VSL Sklep Cst 252/2019

Jedro

Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek odločanja o predlogu upnikov N. d. d. in Republika Slovenija za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka ponovne prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se pri naslovnem sodišču (Okrožnem sodišču v Murski Soboti) vodita pod opr. St 001/2019 in St 002/2019.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik N. d.d. in uveljavljal vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava in zlorabo pravic.

3. Na pritožbo sta odgovorila dolžnik in drugi upnik (Republika Slovenija). Dolžnik je pritožbi nasprotoval in višjemu sodišču predlagal zavrnitev pritožbe, Republika Slovenija pa je pritožniku pritrdila in predlagala, naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo podal svoje pravno stališče o uporabi prvega odstavka 152. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Ker je bil postopek prisilne poravnave uveden pred odločitvijo o predlogu za začetek stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik (upnik) je 27. 2. 2018 predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Aktivno legitimacijo je utemeljeval na več terjatvah, konkretno na kreditni pogodbi št. 0000/09-382 (v nadaljevanju: kreditna pogodba) v znesku 945.045,86 EUR. Dolžnik je upnikovemu predlogu nasprotoval tako, da je izpodbijal aktivno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Bistvo njegovega nasprotovanja je, da prisilna poravnava, ki je bila nad njim potrjena v zadevi St 000/2014, učinkuje tudi na upnikove terjatve. Upnika šteje za imetnika navadne terjatve, ki se poplača pod pogoji prisilne poravnave, to je v višini 15% (cca 21.000 evrov), kar je dolžnik plačal. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 7. 2018 upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika zavrnilo, višje sodišče pa je s sklepom Cst 469/2018 z dne 11. 10. 2018 upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razpisalo dva naroka, ki ju je na dolžnikov predlog preklicalo, pred zadnjim, tretjim narokom pa so upniki E. d. o. o., M. D. in H. (v nadaljevanju tudi: upniki predlagatelji upniške ponovne prisilne poravnave) vložili predlog za začetek postopka ponovne prisilne poravnave po 221.v členu ZFPPIPP. V vlogi so zatrjevali, da so imetniki 55,36 % navadnih terjatev s seznama ugotovljenih terjatev v postopku prisilne poravnave St 000/94, in še, da so izpolnjeni pogoji po 221.v členu ZFPPIPP za začetek upniške ponovne prisilne poravnave, tj. preteklo je več kot dve leti po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

7. Sodišče prve stopnje je predhodni stečajni postopek prekinilo do konca postopka ponovne prisilne poravnave. Odločitev je utemeljilo z dejstvom, da so trije upniki predlagali ponovno prisilno poravnavo, zato je treba na podlagi prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP prekiniti postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Pri tem se je oprlo na 221.v člen ZFPPIPP.

8. Sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Podan je pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

9. Višje sodišče najprej ugotavlja, da je upniška ponovna prisilna poravnava umeščena v pododdelek 4.8.6 ZFPPIPP. Pri tej obliki prisilne poravnave je treba uporabiti pravila, določena v postopku o prisilni poravnavi, če ni v pododdelku 4.8.6. tega zakona drugače določeno. Glede na prvi odstavek 221.z člena in glede na prvi odstavek 221.v člena ZFPPIPP ter umeščenost tega člena v zakon (oddelek 4.8), je ponovna prisilna poravnava pod pogoji iz 221.v člena ZFPPIPP dopustna, če je dolžnik majhna, srednja ali velika družba. V prvem odstavku 221.h člena ZFPPIPP je določeno, da se pravila, določena v oddelku 4.8. tega zakona, sem spada tudi pododdelek 4.8.6, ki ureja tako imenovano ponovno prisilno poravnavo, uporabljajo za postopek prisilne poravnave nad pravno osebo, ki ima položaj kapitalske družbe in ki se po 55. členu ZGD-1 razvršča med majhne, srednje ali velike družbe. Da je izpolnjen ta pogoj, sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

10. Nadalje sodišče prve stopnje ni obrazložilo obstoj drugega pogoja: da terjatve upnikov predlagateljev (upniške) ponovne prisilne poravnave dosegajo zakonsko višino, da lahko predlagajo uvedbo postopka prisilne poravnave. ZFPPIPP v tretjem odstavku 221.v člena določa, da so začetek postopka ponovne prisilne poravnave upravičeni predlagati samo upniki, ki so skupno imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave.

