VSL Sklep Cst 401/2019

Jedro

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Upnica F. d. d. (sedaj DUTB d. d.) je 24. 11. 2015 proti dolžniku, ki ima stalno prebivališče v Dubaiu, vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja. S sklepom z dne 10. 6. 2016 (procesno dejanje 16, v nadaljevanju: p. d.) je sodišče prve stopnje temu predlogu ugodilo in nad dolžnikom začelo postopek osebnega stečaja. Na dolžnikovo pritožbo (p. d. 22) je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče (v nadaljevanju VSL) s sklepom Cst 86/2017 z dne 9. 2. 2017 (p. d. 80) ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Po izdaji tega sklepa VSL je dolžnik odsvojil vse svoje premično in nepremično premoženje. Zato je sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku s sklepom z dne 3. 12. 2018 (p. d. 158) presodilo, da ni pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja nad dolžnikom in predlog upnice za začetek tega postopka zavrglo. Na pritožbo upnice (p. d. 161) pa je VSL s sklepom Cst 44/2019 z dne 31. 1. 2019 (p. d. 169) ta sklep razveljavilo. Presodilo, da je slovenska jurisdikcija še vedno podana, četudi je dolžnik po izdaji razveljavitvenega sklepa (p. d. 80) odsvojil vse svoje premoženje. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje v bistvenem odločilo enako (sklep z dne 22. 2. 2019, p. d. 174). Zavzelo je stališče, da sodišče v Republiki Sloveniji po tistem, ko v situaciji, kakršna je ta, dolžnik proda vse svoje premoženje, ni več pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja nad dolžnikom. Zato je razveljavilo vsa opravljena stečajna dejanja in predlog upnice za začetek stečajnega postopka zavrglo. Proti temu sklepu se je upnica pritožila (p. d. 176), VSL pa je s sklepom Cst 180/2019 z dne 16. 5. 2019 (p. d. 183) tudi ta sklep razveljavilo in tokrat zadevo dodelilo v nadaljnje odločanje drugemu sodniku.

Izpodbijani sklep

2. Z izpodbijanim sklepom (p. d. 188) je sodišče prve stopnje začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo X. X. (2. točka izreka) in ugotovilo, da le-ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja kot upravitelj insolvenčnih postopkov, s. p. (3. točka izreka). V obrazložitvi je povzelo predlog DUTB d. d. za začetek postopka, iz katerega izhaja, da dolžnik upnici na dan 31. 10. 2015 iz dveh naslovov in sicer iz Pogodbe o garanciji št. GD 8854/2011 z dne 28. 2. 2011, sklenjene dne 4. 3. 2011 v obliki notarskega zapisa SV 507/11, dolguje 124.906,97 EUR, na podlagi Pogodbe o kratkoročnem okvirnem limitu št. 10755/10 z dne 31. 3. 2010 pa znesek 88.808,06 EUR, kar skupno znaša 213.715,03 EUR. V tem predlogu je tudi navedeno, da od dneva vložitve predloga (24. 11. 2015) Povzelo je tudi navedbo, da omenjenega zneska dolžnik upnici ni poravnal ter se sklicevalo na Sporazum o načinu delnega plačila zapadlega dolga z dne 4. 7.2014 (priložen k vlogi z dne 16. 3. 2016 p. d. 15, v nadaljevanju: Sporazum). Ugotovilo je, da dolžnik ne prejema plače ali drugih prejemkov, zamuja pa z izpolnitvijo svoje obveznosti, ki presega 1.000,00 EUR, saj na dan 4. 7. 2014 upnici, kot izhaja iz Sporazuma, dolguje 199.288,99 EUR. Zato je presodilo, da je dolžnik trajneje nelikviden na podlagi domneve iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Dolžnikov ugovor, da ima upnica maksimalno zavarovanje, ker ima terjatev zavarovano z vknjiženo hipoteko, je štelo za dolžnikovo odrekanje pravnega interesa upnici za vodenje predmetnega postopka. V zvezi s tem je ob sklicevanju na posamezne odločbe VSL pojasnilo (15. točka obrazložitve), da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da ima upnik pravico izbire postopka, v katerem bo uveljavljal svojo terjatev, torej v izvršilnem ali v stečajnem postopku. Poleg tega ima pa pravico uveljavljati terjatev tudi samo od poroka, ne glede na to, da je do glavnega dolžnika ne uveljavlja.

