VSL Sklep II Kp 46818/2013

Jedro

Državni tožilki ni uspelo pojasniti, zakaj je bilo poslovodstvo gospodarske družbe nakup poslovnega deleža dolžno opraviti po tržni ceni. Sodišče prve stopnje je očitek o nakupu poslovnega deleža družbe J. d. o. o. preko njegove tržne vrednosti presojalo v luči tega, kaj izraba položaja sploh pomeni. Očitek obdolžencema, da je bila kupnina za poslovni delež družbe J. d. o. o. previsoka, ker naj bi bila tržna vrednost le-tega bistveno nižja, je presojalo na način, ali je mogoče v poslu na ravni utemeljenega suma prepoznati ravnanje, ki krši dolžno skrbnost oziroma ki izkazuje poslovno nezvestobo obdolžencev. Odločilno je, da gospodarski družbi noben predpis, v konkretnem primeru pa tudi noben notranji akt ne nalaga, da nepremičnine kupuje po zgolj tržni ceni (ta odločitev ni pravno realizirana), svobodna gospodarska pobuda pa je celo ustavno načelo. Ni sprejemljivo stališče, da je nelogično, da bi gospodarska družba nepremičnine kupovala po vrednosti za naložbenika, če bi jih lahko po tržni ceni, torej za bistveno manj, ker naj bi s tem izničila bistvo naložbe - maksimiranje dobička. Takšno razmišljanje je logično le navidezno, saj povsem zanemari, da kupovalcu nasproti stoji prodajalec z njemu nasprotnim interesom. Teza, da poslovodstvo gospodarske družbe, katere dejavnost je ravno garancija za trg, krši dolžno skrbnost, če predrago kupi nepremičnino na B., ko bi jo lahko po tržni ceni v B., K., L. ali v K., pomeni zanikanje podjetniške svobode in podjetniškega tveganja.

Izrek

Pritožba SDT RS se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovorom zagovornikov obdolženih A. A., B. B., C. C. in D. C. in kazenski postopek zoper obdolžena A. A. in B. B. ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolžena C. C. in D. C. pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sklep sta se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila državna tožilca. Višjemu sodišču sta predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zavrne vse ugovore obrambe.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolžene C. C. in zagovornik obdolženega D. C. Višjemu sodišču so predlagali, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni sklep je bil izdan ob vsebinskem obravnavanju ugovorov zoper obtožnico, ki je bila vložena po končani preiskavi. Za obtožnico se zahteva zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Treba je pritrditi sodišču prve stopnje, da mora biti ob vložitvi obtožnice stopnja verjetnosti, da so obdolženci izvršili očitano jim kaznivo dejanje, višja od tiste, ki zadošča za uvedbo preiskave. Pritožba ima sicer prav, da pri odločanju o ugovorih senat ne ugotavlja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne, in se tudi ne sme spuščati v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. pri nasprotujočih se dokazih tehtati, kateri so bolj logični, prepričljivi ali skladni z drugimi dokazi, saj je to stvar razpravljajočega senata na glavni obravnavi. Senat, ki odloča o ugovorih, ugotavlja samo, ali iz obtožnice in vsebine spisa izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum. Ta ocena pa logično terja pregled vsebine dokazov, na katerih se utemeljuje obtožnica, in oceno, ali je ta vsebina takšna, da odraža visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožilec je dolžan v obtožnici ponuditi dovolj tehtne dokaze, ki izkazujejo večjo verjetnost, da so bila kazniva dejanja storjena, kot da niso bila. Ocena senata o tem, ali je zadosti dokazov za utemeljen sum, temelji na dokaznem gradivu, ki ga je imel tožilec ob vložitvi obtožnice. V konkretnem primeru gre za zagovor obdolženega A., izpovedbe prič, ki so kaj vedele povedati o inkriminiranem poslu, številno listinsko gradivo, povezano s tem poslom, ter dvoje izvidov in mnenj sodnih izvedencev, specializiranih za področje gradbeništva – nepremičnin in investicij. Poleg tega so svoje mnenje oz. ocene vrednosti podali še s strani obrambe in SDT angažirani (sodni) cenilci oz. strokovnjaki na področju ocenjevanja vrednosti nepremičnin. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, navedb pritožbe ter odgovorov na pritožbe izhaja, da je bil preiskovalni (sodni) postopek dejansko osredotočen na odločilna dejstva inkriminiranega posla, kot ta izhajajo iz pravnega in dejanskega opisa očitanih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni senata sodišča prve stopnje, da iz predmetne obtožnice utemeljenost suma o protipravnosti inkriminiranega posla ne izhaja, in dodaja, da prvostopenjsko sodišče dokazov ni presojalo oz. tehtalo po načelu proste presoje, temveč je z analizo vsebine vsakega izmed njih (ne pa tudi njihove verodostojnosti, prepričljivosti ali medsebojne skladnosti) prišlo do pravilne ugotovitve, da le-ti ne zadoščajo za dopustitev obtožnice.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenega suma izhajalo iz očitka obdolžencem, kot je ta opisan v abstraktno – konkretnem delu, kjer se obdolženima A. in B. očita izvršitvena oblika izrabe njunih položajev v družbi G., d. d. (v nadaljevanju: G.). Gre za eno od treh oblik storilčevega ravnanja iz prvega odstavka 244. člena KZ, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. To pomeni, da storilec pri izvrševanju svojih pooblastil namesto interesov gospodarskega subjekta zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb. Pri vprašanju, ali je bilo konkretno ravnanje protipravno (tj. v nasprotju z dolžno skrbnostjo), sodišče v vsakem konkretnem primeru presoja, ali je oseba pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila (zlorabila) svoj položaj, na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi oseba protipravno delovala (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-268/05-26 z dne 5. 7. 2007). V sodni praksi civilnih sodišč se vprašanje dolžne skrbnosti poslovodstva presoja po t. i. pravilu poslovne presoje (business judgement rule). Nekatera izhodišča tega pravila (obveznost poslovodstva je obligacija prizadevanja in ne rezultata, ob podatkih, s katerimi je razpolagalo ob sklepanju posla) je pri svoji presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prvi odst., str. 27 sklepa). Ker je zloraba položaja vezana na akte gospodarskega prava, pritožbeno sodišče pritrjuje upoštevnosti teh razlogov.