11. V obrazložitvi niso navedeni razlogi, zakaj sodišče meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave St 000/2014 priznana. Sklep o preizkusu terjatev je pravnomočen. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo pritožniku, da ni utemeljeno njegovo pritožbeno stališče, da upniki ponovne prisilne poravnave po 221.v členu niso upravičeni predlagati. Pritožnik je v pritožbo kopiral prva dva odstavka 221.v člena ZFPPIPP, ne pa tudi nadaljnjih odstavkov, iz katerih jasno izhaja, da so predlagatelji ponovne prisilne poravnave lahko tudi upniki, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 221.v člena. Teh pogojev, ki so pomembni tudi pri odločitvi, ali je ta stečajni postopek prekinjen, sodišče prve stopnje ni presojalo, pa bi jih moralo, ker so pravno pomembni pri ugotovitvi, ali je uveden tak postopek prisilne poravnave, ki je pomemben za ta stečajni postopek v smislu prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP.

12. Pritožnik še navaja, da drugi upnik (Republika Slovenija) utemeljuje aktivno legitimacijo na terjatvah, ki so deloma nastale po začetku predhodnega postopka prisilne poravnave in ki zajemajo tudi terjatve, glede katerih velja neizpodbojna domneva iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP^.1 S tem v zvezi opozarja na 221.z člen ZFPPIPP. Nadalje navaja, da so upniki predlagatelji upniške ponovne prisilne poravnave vložili t.i. goli predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki je bil vložen tik pred zadnjim narokom pred odločitvijo o predlogu za začetek stečajnega postopka. Prej pa je bil narok dvakrat preklican na dolžnikov predlog. Izpostavi, da je en upnik z dolžnikom povezana oseba, njegov družbenik in zakoniti zastopnik pa je hkrati zastavitelj in solidarni porok v kreditnih pogodbah med pritožnikom in dolžnikom (gl. predzadnji odstavek na 9. strani pritožbe). Nadalje navaja, da je bil nad tem upnikom predlagateljem upniške ponovne prisilne poravnave isti dan, ko je vložil predlog za upniško prisilno poravnavo, začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, v katerem je pritožnik 89% upnik. Višje sodišče je povzelo le nekaj sicer obširnih pritožbenih navedb (ki se zaokrožijo tudi v zatrjevani zlorabi pravice), na katere višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker je bilo treba odločitev razveljaviti že iz zgoraj povedanega razloga. Če bo sodišče v nadaljevanju postopka ponovno prekinilo stečajni postopek, naj odgovori tudi na vse pravno pomembne pritožbene trditve in pravne argumente. Vse pa naj presodi tudi v okviru sedmega odstavka 221.j člena in prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP.

13. Višje sodišče ni odgovarjalo na tisti del dolžnikovih navedb v odgovoru na pritožbo, s katerimi izpodbija upnikovo aktivno legitimacijo za predlaganje stečaja (obstoj in zapadlost terjatve). Te trditve za presojo pravilnosti sklepa o prekinitvi stečajnega postopka niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

----------------------------------

¹ Upnik Republika Slovenija je v predlogu za začetek stečajnega postopka zatrjeval in dokazoval terjatev na podlagi izvršilnega naslova v višini slabih pol milijona evrov. Od tega neplačane terjatve iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP segajo od leta 2012 dalje.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 142/2015
• VSL sklep Cst 141/2015
• VSL sklep Cst 270/2018