VSL Sodba III Kp 45063/2017

Jedro

Upoštevajoč nasprotujoči si izpovedbi obtoženca (ki je opisoval dolžniško-upniško razmerje) in oškodovanca (ki je navajal, da je vse dolgove obtožencu plačal) ter dejstvo, da listinska dokumentacija "podpira" eno in drugo verzijo dogajanja, ob tem, da je šlo med omenjenima akterjema dejansko za problematično "dolžniško-upniško razmerje", ki ni temeljilo na prijateljstvu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dokazni postopek dokončnega odgovora glede vprašanja obstoja oziroma neobstoja dolga, ni ponudil. S tem pa ni bil z gotovostjo izkazan motiv koristoljubnosti, torej ena od kvalifikatornih okoliščin, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno izpustilo iz opisa.

Izrek

Pritožbe obtoženega A. A., njegovega zagovornika in državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu izreklo kazen deset let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 8. 10. 2017 od 19. 26 ure dalje. Po določbi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo pištolo z napisom X z dušilcem zvoka in pištolo z napisom Y, serijske številke M ter naboje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

- obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja uboja na mah in ga primerno kaznuje, še podrejeno pa predlaga spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da obtožencu izreče kazen pet let zapora. Zagovornik je odgovoril na pritožbo državnega tožilca in predlagal njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

- obtoženec smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo prekvalifikacije kaznivega dejanja in izrek nižje kazni, če je možno „alternativno“ kazen. Podal je odgovor tudi na pritožbo tožilstvo in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

- državni tožilec iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP in prvim odstavkom 374. člena ZKP (zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji) s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na zahtevo zagovornika je višje sodišče razpisalo javno sejo, ki jo je v navzočnosti obtoženega A. A., njegovega zagovornika in državnega tožilca dne 20. 9. 2018 tudi opravilo (378. člen ZKP).

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo obširne in prepričljive razloge in je tako ob odsotnosti kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo (v točki 1 te sodbe navedenega) kaznivega dejanja.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

6. Pritožnik v ničemer ne problematizira ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je (v krajevnih in časovnih okoliščinah kot so opisane v izreku izpodbijane sodbe) obtoženi A. A. oškodovanca B. B. trikrat ustrelil z malokalibrsko pištolo z dušilcem zvoka, da je po dogodku oškodovancu uspelo pobegniti in poklicati na pomoč, da je obtoženec s kraja dejanja odpeljal do stanovanjske hiše njegovih znancev v L., kjer je v njihovi kleti, v vedru v vrečki pustil dve pištoli in da so ga na vožnji od L. do B. ustavili policisti ter mu odvzeli prostost. Teh ugotovitev torej obramba ne izpodbija, pač pa v obširnih in deloma tudi ponavljajočih pritožbenih navedbah graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ki da se ni jasno in nedvoumno opredelilo o (ne)obstoju upniško dolžniškega razmerja med obtožencem in oškodovancem in do, s strani obtoženca zatrjevanega izsiljevanja, kar naj bi bilo bistvenega pomena za oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in za zaključek glede obstoja vseh zakonskih znakov očitanega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Pritožbena graja ni utemeljena.

7. Ker je tožilstvo obtožencu očitalo, da je poskus kaznivega dejanja umora storil ne le na zahrbten način, ampak tudi iz koristoljubnosti, da bi se s tem znebil dolga do oškodovanca v višini 15.000,00 EUR, se je sodišče prve stopnje (zaradi ugotovitve obstoja oziroma utemeljenosti navedene kvalifikatorne okoliščine) tekom postopka zelo veliko ukvarjalo z vprašanjem, v kakšnem odnosu sta bila obtoženec in oškodovanec, oziroma ali je med njima dejansko obstajal dolg v zgoraj navedeni višini, ki naj bi kot rečeno oškodovanca (tudi) motiviral za storitev očitanega kaznivega dejanja. Upoštevajoč - nasprotujoči si izpovedbi obtoženca (ki je opisoval dolžniško upniško razmerje in obstoječ dolg A. A. v višini 15.000,00 EUR) in oškodovanca (ki je navajal, da je vse dolgove B. B. poplačal v letu 2006) ter dejstvo, da listinska dokumentacija (o kateri bo več govora v nadaljevanju) „podpira“ eno ali drugo verzijo dogajanja, o katerem pa sicer nobena druga priča ni vedela povedati praktično ničesar in to navkljub precej intenzivnim, dalj časa trajajočim stikom, ki sta jih potrdila oba akterja, ki sta očitno delovala precej konspirativno - ob ugotovitvi, da pa je šlo med obtožencem in oškodovancem dejansko za problematično „dolžniško upniško razmerje“, ki ni temeljilo na prijateljstvu, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da izveden dokazni postopek dokončnega odgovora glede vprašanja obstoja oziroma neobstoja dolga, ni ponudil. In ker torej obstoj ene od kvalifikatornih okoliščin (motiv koristoljubnosti) ni bil z gotovostjo izkazan, je sodišče prve stopnje povsem pravilno postopalo, ko je navedeni obtožbeni očitek izpustilo iz opisa. To pa ne pomeni, da je s tem izostala dokazna presoja izpovedbe oškodovanca, kot je to moč razumeti iz navedb pritožnika, ki z obširnim problematiziranjem in (lastnim) vrednotenjem listinske dokumentacije in izpovedb prič (predvsem oškodovanca) zastopa tezo, da obtoženec dejanja ni storil na zahrbten način, s čimer pa (glede na prepričljive in življenjsko logične ugotovitve prvostopenjskega sodišča) v pritožbenem postopku ne more uspeti.

8. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je oškodovanec glede na fazo postopka povsem različno izpovedoval glede trajanja poznanstva z obtoženim A. A., s katerim je bil več let v dolžniško upniškem razmerju, ki naj bi ga povsem nekonsistentno opisoval. B. B. je v preiskavi pojasnil, da obtoženca pozna 13, 14 let. To pomeni, da je glede na čas zaslišanja (november 2017) njuno poznanstvo zamejil na leto 2003, 2004. Na glavni obravnavi je navedel, da se je vsa zgodba z obtožencem začela leta 2006, pri čemer pa je v tej zvezi v nadaljevanju opisal kako je v tem času obtožencu posodil 20.000 EUR, kako mu jih je slednji v dveh treh mesecih vrnil, kako sta o tem napisala potrdilo z dne 28. 9. 2006 in kako je tega dne obtožencu, ki je že imel pripravljeno posojilno pogodbo, na njegovo prošnjo ponovno posodil 10.000,00 EUR, ki bi jih moral vrniti v roku šestih mesecev, do česar pa potem ni prišlo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje češ, da je oškodovanec na glavni obravnavi povedal, da je obtoženca spoznal šele leta 2006. Iz celotne vsebine oškodovančeve izpovedbe namreč izhaja, da z navedeno letnico 2006 B. B. ni zamejil začetek poznanstva z obtoženim A. A., s katerim je očitno „poslovno sodeloval“ tudi že v letu 2003 (o čemer priča potrdilo z dne 14. 7. 2003); ampak je zamejil „zgolj“ časovno obdobje, v katerem naj bi (po vrnitvi dolga v višini 20.000,00 EUR, o čemer priča potrdilo v prilogi A12), prišlo do (ponovne) sposoje zneska v višini 10.000,00 EUR, katerega se je obtoženec zavezal poravnati v roku šestih mesecev, do česar pa (po navedbi B. B.) nikoli ni prišlo. V zvezi s tem slednjim poslom je B. B. v spis vložil posojilno pogodbo z dne 28. 9. 2006 (priloga C15), katere verodostojnost pa pritožnik izpodbija (zgolj) z navedbo, „da ni logično, da bi si obtoženec po tistem, ko je vrnil B. B. znesek 20.000,00 EUR, od njega istega dne sposodil še 10.000,00 EUR“ in nadalje, „da bi bilo življenjsko izkustveno bolj prepričljivo, da bi v tej situaciji (vrnitve in ponovne izposoje denarja) B. B. potrdil zgolj prejem zneska 10.000,00 EUR“. Takšno razlogovanje (ki tudi ni podprto s kakšnim logičnim pojasnilom obtoženca glede razloga za nastanek predmetne posojilne pogodbe) pritožbenega sodišča ne prepriča. Nenazadnje tudi zato, ker zagovornik tezo o neobstoju obtoženčevega dolga in o tem, da je razmerje med obtožencem in oškodovancem prenehalo 28. 9. 2006, v nadaljevanju pritožbe pravzaprav sam zrelativizira. In sicer s sklicevanjem na petletni zastaralni rok, ki naj bi v vsakem primeru povzročil, da je konec leta 2011 prišlo do (civilnopravnega) zastaranja terjatve, pa tudi z izpostavljanjem okoliščin glede postopka osebnega stečaja, ki je bil v letu 2010 uveden nad obtožencem, katerega obveznosti, ki so nastale do 22. 11. 2010, so bile s sklepom sodišča z dne 20.11.2014, pravnomočno odpuščene, zaradi česar je s tem datumom oškodovanec dokončno izgubil možnost uveljavljati svojo domnevno terjatev do obtoženca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je s temi navedbami pritožnik pravzaprav tudi sam smiselno dopustil možnost, da je tudi še po letu 2006 obstajal obtoženčev dolg, ki pa zaradi določenih zakonskih „ovir“ ni več izterljiv. Kar pa se tiče pritožnikovega stališča, da je bila izterjava dolga po letu 2011, ko naj bi dolg prenehal obstajati, pogojena z izvrševanjem kaznivega dejanja izsiljevanja s strani B. B., ki bi moral biti za to kaznivo dejanje procesuiran, je potrebno poudariti, da je to v prvi vrsti stvar tožilstva. Zato ni na mestu očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker, da se ni jasno opredelilo glede (s strani obrambe zatrjevanega) odnosa med izsiljevalcem (oškodovancem) in njegovo žrtvijo (obtožencem). Sicer pa tekom dokaznega postopka ni bila ugotovljena prav nobena takšna dejstvena okoliščina, ki bi kakorkoli lahko razbremenila krivde obtoženega A. A., kateremu je očitek, da je oškodovanca poskusil umoriti na zahrbten način, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem nedvoumno in v celoti dokazan. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi - ko je torej presojalo okoliščine glede kraja, časa in načina izkopa jame, glede vedenja oškodovanca o jami, glede okoliščin v katerih je prihajalo do stikov, glede razloga zaradi katerega je kritičnega dne prišlo do snidenja med obtoženim in oškodovancem ter glede nabave in uporabe orožja s strani oškodovanca - sprejelo obširne, jasne in prepričljive razloge, ki jih selektivne in nekritične pritožbene navedbe nikakor ne morejo omajati.

9. Zmotno in protispisno je pritožbeno stališče, da je zagovor obtoženca, da je oškodovanec nanj več let zaporedoma izvajal psihični pritisk zaradi izsiljevanja plačila nečesa do česar ni bil upravičen, potrjen s pisnim izvedenskim mnenjem sodne izvedenke za psihiatrijo prof. C. C. z dne 7. 5. 2018. Slednja je bila namreč angažirana za ugotavljanje okoliščin v zvezi z obtoženčevo prištevnostjo (29. člen KZ-1) in samo v tem okviru (ki pa ne seže na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki je v izključni domeni sodišča) je potrebno presojati (v pritožbi izpostavljeno) okoliščino, da je izvedenka pri obtožencu ugotovila izgubo občutja varnosti v relaciji z oškodovancem ter da je obtoženec izgubo občutij temeljne varnosti doživljal še posebno intenzivno zaradi dolgotrajnosti dogajanj, ki jih je dojemal kot ustrahovanje. Skratka, navedene ugotovitve ne morejo biti podlaga za presojo dejanskega stanja očitanega kaznivega na način kot to (v podporo tezi, da naj bi bil obtoženec žrtev oškodovančevega izsiljevanja) navaja zagovornik, ki pritožbeno kritiko nameni tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec ni vedel za parcelo in izkopano jamo in da ni on predlagal, da sta se kritičnega dne odpeljala tja. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje (upoštevajoč navedbe obtoženca in izpovedbe prič D. D., E. E. in F. F.) ni sledilo tezi tožilstva, da je bil izkop jame že od vsega začetka pogojen s storitvijo očitanega kaznivega dejanja umora (tč. 17). V tem delu je torej sledilo zagovoru obtoženca, da je bil izkop jame (v prvi fazi) povezan z nameravano „odstranitvijo“ stvari oškodovančevega pokojnega sina. Je pa sodišče prve stopnje argumentirano ovrglo nadaljnje navedbe obtoženca, ki jih v pritožbi ponavlja tudi zagovornik, da je oškodovanec že od vsega začetka vedel za jamo, da je vedel kje in za kaj je bila le-ta izkopana in predvsem, da naj bi bil oškodovanec tisti, ki je kritičnega dne predlagal obtožencu, da se odpeljeta do te jame in sicer z namenom, da bi lahko na kraju kamor je A. A. imel namen zakopati sinove stvari, še dodatno psihično pritisnil nanj.

10. S temi navedbami, ki po vsebini pravzaprav negirajo obstoj kvalifikatornega znaka očitanega kaznivega dejanja umora, pritožnik ne more uspeti, saj so brez podlage v spisovnem gradivu, pa tudi sicer so izkustveno nelogične in življenjsko neprepričljive. Oškodovanec je odkritosrčno pojasnil, da mu je bilo sicer znano to, da je obtoženec imel določene finančne težave in da je zabredel v precejšnje dolgove in da je pred leti tragično izgubil sina, ki je stanoval v zgornjem nadstropju hiše. Je pa zanikal, da bi karkoli vedel o obtoženčevi nameri, da se (na že opisan način) znebi sinovih stvari oziroma je zanikal, da bi karkoli vedel o predmetni jami, s katero pa je bil tudi sicer seznanjen zelo ozek krog ljudi. Za lokacijo jame namreč ni vedel nihče razen obtoženca in E. E., ki pa naj bi o lokaciji jame (po napotkih obtoženca) tudi molčal. Zato nikakor ni moč slediti navedbam obtoženca, da je za tako intimno zadevo, ki jo je prikrival celo svoji ženi, povedal oškodovancu. Še posebej, ker je slednjega, kot je obtoženec sam zatrjeval, doživljal kot osebo, ki naj bi ga izsiljevala, grozila in ustrahovala in zato ni prav nobene razumske logike in potrebe, da bi B. B. povedal za to jamo. Predmetna jama se tako tudi ni omenjala kritičnega dne, ko je (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) na pobudo obtoženega A. A. prišlo do snidenja med njim in oškodovancem, kateremu je bilo očitno prikazano, da bosta šla nekaj pogledat, torej neko zemljo oziroma neko parcelo. O tej okoliščini (ki jo je moč vsebinsko povezati z nerazrešenimi oziroma problematičnimi denarnimi posli med obtoženim in oškodovancem) je vedela povedati priča H. H. (oškodovančeva partnerka), pa tudi priča I. I., ki je tekom postopka pojasnil, da je od polbrata v bolnici (torej kmalu po dogodku) izvedel, da mu je A. A. povedal, da gresta pogledat neko parcelo, da pa se mu je zdelo čudno, da sta se ustavila v gozdu. Navedene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje potrjujejo, da je obtoženec bil tisti, ki je oškodovanca zvabil v gozd s pretvezo (torej z neresničnim prikazovanjem), da si bosta ogledala neko parcelo. V tej zvezi so zato irelevantne navedbe pritožnika (kar je sicer izkazano s spisovnimi podatki), da obtoženec ni imel nobenega nepremičnega premoženja in nobene parcele in da je to vedel tudi oškodovanec, ki je bil seznanjen z obtoženčevim osebnim stečajem. Slednje pa v smislu razbremenitve obtoženca ne prepriča, še posebej ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da so navkljub opisanemu slabemu premoženjskemu stanju obtoženca (s čimer je bil kot rečeno seznanjen tudi oškodovanec), med njima dvema potekali precej intenzivni in tudi ne ravno, na prijateljski bazi temelječi kontakti. Povedano drugače, če je oškodovanec vedel za vsesplošno slabo finančno stanje obtoženca, potem po drugi strani tudi ni nobene razumske logike, da bi obtoženca (ki naj bi bil torej brez realnih možnosti kakršnegakoli plačila) izsiljeval. Kot to sicer zatrjuje pritožnik, katerega pritožbene navedbe, da se je obtoženec bal za svoje življenje in za življenje svoje žene in hčerke in da mu ni ostalo drugega, kot da se dobiva z oškodovancem, ki da ga je terjal za nekaj kar ni dolžan, niso prepričljive in življenjsko logične.