7. Predstavljena vsebina izvršitvenega ravnanja pokaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je očitek o nakupu poslovnega deleža družbe J. d. o. o. (v nadaljevanju: J.) preko njegove tržne vrednosti presojalo v luči tega, kaj izraba položaja sploh pomeni (str. 15, zadnji odstavek sklepa). Očitek obdolženima A. in B., da je bila kupnina za poslovni delež družbe J. previsoka, ker naj bi bila tržna vrednost le-tega bistveno nižja, je prvostopenjsko sodišče presojalo na podlagi zgoraj predstavljenega ratia tega kaznivega dejanja, in sicer, ali je mogoče v inkriminiranem poslu na ravni utemeljenega suma prepoznati ravnanje, ki krši dolžno skrbnost oz. izkazuje poslovno nezvestobo obdolžencev do interesov družbe G., ker sta zasledovala premoženjske interese zakoncev C. in ne družbe G. same. Strinjati se je mogoče ne le z zaključkom izpodbijanega sklepa, da kaj takega ni izkazano s potrebno verjetnostjo, temveč tudi z razlogi, ki so prvostopenjsko sodišče pripeljali do tega sklepa. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče opredelilo (le) do najpomembnejših, saj se je do argumentov obtožnice celostno opredelilo že sodišče prve stopnje.

