VSL Sklep V Kp 4259/2018

Jedro

Obvestila zaupnih virov DEA so primerljiva z uradnimi zaznamki policije o pridobljenih podatkih s strani informatorjev. Takšna obvestila vsebujejo zgolj trditve o dejstvih oziroma informacije policiji, na podlagi katerih lahko policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje in se iz spisa praviloma ne izločajo. Kakšno težo bodo posredovane informacije zaupnega vira DEA imele oziroma ali bodo predstavljale osnovo za odreditev morebitnih prikritih preiskovalnih ukrepov, pa je odvisno od naknadnega preverjanja teh informacij s strani organov pregona.

Načelo zaupanja pri mednarodnem policijskem sodelovanju obstaja ravno zato, da se organe pregona v zgodnjih fazah odkrivanja tovrstne kriminalitete razbremeni nenehnega preverjanja verodostojnosti informacij tujih organov in se izhaja iz predpostavke, da so tuji organi domačim posredovali verodostojne informacije.

Izrek

I. Pritožba zagovornika A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predloga zagovornikov obtoženega A. A. in obtoženega B. B. za izločitev dokazov zavrneta kot neutemeljena in se dokazi, navedeni pod točko I/1-77 izpodbijanega sklepa in deli spisovnega gradiva, ki povzemajo izločene dokaze, navedeni pod točko II/1-87 izpodbijanega sklepa, iz spisa ne izločijo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je pod točko I izreka izpodbijanega sklepa predlogu zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov delno ugodilo (zagovornikov predlog je zavrnilo v delu, ki se nanaša na izločitev obvestil ameriške organizacije Drug Enforcement Administration oz. DEA), predlogu za izločitev dokazov zagovornice obtoženega B. B., odvetnice C. C. iz Ljubljane, je ugodilo v celoti, iz kazenskega spisa pa je dokaze izločilo tudi po uradni dolžnosti. Sodišče je v točkah I/1-77 navedlo dokaze, ki naj se iz spisa izločijo. V točki II je iz spisa izločilo dele spisovnega gradiva, ki povzemajo izločene dokaze (II/1-87).

2. Zoper navedeni sklep se je v delu, ki se nanaša na obvestili DEA z dne 6. 9. 2016 in 24. 2. 2017 (v delu, s katerim je sodišče prve stopnje predlog zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo) pritožil zagovornik obtoženega A. A., in sicer zaradi bistvene kršitve pravil kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da kot dokaza iz spisa izloči tudi zgoraj navedeni obvestili DEA in vse na njih temelječe dokaze in procesno gradivo v spisu.

3. Zoper sklep se je pritožila tudi okrožna državna tožilka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 18. členom ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter kršitve 8. člena Ustave RS (URS). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obtožencev in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. ni utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa je utemeljena.

O pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornikova pritožba v grobem zajema dve ključni vprašanji v zvezi z obvestiloma DEA z dne 6. 9. 2017 in 24. 2. 2017. Prvo se nanaša na zakonitost delovanja DEA zoper slovenske državljane nasploh. Zagovornik v pritožbi poudari, da je bistvo problema v tem, da obtoženec ne ve in ne more vedeti kaj je počela DEA in njen zaupni vir, kakšno je njuno razmerje, saj celo sodišče vsebinskega odgovora na to vprašanje s strani ameriškega Ministrstva za pravosodje ni prejelo. Drugo vprašanje problematizira zakonitost postopanja DEA v konkretnem primeru, pri čemer zagovornik izhaja iz vsebine prvih dveh obvestil te organizacije in vztraja, da je šlo pri aktivnostih DEA za nezakonito tajno policijsko delovanje (tajno sledenje in opazovanje). Večkrat opozori na dejstvo, da obvestili DEA predstavljata bistvena dokumenta, da se je policijski postopek zoper obtoženca sploh začel. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da imata obvestili DEA naravo uradnih zaznamkov z nizko dokazno vrednostjo in se jih iz spisa zato ne izloča. Izpostavi sodno prakso v zvezi s t. i. „doktrino sadežev zastrupljenega drevesa“ in poudari, da je sodišče ni apliciralo na pravilen način oziroma v celoti.

7. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je z namenom razjasnitve okoliščin nastanka problematiziranih obvestil DEA v okviru predobravnavnega naroka preko postopka mednarodne pravne pomoči zaprosilo pristojne ameriške pravosodne organe za pojasnilo glede delovanja zaupnih virov DEA na območju Republike Hrvaške, v zvezi s tem pa je zaslišalo tudi kriminalista Č. Č. (koordinatorja zadeve) in E. E. (sokoordinatorja zadeve). Iz prejetega odgovora Ministrstva za pravosodje Združenih držav Amerike (ZDA) izhaja, da je pravna podlaga za operacije DEA v tujih državah Zakon o kontroliranih substancah, ki določa, da določene aktivnosti v povezavi z drogami, ki se izvajajo izven krajevne pristojnosti ZDA, predstavljajo kazniva dejanja po pravu ZDA, in da DEA izvaja kazenske preiskave v tujih deželah bilateralno. Sporočili so še, da se o predpisih, ki urejajo uporabo zaupnih virov, ne razpravlja zunaj kanalov DEA. Prav tako ne razkrivajo identitete svojih zaupnih virov niti informacij o njihovih dejanjih oziroma zanesljivosti. Omenjena kriminalista o zaupnem viru DEA nista vedela izpovedati, sta pa povedala, da je dodatna vrednost prisotnosti DEA (ki ima pisarne po celem svetu) v tem, da si lahko hitro izmenjujejo informacije, pri čemer Slovenijo pokriva pisarna na Dunaju.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz odgovora ameriškega Ministrstva za pravosodje jasno razvidna pravna podlaga za delovanje DEA na območju Republike Hrvaške, pomen prisotnosti te organizacije po celem svetu v smislu hitre izmenjave informacij, pa sta prepričljivo pojasnila kriminalista Č. Č. in E. E. Dejstvo, da DEA ne razkriva identitete oziroma ne posreduje informacij o delovanju zaupnih virov (zunaj kanalov DEA), še ne pomeni, da so obvestila slednjih sama po sebi nezakonita. Ohranitev anonimnosti zaupnega vira je v luči dejstva, da DEA deluje v sferi odkrivanja organizirane mednarodne kriminalitete na področju trgovanja z mamili, razumljiva in pričakovana že z vidika zagotovitve varnosti zaupnega vira, preprečitve kompromitacije (pred)kazenskih postopkov, pa tudi pridobivanja nadaljnjih relevantnih informacij na področju „boja proti drogam“. Obvestila zaupnih virov DEA so primerljiva z uradnimi zaznamki policije o pridobljenih podatkih s strani informatorjev, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Takšna obvestila vsebujejo zgolj trditve o dejstvih oziroma informacije policiji, na podlagi katerih lahko policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot najnižjega dokaznega standarda), da je neka oseba storila kaznivo dejanje¹ in se iz spisa praviloma ne izločajo. Kakšno težo bodo posredovane informacije zaupnega vira DEA imele oziroma ali bodo predstavljale osnovo za odreditev morebitnih prikritih preiskovalnih ukrepov, pa je odvisno od naknadnega preverjanja teh informacij s strani organov pregona. Povedano drugače, s strani zaupnega vira DEA posredovane informacije predstavljajo le namig policiji o tem, da naj bi neka oseba storila kaznivo dejanje (in se iz spisa ne izločajo), pri čemer je naloga domače policije (ki podatkov o zanesljivosti zaupnega vira DEA nima in jih niti ne more imeti, saj jih DEA ne razkriva), da te informacije preveri.

