VSL Sodba VI Kp 19873/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, pri čemer je kot določeni upoštevalo po dve leti zapora za vsako od obeh kaznivih dejanj ter kazen deset mesecev zapora, ki je bila obtožencu s sodbo istega sodišča VII K 4680/2017 izrečena dne 12. 3. 2018, v izrek enotne kazni po obeh sodbah povzelo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi iz prejšnje sodbe, s takšnim ravnanjem pa je kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi v znesku 70,00 EUR (po sodbi VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018). Člen 53 KZ-1 namreč določa pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku, ki se uporabljajo tudi takrat, kadar se odmerja kazen obsojencu v skladu s 55. členom KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje in pri izreku enotne kazni upoštavalo kazni, ki ju je določilo za obravnavani kaznivi dejanji in kazen deset mesecev zapora po prejšnji obsodbi, ki je obsojenec še ni prestal. Enotno kazen je izreklo po pravilu iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 tako, da je izrečena enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla njihovega seštevka. Na tak način izrekanja enotne kazni se spreminjajo samo odločbe o kazni, medtem ko odvzem premoženjske koristi ni kazen, temveč poseben ukrep, na podlagi katerega se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi, izrečen obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 kljub izreku enotne kazni z izpodbijano sodbo, ni izgubil svoje samostojnosti, v tem delu je navedena sodba pravnomočna in izvršljiva, zato je povsem nepotrebno, da bi sodišče obtožencu še enkrat odvzelo protipravno premoženjsko korist.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obtožencu premoženjska korist v znesku 70,00 EUR (po sodbi VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018) ne odvzame.

II. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 19873/2018 z dne 17. 8. 2018 obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in mu za vsako izmed obeh kaznivih dejanj določilo kazen po dve leti zapora, nato pa je upoštevajoč kazen deset mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1, izrečene s sodbo istega sodišča VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 ter kazni iz te sodbe, obtožencu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora in mu na podlagi 56. člena KZ-1 v kazen zapora vštelo čas pripora od 14:50 ure dne 2. 5. 2018 dalje. Na podlagi 74. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo premoženjsko korist v znesku 70,00 EUR, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancu S. d.d. prisodilo premoženjskopravni zahtevek do zneska 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2018 do plačila, v presežku 1.603,86 EUR pa ga napotilo na pravdo, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovancu P. d.d. prisodilo celoten premoženjskopravni zahtevek v znesku 610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2018 dalje do plačila. Na podlagi 73. člena KZ-1B je obdolžencu odvzelo predmete, nastale s kaznivim dejanjem (zaseženo gotovino v znesku 594,57 EUR) in ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni stroški (prav izdatki) zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložila:

- obtoženec A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da mu pritožbeno sodišče zmanjša kazen ali sodbo razveljavi in

- obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, opredeli kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 ter obtožencu na novo izreče enotno kazen, v katero naj všteje čas odvzema prostosti, podrejeno pa, da sodišče sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni, je pa pritožbeno sodišče ob odločanju o obeh pritožbah sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Glede pritožbe obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub drugačnemu zatrjevanju iz opisa obeh kaznivih dejanj, tako tistega storjenega dne 21. 4. 2108 kot drugega z dne 2. 5. 2018, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja ropa. Zagovornik zatrjuje, da je obtoženec v obeh primerih imel v rokah mobilni telefon, s takšnim predmetom pa ni izpolnjen zakonski znak grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo, saj je bilo obema, tako uslužbenki na banki kot tudi uslužbencu na bencinskem servisu popolnoma jasno, da gre za naperjen telefon in ne za orožje. Pritožbeno sodišče takšni pritožbeni tezi ne more pritrditi. V opisu obtožencu očitanih kaznivih dejanj ni navedeno le, da je obtoženec od bančne uslužbenke in delavca P. zahteval denar, pač pa je to zahtevo podkrepil tudi s tem, da je obema, tako uslužbenki kot prodajalcu rekel, da gre za rop, pri čemer je pri bančni uslužbenki grožnjo "dej mi denar, če ne bom sprožil" podkrepil z mobilnim telefonom, ki ga je držal v zakrivljeni desni roki kot grožnjo, da se pripravlja na strel, ki ga bo uresničil, kar je po presoji pritožbenega sodišča natančen opis obtožencu očitanega ravnanja, vsekakor pa takšen, da je predstavljal realno grožnjo bančni uslužbenki B. B., da mu je slednja iz blagajne izročila gotovino. Tudi opis dejanja z dne 2. 5. 2018 (kaznivo dejanje ropa na škodo družbe P.) je jasen, iz slednjega izhaja, da si je obtoženec ob vstopu v notranjost prodajalne na glavo nadel zeleno podkapo z izrezom za oči in usta, pristopil do blagajne, proti prodajalcu usmeril mobilni telefon, ki ga je izvlekel iz svojega žepa in ga proti prodajalcu repetiral, kot da ima v roki pištolo in bo nanj streljal, če mu ne bo izročil denarja, kar je podkrepil tudi z zahtevo "to je rop, daj mi denar" ter zahtevo tudi ponovil, kar vse je tudi po oceni pritožbenega sodišča opis dejanja, ki v celoti izpolnjuje znake kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Višje sodišče zato ni sledilo pritožbenim trditvam, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo zgolj zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, saj ni šlo le za tatvino, pač pa je bila ob tem obtoženčeva grožnja usmerjena proti prodajalcu in njegovi osebni integriteti. Iz navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje ni sprejelo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje obdolženčevo ravnanje napačno pravno opredelilo kot kaznivi dejanji ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, zaradi česar tudi ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki 372. člena ZKP.