8. Za sodišče prve stopnje ni bilo sporno, da so predmetne nepremičnine v času inkriminiranega posla imele določeno tržno vrednost, in sicer 551.600,00 EUR (po oceni pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin J. M.) oz. 651.540,00 EUR (dr. G.). Družba G. je zanje (oz. za poslovni delež družbe J.) plačala 1,379 milijona EUR, torej nekaj več kot je dvakratnik tržne cene. Dejstvo je tudi, da je sodni izvedenec dr. B. G. pojasnil razliko med tržno vrednostjo nepremične in drugimi (netržnimi) vrednostmi. Tržno ceno, tj. najboljšo ceno, ki jo prodajalec lahko razumno doseže, in najugodnejšo ceno, ki jo kupec lahko razumno doseže, opredeljujejo definicije voljnega prodajalca, nepovezanih in neodvisnih strank, ki delujejo seznanjeno, previdno in brez prisile, ter definicija ustreznega trženja. Drži navedba pritožbe, da vrednost za naložbenika – kakor to izhaja iz že omenjenega izvedenskega mnenja – ni tržna vrednost, ker izraža koristi, ki jih ima podjetje na podlagi lastništva sredstva (vrednost sredstva za lastnika ali možnega bodočega lastnika za posamezno naložbo ali poslovne cilje). Ta podlaga vrednosti ne vključuje nujno neke hipotetične menjave, namenjena pa je merjenju uspešnosti naložbe in/ali t.i. analizi najgospodarnejše rabe „kot test produktivnosti alternativnih rab zemljišča“. Po Mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti 2007 (MSOV 2007) se kot podlaga vrednosti za namen ocenjevanja vrednosti v primeru nakupa/prodaje na prostem trgu vzame tržna vrednost, če pa gre za kupoprodajo za specifičnega kupca pa vrednost za naložbenika. Sodni izvedenec se je strinjal s stališčem obrambe, da v konkretnem primeru ni šlo za nakup oz. prodajo nepremičnin na prostem trgu, pač pa za prodajo za specifičnega kupca. Pri uporabi podlage vrednosti za naložbenika pa so bistvena pričakovanja glede donosa ob končni prodaji nepremičnine, ki so bila v letih 2006 do 2008 v Sloveniji „nenormalno visoka“ (str. 26 sklepa). V omenjenem izvidu in mnenju oz. njegovi dopolnitvi torej ni podlage za stališče pritožbe, da je treba vrednost nepremičnin iz inkriminiranega posla ocenjevati na podlagi tržne vrednosti, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje (zadnji odst., str. 21 sklepa).

9. Odločilno za presojo je, da gospodarski družbi noben predpis, v konkretnem primeru pa tudi noben notranji akt, ne nalaga, da nepremičnine kupuje po zgolj tržni ceni (ta odločitev ni pravno regulirana). Svobodna gospodarska pobuda je celo ustavno načelo. Člen 74 Ustave RS zagotavlja svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti. Podjetniško delovanje je vedno povezano z različnimi vrstami tveganja, uprava pa odločitve sprejema v razmerah, ki vselej ne dovoljujejo povsem racionalnega odločanja, zato odločitev uprave tudi ni nujno vedno optimalna, z vidika standarda skrbnosti pa mora biti razumna oz. informacijsko osveščena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da SDT v obtožnici oz. njeni obrazložitvi ni uspelo pojasniti, zakaj sta bila obdolžena A. in B. nakup poslovnega deleža J. dolžna opraviti po tržni ceni oz. po tržni ceni nepremičnin, oz. zakaj bi nakup po ceni, ki tržno bistveno presega, predstavljal kršitev dolžne skrbnosti oz. odstop od interesov družbe kupovalke. Te bistvene pomanjkljivosti obtožnice ni uspela odpraviti niti pritožba, že iz predhodnih točk te odločbe pa izhaja, da je ena od „metod“ za ocenjevanje vrednosti nepremičnin v podjetju tudi t. i. vrednost za naložbenika, katere bistvo je pričakovanje bodočih donosov.