9. Zagovornik glede na vsebino prvih dveh obvestil DEA sklepa, da se je v obravnavani zadevi nadzor izvajal tudi s fotografiranjem in/ali snemanjem, češ da se v obvestilih pojavlja pojem „identifikacija osebe“, ki bi bila sicer težko opravljena, glede na to, da iz vsebine obvestil izhaja, da so bile osebe zaupnemu viru DEA neznane. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri teh navedbah za ugibanje zagovornika glede dejavnosti zaupnega vira DEA, ki niso podkrepljene s podatki spisa. V obvestilih DEA z dne 6. 9. 2016 in 24. 2. 2017 namreč ni podatka o tem, da naj bi zaupni vir DEA fotografiral ali snemal katamaran L. oziroma osebe, povezane s katamaranom, tovrstni izsledki pa se v spisu ne pojavijo niti pozneje (pri naslednjih obvestilih DEA). Pritožbeno sodišče se tako pridružuje pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da gre za špekulacije zagovornika, brez dokazne opore. Zagovornik delovanje zaupnega vira DEA (ki je primerljiv s policijskim informatorjem, kot ga poznamo v domačem pravnem sistemu) neutemeljeno enači s „tajnim delovanjem policije“ (pri čemer zagovornik očitno meri na prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, saj govori o „opazovanju“ in „sledenju“). Ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP se namreč opravlja z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ali tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ali s fotografiranjem ter video-snemanjem (tretji odstavek 149.a člena ZKP). Iz gradiva v spisu ni razvidno, da bi zaupni vir DEA pri svojem delu v obravnavani zadevi uporabljal zgoraj opisane tehnične naprave. Klasičnih metod policijskega dela, med katere sodi tudi opazovanje (oziroma pridobivanje podatkov preko informatorjev), pri katerih se ne uporabljajo tehnične naprave, pa ni mogoče šteti za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov², za kar se neutemeljeno zavzema zagovornik.

10. Višje sodišče pripominja, da zagovornik v pritožbi sicer teoretično pravilno izpostavi sodno prakso v zvezi s t. i. „teorijo zastrupljenega drevesa“, a glede na ugotovitev, da ni razloga za izločitev obvestil DEA iz kazenskega spisa, navedena doktrina v konkretni zadevi ne pride v poštev.

11. Prvostopenjsko sodišče je zlasti v točkah 14 - 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa argumentirano pojasnilo, da obvestili DEA nista nedovoljen dokaz, in da gre za obvestila, ki so po svoji vsebini primerljiva z uradnimi zaznamki policije o pridobljenih podatkih s strani informatorjev, ki se ne izločajo iz spisa, a je njihova dokazna vrednost nizka. Zagovornikova pritožba ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost razlogov izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev dokazov v zvezi z obvestiloma DEA z dne 6. 9. 2016 in 24. 2. 2017, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O pritožbi okrožne državne tožilke

12. Preizkus izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb okrožne državne tožilke je pokazal, da odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi dokazov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa (in spisovnega gradiva, ki povzema izločene dokaze), ni pravilna.

Glede odredb državne tožilke za tajno opazovanje

13. Pritožbene navedbe, da je bila odredba državne tožilke z dne 22. 3. 2017, s katero je bilo odrejeno tajno opazovanje zoper brata F. A. in A. A., izdana zakonito in v skladu z določbami člena 149.a ZKP, so utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili dne 22. 3. 2017 izpolnjeni vsi pogoji za izdajo tožilske odredbe za tajno opazovanje zoper brata A.

14. Prvostopenjsko sodišče v točkah 25 in 26 obrazložitve sicer korektno povzame zakonske pogoje za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP³, pa tudi relevantno sodno prakso na tem področju (na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 394/2007 z dne 17. 1. 2008, I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006, I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012, I Ips 51286/2010 z dne 23. 1. 2014, I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012 in zlasti I Ips 47819/2010 z dne 12. 12. 2013, I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009 ter I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008), a upoštevajoč podatke spisa napravi napačen zaključek, da državna tožilka v času odreditve prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja ni razpolagala z zadostno dejstveno podlago za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, češ da je razpolagala le z obvestiloma DEA in obvestilom hrvaške policije, ki so vsebovala zgolj trditve o dejstvih in ničesar, kar bi tožilki omogočalo preizkus vira in vsebine teh trditev in s tem lastno presojo o izpolnjenosti pogojev za odreditev navedenega ukrepa.

15. Drži, da se je državna tožilka pri utemeljevanju izdane odredbe uvodoma sklicevala na izvorne informacije DEA iz obvestila z dne 6. 9. 2016, (kasneje pa tudi na obvestilo z dne 24. 2. 2017). Pritožbeno sodišče je glede narave obvestil DEA kot pravilno sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da gre za obvestila, ki so po svoji vsebini primerljiva z uradnimi zaznamki policije o pridobljenih podatkih s strani informatorjev, ki se ne izločajo iz spisa, a jih mora policija preveriti.

16. Iz tožilske odredbe nadalje izhaja, da so preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) 7. 9. 2016 o ugotovitvah DEA (iz obvestila DEA z dne 6. 9. 2016) pisno obvestili hrvaško policijo in jo hkrati zaprosili za preverjanje podatkov DEA. Sodišče prve stopnje sicer v točki 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapiše, da takšnega obvestila v spisu ni. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni potrebe, da bi kazenski spis oziroma tožilska odredba (ali policijska pobuda) za tajno opazovanje kot prilogo vsebovala tovrstno operativno komunikacijo med policijskimi organi različnih držav. Odkrivanje in pregon čezmejnega organiziranega kriminala je namreč ena najzahtevnejših nalog, s katero se spopadajo organi pregona po vsem svetu, ki morajo med sabo sodelovati in si informacije izmenjavati na različne načine, hitro, v t. i. „realnem času“, pri čemer ni nujno, da bi policija vso to komunikacijo predložila tožilstvu kot prilogo pobude za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

17. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so policisti NPU hrvaške organe seznanili z vsebino obvestila DEA, saj je naknadno dne 16. 2. 2017 hrvaška policija preko Europolovega sistema za izmenjavo informacij NPU posredovala pisno obvestilo, v katerem so bile smiselno potrjene informacije DEA (da sta A. in F. A. februarja 2016 ustanovila družbo I., d.o.o., ki je kasneje kupila katamaran L., da sta uporabnika in lastnika katamarana L., da je hrvaška policija v začetku leta 2017 pridobila nove informacije, ki so potrjevale utemeljenost suma, da brata A. pripravljata katamaran za plovbo na območju Sredozemlja čez Atlantik ter iščeta posadko z namenom, da organizirajo tihotapljenje droge, saj sta naročila namestitev drage opreme v katamaran L., vključno z namestitvijo novih jader, kar je povezano z velikim finančnim vložkom). Iz obvestila izhaja še, da se je na Hrvaškem že začela kriminalistična preiskava zoper brata A., in da so hrvaški policisti prosili za delovni sestanek s slovenskimi kolegi in predstavniki Europola ter DEA.