11. Z zagovarjanjem teze, da naj bi šlo med oškodovancem in obtožencem za odnos med žrtvijo in izsiljevalcem, pa pritožnik (ki se v tej zvezi kot rečeno neutemeljeno sklicuje na ugotovitve izvedencev dr. C. C. in dr. J. J.) v prvi vrsti želi prikazati, da naj bi šlo v predmetni zadevi (ki da ni bila vnaprej motivirana, domišljena in načrtovana) kvečjemu lahko za poskus kaznivega dejanja uboja na mah. S takšnim stališčem, ki je brez podlage v spisovnem gradu, pritožba nikakor ne more ovreči zaključka, da je obtoženec poskus kaznivega dejanja umora storil na zahrbten način, kot je to ugotovilo in v razlogih izpodbijane sodbe obširno in natančno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Slednje je, izhajajoč iz teoretičnih izhodišč v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, v tč. 27 in 28 izpostavilo za zadevo ključne okoliščine glede intenzitete in obsega poznanstva in „druženja“ med oškodovancem in obtožencem in glede tega kdaj, kako, iz kakšnih razlogov in na čigavo pobudo je prišlo do srečanja kritičnega dne, ko je obtoženec po predhodnem dogovoru s svojim vozilom prišel oškodovanca iskat pred blok in ga odpeljal v gozd, do lokacije, kjer se je nahajala predhodno izkopana jama. Tega oškodovanec (navkljub drugačnim trditvam obrambe) ni vedel, torej ni vedel, kam ga bo obtoženi odpeljal na ogled parcele in niti ni mogel slutiti kakšen načrt je imel obtoženec. V tej zvezi namreč ne gre prezreti ene od bistvenih okoliščin, ki podpira obtožbeno tezo in sicer, da je imel obtoženec takrat pri sebi skrito orožje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je imel orožje pri sebi očitno za izpeljavo načrta in ne zaradi zagotovitve lastne varnosti, kot je obtoženec navajal v svojem zagovoru, katerega verodostojnost in kredibilnost pa v celoti zbledi ob inkriminiranem dogodku, v katerem je obtoženec (neposredno po tistem, ko sta se z njegovim vozilom pripeljala na, oškodovancu neznano lokacijo v gozdu, v neposredno bližino izkopane jame), večkrat streljal na oškodovanca, in sicer z malokalibrsko pištolo, na kateri je imel nameščen dušilec zvoka. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno in edino logično zaključilo, da je bila uporaba tovrstnega orožja pogojena s tem, da je na ta način obtoženec preprečil, da bi se zvoki streljanja slišali po bližnji okolici. Sicer bi v nasprotnem primeru obtoženec nedvomno uporabil močnejšo pištolo, ki jo je posedoval za pasom in je bila tako veliko bolj „pri roki“, kot pa malokalibrska pištola, ki jo je moral pred rokovanjem še vzeti iz avta. Razlogov za opisano postopanje obtoženec ni znal pojasniti, oziroma je navajal, da je v strahu pred B. B. grožnjami, na sedežu v avtu opazil pištolo in jo instinktivno pograbil in uporabil v afektu, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži logične in kritične presoje.

12. Iz spisovnih podatkov povsem nedvoumno izhaja, da sta bila obtoženec in oškodovanec v kontaktu že v soboto 7. 10. 2017, ko sta se dogovarjala za srečanje, do katerega pa je potem (zaradi zadržanosti B. B.) prišlo naslednjega dne 8. 10. 2017. Pritožnik obširno problematizira ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo navedbi oškodovanca, da sta se v zadnjem tednu pred očitano izvršitvijo kaznivega dejanja večkrat dobila, kar pa za samo zadevo niti ni bistvenega pomena, glede na dogovor, da se dobita kritičnega dne in glede na časovni okvir v katerem je zamejen inkriminirani dogodek, do katerega je kot rečeno prišlo okoli 17.15 ure dne 8. 10. 2017. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da izbrana lokacija, ki se je nahajala v gozdu in tudi čas ko se je vse skupaj dogajalo, ko se je že začelo mračiti in je bila zaradi tega manjša verjetnost, da bi se tam nahajali še kakšni drugi ljudje (pohodniki, gobarji), predstavljata obremenilni indični okoliščini. Takšnega zaključka ne morejo ovreči navedbe pritožnika, ki podaja podatek glede ure kdaj je tega dne sonce vzšlo (6.05) in kdaj zašlo (ob 18.29), saj je splošno znano dejstvo, da se začne mračiti tudi že pred (neposrednim) zatonom sonca. Neupoštevno je tudi sklicevanje na pričo F. F., saj je slednji poleg okoliščin, ki jih citira pritožnik, izrecno pojasnil tudi to, da je ob vikendih v popoldanskem času malo verjetno, da bi po tej poti hodil kakšen pohodnik in je tudi malo verjetno, da bi kdo od domačinov v tem času opravljal spravilo lesa. Zato pritožbeno sklepanje, da so se pohodniki, ki so se dopoldne ali opoldne peš odpravili na K., po taisti poti popoldne vračali nazaj v D., upoštevajoč dinamiko „obiskovalcev“ tega območja kot jo je predstavila v bližini stanujoča priča F. F., sodišča druge stopnje ne prepriča. Pritožnik obširno problematizira tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da obtoženec lopate ob izkopani jami ni pozabil slučajno, ko se je tam nahajal nekaj dni pred tem, iz razloga, da bi vanjo zakopal sinove stvari, ampak, da je bil to nekako že del plana v zvezi načrtovanim umorom B. B., katerega bi s tem orodjem zasul v jamo. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožniku, saj ocenjuje, da glede na velikost lopate in obstoj možnosti, da bi bila lopata v času do kritičnega dne iz gozda odstranjena oziroma vzeta s strani pohodnikov ali lastnikov gozda, navedbi izpodbijane sodbe ni moč povsem z gotovostjo pritrditi, kar pa sicer na obstoj in dokazanost poskusa očitanega kaznivega dejanja umora, nima nobenega vpliva.