10. Iz sicer obsežne utemeljitve pritožbe je mogoče povzeti, da SDT zagovarja tezo, po kateri inkriminirani posel ni mogel biti naložba družbe G., ker tipični investitor nepremične ne bo preplačal (tj. plačal več od tržne cene), če hoče imeti „investicijo“, kar izhaja iz pojasnila sodnega izvedenca, da je ravno razlika med tržno ceno nepremične in njeno naložbeno vrednostjo (ki se kaže – poenostavljeno – v bodočih donosih le-te) tista motivacija, ki investitorja žene v nakup nepremičnine po tržni vrednosti in napravi tak nakup za investicijo oz. naložbo. Pritožbi se zdi nelogično, da bi gospodarska družba nepremične kupovala po vrednosti za naložbenika, „če bi jih lahko po tržni ceni“, torej za „bistveno manj“, ker naj bi s tem izničila bistvo naložbe – maksimiranje dobička. Opozarja, da je vsaki gospodarski družbi imanentna ekonomska učinkovitost – maksimiranje profita – ustvarjanje dobička – čim večjega ob čim manjših stroških, nakup nepremične pa gotovo je tak strošek. Opisano razmišljanje je logično le navidezno, saj povsem zanemari, da kupovalcu nasproti stoji prodajalec z njemu nasprotnim interesom, ki je seveda – maksimiranje prodajalčevega profita. Na tem mestu dobi vprašanje, kaj sploh je tržna cena, nove razsežnosti, saj gre bolj za kontekst kot aritmetiko, seveda pa je ekonomska veda za oceno tržne vrednosti nepremičnine iznašla mdr. metodo tržnih primerjav. Ko jo je na konkretni primer apliciral sodni izvedenec dr. G., je prišel do cene iz obtožbenega očitka (651.540,00 EUR). Po njegovih navedbah pojem „podlage vrednosti“ – torej tudi tržne vrednosti – opisuje naravo hipotetične transakcije. Ne opisuje stanja blaga ali storitev, ki so predmet transakcije, ali so poslovno potrebne ali poslovno nepotrebne, ali so vključena v druga sredstva ali ne. Zato morajo običajno podlago vrednosti spremljati dodatne predpostavke, da bi lahko ustrezno opredelili sprejeto hipotezo ocenjevanja vrednosti. Različne spremljevalne predpostavke lahko privedejo do različnih vrednosti za isto sredstvo. Kaj vpliva na motivacijo strank je ena od teh predpostavk, že prej pa je bilo pojasnjeno, da se je sodni izvedenec strinjal, da konkretni posel ni bil sklenjen na t.i. prostem trgu, temveč med specifičnima strankama. Teza pritožbe, da poslovodstvo gospodarske družbe, katere dejavnost je ravno gradnja za trg, krši dolžno skrbnost, če predrago kupi nepremičnino na B., ko bi jo lahko po tržni ceni v B., K., L. ali v K., pomeni zanikanje podjetniške svobode in podjetniškega tveganja. Tako se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da vsi dokazi, ki so podlaga obtožnice, kažejo na to, da je bil inkriminirani posel naložba. Tako obdolženi A. kot P. ter glavni finančnik G., S., so povedali, da so projekt kupili zato, da bi ga izvedli oz. dokončali in z njegovo prodajo zaslužili; tudi banka kreditodajalka je tako ocenjevala projekt.

11. V konkretnem primeru ni dvoma, da je družba G. z nakupom poslovnega deleža J. kupila projekt. Nepremičnine (stvarni vložek tega poslovnega deleža) niso imele le statusa zazidljivosti, temveč je J. od decembra 2007 zanje razpolagala z gradbenim dovoljenjem za izgradnjo turistično – poslovnega – stanovanjskega kompleksa treh povezanih zgradb, plačan je bil tudi komunalni prispevek. Pred sklenitvijo inkriminiranega posla je družba G. oz. za to zadolženi direktor komerciale M. P. izdelal t. i. predinvesticijski elaborat, po katerem je družba predvidela za 15,42% dobička oz. 621.414,00 EUR, kar je znesek, ki bi družbi G. predvidoma ostal po prodaji kompleksa in po odštetju vseh stroškov izgradnje, vključno s kupnino za nepremične. Pritožba vztraja, da omenjena kalkulacija ne predstavlja realnega prikaza vrednosti nepremičnin, ker je P. elaborat napravil na podlagi podatkov, ki jih je prejel od obdolženega B. (cena zemljišč) oz. so izhajali iz projektne dokumentacije družbe J. (za namene pridobitve gradbenega dovoljenja). Sprašuje se, kako je bil lahko takšen elaborat podlaga za odločitev o nakupu predmetnih nepremičnin, če ni bil napravljen neodvisno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za očitek o nerealnosti oz. odvisnosti predinvesticijskega elaborata od (podatkov) zakoncev C. ni prav nikakršnega dokaza. P. je povedal, da je izračun napravil na podlagi obrazca, ki ga je „sam prinesel“, izračun pa je bil dejansko lažji ravno zaradi že obstoječega projektantskega predračuna (za gradbeno – obrtniška dela), ki pa ga nista napravila zakonca C., ampak zanju (oz. za družbo J.) projektantska družba. P. je cene po svojih navedbah „pogledal“, in „ključne pozicije, ki nosijo ceno, so se jim zdele sprejemljive“. Še več; postavk, ki jih ta predračun ni upošteval (komunala, inženiring, nadzor, preiskave, cena zemljišča), je upošteval P. sam, že obstoječe zneske iz projektantskega predračuna pa revaloriziral. Zakaj v konkretni situaciji ne gre verjeti človeku, ki je po svojih besedah v tistem času napravil „vsaj 50 takih predinvesticijskih projektov na mesec“, pritožba ni obrazložila, sama višina kupnine za nepremične pa seveda ni dokaz o nasprotnem. Da je projekt v hišo prinesel obdolženi B., prav tako ne pomeni indica, še manj dokaza o utemeljenosti obtožbe, saj je B. po izpovedbi P. poznal B. in lokacijo, ker je bil pred tem direktor G.-... „in je bilo to njihovo območje dela“, gradili pa so tudi na območju B. in K.