18. Pritožnica utemeljeno opozarja, da obvestila hrvaške policije ni mogoče razumeti zgolj kot nepreverjenega vira informacij, saj na podlagi instrumentov, ki urejajo mednarodno policijsko sodelovanje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo⁴ velja načelo medsebojnega zaupanja in sodelovanja, zaradi česar državna tožilka ni imela razlogov za dvom v informacije, posredovane s strani hrvaških organov. Izvor informacij je bil torej tožilki znan. Informacije DEA so na zaprosilo NPU preverili hrvaški policisti, ki so o svojih ugotovitvah obvestili NPU z dopisom z dne 16. 2. 2017, pri čemer so bili podatki o ustanovitvi družbe I., d.o.o. (ki je kupila katamaran L.) s strani bratov A. potrjeni tudi z izpisom iz hrvaškega sodnega registra, ki so ga slovenski policisti prejeli dne 6. 3. 2017. Res je, da ima obvestilo hrvaških organov primerljivo dokazno vrednost z uradnim zaznamkom, ki ga sestavijo policisti, a vendar je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za informacije hrvaške policije (ne pa anonimnega informatorja), ki je na prošnjo NPU preverila podatke prvega obvestila DEA, pri čemer so se na Hrvaškem (po oceni prvostopenjskega sodišča zakonito) prikriti preiskovalni ukrepi zoper brata A. začeli izvajati že dne 7. 2. 2017 (s tem, da se za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov na Hrvaškem zahteva višji dokazni standard utemeljenega suma), poleg tega pa so bile informacije hrvaškega obvestila podkrepljene tudi z izpisom iz hrvaškega sodnega registra.

19. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na nedoslednost obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jo utemeljeno izpostavlja pritožnica. Prvostopenjsko sodišče namreč najprej oceni, da so bili dokazi na Hrvaškem zbrani zakonito (točka 18-23 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer se na Hrvaškem za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov zahteva celo višji dokazni standard, to je utemeljen sum. Po drugi strani pa ugotovi (točka 24-48 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da državna tožilka, ki je na podlagi enakih podatkov kasneje⁵ zoper brata A. odredila ukrep tajnega opazovanja v Sloveniji, kjer se zahteva nižji dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, temu dokaznemu standardu ni zadostila. Navedena nelogičnost v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnjena, pri čemer iz obrazložitev odredb Županijskega sodišča v Zadru (s katerimi sicer državna tožilka ob izdaji odredbe ni razpolagala) ne izhaja, da bi hrvaško sodišče v času odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov imelo dodatne obremenjujoče podatke glede domnevne kriminalne dejavnosti bratov A. na področju prometa s prepovedanimi drogami, s katerimi domača državna tožilka dne 22. 3. 2017 ni bila seznanjena.

20. Niti ni odločilno, da državna tožilka ni razpolagala s hrvaškimi odredbami za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma izsledki izvajanja le- teh, saj je razpolagala s hrvaško opravilno številko zadeve in podatkom, kateri organ je odredbo za prikrite preiskovalne ukrepe izdal. Pridobivanje in ocenjevanje odredb hrvaškega sodišča o prikritih preiskovalnih ukrepih s strani domače državne tožilke ob upoštevanju, da morajo organi pregona pri odkrivanju in pregonu čezmejne organizirane kriminalitete (so)delovati hitro, učinkovito in predvsem v t. i. „realnem času“, je neživljenjsko in v nasprotju s prej omenjenim načelom zaupanja pri čezmejnem policijskem sodelovanju. V tako zgodnji fazi predkazenskega postopka je tudi povsem verjetno, da bi dodatno zbiranje obvestil s strani policije (na primer ugotavljanje vseh okoliščin in pridobitev vse dokumentacije glede nakupa in financiranja katamarana, postopka pridobitve certifikata za varno plovno po oceanu in postopka za tehnični pregled in zavarovanje katamarana) utegnilo vzbuditi pozornost takratnih osumljencev in ogroziti uspešnost policijskega postopka, kot je utemeljeno zapisala tožilka v problematizirani odredbi.

21. Sodišče prve stopnje v točki 39 obrazložitve izpodbijanega sklepa neutemeljeno graja postopanje državne tožilke oziroma policije, češ da s strani DEA ni terjala pojasnila o informatorju. Kot že omenjeno zgoraj in kot v pritožbi utemeljeno izpostavlja državna tožilka, bi bilo zahtevanje takšnega obvestila s strani DEA nerealno pridobiti v kratkem času oziroma sploh, v kar se je sodišče v okviru predobravnavnega naroka prepričalo samo. Poleg tega, da bi bilo terjanje takšnih pojasnil s strani DEA zamudno, in bi se glede na dejstvo, da DEA identitete svojih virov ne razkriva, niti ne razpravlja o njihovi zanesljivosti zunaj lastnih kanalov, zagotovo izkazalo za neuspešno. Res je sodišče do tega podatka prišlo šele v fazi predobravnavnega naroka na podlagi mednarodnega zaprosila in tožilka s formalnim stališčem DEA glede razkrivanja zaupnih virov v času odreditve ukrepa ni razpolagala, a je lahko na podlagi lastnih izkušenj in ugleda DEA utemeljeno sklepala, da svojih virov oziroma informacij o njih ne bodo razkrili. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na poročilo revizijskega organa ameriškega pravosodnega ministrstva, ki izpostavlja določene pomanjkljivosti (na primer plačevanje zaupnih virov, nezmožnost presoje njihove zanesljivosti) glede delovanja zaupnih virov. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da je navedeni dokument splošen in ga ni mogoče neposredno aplicirati na konkretno zadevo ter z njim ocenjevati vrednosti predmetnih obvestil DEA. Nenazadnje gre pri urejanju položaja oziroma sistema nadzora nad delovanjem zaupnih virov DEA za notranje zadeve ZDA. Kot že večkrat pojasnjeno, so podatki, ki jih posredujejo tovrstni zaupni viri, na ravni informacij, ki jih domačim organom posredujejo informatorji (zadostujejo za obstoj razlogov za sum) in jih je vselej treba dodatno preverjati.

22. Državna tožilka je torej v času izdaje odredbe razpolagala z obvestiloma DEA z dne 6. 9. 2016 in 24. 2. 2017 (ki sta vsebovala informacije na ravni razlogov za sum), pa tudi z obvestilom hrvaške policije, posredovanim preko Europolovega sistema za izmenjavo informacij dne 16. 2. 2017. Iz slednjega izhaja smiselna potrditev podatkov DEA, prav tako pa so bile informacije o ustanovitvi družbe I., d.o.o. s strani bratov A. potrjene z izpisom iz hrvaškega sodnega registra. Nenazadnje je tožilka v času izdaje odredbe razpolagala tudi z drugimi podatki (sicer res v odnosu do kaznivega dejanja nevtralnimi, a ne nepomembnimi podatki), kar vse je pomenilo, da informacije, ki jih je imela, niso ostale le na ravni razlogov za sum oziroma nepreverjenih informacij anonimnega vira, katerega zanesljivosti ni mogoče ugotoviti, ampak so omogočale sklepanje tožilke na ravni utemeljenih razlogov za sum.