Pritožba začasnega zastopnika dolžnika in dolžnika samega ter odgovor na pritožbo

3. Proti temu sklepu sta bili vloženi dve pritožbi. Prvo (brez datuma) je dne 4. 7. 2019 (p. d. 192) vložil dolžnikov začasni zastopnik odvetnik A. K., drugo pa je 11. 7. 2019 (p. d. 200) vložil dolžnik sam. Prva pritožba je vložena "iz vseh pritožbenih razlogov", druga pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in postopkovnih kršitev. Vsaka od pritožb vsebuje predlog, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrne. Začasni zastopnik je zahteval tudi povrnitev dolžnikovih stroškov postopka.

4. V odgovoru na pritožbo (p. d. 213) je upnica, ki jo zastopa odvetniška pisarna O., predlagala zavrnitev pritožb.

K odločitvi o pritožbah

5. Obe pritožbi sta neutemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče kot taki zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju, pri čemer je pritožbeno sodišče najprej odgovorilo na pritožbene navedbe dolžnikovega začasnega zastopnika, zatem pa še na navedbe dolžnika samega.

Razlogi za zavrnitev pritožbe dolžnikovega začasnega zastopnika

6. Ne drži pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep neobrazložen, pa tudi ne, da se sodišče prve stopnje do dolžnikovih navedb, povzetih v 1. točki pritožbe¹ ni opredelilo. V 10. točki obrazložitve je ugotovilo je, da je imel dolžnik v Sloveniji premoženje tako ob vložitvi predloga, kot ob izdaji prvega sklepa o začetku stečajnega postopka (p. d. 16). To dejstvo je bilo takrat podlaga za presojo, da je za odločanje o začetku postopka pristojno sodišče v RS (primerjaj določilo 2. alineje drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP²). Ugotovilo je, da je dolžnik po razveljavitvi omenjenega sklepa (p. d.16) prodal vse svoje premoženje. Ob sklicevanju na 89. člen ZMZPP³ pa je pojasnilo, da je za ponovno odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom še vedno podana slovenska jurisdikcija. S tem pritožbeno sodišče soglaša, saj se dolžnik ni znašel v postopku osebnega stečaja šele z izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa že z izdajo prvega sklepa o začetku tega postopka (p. d.16).

7. Zakon določa, da se pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta že citirani določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

8. Za stališče, ki ga ob sklicevanju na določilo 386. člena ZFPPIPP⁴ zastopa pritožnik, da so bili z razveljavitvenim sklepom sklepa o začetku stečajnega postopka odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka, v zakonu ni opore. Ovira za tako stališča je določilo 244. člena ZFPPIPP. Po prvem odstavku tega člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP pravne posledice začetka postopka osebnega stečaja nastanejo z dnem, ko je bil na spletnih straneh AJPES objavljen oklic o začetku tega postopka. Iz določila drugega odstavka 244. člena pa izhaja, da se takrat, kadar je sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen, v ponovnem postopku pa sodišče znova izda sklep o začetku stečajnega postopka, šteje, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. To se je zgodilo 10. 6. 2016 (p. d. 17). Pritožnikovo stališče, da prvi sklep o začetku stečajnega postopka po razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek nima pravnih posledic, je torej pravno zmotno. Pravilno bi bilo le v primeru, če bi bil v pritožbenem postopku prvostopenjski sklep o začetku postopka osebnega stečajnega, ki je bil izdan 10. 6. 2016 (p. d. 16), spremenjen tako, da bi bil predlog za začetek tega postopka zavrnjen. Le v tem primeru bi bili odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka. Če bi se nato na podlagi novega predloga ponovno začel postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, pa se učinki prvega sklepa ne bi raztezali do izdaje novega sklepa.

9. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje (iz 11. točke obrazložitve), da je dolžnik R. H. v pogodbi o izdaji garancije GD 8854/11 z dne 28. 2. 2011, ki je bila 4. 3. 2011 sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 705/11 in v Pogodbi o kratkoročnem okvirnem limitu št. 10755/10 z dne 31. 3. 2010 naveden kot dolžnik, porok in kot zastavitelj. Z vpogledom v citirane listine pa se je tudi pritožbeno sodišče prepričalo, da je kot upnica na teh listinah navedena F., d. d. (sedaj DUTB d. d.), kot dolžnik E. d. o. o., katerega zastopa direktor R. H., kot solidarni porok in zastavitelj pa je ponovno naveden R. H. Torej ne drži niti pritožbena navedba, da se je dolžnik zavezal zgolj kot zastavitelj. Ugotoviti sodišča prve stopnje, da se je v Sporazumu R. H. zavezal kot porok in dolžnik zavezal poravnati upnikov dolg v višini 199.288,99 EUR, pa pritožnik sploh ne nasprotuje. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora dolžnika, da je nastopal le kot zastavitelj in ne kot porok, torej tudi ni utemeljen.