12. Pomen (tržne) cene nepremičnine v okviru nekega gradbenega projekta je najbolj praktično opisala kot priča zaslišana V. J., takrat izvršna direktorica za področje odobravanja kreditov gospodarskim družbam v Banki in članica kreditnega odbora, ki je družbi G. odobrila 3 milijone EUR visok kredit. V banki so namreč ocenjevali, da je najboljše merilo tržne vrednosti nepremične ravno cena iz kupoprodajne pogodbe, torej tisto, kar je bilo dejansko plačano, kar se primerja s cenami, ki so bile takrat na trgu razpoložljive za dejanske transakcije „v tistem okolju oz. na tisti lokaciji“. Toda tudi za Banko – kot kreditodajalca, ki je financiral nakup nepremičnin – ni bila relevantna cena zemljišč sama po sebi, temveč „kot en del stroška celotne izgradnje, ki potem prinese vračilo kredita“. Družba G. je namreč za izgradnjo projekta na predmetnih nepremičninah troje bank povabila k dajanju ponudb za kreditiranje, izbrali pa so – logično – najvišjo, in sicer ponudbo Banke za 3 milijone EUR. Ni jasno, zakaj bi dejstvo, da je bila družba G. komitentka prav te banke, metalo sumljivo luč na inkriminirani posel z zakoncema C., saj je po navedbah J. in glede na vsebino listinske dokumentacije s tem v zvezi kredit bil odobren po standardnem postopku banke in „v okviru generalnega poslovanja Banke z G.“. Kreditni odbor je izgradnjo turističnega kompleksa odobril ne kar tako, brez razumne presoje, temveč na podlagi vloge družbe G., njene bonitete ter na podlagi že prej omenjenega predinvesticijskega elaborata, „kot banka“ pa so preučevali možnost za poplačilo kredita iz realizacije projekta, „vključno z zemljo“, saj je nameravala družba G. gradnjo prodati. Investicijski program, ki mu pritožnica odreka verodostojnost, so v banki preverili „kolikor so bili usposobljeni“ in skupaj z bonitetno službo preučili „ekonomsko funkcioniranje in primerljivost z drugimi projekti“; po oceni banke je šlo v konkretnem primeru za relativno manjši projekt, na katerem so si zagotovili maksimalno hipoteko v višini 4 milijone EUR. Da za področje sáme gradnje v banki niso imeli strokovnjakov (npr. pooblaščenih cenilcev nepremičnin), ob predstavljenem postopku odločanja kreditnega odbora ne more imeti nobenega vpliva na sprejemljivost višine inkriminirane kupnine.

13. Tudi iz razmer na takratnem trgu nepremičnin v resnici ni mogoče sklepati, da je bil predmetni posel izven interesov družbe G. in le v interesu zakoncev C. Pritožba izpostavlja Letno poročilo o slovenskem nepremičninskem trgu GURS ta leto 2008, ki je del izvedenskega mnenja sodne izvedenke Š. B., da je namreč v letu 2008 prišlo do drastičnega upada prometa z nepremičninami, ki se je le stopnjeval, in to do mere, da je padel na raven leta 2003. Že v prvem polletju leta 2008 je postalo jasno, da je prišlo do bistvene spremembe v razmerju med ponudbo in povpraševanjem, čemur so se veliki investitorji poskušali prilagoditi tudi z upočasnitvijo in zmanjšanjem obsega novih projektov.