23. Tako se je tožilka utemeljeno oprla tudi na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov iz zadeve Pp 1/2014 Okrožnega sodišča v Kranju zoper G. G. in ostale. Državna tožilka je v odredbi natančno pojasnila, kako in na podlagi katerih podatkov je sklepala, da se je A. A. ukvarjal s kaznivimi dejanji s področja prepovedanih drog. Iz telefonskega pogovora med G. G. in J. J. z dne 30. 10. 2015 izhaja, da je J. J. G. G. povedal, da ga je klical „sin od K.“, ker ima 10 kg trave in mu ponudil, naj zanj opravi prevoz te droge s Kosova v Slovenijo za 5.000,00 EUR. Nadalje se je tožilka pri sklepu o tem, da je „sin od K.“ ravno A. A., sklicevala na uradni zaznamek z dne 31. 3. 2016, iz katerega izhaja, da so preiskovalci NPU ugotovili, da naj bi bil K. A., A. oče, da je bil A. A. en dan pred tem pogovorom identificiran v prometu z avtom skupaj z L. L., ki se je naslednjega dne sestal z J. J., ki je 20 minut po tem sestanku po telefonu govoril z G. G. (kot navedeno zgoraj). Tožilka v pritožbi izpostavi, da je bilo sodelovanje A. A. z L. L. potrjeno tudi z vsebino uradnega zaznamka z dne 16. 3. 2017 (L. L. se je tega dne z A. A. srečal na parkirišču brunarice Bizovik in sedel v avto VW Golf reg. št. 001, isto vozilo pa je bilo parkirano tudi v marini v bližini katamarana L. dne 23. 2. 2017, kar izhaja iz obvestila DEA z dne 24. 2. 2017).

24. Res je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da iz policijskega predloga za odreditev ukrepa tajnega opazovanja izhaja, da policisti v omenjenem postopku niso zbrali dovolj kvalitetnih dokazov zoper A. A. in zgolj ta informacija oziroma potencialna vpletenost A. A. v omenjeni zadevi nikakor ne zadošča za obstoj utemeljenih razlogov za sum, da se slednji ukvarja s tihotapljenjem kokaina s katamaranom preko Atlantika. Sodišče tudi korektno izpostavi, da je opisano dogajanje časovno oddaljeno, pri čemer je šlo za konopljo in ne kokain. Vendar sodišče prve stopnje spregleda, da je tožilstvo v prejšnji točki navedene okoliščine skupaj s podatki o njegovi predkaznovanosti izpostavilo v podkrepitev tezi, da se A. A. ukvarja s kaznivimi dejanji s področja prepovedanih drog. Povedano drugače, tovrstnih, resda do kaznivega dejanja nevtralnih okoliščin, ni možno presojati izolirano oziroma zunaj konteksta njihove omembe v obrazložitvi tožilske odredbe. Enako velja za ugotovitev državne tožilke glede pogostega prehajanja meje A. A. v obdobju od 1. 1. 2015 do 18. 4. 2016, ko je mejo prestopil 25 krat, pa tudi za podatke, ki jih je tožilstvo pridobilo iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) o pretežni nezaposlenosti bratov A. od leta 2006 dalje. Gre za dodatni okoliščini, zaradi katerih je državna tožilka utemeljeno sklepala, da brata A. nista imela dovolj (legalnih) sredstev za zatrjevani nakup katamarana (ki zagotovo ni poceni), in da družbe I., d.o.o. nista ustanovila s popolnoma zakonitimi nameni, kljub temu, da njunega finančnega stanja v času odreditve ukrepa ni še dodatno preverila.

25. Vse te navezne okoliščine (izpis ZZZS, predkaznovanost A. A., potencialna vpletenost A. A. v zadevi zoper G. G., njegovo pogosto prehajanje meje), je državna tožilka v času izdaje problematizirane odredbe pravilno interpretirala celovito, v kontekstu pridobljenih podatkov, ki izhajajo iz obvestila DEA z dne 6. 9. 2016 (da je bil katamaran L. prodan A. A. oziroma družbi I., d.o.o.; da je ta družba katamaran dala v najem družbi M., d.o.o. z namenom oddajanja v najem turistom; da je bil katamaran L. v postopku za pridobitev certifikata za varno plovbo po oceanu in v postopku ta tehnični pregled z namenom pridobitve neomejenega dovoljenja za plovbo in zavarovanja; da se je plovilo pripravljalo za plovbo preko Atlantika z namenom, da v Evropo prepelje prepovedano drogo kokain, da so stroški nadgradnje plovila in pridobitve navedenih certifikatov neobičajni, razen če se plovilo uporablja za kriminalno dejavnost), pisnega obvestila hrvaške policije z dne 16. 2. 2017 (ki je smiselno potrdilo informacije DEA), izpiska iz hrvaškega sodnega registra (o tem, da je dne 9. 2. 2016 F. A. ustanovil in dne 19. 2. 2016 tudi registriral družbo I., d.o.o. v S., katerega član uprave je F. A., prokurist pa A. A.), obvestila DEA z dne 24. 2. 2017 (novembra 2016 sta sta se na plovilu L. nahajala dva moška, ki sta se pripeljala z avtomobilom Mercedes Benz C reg. št. 002, da je v februarju 2017 A. A. vzpostavil kontakt z N. N., lastnikom M., d.o.o., da je A. A. prosil N. N. za pomoč pri nadgradnji katamarana, da je bil katamaran L. 23. 2. 2017 umaknjen z liste plovil, ki so družbi M. na voljo za najem za obdobje naslednjih šestih mesecev) ter uradnega zaznamka z dne 29. 11. 2016 (O. O. in F. A. sta bila kontrolirana na MMP Obrežje v avtomobilu Mercedes Benz C reg. št. 002, katerega lastnik je A. A.) in uradnega zaznamka z dne 20. 4. 2016 (o pogostem prehajanju meje A. A. v obdobju od 1. 1. 2015 do 18. 4. 2016).