10. V 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je povzeta dolžnikova navedba, da ne prejema niti plače niti drugih prejemkov. Tekom teka tega postopka pa je bilo v številnih sklepih sodišča prve in druge stopnje večkrat izpostavljeno, da dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dejstva v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo.

11. V zadnjem stavku 2. točke pritožbe je navedeno, da ni podana nobena izmed predpostavk za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom. Ker s to abstraktno navedbo ni izpodbita zgoraj povzeta presoja sodišča prve stopnje, da je podana slovenska jurisdikcija, da je na dan 4. 7. 2014 obstajala terjatev upnice do dolžnika v višini 199.288,99 EUR (11. točka izpodbijanega sklepa) in da je dolžnik iz razlogov, navedenih v 13. in 14. točki izpodbijanega sklepa trajnejše nelikviden, je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na sodno prakso (citirano v 15. točki obrazložitve) pravilno pojasnilo, da ima upnik pravico izbire postopka, v katerem bo uveljavljal svojo terjatev. Zato s pritožbenim zatrjevanjem, da je upničina terjatev še vedno zavarovana s hipoteko, preko katere bi se lahko upnica poplačala, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Zakaj naj bi bila "celotna višina dolžnikove terjatve sporna in nepojasnjena", pritožnik ni pojasnil. Kot rečeno, pa na Sporazum ni imel pripomb.

13. Glede na zgornjo obrazložitev je neutemeljen pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti, ki se je oblikoval v ustaljeni praksi Ustavnega sodišča. Zato na navedbe iz 4. točke pritožbe, v kateri so nanizane posamezne odločbe Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ne odgovarja. Glede na zgornje razloge pa ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni arbitrarna.

Razlogi za zavrnitev dolžnikove pritožbe

14. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika dolžniku (z dne 3. 9. 2018) je pravnomočen (p. d. 103, v zvezi s sklepom VSL Cst 432/2018 z dne 19. 9. 2018, p. d. 135). Začasni zastopnik ima v postopku, v katerem je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (prvi odstavek 83. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kadar ima stranka zakonitega zastopnika, se vročajo pisanja njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP). Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker izpodbijanega sklepa ni vročilo tudi dolžniku.

15. Ker je sodišče postavilo začasnega zastopnika dolžniku zato, ker samo ni moglo z njim vzpostaviti stika z njim, je neutemeljen pritožbeni očitek, da začasni zastopnik nikoli ni poskusil z dolžnikom kontaktirati. Zastopnikovi kontaktni podatki se nahajajo na spletnih straneh. Torej lahko (težko dosegljivi) dolžnik vsako sekundo vzpostavi stik z njim, če je le zainteresiran za to.

16. Dolžnik je predlagal, naj o pritožbi odloči drug senat, češ da ima senat, ki je doslej odločal v tej zadevi "očitno že oblikovano in izraženo stališče, ki je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso". Zavzel je stališče, da je zaradi videza nepristranskosti, zaradi pravice do pravnega sredstva in zaradi pravice do enakega varstva pravic potrebno zagotoviti, da na drugi stopnji odloča senat, ki nima še vnaprej oblikovanega stališča v dolžnikovi zadevi.

17. Po določilu drugega odstavka 159. člena Sodnega reda se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. V tem določilu je nedvomno konzumirano predvidevanje, da ima senat, ki je doslej odločal v tej zadevi, že oblikovano stališče glede posameznih pravnih vprašanj. Zato ta njegov predlog ni utemeljen. Zahteve za izločitev vseh sodnikov tega senata pa pritožbeno sodišče v povzetih navedbah ni zaznalo.

18. Do navedbe iz odgovora na pritožbo, ki cilja na to, da je dolžniku pritožbo sestavil kakšen od sodnikov, se pritožbeno sodišče ob pomanjkanju dokaza za tako ravnanje ne more opredeliti. Ugotavlja le, da pritožba vsebinsko v celoti povzema zlasti zadnji izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (p. d. 174).

19. Drži pritožbeno stališče, da se ZMZPP ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Pritožbeno stališče, da določilo 381. člena ZFPPIPP izključuje uporabo 89. člena ZMZPP pa je pravno zmotno. Določilo 381. člena ZFPPIPP namreč ne daje odgovora na vprašanje, jurisdikcija katere države je podana v situaciji, kakršna je ta; torej v situaciji, ko dolžnik v obdobju od razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka do ponovne odločitve o predlogu za tak začetek, odsvoji vse svoje premoženje. Na to vprašanje daje odgovor edino 89. člen ZMZPP.