14. Toda pritožbene navedbe v tem delu so le parcialno povzele izvedensko mnenje oz. omenjeno poročilo GURS. Slednji namreč „v analizah ugotavlja, da obalnim turističnim krajem po višini cen stanovanj tesno sledita gorenjska turistična kraja K. in B. (povprečno blizu 3.000,00 EUR/m²). Posebno zanimiv je fenomen centra K., kjer ni prišlo do pričakovanega padca povprečne cene stanovanj, pa čeprav ponudba počitniških stanovanj že tri leta močno presega povpraševanje in da ostaja, ob skromnem prometu, večina počitniških enot neprodanih tudi po leto ali dve. In ne samo to – v okolici K. se je gradnja večjih in manjših stanovanjskih kompleksov za trg nadaljevala tudi v letu 2008, podobni investicijski projekti pa se izvajajo tudi letos (2009). Zanimivo bo videti, ali lahko investitorji vzdržijo tudi v pogojih krize ali pa bo prav tu prišlo do zloma trga in bomo priče nekakšnega „lokalnega nepremičninskega balona“. Navedena analiza se sicer nanaša na trg stanovanj, glede na splošnost poročila in namen predmetnega projekta pa je relevantna tudi za pritožbene navedbe. Tudi glede trga družinskih hiš na B. je GURS prišel do podobnih zaključkov, da so namreč njihove cene prav na B. višje od ljubljanskih; „gotovo pa za hiše ob B. velja podobno kot za tiste ob naši obali – prodaje so bolj izjema, cene pa izredno visoke“. Prav za trg nezazidanih stavbnih zemljišč poročilo GURS navaja, da so se na „Gorenjskem v letu 2008 že tradicionalno prodajala predvsem nezazidana stavbna zemljišča, namenjena gradnji družinskih hiš. /.../ Povprečna velikost prodanega nezazidanega stavbnega zemljišča je bila okoli 900 m², povprečna cena pa 133,00 EUR/m². Vsekakor pa cene nezazidanih stavbnih zemljišč ostajajo zelo visoke na območju B. in K., kjer se za individualno gradnjo gibljejo med 300-400 EUR/m²“. V konkretnem primeru je šlo skupno za 1.379 m² velika zemljišča, kar pomeni 1.000,00 EUR/m². Cena za kvadratni meter je bila torej (zelo) visoka. Toda glede na dokaze v spisu je to tudi vse. Po poročilu GURS za leto 2008 se je finančna kriza v Evropo začela širiti šele v drugi polovici leta 2008 in takrat „pričela dobivati globalne razsežnosti“. Še več; „odraz krize v realnem sektorju se je zgodil proti koncu leta“, ko so v recesijo uradno vstopile Nemčija, Velika Britanija, Francija, Italija. Slovenija pa sodi v kategorijo držav, ki so leto 2008 končale s pozitivno gospodarsko rastjo „in uradno še niso bile v recesiji“. Ker je do bistvenih sprememb na trgu nepremičnin, predvsem na strani povpraševanja – kot to pravilno povzema pritožba –, prišlo že v prvem polletju leta 2008, ni z ničemer izključena možnost, da se je inkriminirani nakup zaradi prvovrstne lokacije nepremičnin z že izdanim gradbenim dovoljenjem kazal kot redka naložba, ki bo prav zaradi vztrajajočih visokih cen stanovanj in turističnih objektov prinesla – dobiček.

15. Pritožba ocenjuje, da si glede na razmere na takratnem trgu nepremičnin družba G. ni mogla obetati zaslužka s prodajo končnega kompleksa, kar je očitek, ki v zgoraj predstavljeni analizi GURS nima nikakršne opore. Najprej zato, ker je G. v juniju oz. juliju 2008 očitno napravila vsaj dve kalkulaciji donosnosti projekta. V prvi je ocenjevala, da lahko s prodajo objekta z donosom 8,84%, ki je po mnenju sodne izvedenke bližje realnemu, ustvari 331.677,00 EUR dobička. V drugi pa bi z donosom 15,41% „zaslužila“ 621.318,00 EUR. Pritožbi se zdi tudi bolj optimistična kalkulacija v primerjavi s tistim, koliko sta od nakupa nepremičnin do inkriminiranega posla zaslužila zakonca C. (10-kratnik zneska, po katerem sta jih sama kupila štiri leta prej), „izrazito ekonomsko nelogična“. Pri tem pa spregleda, da je G. ob preverjanju, če se nakup projektne družbe J. „splača“, vendarle izračunal bodoče donose (dobiček) in ne izgube, da so se na B. v tistem času ohranjale nenavadno visoke cene vseh vrst nepremičnin, in da sta zakonca C. – kot pritožba navaja na nekem drugem mestu – v izboljšavo že prej zazidljivih nepremičnin vložila veliko časa in finančnih sredstev, saj sta družbi J. vendarle priskrbela gradbeno dovoljenje. Da je G. dejansko tudi začela z deli, saj je porušila, kar je še stalo na nepremičninah in očistila gradbišče, je za pritožbo brezpredmetno, po oceni pritožbenega sodišča pa gre za okoliščino, ki podpira zagovor obdolženega A., da je šlo za nakup projekta, s katerim so v družbi G. načrtovali nadaljevanje v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem.