26. Standardi, ki jih je za odreditev tajnega opazovanja (oziroma za sklep tožilke o obstoju utemeljenih razlogov za sum) postavilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, so prestrogi in bi de facto onemogočili odkrivanje in pregon najzahtevnejših oblik čezmejnega organiziranega kriminala. Načelo zaupanja pri mednarodnem policijskem sodelovanju obstaja ravno zato, da se organe pregona v zgodnjih fazah odkrivanja tovrstne kriminalitete razbremeni nenehnega preverjanja verodostojnosti informacij tujih organov in se izhaja iz predpostavke, da so tuji organi domačim posredovali verodostojne informacije. Res je, da zgolj obvestila tujih organov ne zadoščajo za obstoj utemeljenih razlogov za sum (tovrstna obvestila ustrezajo nižjemu dokaznemu standardu razlogov za sum), a so bila obvestila DEA v konkretni zadevi v zadostni meri preverjena s strani hrvaških organov in z izpisom iz hrvaškega sodnega registra za družbo I., d. o. o., utemeljeni razlogi za sum pa so bili dodatno podkrepljeni z ostalimi okoliščinami, ki kažejo na to, da brata A. nista imela sredstev za nakup katamarana oziroma financiranje njegove nadgradnje, in da se je A. A. že v preteklosti ukvarjal s prometom s prepovedanimi drogami. Izvedba dodatnih poizvedb, ki jih v izpodbijanem sklepu policiji oziroma tožilstvu neutemeljeno nalaga sodišče (točka 39 izpodbijanega sklepa) bi lahko pomenila kompromitacijo predkazenskega postopka oziroma postopek po nepotrebnem zavlekla, saj so za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja že na podlagi zgoraj navedenih podatkov obstajali utemeljeni razlogi za sum. Državna tožilka ni le zaupala navedbam tujih organov, ampak je podatke tudi preverila, jih ustrezno ovrednotila in odločitev o odreditvi prikritega preiskovalnega ukrepa oprla na lastno presojo.

27. Pritožbene navedbe državne tožilke v smeri, da je bila izdana odredba za tajno opazovanje z dne 22. 3. 2017 zakonita, so utemeljene. Ker so bili podlaga za izdajo nadaljnjih tožilskih odredb z dne 5. 5. 2017 (s katero je državna tožilka odredila tajno opazovanje za O. O., B. B., P. P., R. R., S. S. in Š. Š. za čas od 5. 5. do 22. 5. 2017) in z dne 22. 5. 2017 (s katero je državna tožilka podaljšala ukrep tajnega opazovanja za brata A. in P. P., R. R., S. S. in Š. Š., ne pa tudi zoper B. B. in O. O.) večinoma enaki podatki, glede katerih pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predstavljali zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, pa tudi poročila o tajnem opazovanju po odredbi z dne 22. 3. 2017, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile zakonite tudi nadaljnje odredbe državne tožilke in posledično vso dokazno gradivo, zbrano na njihovi podlagi.

Glede odredb preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo

28. Pritožnica graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede izločitve predmetov, listin in podatkov, zaseženih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 55577/2017 z dne 19. 1. 2018 (ki se nanaša na stanovanja na naslovih A. ulica, Ankaran, B. ulica, Ljubljana, G. ulica, Ljubljana, S. ulica, Ljubljana, na avtomobil Citroen C4 reg. št. 003 in na osebno preiskavo obtoženega B. B.) ter odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 55577/2017 z dne 24. 1. 2018, ki se nanaša na avtomobil Citroen C4 reg. št. 004 (na prej omenjenem Citroenu je bila spremenjena registrska številka).

29. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 58 - 67 natančno povzelo vsebino odredb preiskovalnega sodnika in v točki 65 zaključilo, da so policisti do podatkov o B. B. uporabi stanovanj ter vozila, za katere je bila odrejena hišna preiskava, prišli na nezakonit način. Ocenilo je, da za B. B. niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, saj so ga z ostalimi takratnimi osumljenci povezovala le poročila o tajnem opazovanju v Sloveniji, za katere je presodilo, da so nezakonita.

30. Kot pojasnjeno zgoraj, se pritožbeno sodišče ne strinja s prvostopenjskim, da je bilo tajno opazovanje s strani državne tožilke odrejeno nezakonito, zaradi česar zgornje stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je preiskovalni sodnik glede B. B. uporabe stanovanj na naslovih B. ulica in G. ulica v Ljubljani (točki 14 in 15 obrazložitve) pri utemeljevanju povezave B. B. z A. A. in zgoraj navedenimi stanovanji korektno oprl na zakonita poročila o tajnem opazovanju (ki so v odredbi preiskovalnega sodnika natančno povzeta, iz slednjih pa kot bistveno izhaja, da je v ta stanovanja skupaj z A. A. večkrat vstopal B. B.) ter na vsebino uradnih zaznamkov NPU glede preverjanja podatkov o lastnikih in najemnikih stanovanj na navedenih naslovih (pri čemer so policisti ugotovili, da ima B. B. stalno prebivališče prijavljeno na naslovu A. ulica v Ankaranu). Hišne preiskave na navedenih naslovih⁶ so bile torej opravljene zakonito.

31. Glede na rezultate opravljenih hišnih preiskav je jasno, da je ključno vprašanje v predmetni zadevi, ali je imel preiskovalni sodnik zadostno podlago za odreditev hišne preiskave na naslovu S. ulica, Ljubljana in v avtomobilu Citroen C4 z reg. št. 003, pozneje z reg. št. 004 (ravno v tem stanovanju in v prirejenem prostoru navedenega avtomobila so policisti našli skupno 31,864 kg heroina in 9,996 kg kokaina ter 12,62 g konoplje ter različno prepovedano strelno orožje in strelivo). Državna tožilka v pritožbi utemeljeno ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da so policisti do podatka o B. B. uporabi avtomobila Citroen C4 ter stanovanja na S. ulici prišli na nezakonit način. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da je policija do teh podatkov prišla zakonito in je delovala v skladu s pooblastili, ki jim jih daje ZKP in Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).

32. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da Zakon o nalogah in pooblastilih policije v 4. členu med nalogami policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, določa tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in odkrivanje ter prijemanje storilcev kaznivih dejanj. V 6. členu navedenega zakona so opredeljene oblike opravljanja policijskih nalog, med katere spadajo tudi patruliranje, opazovanje in opravljanje zased. Prvi odstavek 148. člena ZKP določa, da v kolikor so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

33. Podlaga za sklepanje preiskovalnega sodnika o tem, da B. B. uporablja stanovanje na naslovu S. ulica ter avtomobil Citroen C4 je bil uradni zaznamek kriminalista E. E. z dne 28. 11. 2017, ki sta ga oba zagovornika v predlogih za izločitev dokazov problematizirala.