20. Ker je rdeča nit pritožbe prepričevanje pritožbenega sodišča, da jurisdikcija slovenskega sodišča ni podana (11. do 14. točka), na te navedbe pritožbeno sodišče odgovarja s sklicevanjem na 6. do 8. točko te obrazložitve.

21. Navedbe iz 10. točke pritožbe predstavljajo le ponovitev abstraktnega teoretiziranja sodišča prve stopnje iz sklepa z dne 22. 2. 2091 (p.d. 174) o pomenu, vsebini in vrstah procesnih predpostavk in posledicah, če te niso podane. Na te navedbe pritožbeno sodišče le kratko odgovarja, da s teoretičnim razglabljanjem o procesnih predpostavkah, ki v predmetni zadevi ni uporabljivo iz zgoraj pojasnjenih razlogov, pritožnik ne more uspeti.

22. V 9. točki pritožbe je pritožnik navedel, da mora biti "predpostavka obstoja premoženja absolutno podana ves čas postopka", sicer postopek osebnega stečaja izgubi smisel in se ne sme voditi, saj ni pravnega interesa, ker rezultat postopka ne bi bil zmanjšanje dolžnikovih obveznosti do njegovih upnikov. To stališče drži le načelno in to takrat, kadar dolžnikovo premoženje propade iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati namernemu odsvajanju ali uničevanju premoženja. V situaciji, ko dolžnik z namenom, da upniki ne bodo poplačani, odsvoji vse svoje premoženje in kupnino očitno obdrži zase, pa to ne drži. Podlago za tako presojo predstavlja določilo 386. člena ZFPPIPP.

23. K temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da razume pritožnika, da se poteguje za stališče, "da v primeru, ko premoženja iz takega ali drugačnega razloga ni več, slovensko sodišče izgubi svojo pristojnost za vodenje postopka osebnega stečaja". Če bi uspel s to tezo, bi bil rešen vseh obveznosti do svojih upnikov, premoženja, iz katerega bi se oblikovala stečajna masa, pa mu ne bi bilo treba vrniti. V situaciji, kakršna je ta, bi upniki ostali nepoplačani. Ker pa je namen stečajnega postopka čim višje poplačilo upnikov dolžnika, namen postopka osebnega stečaja pa je tudi ta, da se dolžnik po tistem, ko vsaj delno izpolni svoje obveznosti, vključi v normalno življenje, je zmotno pritožbeno stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit.

24. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odstopilo od jasne in ustaljene sodne prakse. Pri tem se sklicuje na posamezne odločbe VSL, ki so drugačne od obravnavanega primera. V nobeni od citiranih zadev (sklep VSL Cst 102/2015, 163/2016) se ni zgodilo, da bi dolžnik po tistem, ko je bil nad njim začet postopek osebnega stečaja, v obdobju od razveljavitve tega sklepa do ponovne odločitve o predlogu za začetek stečaja, prodal vse svoje premoženje.

25. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154, člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
¹ To sta navedbi: (1) da se ni opredelilo do navedb dolžnika glede stvarne nepristojnosti sodišča in (2) da se ni opredelilo do ugovora, da upnica nima terjatev do dolžnika, ker da je na podlagi Pogodbe o izdaji garancije št. GD 8854/2011 dolžnik, nastopal kot zastavitelj in ne kot dolžnik.
² Drugi odstavek 381. člena ZFPPIPP: Sodišče v RS je pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja: (1) proti fizični osebi, ki ima stalno ali začasno prebivališče v RS, (2) proti potrošniku, ki nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v RS, če v RS prejema plačo ali druge stalne prejemke ali če je njegovo premoženje v RS in (3) proti podjetniku ali zasebniku, ki nima niti stalnega niti začasnega prebivališča v RS, če ima sedež v RS.
³ 89. člen ZMZPP: Za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči.
⁴ 386. člen ZFPPIPP: Omejitev poslovne sposobnosti dolžnika (1) Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da:1. ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, 2. brez soglasja sodišča ne more: (-) najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, (-) odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, (-) se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam. (2) Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka. (3) Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za pravne posle in pravna dejanja iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če druga pogodbena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja. (4) Velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je druga pogodbena stranka vedela, da je bil nad dolžnikom začet postopek osebnega stečaja, če je bila pogodba sklenjena ali drug pravni posel opravljen kasneje kot v osmih dneh po objavi oklica o začetku postopka osebnega stečaja v skladu s prvim odstavkom 122. člena tega zakona.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 242/2014
• VSL sklep Cst 257/2011
• VSL Sklep I Cpg 728/2017