5. Pritožba obtoženčevega zagovornika navaja, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju odločitve ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije, s čimer naj bi kršilo določbo tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije izvedlo vse relevantne dokaze, zavrnitev posameznih dokaznih predlogov obrambe, ki jim ni sledilo, pa je opisalo (točka 5 razlogov izpodbijane sodbe), s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in argumentirani odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje. Ob tem pa izpostavlja tudi, da pritožnik z ničemer ni izkazal, kako bi opustitev oziroma zavrnitev teh dokaznih predlogov lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar zaradi neobrazloženosti pritožbe v tej smeri tudi ni moglo preizkusiti sodbe sodišča prve stopnje.

6. Obtoženčev zagovornik in obtoženec sam v svoji pritožbi zatrjujeta, da je kazen, ki je izrečena obtožencu, previsoka, pri čemer zagovornik izpostavlja, da sodišče kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo, da je obtoženec na predobravnavnem naroku tatvino denarja priznal in izrazil obžalovanje ter da se na izvršitev dejanja ni pripravil, da je v prostore banke vstopil nezakrit in zgolj s telefonom v roki, zaradi česar teža dejanja v povezavi z načinom storitve ne dopušča tako visoke zaporne kazni, kot jo je izreklo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče tudi tej pritožbeni tezi ni sledilo, pritrdilo je odločitvi sodišča prve stopnje, ko je obtožencu za vsako od obeh kaznivih dejanj določilo zaporno kazen v trajanju dveh let, pri tem pa v celoti upoštevalo tudi vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, kakšna naj bo kazenska sankcija. Pravilno je zaključilo, da je bil obtoženec že večkrat predkaznovan, da slednje kaže na naravnanost k ponavljanju kaznivih dejanj, da tudi večkratna kaznovanost obtoženca ni dosegla učinkov, torej ga ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj, prav tako tudi ni spregledalo, da je obtoženec v manj kot pol leta potem, ko je bil predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, izvršil obe obravnavani kaznivi dejanji. Primerno je upoštevalo tudi okoliščine, da je obtoženec brezposeln, brez sredstev za preživljanje, da je teža obeh izvršenih kaznivih dejanj majhna, izvršena na enak način, da je z mobilnim telefonom ustvaril zmotno predstavo o posesti orožja, ustrezno je upoštevalo ugotovitve izvedenca psihiatra glede obtoženčeve osebnostne strukture in uživanja psihotropnih substanc, prav tako pa je kot olajševalno okoliščino upoštevalo popolno in jasno priznanje krivde, zaradi česar pritožbeno sodišče zavrača vse temu nasprotne pritožbene trditve in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, pri čemer je kot določeni upoštevalo po dve leti zapora za vsako od obeh kaznivih dejanj ter kazen deset mesecev zapora, ki je bila obtožencu s sodbo istega sodišča VII K 4680/2017 izrečena dne 12. 3. 2018. Ker pa je sodišče prve stopnje nepravilno v izrek enotne kazni po obeh sodbah povzelo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi iz sodbe VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 v znesku 70,00 EUR, je s takšnim ravnanjem kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi in odločilo, da obtožencu premoženjske koristi v znesku 70,00 EUR (po sodbi VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018) ne odvzame. Člen 53 KZ-1 namreč določa pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku, ki se uporabljajo tudi takrat, kadar se odmerja kazen obsojencu v skladu s 55. členom KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje in pri izreku enotne kazni upoštevalo kazni, ki ju je določilo za obravnavani kaznivi dejanji in kazen deset mesecev zapora po prejšnji obsodbi, ki je obsojenec še ni prestal. Enotno kazen je izreklo po pravilu iz 3. točke drugega odstavka 49. člena KZ-1 tako, da je izrečena enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla njihovega seštevka. Na tak način izrekanja enotne kazni se spreminjajo samo odločbe o kazni, medtem ko odvzem premoženjske koristi ni kazen, temveč poseben ukrep, na podlagi katerega se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi, izrečen obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 kljub izreku enotne kazni z izpodbijano sodbo, ni izgubil svoje samostojnosti. V tem delu je sodba VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 pravnomočna in izvršljiva, zato je nezakonito, da sodišče obtožencu še enkrat odvzame protipravno premoženjsko korist, saj ne gre za situacijo kot pri izrekanju posebnega pogoja ob enotno določeni kazni po dveh ali več pogojnih obsodbah, ko je pogojna obsodba, ki vključuje tudi obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, nova kazenska sankcija, v kateri se določi tudi nova preizkusna doba, ki začne teči od pravnomočnosti nove sodbe.

8. Ker sodišče druge stopnje ni našlo napak, ki jih uveljavljata obe pritožbi, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker je sodišče druge stopnje odločilo v korist obtoženca, se slednjemu sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZKP ni določila.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 66226/2010-24
• VSC Sodba II Kp 22866/2017
• VSL Sodba II Kp 10279/2016