16. Iz opisa obdolžencem očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, kaj naj bi bil resnični motiv obdolžencev v inkriminiranem poslu, iz obrazložitve obtožnice pa izhaja, da je bil povezan s projektom izgradnje S. Iz obsežne dokumentacije spisa namreč izhaja, da so bili finančni tokovi iz inkriminiranega posla ugotovljeni tekom preiskave suma kaznivih dejanj iz načina izvedbe javno-zasebnega partnerstva med Mestno občino ... (MO) in družbami G., E. in M., kasneje (prvih dveh) združenih v družbo X. Pritožba vztraja, da inkriminirana odločitev obdolženih A. in B. „očitno“ ni bila sprejeta na podlagi ekonomske upravičenosti (za družbo G.), „ampak zaradi posrednih koristi, ki jih je imela G. preko poslovnega sodelovanja z MO“ „Očitnost“ tega sklepa pa je državna tožilka gradila na podlagi višine kupnine, zaslužka zakoncev C. v primerjavi s ceno, ki sta jo sama plačala za nakup nepremičnin štiri leta prej, in v primerjavi s kalkulacijama družbe G. o njenem dobičku po prodaji načrtovane nepremičnine, vse v takratnih razmerah, ko se je nepremičninski trg pričel ohlajati.

17. V marcu 2008 je bila med MO in zgoraj omenjenimi tremi družbami sklenjena pogodba o javno-zasebnem partnerstvu za izgradnjo S., dne 20. 4. 2008 pa je bil imenovan projektni svet, mdr. organ odločanja za dajanje soglasij oz. odobravanje podražitev projekta S. Sestavljalo ga je pet članov, poleg župana MO ..., podžupana prof. ..., direktorja E. ..., namreč še direktor G. – obdolženi B. – ter takratna podžupanja – obdolžena C. C. Tudi če se je strinjati s pritožnico, da je s tem obdolžena C. imela pomembno vlogo pri gradnji S., to ni nikakršen dokaz o protipravnosti inkriminirane kupoprodajne pogodbe. Kaže le na potencialen konflikt interesov, ki določeno mero suma gotovo vzbuja. Toda da bi se slednji v neki točki manifestiral z (neupravičeno) odobritvijo povečanih stroškov gradnje S. s strani projektnega sveta družbi X., pritožba ni niti zatrjevala, za kaj takega pa tudi ni nobenega dokaza. Tudi časovno sosledje dogodkov po oceni pritožbenega sodišča domneve SDT z ničemer ne potrjuje. Pogodba o javno-zasebnem partnerstvu je bila sklenjena marca 2008, projektni svet je bil imenovan mesec dni kasneje, inkriminirana pogodba pa sklenjena dne 1. 8. 2008, ob tem, da se je po zagovoru obdolženega A. G. že kakšne pol leta prej z zakoncema C. pogajal za nakup predmetnega poslovnega deleža J. Da naj bi iz teh okoliščin mešanja osebnih povezav in zasebnih poslov bil viden vpliv obdolžene C. C. nad obdolženim B., ki ga naj bi imela preko svoje vloge v projektnem svetu, ni nič več kot hipotetična možnost, ki ga v bistvenem pritožba izpeljuje iz samega dejstva višine inkriminirane kupnine. Sodišče prve stopnje ima torej prav, da v spisu ni nobenega dokaza – to ne izhaja ne iz obrazložitve obtožnice ne iz pritožbenih navedb –, da je obdolžena C. C. dejansko kdaj uporabila svoj vpliv, ki ga je imela kot članica projektnega sveta, organa, ki je sicer odločal s soglasjem (str. 28 – 29 sodbe).

18. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolžena zakonca C. ustavilo iz razloga, ker v ravnanju obeh, kot je to opisano v tenorju obtožnice, ni prepoznalo pomoči k izrabi (zlorabi) položaja. Opisana izvršitvena ravnanja naj bi namreč predstavljala zgolj tipična dejanja vsakega pogodbenega razmerja oz. običajen način poslovanja, izvršen z namenom ustvarjanja dobička. Iz subjektivnega koncepta pomoči, da gre za sodelovanje pri tujem, ne svojem kaznivem dejanju, je prvostopenjsko sodišče izpeljalo sklep, da za pomočnika ni mogoče šteti nekoga, ki stori dejanje z namenom sebi pridobiti premoženjsko korist; to lahko pomeni le, da sta obdolžena zakonca C. dejansko sodelovala pri svojem kaznivem dejanju. Kot domnevna prejemnika protipravne premoženjske koristi pa bi zakonski stan pomoči k očitanemu kaznivemu dejanju lahko izpolnila le, če bi pri pridobitvi premoženjske koristi sodelovala v skupnem načrtu z obdolženima A. ali B. za uporabo protipravnih sredstev. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z uporabo protipravnih sredstev ugotovilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo nobeni očitki v smeri dogovora, da naj bi obdolžena zakonca C. del koristi izplačala obdolženima A. ali B., niti da bi bila družba G. dejansko kakorkoli privilegirana na podlagi domnevnega vpliva obdolžene C. C.

19. Na tem mestu je treba pritrditi pritožbi, da izvršitveno ravnanje v smislu pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja lahko predstavljajo tudi tipična (zakonita in normalna) dejanja poslovanja, če je v naklepu pomagača udeležba pri protipravnem ravnanju poslovodstva. To se v opisu zakoncema C. očitanih dejanj tudi navaja, tj. da sta z navidez običajnimi pogodbenimi dejanji tekom sklepanja in izvedbe inkriminiranega posla (ki so konkretizirana) obdolženima A. in B. dala nasvet in navodila ter kot sredstvo za izvršitev zlorabe položaja dala na razpolago družbo H. Limited s Cipra ter različne bančne račune. Naklepna pomoč je opisana z navedbo, da sta obdolženca zakonca C. vedela, da je bila dejanska tržna vrednost J. bistveno nižja od dogovorjene kupnine, da je torej ravnanje obdolženih A. in B. protipravno, in da sta tako ravnala zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist. Toda pritožbene navedbe v tem delu so brezpredmetne, saj je bilo z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovljeno, da za utemeljen sum kaznivega dejanja, ki se očita glavnima storilcema, ni zadosti dokazov. Kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, je kazenska odgovornost pomagača odvisna od izpolnitve objektivnih zakonskih znakov glavnega kaznivega dejanja, obstoj le-teh pa v konkretni zadevi ni bil izkazan (zadnji odst., str. 29 sklepa).

20. Pritožbeno sodišče je dolžno za konec nekaj besed nameniti tudi tonu pritožbe državnih tožilcev, ki ne pritiče ne funkcionarjem ne državnemu organu, katerega interese zastopata. Pritožba je namreč na več mestih brez zadržkov žaljiva do senata sodišča prve stopnje s prepraševanjem njegove (ne)razumnosti, kratkovidnosti in (ne)strokovnosti. Če se pusti ob strani pravilnost razlogov izpodbijanega sklepa, se od državne tožilke oz. državnega tožilca – ker je stranka kazenskega postopka – pričakuje najmanj to, da bo svoja pravna in dejanska stališča obravnavanega problema predstavil(a) z njej oz. njemu lastno skrbnostjo oz. profesionalnostjo. Osebna prizadetost pritožnikov nad stališči prvostopenjskega sodišča, ki so nenazadnje skrbno obrazložena, v kazenskem postopku nima mesta.

21. Ker razlogi, s katerimi sta državna tožilca izpodbijala sklep, niso bili podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

28.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1713/2015
• VSL sklep Cst 268/2014
• VSM sodba II Kp 76857/2010