13. Pritožnik ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec uporabil malokalibrsko pištolo z dušilcem. Pač pa na strani 9 pritožbe, s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca balistične stroke dr. K. K. glede lastnosti, karakteristik in specifičnosti delovanja predmetnega orožja ter ob nadaljnji ugotovitvi, da obtoženi orožja predhodno ni očistil, da ni poskrbel, da bi bil nabojnik poln in da je imel v cevi pištole samo tri naboje, zaključuje, da uporaba navedenega orožja sploh ne kaže na namen obtoženca, da z njo umori oškodovanca. Takšna teza je povsem zgrešena in do neke mere tudi protispisna. Iz ugotovitev izvedenca dr. K. K. namreč izhaja, da navedena malokalibrska pištola, čeravno ima manjšo hitrost izstrelka in manjšo kinetično energijo ter posledično manjšo prebojno moč, predstavlja orožje, ki lahko povzroči smrtne posledice. Tega dejstva, torej da ima tovrstno orožje lahko uničevalno moč, se je kot odrasel, razumen človek nedvomno zavedal tudi obtoženec, ki pa je kritičnega dne s pištolo rokoval kot laik in ne kot nek „zverziran“ kriminalec ali kot (balistični) strokovnjak. Zato okoliščine, ki jih (v zvezi z načinom delovanja in karakteristikami malokalibrske pištole in na njej nameščenega dušilca, ki naj bi bil relativno neučinkovit) izpostavlja pritožnik, so za presojo obtoženčevega naklepnega ravnanja brezpredmetne. Ob tem namreč ne gre prezreti, da je bilo obtoženčevo (izvršitveno) ravnanje nenadno in je predstavljalo popolno presenečenje za oškodovanca. Oškodovanec uporabe orožja ni mogel in niti ni pričakoval in se tako na strele, ki so si (po tistem ko je stopil iz vozila) sledili v relativno kratkem časovnem razmaku (kot je razbrati iz pojasnil izvedenca dr. K. K.) in so bili izstreljeni proti njemu oziroma neposredno proti njegovemu telesu (in torej niso bili slučajni in nekontrolirani kot je to navajal obtoženec), ni mogel niti pripraviti, niti se jim (ob dejstvu, da je bil golorok) kakorkoli izogniti. Razen na ta način, da je po prvem strelu, ki ga je prejel v predel trebuha (zaradi česar je utrpel strelno rano trebuha in organov v trebušni votlini, kar je izvedenec dr. L. L. ocenil kot poškodbo, zaradi katere je bilo v nevarnosti življenje oškodovanca, katerega je rešila samo pravočasna zdravniška pomoč) začel bežati proč od obtoženca. Obtoženec (čeravno je bil oškodovanec že obrnjen proč od njega in je bil torej v fazi umikanja), pa je zatem izstrelil še dva strela. Tudi ta dva strela sta bila usmerjena v telo oškodovanca, saj je slednji v tej zvezi (kot je ugotovil izvedenec) prav tako utrpel (v izreku izpodbijane sodbe opisane) poškodbe. To pa pomeni, da oškodovanec ni imel prav nobene možnosti oziroma prav nobenega mehanizma, da bi se (razen s pobegom s kraja dogodka) zoperstavil vztrajnemu in odločnemu obtoženčevemu ravnanju, ki je bilo (navkljub okoliščini, ki jo izpostavlja pritožnik, da je imel obtoženec v pištoli „le“ tri naboje in ne vseh deset kolikor je bila kapaciteta nabojnika) v smeri poskusa kaznivega dejanja umora, nedvomno dokončano. Zato sklepanje pritožnika, da obtoženec (iz razloga, ker je bil po ugotovitvi izvedenke v fazi streljanja zaradi velike čustvene vznemirjenosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti) v oškodovanca ni streljal z namenom, da mu vzame življenje, ampak zato, da bi odvrnil oškodovančevo ravnanje, ki ga je doživljal kot grožnjo zase in ustrahovanje (s čimer zagovornik smiselno odkazuje na obstoj silobrana) - po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne vzdrži kritične presoje. Pritožbena navedba, da je obtoženec nagonsko streljal navzdol, dokler ni izpraznil nabojnika, je tudi brez vsakršne podlage v spisovnem gradivu. Ob hišni preiskavi je bilo pri obtožencu doma dejansko najdeno strelivo, ki ga glede predmetnega dogodka (kot je v tč. 12 pojasnilo sodišče prve stopnje) tudi inkriminira kot storilca očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožniku, da bi omenjeno strelivo, torej naboje za pištoli, ki ju je imel pri sebi, obtoženec lahko tudi skril oziroma odnesel od doma. Vendar pa odsotnost tovrstnega početja (ki je „a priori“ pogojeno s predpostavko, da naj bi bil storilec dejanja takoj odkrit in da bi bil v tej vlogi procesuiran A. A.) še ne pomeni, da obtoženec kritičnega dne ni imel namena umoriti oškodovanca, kot to napačno razloguje pritožnik. Slednji zaključka o tem, da je obtoženec dejanje načrtoval, tudi ne more razvrednotiti s tezo, da bi se v tem primeru obtoženec orožja znebil na način, da ga ne bi bilo več možno odkriti (npr. z odvrženjem v reko ali pa bi ga zakopal). Navedeno je brezpredmetno ob ugotovitvi, da je obtoženec vendarle skril orožje (pred organi pregona) na že zgoraj omenjeni lokaciji in je s tem jasno zasledoval cilj, da pri dejanju ne bi bil odkrit. Povsem neupoštevno je pritožbeno sklepanje, da obtoženec ni prišel v gozd z namenom, da ubije oškodovanca, ker da v času streljanja ni nosil očal, ki jih potrebuje za vsakodnevna opravila, med katera pa nikakor ni moč šteti izvršitvenega dejanja, ki ga obtožencu očita tožilstvo.

14. Napačno in protispisno je pritožbeno stališče, da izvid in mnenje, ki sta ga podala izvedenca dr. C. C. in dr. J. J. (in katerega pritožnik segmentno navaja) potrjuje obtoženčev zagovor v delu, ki se nanaša na čas neposredno pred in na dan storitve očitanega kaznivega dejanja. Torej v delu, da je oškodovanec za jamo vedel, da je od obtoženca zahteval, da ga pelje do nje in da mu je na kraju samem začel groziti, zaradi česar je v grozi zagrabil za orožje, ki mu je bilo na dosegu in ga je uporabil. Teh okoliščin izvedenca (ki sta podajala izvid in mnenje glede obtoženčevih sposobnosti razumevanja in obvladovanja v kritičnem času) nista ugotavljala, niti se do njih (navkljub drugačnemu stališču pritožnika) nista opredeljevala. To pa je tudi razumljivo in edino logično, saj je ugotavljanje in s tem povezana ocena dejanskega stanja (katerega na tem mestu pravzaprav problematizira pritožnik) v izključni domeni sodišča, ki je v obravnavani zadevi, v s strani obrambe problematiziranih „segmentih“ dogajanja kritičnega dne, ki ga pritožnik zmotno tolmači, sprejelo prepričljive in dokazno podprte zaključke.