34. Iz navedenega uradnega zaznamka izhaja, da je kriminalist E. E. dne 20. 11. 2017 okrog 10:20 ure opazil osebni avtomobil znamke Citroen C4, črne barve reg. št. 003, ki je zapeljal po klancu navzgor iz podzemnih garaž, neposredno na naslovu S. v Ljubljani. Voznik je zapeljal levo po S. ulici v smeri Davčne uprave RS. Voznika navedenega osebnega vozila ni uspel prepoznati. Mu je pa ta avtomobil poznan od prej, saj je bil B. B. v okviru predkazenskega postopka, ki so ga od meseca februarja 2017 dalje vodili zoper njega, večkrat opažen pri vožnji z njim. Na podlagi ugotovljenih dejstev so 22. 11. 2017 upravitelja stanovanjskih blokov, podjetje T., d. o. o., zaprosili za posnetke videonadzornih kamer uvoza in izvoza iz garažne hiše navedenega naselja za čas od 18. 11. 2017 do 20. 11. 2017. Skrbnik video-sistema je podjetje J., d. o. o. Ker se posnetki video-nadzora hranijo zgolj tri dni, jim jih za zaprošeni čas ni uspelo pridobiti. Dne 22. 11. 2017 okrog 12:30 ure je E. E. ponovno opazil osebni avtomobil znamke Citroen C4, črne barve, reg. št. 003, ki je zapeljal po klancu navzgor iz podzemnih garaž na naslovu S. Vozilo je vozil B. B. Zato so ponovno zaprosili podjetje T., d. o. o. za posnetke za dne 22. 11. 2017. Podjetje J. d.o.o. jim je posnetke uspelo zagotoviti ter so bili v skladu z določili ZKP zaseženi. Pri pregledu video-nadzornih kamer so preiskovalci NPU ugotovili, da je dne 22. 11. 2017 ob 12:22:20 uri (ura prikazana na posnetku ni dejanski čas, temveč gre za 5 do 10 minut razlike, kar je pojasnil uslužbenec podjetja J., d. o. o.) iz garaže zapeljal osebni avtomobil znamke Citroen C4, črne barve, reg. št. 003. Pri tem je bilo ugotovljeno, da mora voznik za dvig garažnih vrat uporabiti garažno kartico. Pri konkretnem izvozu je bila uporabljena garažna kartica št. 005, podjetje J., d. o. o. pa za potrebe upravnika T., d. o. o. vodi seznam uporabe garažne kartice. Iz seznama prehodov kartice št. 005 za dne 22. 11. 2017 je razvidno, da je bil izvoz iz garaže aktiviran ob 12:28:26 uri. Uslužbenec podjetja T., d. o. o. U. U. jim je pojasnil, da ima običajno stanovanjska enota dve kartici za dostop do podzemne garaže. Konkretno je bila kartica št. 005 skupaj s kartico 006 dne 17. 10. 2016 predana V. V., S. ulica, verjetno stanovanje Y-00. Iz evidenc policije je razvidno, da je V. V. za bivanje prijavljena na naslovu S. ulica, stanovanje št. 00. Lastnik stanovanja je po evidenci nepremičnin Geodetske uprave RS podjetje R., d. o. o.

35. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z navedenim uradnim zaznamkom na predobravnavnem naroku zaslišalo kriminalista E. E. in Č. Č., pri čemer ni sprejelo pojasnila kriminalista E. E. o tem, kako je prvič dne 20. 11. 2017 naključno opazil osebni avtomobil Citroen C4 reg. št. 003. Ocenilo je, da je policija na nezakonit način prišla do podatka o nahajanju obtoženega B. B. pred garažo v vozilu Citroen C4 dne 20. 11. 2017, češ da so policisti oba obtoženca tajno opazovali brez odredbe sodišča. Posledično je ocenilo, da so v skladu s t.i. „teorijo sadežev zastrupljenega drevesa“ nezakoniti tudi vsi nadaljnji dokazi, ki so policijo vodili do odkritja, da B. B. uporablja stanovanje na S. ulici (kot izhaja iz podatkov uradnega zaznamka) in naknadni zaseg prepovedane droge, orožja ter streliva na podlagi odredbe za hišno preiskavo.

36. Bistveno je, da so se v Sloveniji prikriti preiskovalni ukrepi zoper obtoženega B. B. prenehali izvajati 22. 5. 2017, zoper obtoženega A. A. pa 22. 7. 2017. Uradni zaznamek kriminalista E. E. je bil sestavljen dne 28. 11. 2017, torej v času, ko zoper nobenega obtoženca več ni bilo odrejeno tajno opazovanje, zato se je v zvezi s povzetim uradnim zaznamkom zagovornikom in sodišču prve stopnje postavilo več vprašanj, predvsem kaj je kriminalist E. E. dne 20. 11. 2017 počel pred vhodi v garaže na S. ulici, zakaj je bil pozoren ravno na predmetni Citroen C4 in kaj je na isti lokaciji počel dva dni kasneje. O vsem tem je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku zaslišalo kriminalista E. E., pa tudi kriminalista Č. Č., a je njuni izpovedbi neutemeljeno ocenilo za neprepričljivi.

37. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da dejstvo, da se kriminalist E. E. ni mogel spomniti, kaj je kritičnega dne počel na omenjeni lokaciji, ni nenavadno, še manj pa kaže na to, da namenoma ni želel govoriti po resnici oziroma povedati, kako je prišel do podatka o nahajanju B. B. v Citroenu C4 dne 22. 11. 2017, kot zmotno oceni njegovo izpovedbo sodišče prve stopnje v točki 72 izpodbijanega sklepa. Popolnoma življenjsko je, da se je kriminalist natančno spomnil ostalih podrobnosti (datuma, ure, registrske številke avtomobila), saj vse to izhaja iz uradnega zaznamka z dne 28. 11. 2017, ki si ga je pred zaslišanjem lahko prebral, pri čemer v uradnem zaznamku ni navedeno, kaj je kriminalist tam počel. Povsem verjetno je, da se kriminalistu takrat ta informacija ni zdela pomembna, saj je v uradni zaznamek zapisal le bistvene podatke, ki se nanašajo na njegovo opažanje v zvezi z morebitnim odkritjem kaznivega dejanja, pri čemer ni pisal o tem, kaj sam počne na dani lokaciji, z mislijo, da bo v bodoče uradni zaznamek podvržen preverjanju v tej smeri. Pri oceni izpovedbe priče je namreč treba upoštevati tudi časovno oddaljenost dogodka (med dogodkom in zaslišanjem kriminalista je minilo skoraj eno leto) in dejstvo, da kriminalist ni delal izključno na tej zadevi, na kar utemeljeno opozarja tožilka v pritožbi. Sodišče prve stopnje na podlagi vsebine uradnega zaznamka in izpovedbe kriminalista E. E. tudi neutemeljeno zaključi, da je slednji zagotovo že dne 20. 11. 2017 vedel, da je v Citroenu C4 B. B. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da iz uradnega zaznamka jasno izhaja, da kriminalist obtoženega B. B. dne 20. 11. 2017 ni videl, pri čemer je napačen sklep sodišča prve stopnje o neverodostojnem izpovedovanju E. E. oziroma notranjem neskladju uradnega zaznamka samo zato, ker je v njem zapisano „da je vozilo tudi dne 22. 11. 2017 vozil B. B“. Sodišče prve stopnje spregleda, da je kriminalist E. E. uradni zaznamek sestavil dne 28. 11. 2017, torej osem dni po tem, ko je prvič videl sporni Citroen C4, pri čemer je 28. 11. 2017 kriminalist že zagotovo vedel, da ta avtomobil vozi B. B., ki je bil v njem opažen dne 22. 11. 2017. Kriminalist je torej uradni zaznamek pisal za nazaj, z vedenjem, da je voznik Citroena C4 obtoženi B. B., zato je verjetno, da je v uradni zaznamek pomotoma zapisal za sodišče prve stopnje sporni stavek oziroma besedo tudi. Enako velja za izpovedbo kriminalista Č. Č., ki je v preiskavi izpovedal, da je bil 20. 11. 2017 B. B. prvič opažen v tem avtomobilu. Kriminalist Č. Č. namreč ni napisal spornega uradnega zaznamka in je pri svoji izpovedbi izhajal iz podatkov, ki so mu bili znani, in sicer, da je bilo potrjeno, da sporni avtomobil vozi obtoženi B. B.

