala kakorkoli drugače ali iz drugih vzgibov, identiteta tehničnih preglednikov pa ne more imeti odločilnega pomena niti z vidika elementov nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ocenilo, da so vsa dejanja obeh osumljencev, tako tista iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja že razsojene zadeve kot novo obravnavana dejanja, opisana kot serijska dejavnost osumljencev, po presoji vseh elementov nadaljevanega kaznivega dejanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tvorijo enovito celoto (tč. 5 sklepa). Po vsebini gre za ugotovitev, da so združevalni elementi med posamičnimi dejanji že razsojene zadeve in novo obravnavanimi dejanji tako identični, da pomenijo naravno celoto.

9. Drži pomislek pritožnika, da obravnavana kazniva dejanja sicer imajo določen premoženjski element, da pa spadajo v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, in da so torej namenjena varstvu države in državljanov, slednjim tudi kot udeležencev prometa. Pritožnik s tem odpira vprašanje, ali gre pri kaznivem dejanju dajanja podkupnine po 262. členu KZ-1 za premoženjsko kaznivo dejanje v smislu elementa instituta nadaljevanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, vendar izrecnega odgovora ne ponudi. Na drugi strani pa obstaja nesporno dejstvo, da sta bila osumljenca obsojena prav zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, tovrstne pravnomočne sodbe pa ni mogoče obiti z izpostavljanjem (tudi) drugih objektov varstva inkriminacije 262. člena KZ-1 in tam predpisanega kaznovalnega okvira.

10. Ob navedenih ugotovitvah postane primerjava med skupnimi kriminalnimi količinami že razsojene zadeve in novih dejanj iz zahteve za preiskavo nerelevantna, čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da pri novo procesuiranih dejanjih obeh osumljencev ne gre za količino, ki bi le neznatno povečevala tisto iz že razsojene zadeve. Da je sodišče prve stopnje imelo v mislih prav ta argument, ko je ocenilo, da „je (treba) upoštevati“ tudi kriminalno količino novih dejanj, izhaja iz tč. 6 izpodbijanega sklepa, kot rečeno pa gre za vrednotenje, ki nima podlage ne v elementih nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1 niti v stališčih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki jih je omenjal pritožnik.

11. Razlogi, s katerimi je državni tožilec izpodbijal sklep, niso bili podani, zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Zobec, B.: Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa, 2016, št. 16-17.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 20595/2014-83
• VSRS Sodba I Ips 244/2015-39
• VSRS Sodba I Ips 28147/2012-110