15. Na odsotnost obtoženčevega namena umoriti oškodovanca, zagovornik sklepa tudi na podlagi izpovedbe oškodovanca v delu, ko je ta opisoval kje, kako in na kakšen način je prišlo do streljanja, kam je obtoženec meril, kam ga je zadel in kakšna je bila reakcija oškodovanca. Izpostavlja, da je oškodovanec v preiskavi povedal, da je obtoženi najprej nameril dol ter da ga je najprej zadel v predel trebuha (popka), nato pa je nameril še bolj navzdol in ga je, ko se je začel obračati, zadel še v desno koleno, nato pa med padanjem še v levo lopatico. Povsem zmoten je zaključek pritožnika, da navedene okoliščine, do katerih se je sodišče druge stopnje natančno opredelilo v točki 13 obrazložitve te sodbe, kažejo na to, da obtoženec ni imel namena umoriti oškodovanca, saj ga je zadel v spodnje dele telesa in je uporabil tudi pištolo, ki je bila za oškodovančevo življenje bistveno manj nevarna od druge pištole, ki jo je imel na razpolago. Tako ugotovljeno dejanske stanje, ko je šlo torej za uporabo malokalibrske pištole, ki je bila (navkljub manjši moči) življenjsko ogrožujoča in na katero je bil nameščen dušilec in je šlo za več strelov, ki jih je obtoženec usmeril neposredno v telo oškodovanca, ki je bil v gozd, v bližino izkopane jame za katero ni vedel, zvabljen s pretvezo, da bosta pogledala neko zemljo oziroma neko parcelo, nedvomno ovrže pritožbeno sklepanje, da je šlo za povsem nenačrtovan dogodek, do katerega je prišlo zaradi izredno močne čustvene vznemirjenosti obtoženca, ki da je imel zgolj namen odvrniti oškodovančevo ravnanje, ki ga je doživljal kot grožnjo zase in ustrahovanje. Pritožnik navaja, da obtoženi ni streljal za oškodovancem v trenutku, ko je bil v begu, kar pa je v nasprotju z oškodovančevo izpovedbo, ki je kot rečeno pojasnil, da se je po prvem strelu obrnil in je bil torej nedvomno v fazi umikanja oziroma bežanja. Resda sta izvedenca dr. C. C. in dr. J. J. med drugim pojasnila, da je obtoženec odnos z oškodovancem doživljal kot ogrožujočega, da je bil v času očitanega kaznivega dejanja v stanju intenzivnega čustvenega vznemirjenja, da je na njegovo povečano odzivnost na stres dodatno vplivalo že dolgotrajno zvišano stanje tesnobnosti in strahu in je generalizirana anksiozna motnja ob akutnem stresnem dejavniku, ki je moral biti izrazito intenziven in ki je očitno prihajal s strani oškodovanca, pripeljala do ravnanja obtoženca. Vendar pa te ugotovitve, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe v tč. 25 obrazložitve (v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti) upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče (ki je kot rečeno tudi ugotovilo, da sta bila obtoženec in oškodovanec v problematičnem odnosu, ki ni temeljil na prijateljstvu) pritožnik napačno presoja in na njihovi podlagi zmotno zaključuje, da obstaja dvom glede zaključkov sodišča o poskusu zahrbtnega premišljenega umora, ki ga je načrtoval in izvršil obtoženec. Slednji naj bi po zatrjevanju pritožnika izvršil „le“ zakonske znake poskusa kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1, ker da je obtoženec oškodovanca s svojim večletnim izvajanjem psihičnega pritiska in verbalnim napadom in grožnjami izrečenimi 8. 10. 2017, tega dne tako močno razdražil, da je uporabil strelno orožje. Takšne ocene sodišče druge stopnje (upoštevajoč izsledke dokaznega postopka o katerih je bilo govora zgoraj) ne sprejema in se tako v celoti pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtoženemu A. A. dokazano v izreku izpodbijane sodbe navedeno kaznivo dejanje.

16. Pritožnik (v primeru, da bo sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje) izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je glede na dosedanjo nekaznovanost obtoženca, njegovo starost in slabo zdravstveno stanje ter njegovo iskreno obžalovanje, da je uporabil strelno orožje, kar je v nasprotju z njegovimi osebnostnimi značilnostmi, potrebno izreči milejšo kazen in sicer pet let zapora. S tem se ne strinja pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je v pritožbi izpostavljene olajševalne okoliščine (poleg tega pa tudi dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu in da je pri obtožencu izkazana bistveno zmanjšana prištevnost) sodišče prve stopnje, ki se sklicuje tudi na osebne in premoženjske razmere obtoženca, upoštevalo pri odmeri kazni. Poleg tega je izhajalo tudi iz zakonskega kaznovalnega okvira, torej, da je za očitano kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1 predpisana kazen najmanj 15 let zapora. Tako se po oceni pritožbenega sodišča, tudi ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih obteževalnih okoliščin (tč. 29), obtožencu izrečena kazen deset let zapora pokaže kot zakonita, ustrezna in pravična in predstavlja ustrezen odziv družbe na kriminalno, s človeškega stališča povsem nesprejemljivo obtoženčevo ravnanje.

K pritožbi obtoženega A. A.

17. Pritožnik navaja, da je star 70 let, da psihično in fizično ni v najboljšem stanju, da se je zadnjih nekaj let stanje samo poslabšalo, predvsem zaradi izsiljevanja s strani oškodovanca. Opisuje, da je po naravi miren, prijazen, nekonflikten, toleranten. Navaja, da nikoli v življenju ni hotel nikomur nič slabega, da nikomur ni storil nič žalega, da nikoli ni bil udeležen v pretepu ali čem podobnem in da nikoli ni bil kaznovan. Ocenjuje, da je on prava žrtev, saj so ga več let izsiljevali in maltretirali. Na podlagi teh okoliščin, ki jim je v določeni meri moč pritrditi (predvsem v delu glede osebnosti obtoženca, o čemer sta izpovedala izvedenca in zaslišane priče), obtoženec skuša dokazovati, da njegovo ravnanje ni bilo namerno in da ni bilo načrtovano. Vendar pa takšni tezi pritožbeno sodišče ne more slediti. Neupoštevano je pritožbeno zatrjevanje, da se je v oktobru 2017 zgodil „incident“, v katerem naj bi obtoženec iz njemu povsem neznanih razlogov posegel po orožju in streljal proti tlom. Spisovno je namreč izkazano, da je obtoženi že (točno neugotovljen čas) pred inkriminiranim dogodkom nabavil kar dve pištoli, ki ju je kritičnega dne ko je oškodovanca s pretvezo, da mu bo nekaj pokazal oziroma da mu bo pokazal parcelo, imel s seboj. Tudi ni res, da bi obtoženi po navedbi oškodovanca streljal proti tlom, saj je B. B. pojasnil, da je bil prvi strel bolj navzdol in da je bil ustreljen v trebuh, nato pa še v desno koleno in levo lopatico, torej je šlo za tri strele neposredno v telo oškodovanca, katerega življenje je bilo (po ugotovitvi izvedenca dr. L. L.) v nevarnosti. Zato navedba obtoženca, da sploh ne ve, kaj se je zgodilo in da nikoli ni planiral tega, kar se mu očita v sodbi, ne vzdrži kritične presoje.