38. Sodišče prve stopnje neutemeljeno kot nekonsistentno (kolikokrat je vozilo videl in kdaj) in nelogično (da si je registrsko številko zapomnil, ko je B. B. videl v avtu le enkrat bežno) oceni izpovedbo kriminalista E. E. glede predhodnega opaženja B. B. v spornem vozilu. Sicer se pri obrazložitvi svojega stališča korektno sklicuje na določbe ZNPPol, navedene zgoraj, a kriminalistu neutemeljeno ne sledi, češ da o predhodnem opaženju B. B. v tem avtomobilu ni sestavil uradnega zaznamka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpovedba kriminalista E. E. o tem, kolikokrat in kdaj je prej zaznal B. B. v spornem Citroenu, ni nekonsistentna. Kriminalist je izpovedal, da so po poteku prikritih preiskovalnih ukrepov s klasičnimi ukrepi še vedno gledali nove avtomobile, da so videli obtoženega B. B. pri tem Citroenu pred novembrom, ter da si je registrsko številko zapomnil, ker je vedel, da je enkrat prej v tem vozilu samo bežno opazil obtoženega B. B. V nadaljevanju, ko je bil o tem izrecno vprašan in mu je bilo predočeno, da iz njegovega uradnega zaznamka izhaja, da je bil B. B. večkrat opažen pri vožnji s Citroenom, pa je pojasnjeval, da je B. B. pri vožnji s predmetnim vozilom večkrat videl že prej, najmanj dvakrat, to je bilo kakšen mesec pred tem ali celo v istem mesecu novembra, ko so kriminalisti opravljali t.i. nadzor terena oz. patruljiranje v okolici B. ulice. Kriminalist je torej konsistentno izpovedoval, da so s klasičnimi ukrepi nadaljevali po zaključku prikritih preiskovalnih ukrepov, in da mu je bila registrska številka znana, ker jo je že prej opazil v povezavi z B. B., kar pritožbeno sodišče ne ocenjuje kot nelogično, saj je možno, da si je kriminalist registrsko številko vozila zapomnil. Dejstvo, da ni natančno povedal, kolikokrat ga je videl ob sicer v bistvenem skladni izpovedbi kriminalista, ne vpliva na verodostojnost njegove izpovedbe. Enako velja za dejstvo, da v spisu pred uradnim zaznamkom z dne 28. 11. 2017 ni podatka o spornem Citroenu, čemur sodišče pripisuje preveliko težo, saj ravno na podlagi tega podatka neupravičeno ne sledi izpovedbi kriminalista, da so na B. ulici patruljirali in tam opazili B. B. v Citroenu C4. Prav ima državna tožilka, ko v pritožbi izpostavi, da policisti o vseh svojih ugotovitvah uradnih zaznamkov ne pišejo. Lahko si jih zabeležijo, v kolikor mislijo, da so pomembni (kot je bilo v primeru uradnega zaznamka z dne 11. 10. 2017, s katerim sodišče utemeljuje tezo, da se o patruliranju vendarle pišejo uradni zaznamki), lahko ne. V konkretnem primeru ni razloga za dvom v izpovedbo kriminalista, da se mu zaznave B. B. pri spornem Citroenu na B. ulici (pri klasičnem patruliranju) po poteku prikritih preiskovalnih ukrepov ni zdelo pomembno zapisati. Kot pravilno izpostavi tožilka v pritožbi, sodišče ex post izhaja iz položaja, ko ima pregled nad celotno zadevo in pri tem neutemeljeno ocenjuje za nazaj, kaj bi morali policisti zabeležiti kot bistveno in česa ne. Dejstvo je, da se že iz poročil o tajnem opazovanju razbere, da se v obravnavani zadevi pojavljajo številni avtomobili, pri čemer ni nujno, da sta obtoženca uporabljala le tiste avtomobile, ki se pojavljajo v poročilih ali uradnih zaznamkih. Pritožbeno sodišče pripominja, da policija pri opravljanju svojih nalog (predvsem pri patruliranju in opazovanju) v zasledovanju cilja učinkovitega odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne deluje strogo formalno, tako kot sodišče. Pri opravljanju klasičnih policijskih nalog je povsem običajno, da si določene okoliščine policisti zgolj zapomnijo, si jih zabeležijo v lastne beležke ali le ustno sporočijo naprej in si torej izmenjujejo informacije spontano, ne da bi o tem vedno sestavili formalni zaznamek. Nepomembno je tudi dejstvo, da se Citroen C4 ne pojavlja v poročilih o tajnem opazovanju, saj je kriminalist E. E. jasno povedal, da jim je bil B. B. sicer znan zaradi predhodnega izvajanja tajnega opazovanja, a je bil v Citroenu opažen v okviru patruliranja na B. ulici po poteku tega ukrepa. Državna tožilka ima prav, ko navaja, da ni relevantno, da E. E. ni znal pojasniti, kako so bili postavljeni njegovi sodelavci dne 22. 11. 2017. Navedeno je popolnoma razumljivo zaradi časovne oddaljenosti dogodka niti ni bistveno za presojo zakonitosti dokazov. Pritožbeno sodišče niti ne šteje za problematično, da je E. E. opazoval le izvoz iz garaže, ne pa tudi uvoza, saj gre za stvar policijske taktike. Prav tako je življenjsko logično, da koordinator zadeve Č. Č. o zaznavi E. E. ni vedel natančno izpovedati, saj pred vhodom v garaže ni bil prisoten, jasno pa je, da je bil seznanjen z uradnim zaznamkom, ki ga je sestavil njegov kolega. Res je Č. Č. izpovedal, da so vedeli, da Citroen C4 uporablja B. B. že iz izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (E. E. pa je izpovedal, da iz patruliranja po njihovem zaključku). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni izključeno, da bi bil B. B. s Citroenom opažen že v času trajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, kljub temu, da je v preiskavi zaslišani Z. Z. izpovedal, da je vozilo B. B. dal v uporabo šele septembra ali oktobra 2017, in da se to vozilo ne pojavlja v poročilih o tajnem opazovanju. Tako Č. Č. kot E. E. sta namreč skladno izpovedala, da je bil B. B. pri tem vozilu opažen že pred 20. 11. 2017. Kot pojasnjeno zgoraj, pa ni nujno, da poročila o tajnem opazovanju oziroma uradni zaznamki vsebujejo vsa vozila, ki se pojavljajo v zvezi z opazovanimi osebami, mogoče pa je tudi, da se vozilo pri patruliranju na B. ulici kriminalistu ni zdelo tako pomembno, da bi o tem sestavil uradni zaznamek. Dejstvo, da je Z. Z. B. B. vozilo prepustil v uporabo šele septembra ali oktobra se sicer ujema z izpovedbo E. E., da je B. B. v vozilu opazil novembra pri patruliranju v okolici B. ulice, pri čemer ni v celoti izključeno, da bi kriminalisti B. B. že prej opazili v neposredni bližini tega avtomobila.