18. Obtožba zoper obtoženca ni bila vložena zgolj na podlagi oškodovančeve izpovedbe (ki jo pritožnik sicer ocenjuje kot lažno), ampak tudi na podlagi še cele vrste drugih dokaznih virov, glede katerih pa se je obtoženi (po lastni odločitvi) prvič zagovarjal šele na glavni obravnavi marca 2018, medtem ko se je na zaslišan pred preiskovalnim sodnikom zagovarjal z molkom. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni dosledno sledilo obtožnici, saj je iz le-te izpustilo očitek, da je obtoženi kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi ugotovitve izvedencev psihiatrične in psihološke stroke in na tej podlagi v dejstveni opis vneslo očitek, da je obtoženi kaznivo dejanje storil v bistveno zmanjšani prištevnosti, kar je v korist obtožencu, ki torej s tezo, da je bilo sodišče prve stopnje nekritično do očitkov tožilstva, ne more uspeti. S pavšalno navedbo, da je oškodovanec na zaslišanju izpovedal več laži kot resnice, obtoženec ne more ovreči dokaznih zaključkov, ki jih je glede ocene verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe podalo prvostopenjsko sodišče, ki ji ni „slepo sledilo“, ampak jo je natančno ocenilo in kritično ovrednotilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ostalih prič in ugotovitev izvedencev, saj je prav na tej dokazni podlagi (na način kot je bilo že pojasnjeno) poseglo v obtožnico, zato pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva in okoliščine razlagalo v obtoženčevo škodo, enostavno ne drži. Glede na izsledke dokaznega postopka, o katerih je bilo govora že pri obravnavi pritožbe zagovornika in jih na tem mestu v izogib ponavljanju ne gre navajati, je v celoti neupoštevna tudi trditev obtoženca, da ničesar ni planiral, da ni šlo za načrtovano dejanje in da do tega dogodka ne bi nikoli prišlo, če ga oškodovanec ne bi začel izsiljevati, torej starega, bolnega in nemočnega človeka in če ga ne bi verbalno napadel, krilil z rokami in šel proti njem. Slednje okoliščine bi bilo moč razumeti v smislu silobrana oziroma prekoračenega silobrana, ki pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi prav z ničemer ni izkazan. Oškodovanec je v tem delu namreč prepričljivo, konsistentno in življenjsko logično pojasnil, da po prihodu na lokacijo v gozdu, ki je sam ni poznal in ga je tja odpeljal obtoženec, je slednji izstopil iz avta, iz le-tega vzel orožje (pištolo), šel proti oškodovancu in streljal nanj. Kakršnekoli napad, ki bi terjal obrambno reakcijo obtoženca (ob dejstvu, da je bil on tisti, ki je oškodovanca s pretvezo, da bosta nekaj pogledala, pripeljal v gozd), prav z ničemer ni izkazan. O domnevnem izsiljevanju obtoženca sta bili tekom postopka zaslišani priči (policista) M. M. in N. N., ki pa v tej zvezi, enako kot tudi priča O. O. (bivši obtoženčev sodelavec) kakšnih konkretnih in oprijemljivih informacij nista podala. Nenazadnje obtoženec v tej smeri, torej, da naj bi bil ustrahovan in izsiljevan s strani oškodovanca B. B., se ni nikomur zaupal, nikoli tudi ni podal ovadbe na policiji, zato je v celoti neupošteven obtoženčev predlog, da naj tozadevne informacije pritožbeno sodišče samo preveri preko interneta in na ta način osvetli vso zadevo, kar pa je tudi s procesnega stališča povsem nesprejemljivo.

19. V nadaljevanju pritožnik po posameznih sklopih, delno s ponavljajočimi navedbami graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, o čemer se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi opredelilo. Pritožnik navaja, da je oškodovanec trdil, da je obtoženi streljal „dol, potem pa še bolj dol“, kar pa ni točno. Navedbo oškodovanca, da je reagiral instinktivno, pritožnik tudi obravnava parcialno oziroma iztrgano iz konteksta. Oškodovanec je namreč pojasnil, da točno ve kako je obtoženi nameril dol in ga je ustrelil v predel trebuha (popka), nato je nameril bolj navzdol in v tistem je že reagiral instinktivno in se je začel obračati in ga je zadel v koleno... v tistem ko se je obrnil, pa je začutil še udarec v levo lopatico.... potem pa je še padel po tleh ali pa se je vrgel po tleh (list. št. 176). Slednja okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, v ničemer ne zmanjša krivde obtoženca, ki v pritožbi tako zastopa povsem nesprejemljivo tezo, da oškodovanec sploh ne bi bil poškodovan, če se ne bi sam vrgel na tla. Pri tem obtoženec spregleda, o čemer je bilo že govora zgoraj, da je bil izključno on tisti, ki je rokoval s strelnim orožjem in z njim neposredno napadel (golorokega in na napad nepripravljenega) oškodovanca. Poškodbe, ki jih je v predelu levega ramena (lopatice) in desnega kolena vsled strelov obtoženca zadobil B. B., tudi upoštevajoč ugotovitve izvedenca dr. L. L., govorijo v prid obtožbenemu očitku, da je šlo za strele, ko je bil oškodovanec (ker se je obrnil proč od napadalca) že v fazi umikanja oziroma bežanja. Zato je za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja brezpredmetno stališče pritožnika, da na oškodovanca ni streljal takrat, ko je slednji že tekel. Da naj bi bil obtoženi kritičnega dne verbalno napaden s strani oškodovanca, z ničemer ni izkazano. Pač pa je izkazano, da je bilo početje obtoženca, ko sta se z vozilom pripeljala na lokacijo v gozdu, za oškodovanca povsem nepredvidljivo in nepričakovano, saj sicer oškodovanec, če bi vedel oziroma vsaj slutil, kaj se bo kritičnega popoldneva zgodilo, še posebej, ker tudi ni vedel, da je obtoženi imel pri sebi orožje, se po logiki stvari niti ne bi usedel v obtoženčevo vozilo in se z njim (pod pretvezo, da gresta nekaj pogledat) odpeljal na njemu neznano lokacijo, kjer pa je kot rečeno prišlo do inkriminiranega dogodka, v katerem je bilo (vsled zadanih poškodb) v nevarnosti oškodovančevo življenje. Sodišče verjame obtožencu, da orožja ne mara in da se ga boji, pač pa ne more slediti njegovi navedbi, da ga ne bi kupil, v kolikor se ne bi počutil ogroženega od stalnih groženj in pritiskov njemu in njegovim bližnjim. Če bi bilo temu res tako in če bi orožje potreboval izključno za samoobrambo (ki s kakšnimi konkretnimi ravnanji oškodovanca niti ni bila pojasnjena oziroma determinirana), bi bilo edino logično pričakovati, da bi o vsem tem dogajanju, ki naj bi se inkognito vršilo kar več let, na kakršenkoli način obvestil policijo, pa tega obtoženi ni storil. V pritožbi navaja, da je zgolj po naključju nabavil obe pištoli in zgolj po naključju malokalibrsko pištolo na kraju samem tudi uporabil, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni bilo stvar naključja, ampak je šlo, upoštevajoč dejstvo, da je bil na pištoli nameščen dušilec zvoka, za načrtno in premišljeno ravnanje.

20. Protispisna je pritožbena trditev, da je bil obtoženi A. A. obsojen predvsem na osnovi izjave oškodovanca, ki da je na sodišču „debelo lagal“ in podajal lažne izjave, da bi obtoženca čimbolj obremenil. Takšna pavšalna in nekonkretizirana kritika ne more biti predmet pritožbene presoje, še posebej ob dejstvu, ker se je sodišče prve stopnje kot že rečeno, do navedb oškodovanca kritično opredelilo in tudi ni v celoti sledilo njegovim navedbam. Sodišče prve stopnje je sledilo zagovorni navedbi, da je bila deponija (jama) izkopana izključno za odstranitev „sinovih stvari“, kar so potrdile tudi v točki 9 te sodbe omenjene priče. Neutemeljen pa je očitek pritožnika, da tega dejstva glede deponije ni potrdil tudi oškodovanec, saj kot rečeno slednji z okoliščino glede izkopane jame sploh ni bil seznanjen. Da je takšna ugotovitev edino logična in utemeljena, posredno izhaja tudi iz vsebine pritožbenih navedb, v katerih obtoženec priznava, da oškodovanec ni bil njegov prijatelj in da med njima ni bilo zaupanja in prijateljstva, da bi mu lahko karkoli tvezil o poti v gozd. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče poudarja, da s strani obtoženca kritičnega dne sploh nikoli ni bilo omenjeno, da bosta šla z oškodovancem v gozd, ampak je obtoženi (očitno lažno) prikazoval oškodovancu, da bosta šla pogledat neko zemljo oziroma neko parcelo, česar pa še s kakšno drugo navezno krajevno okoliščino ni podkrepil. Zato je neprepričljiva in z življenjskega stališča nelogična navedba pritožnika, da je oškodovanec sam zahteval, da ga pride v nedeljo iskat in da je tudi on zahteval, da ga pelje na deponijo.

21. Kot rečeno sodišče prve stopnje ni sledilo obtožbenemu očitku, da je očitano kaznivo dejanje obtoženi storil z namenom, da bi se znebil dolga, zato kritika, ki jo v tej zvezi podaja obtoženi in ki dejansko leti na tožilstvo, ni na mestu. Slednje pa sicer v ničemer ne spremeni dokaznega zaključka, da je obtoženi storil poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten način, zaradi česar navedbi pritožnika, da je deloval v samoobrambi, brez drugih motivov in da ni ničesar planiral, ni moč slediti. Pritožnik po nepotrebnem problematizira vsebino izpovedbe priče E. E., saj je slednji glede namena izkopane jame v celoti potrdil zagovor obtoženca. Razen v delu, ko je slednji navajal, da je lokacijo deponije, velikost in čas kopanja predlagal E. E. Te okoliščine naj bi slednji izpovedoval zato, ker se je ustrašil, da bi bil tudi sam vpleten v zadevo, kar pa sodišča druge stopnje glede na siceršnjo resnicoljubnost priče ter dejstvo, da je bila jama, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izkopana zaradi odvrženja stvari pokojnega obtoženčevega sina, nikakor ne prepriča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med obtoženim in oškodovancem ni bilo nekega prijateljskega odnosa, ampak da je šlo za problematično in obremenjujoče „dolžniško - upniško razmerje“, vsled katerega sta se akterja srečevala in dobivala, kar je sicer podrobno opisal tudi sam pritožnik. Navedbe slednjega, da je vse dolgove skupaj z oderuškimi obrestmi vred B. B. poravnal do leta 2006, ni z gotovostjo izkazana. V spis dana posojilna pogodba z dne 28. 9. 2006 (priloga C15), za katero sicer pritožnik v odgovoru na tožilsko pritožbo pavšalno navaja, da gre za neveljavno pogodbo, namreč izkazuje prav nasprotno, torej na nek način potrjuje navedbe oškodovanca, da je dolg obstajal tudi še po letu 2006, kar pa sicer glede na vsebino očitkov naslovljenih na obtoženca, kot so procesuirani v izreku izpodbijane sodbe, niti ne igra bistvene vloge. Obtoženi nadalje navaja, da ga je oškodovanec večkrat spraševal, kako je prebolel tragično smrt sina, ker ga je poznal, da ga je vse zanimalo in je oškodovanec tudi vedel, kaj namerava s sinovimi stvarmi, tudi kam jih bo zakopal in je torej vedel za deponijo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so te navedbe kontradiktorne oziroma vsebinsko neskladne z obtoženčevim opisom „izsiljevalskega razmerja“ oziroma neprijateljskega odnosa, ki ga je imel z oškodovancem, zato tem navedbam tudi iz tega razloga ni bilo moč slediti.

22. Pritožnik ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija tudi s kritiko posameznih, iz konteksta iztrganih sodbenih citatov, do katerih pa se je sodišče druge stopnje (ko je presojalo pritožbene navedbe s katerimi sta obtoženi in njegov zagovornik izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje) v pretežnem delu že opredelilo. Kar se tiče očitka pritožnika, da je bil oškodovanec tisti, ki je pred srečanjem klical obtoženca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta okoliščina v nasprotju s tem, kar je pojasnil oškodovanec in tudi v nasprotju s podatki, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo od mobilnega operaterja za dne 8. 10. 2017. Iz teh podatkov (list. št. 166-169) namreč izhaja, da kritičnega dne med telefonsko številko XX, ki jo je uporabljal obtoženi A. A. in telefonsko številko YY, ki jo je uporabljal B. B., ni bilo komunikacije, kar pa ob nesporni ugotovitvi, da sta se dogovorila za nedeljsko „srečanje“, smiselno potrjuje verodostojnost oškodovančeve navedbe, da ga je obtoženec v nedeljo kontaktiral preko „skrite“ telefonske številke in z SMS sporočilom. Kar se tiče pritožnikove graje, da bi sodišče prve stopnje lahko preko mobilnega operaterja preverilo podatek, da se je z oškodovancem srečal trikrat do štirikrat na teden (kar po navedbi obtoženca ne drži), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za samo zadevo ta okoliščina ne igra ključne vloge, pri čemer so bili izpiski operaterja pridobljeni samo za kritični dan (8. 10. 2017), zato ti podatki, glede na zakonske omejitve glede hrambe, niso več dosegljivi in pritožbena kritika ni umestna. Glede okoliščin obstoja oziroma neobstoja dolga, se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da dokončnega odgovora na to vprašanje dokazni postopek ni podal, zato tezi, ki jo postavlja obtoženi, da oškodovancu ničesar več ni dolžan, brez kakršnegakoli pridržka ni moč slediti. Zmotno je pritožbeno sklepanje, da je izvedenstvo pokazalo, da ni šlo za naklep, ampak za strah oškodovanca, ki ga ni moč planirati vnaprej. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ugotavljanje tozadevnih (dejstvenih) okoliščin ni v domeni izvedencev, ampak v izključni pristojnosti sodišča, ki je v zvezi z oceno, da je bilo ravnanje obtoženca premišljeno, zavestno in hoteno, v tč. 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo obširne in prepričljive razloge. Pritožnik podaja neutemeljeno kritiko glede ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je nesprejemljiva trditev obtoženca, da je streljal v tla in da so streli oškodovanca zadeli slučajno, s pojasnilom pritožnika, da naj bi takšno izjavo podal oškodovanec, kar pa je protispisno. Pritožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je on bil tisti, ki je tako v soboto kakor tudi v nedeljo izbral popoldanski čas pred mrakom. Navaja, da je oškodovanec sam izbral čas srečanja, ker prej ni mogel priti, v soboto pa je sam prišel, čeprav ga (obtoženec) ni klical ali vabil. V zvezi s tem je oškodovanec prepričljivo pojasnil, da se v soboto zaradi svoje zadržanosti (prijatelj je imel namreč poroko) dejansko nista uspela dobiti. Sta se pa dogovorila za nedeljo, pri čemer ga je obtoženec (preko SMS-a) vprašal, če ima v ob 17. uri čas, da mu želi nekaj pokazat, zato ob takšni komunikaciji, ki je smiselno potrjena tudi z izpovedbo priče H. H., sodišče druge stopnje zavrača navedbo pritožnika, da je bil časovni okvir srečanja determiniran s strani B. B.