39. Seveda je bil podatek o Citroenu C4 in nadaljnje policijsko delo, ki je vodilo do stanovanja na S. ulici, ključno pri oblikovanju predloga za odreditev hišne preiskave. Zato je kriminalist E. E. o tem tudi sestavil uradni zaznamek z dne 28. 11. 2017, ki ga je preiskovalni sodnik utemeljeno uporabil kot osnovo za odreditev hišne preiskave na S. ulici v Ljubljani in spornem Citroenu C4. Ne pomeni pa navedeno, da bi policisti nujno morali zabeležiti podatek o predhodni zaznavi B. B. pri Citroenu C4 v okviru patruliranja na B. ulici, saj se je ta podatek za pomembnega izkazal šele pozneje, o čemer je kriminalist E. E. korektno sestavil zgoraj omenjeni uradni zaznamek.

40. Sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje, da sta E. E. in Č. Č. očitno razpolagala z informacijami, ki jih sodišču nista želela razkriti, češ, da so 24. 1. 2018 v zasedi čakali ravno B. B. (ki naj bi imel v hudodelski združbi le postransko vlogo) na S. ulici (ne pa na drugih naslovih, za katere je bila odrejena hišna preiskava). Državna tožilka v pritožbi tehtno pojasnjuje, da gre za stvar policijske taktike in metodike. Špekulacije sodišča prve stopnje o tem, kje in kako bi lahko policisti lažje opravili hišno preiskavo, pa so zopet podane po analizi vseh informacij za nazaj. V luči dejstva, da so imeli kriminalisti odredbo za izvedbo hišne in osebne preiskave tudi zoper B. B. na S. ulici in v spornem Citroenu C4, okoliščina, da so kriminalisti 24. 1. 2018 ravno tam čakali B. B. v zasedi, ni nenavadna.

41. Neprepričljiva in dokazno nepodprta so tudi pojasnila sodišča prve stopnje glede tega, da pridobitev posnetkov video-nadzora bencinskega servisa ... z dne 24. 1. 2018 očitno pomeni, da so policisti izvajali tajno opazovanje, na kar v pritožbi tehtno opozarja državna tožilka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na bližino bencinskega servisa lokaciji S. ulica v Ljubljani, ni mogoč zaključek, kot ga napravi sodišče prve stopnje, da tam policisti niso mogli opaziti obtoženca. Vsekakor ni izključeno, da so policisti na tem bencinskem servisu opazili obtoženca, saj pot od B. ulice do S. ulice vodi mimo njega, upoštevati pa je treba tudi razmere na terenu (ravna cesta). Kriminalisti so postopali logično in pravilno, ko so po prijetju obtožencev iskali videoposnetke, ki bi potrjevali njuno navzočnost v vozilu že pred samim vstopom v garažo. Res je, da E. E. o tem ni vedel izpovedati, kar pa ne kaže na nezakonito postopanje policije, ampak je to razumljivo, saj je avtor uradnega zaznamka z dne 6. 2. 2018 v zvezi s posnetki z bencinskega servisa Ž. Ž., ki pa ga sodišče o okoliščinah pridobitve teh posnetkov niti ni zaslišalo.

42. Sodišče prve stopnje prestrogo ocenjuje izpovedbo priče E. glede izvedbe hišne preiskave na S. ulici. Č. Č. se je skliceval na podatke o „dopoldanski rutini“ obtožencev, ki naj bi izhajala iz podatkov o uporabi dostopnih kartic za garažo na S. ulici. Sodišče po pregledu podatkov žurnala prihodov in odhodov za kartico Y v obdobju od 1. 11. 2017 do 27. 11. 2017 sicer pravilno ugotovi, da je bilo številčno popoldanskih prihodov več kot jutranjih, zato oceni, da je izpodbita izpovedba priče Č. Č. glede „jutranje rutine“ obtožencev. Državna tožilka v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da je bilo vendar v tem obdobju jutranjih prihodov 6, popoldanskih pa 9, kar zadošča za sklep kriminalistov o „jutranji rutini“ obtožencev (lahko pa bi bila tudi popoldanska, saj sta prihajala tako dopoldan kot popoldan). Pritožbeno sodišče na podlagi teh podatkov ne more sprejeti ocene sodišča prve stopnje, da navedena okoliščina kaže na nezakonito opazovanje obtoženega B. B., pri čemer je utemeljeno tudi opozarjanje državne tožilke, da je kriminalist Č. Č. za eno leto nazaj izpovedoval po spominu, sodišče pa je pred seboj imelo vse podatke.

43. Sodišče prve stopnje v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasni, da je način ugotovitve povezave med B. B. in S. ulico v Ljubljani, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 28. 11. 2017, potrjen z izpovedbama obeh kriminalistov, zaslišanjem U. U. in X. X. ter dodatno pribavljeno dokumentacijo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so policisti do podatka o povezavi B. B. z avtomobilom Citroen C4 prišli zakonito, je ob upoštevanju navedenega utemeljen sklep, da so policisti zakonito prišli tudi do podatka o S. ulici, kjer je bila kasneje zakonito odrejena in izvedena tudi hišna preiskava, pri kateri je bila najdena prepovedana droga, orožje in strelivo, kar vse je bilo zakonito zaseženo.

44. Ker je sodišče druge stopnje odločilo, da je pritožba državne tožilke v celoti utemeljena, je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predloga zagovornikov obtoženega A. A. in obtoženega B. B. za izločitev dokazov kot neutemeljena in odločilo, da se dokazi, navedeni pod točko I/1-77 izpodbijanega sklepa in deli spisovnega gradiva, ki povzemajo izločene dokaze, navedeni pod točko II/1-87 izpodbijanega sklepa, iz spisa ne izločijo.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) I Ips 351/2003 z dne 11. 12. 2003.
² Sodba VSRS I Ips 28154/2010 z dne 15. 4. 2010.
³ Po prvem odstavku 149.a člena ZKP se lahko odredi tajno opazovanje, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kataloških kaznivih dejanj, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. Peti odstavek istega člena določa, da ukrep tajnega opazovanja s pisno odredbo dovoli državni tožilec na pisni predlog policije.
⁴ Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o čezmejnem policijskem sodelovanju (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/03), Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Ur.l. SFRJ - MP, št. 14/90), Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 14/04).
⁵ Na Hrvaškem so bili prikriti preiskovalni ukrepi zoper brata A. odrejeni že 7. 2. 2017, o svojih ugotovitvah je hrvaška policija obvestila slovensko dne 16. 2. 2017, v Sloveniji pa je bilo tajno opazovanje odrejeno 22. 3. 2017.
⁶ Hišna preiskava na G. ulici sicer ni bila opravljena, ker so kriminalisti ugotovili, da B. B. tistega stanovanja več ni uporabljal.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep V Kp 23071/2014
• VSK Sodba in sklep IV Kp 47786/2016
• Sodba I Ips 46190/2010-457