23. Pritožnik se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, saj meni, da je deset let zapora zelo veliko za to, kar je storil in kar ni storil. Pritožbeno sodišče na takšne očitke odgovarja, da je izrek kazenske sankcije v vsakem primeru pogojen z obstojem in dokazanostjo obtoženčeve krivde, zato je povsem neumestno pritožbeno stališče, da je bil obtoženi kaznovan za nekaj, kar ni storil. Predlog za omilitev kazni pritožnik utemeljuje s svojo starostjo, ki da je zelo visoka in da je vsaka kazen nad pet let že dosmrtna. S tem pa obtoženec upoštevajoč način storitve ter težo in naravo kaznivega dejanja, za katerega je predpisan zakonski minimum petnajst let zapora, čeravno starost obtoženca dejansko predstavlja olajševalno okoliščino, ki jo je v smislu „osebnih razmer“ upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ne more doseči znižanja kazni. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo kazen, ki je kar za pet let nižja od zakonsko določenega minimuma, pri čemer je pri odmeri le-te upoštevalo in korektno ovrednotilo tudi vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih na tem mestu ne gre ponavljati. Upoštevajoč določbo 86. člena KZ-1, sodišče druge stopnje ugotavlja, da za izrek s strani obtoženca predlagane „alternativne kazni“, niso podani niti formalni niti materialni pogoji. V katerem oddelku bo obtoženi prestajal kazen, ni v pristojnosti sodišča, ampak je v domeni zavoda za prestajanje kazni, ki bo tudi odločal o tem, kako in na kakšen način ter v kakšnem obsegu bo obtoženi lahko vzdrževal stike s svojimi domačimi. Kar pa se tiče skrbi za bolno ženo, kar tudi omenja pritožnik, bo v tem delu njegov prispevek nedvomno okrnjen, kar pa je sicer posledica prestajanja zaporne kazni, ki je logično pogojena z odvzemom prostosti.

K pritožbi državnega tožilca

24. Državni tožilec se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec umor načrtoval, da je namenoma uporabil malokalibrsko pištolo z dušilcem zvoka, da je imel namen oškodovanca umoriti (vanj je streljal trikrat) in da je dejanje storil premišljeno in na zahrbten način. Pač pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da dejanja ni storil iz koristoljubnosti (točka 24 obrazložitve). Posledično je zato nepravilno iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izločilo očitek, da je obtoženec poskus kaznivega dejanja umora storil iz koristoljubnosti in je ohranilo le očitek, da je to kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Nadalje se pritožnik pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je z vidika kazenskopravne teorije kaznivo dejanja poskusa umora iz koristoljubnosti storjeno takrat, ko storilcu gre za določeno materialno korist, ko torej nekoga poskuša umoriti zato, da doseže določeno materialno korist, pri čemer ni potrebno, da bi ta korist dejansko tudi bila dosežena; bistveno je, da gre pri storilcu za določeno materialno korist. Pritožnik meni, da je v konkretnem primeru obtožencu šlo za to, da se z izvršitvijo očitanega dejanja znebi dolga do obtoženca, pri čemer ni pomembno, kakšna je bila višina dolga. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s temi pavšalnimi pritožbenimi navedbami in z zatrjevanjem, da se je obtožencu iztekel rok, ki mu ga je oškodovanec dal za vračilo denarja in da je bil to motiv zakaj se je obtoženec odločil, da oškodovanca umori, dokaznih zaključkov, ki jih je v zvezi s presojo navedene kvalifikatorne okoliščine sprejelo in v razlogih izpodbijane sodbe (v tč. 14, 15, 24, 25, 26) natančno obrazložilo sodišče prve stopnje, pritožnik nikakor ne more ovreči.

25. Državni tožilec nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno (zmotno) zaključilo, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo izključno na mnenje izvedenke psihiatrinje in da pri tem ni sledilo predlogu tožilstva, da odredi novo psihiatrično izvedensko mnenje pri komisiji Medicinske fakultete v Ljubljani. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje dejansko ni sledilo podanemu predlogu ob ugotovitvi, da le-tega državni tožilec sploh ni materialno pravno utemeljil. Torej ni (skladno s kazenskopravnimi izhodišči in ustaljeno sodno prakso) izkazal in utemeljil, v čem naj bi se kazal razumen dvom v izvedensko mnenje, ki sta ga izdelala in na glavni obravnavi pojasnila izvedenca za psihiatrijo in klinično psihologijo dr. C. C. in dr. J. J. Zgolj navedba, da gre v obravnavani zadevi za enega hujših kaznivih dejanj in da izvedenski mnenji nista bili „ravno prepričljivi“, tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne zadosti pogojem, ki jih za postavitev novega izvedenca determinirata določbi 257. in 258. člena ZKP. Seveda ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da sta podani izvedenski mnenji jasni, prepričljivi in strokovno korektni. Takšni ugotovitvi v fazi pritožbenega postopka nasprotuje državni tožilec, ki (sicer nekoliko selektivno) povzema ugotovitve izvedenke dr. C. C., da je pri obtožencu podana generalizirana anksiozna motnja, ob tem pa tudi prilagoditvena motnja in da je bil po njenem mnenju obtoženec v času streljanja zaradi intenzivnega čustvenega vznemirjenja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, pred tem pa ne. Navedene okoliščine, torej ugotovitev izvedenke, da je intenzivno čustveno vznemirjenje - ki je sestavni del akutne stresne situacije, ki se izrazi ob hudi čustveni obremenitvi, napetosti, strahu ali kakšni drugi čustveni disfunkciji ali pa v kombinaciji obeh - v času streljanja (ne pa tudi v dogajanju pred tem) vplivalo na bistveno zmanjšane sposobnosti obtoženčevega razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnost obvladovanja, kritizira pritožnik. Na način, da z izpostavljanjem dejstvenih okoliščin na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženi dejanje načrtoval (pri čemer predhodni izkop jame ni bil v tem kontekstu), pritožnik sklepa, da je bil obtoženec v tem segmentu svojega delovanja v celoti prišteven. In da zato ni logično, da v času streljanja (ki ga je potrebno obravnavati v kontekstu celotnega postopanja, ki je bilo usmerjeno v umor oškodovanca), pa je bil obtoženec bistveno zmanjšano prišteven. Pritožnik meni, da mnenje izvedenke (v tem delu) ni prepričljivo, kar pa v nadaljevanju graja s povsem laično oceno, da samo intenzivno čustveno vznemirjenje v času streljanja ni moglo imeti takšnega vpliva, da bi bile bistveno zmanjšane obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja in da je mnenje izvedenke pretirano in nerealno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s temi pritožbenimi navedbami, ki so dokazno nepodprte in s sklicevanjem na neko splošno vedenje, da že samo izvršitveno ravnanje umora v vsakem primeru predstavlja čustveni pretres in da večina ljudi pri takem dejanju gotovo ne more ostati hladnokrvna, državni tožilec nikakor ne more vzpostaviti dvoma v pravilnost in prepričljivost ugotovitev izvedenke. Le-ta svojih zaključkov namreč ni gradila na nekih predvidevanjih in splošno znanih dejstvih, pač pa je pri oceni obtoženčeve prištevnosti v kritičnem času, izhajala iz povsem konkretnih in za obravnavani primer specifičnih dejstev in okoliščin.

26. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ugotovitev, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, prav v ničemer ne negira obstoja (tudi s strani prvostopenjskega sodišča v tč. 28 ugotovljenega) naklepa. Oceno glede prenizko izrečene zaporne kazni je pritožnik vezal na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo glede odsotnosti koristoljubnostnega motiva in bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, ki da ni bila podana. Pritožnikove navedbe, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, niso utemeljene in zatrjevane kršitve niso podane, zato državni tožilec s predlogom po zvišanju kazni ne more uspeti.

27. Glede na vse zgoraj navedeno in po ugotovitvi, da niso izkazane kršitve na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbe obtoženega A. A., njegovega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

28. Obtoženec je bil obsojen na daljšo zaporno kazen, je brez premoženja in prejema nizko pokojnino, zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dovoljena.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 143/2004
• VSRS Sodba I Ips 35302/2018
• Sodba VIII Ips 56/2001