VSL Sklep V Kp 15848/2015

Jedro

Splošna bolnišnica, ki je v času, ko je bila obtožba že pravnomočna, naključno prišla do podatkov, za katere je ocenila, da bi lahko bili dokaz v kazenski zadevi, v kateri ima sama položaj oškodovanca, ni mogla in ne smela prezreti dokazov, saj ima nenazadnje po določbi prvega odstavka 59. člena ZKP oškodovanec v kazenskem postopku med drugim tako v fazi preiskave kot tudi glavne obravnave pravico predlagati dokaze, zbiranje dokaznega gradiva pa ureja tudi 145. člen ZKP, ki vse državne organe in organizacije z javnimi pooblastili zavezuje ne le naznaniti kazniva dejanja, temveč navesti tudi dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je oškodovano bolnišnico, ki je javni zavod, tudi v tem smislu zavezovalo k predložitvi naključno najdene elektronske dokumentacije iz prejšnjega prenosnega računalnika obtoženke, ki se je nahajala na strežniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogi zagovornika obtožene A. A., zagovornika obtožene B. B. in zagovornikov obtožene pravne osebe I. d.o.o. za izločitev dokazov zavrnejo kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom X K 15848/2015 z dne 10. 12. 2018 iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 15848/2015 izločilo USB ključka (priloga C6-C7) in listinsko dokumentacijo, iztisnjeno iz kopije nekdanjega službenega računalnika obtožene B. B. v prilogah od A2107 – A2280 ter vlogo „Predložitev dokumentacije in pripravljalna vloga“ tožeče stranke SB X. zoper toženo stranko B. B. in C. C. zaradi odškodninskega zahtevka 1,399.049,84 EUR z dne 15. 2. 2018 v prilogi A2102 – A2105, kar je v spis vložilo kot dokazni predlog Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije na predobravnavnem naroku dne 8. 11. 2018. Sodišče je odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa izločena USB ključka in listine zaprlo v poseben ovitek in hranilo ločeno od spisa.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da zavrne predloge za izločitev zagovornikov obtožene B. B., A. A. in I. d.o.o. oziroma razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Na pritožbo so odgovorili:

- zagovorniki obtožene pravne osebe I. d.o.o., odvetniki Č. Č,

- zagovornik obtožene B. B., odvetnik D. D.

- zagovornik obtožene A. A., odvetnik E. E.

Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Zaradi jasnosti zadeve višje sodišče pojasnjuje, da je pri sodišču prve stopnje vložena pravnomočna obtožnica zoper obtožena C. C. in B. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, zoper obtožene F. F., G. G. in A. A. zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in zoper obtoženo pravno osebo I. d.o.o. zaradi kaznivega dejanja na podlagi prvega odstavka 42. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka četrtega člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in 9. točko 25. člena ZOPOKD.

5. Splošna Bolnišnica (SB) X. je kot oškodovanka po svojem pooblaščencu dne 10. 1. 2018 sodišču prve stopnje posredovala pisno vlogo s priloženima dvema USB ključkoma in navedla, da je informatik H. H. ob odpravljanju napake na strežniku SB X. ugotovil, da se na strežniku nahajajo tudi podatki, ki so bili shranjeni na prejšnjem službenem računalniku obtožene B. B. in ker se za te podatke prej ni vedelo, je oškodovanka le-te izročila sodišču na USB ključku, na drugem USB ključku pa so navedene hash vrednosti vsake datoteke. Na predobravnavnem naroku, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 15. 11. 2018, je državni tožilec predlagal, da sodišče na glavni obravnavi pregleda USB ključek in prebere listine v prilogah A2048-A2314, ki jih je sodišču predložil dne 8. 11. 2018 in jih med drugim sestavljajo tudi listine, ki so bile pridobljene iz prejšnjega službenega računalnika obtožene B. B. Na istem predobravnavnem naroku sta bila nato podana predloga za izločitev dokazov. Zagovornik obtožene A. A. je predlagal izločitev elektronskih sporočil, ker naj bi bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavne pravice do zasebnosti. Zagovornik obtožene B. B. je predlagal izločitev vseh listin, ki jih je v dokaznem predlogu dne 8. 11. 2018 podalo tožilstvo, saj naj bi bili ti dokazi pridobljeni na nezakonit način, ker so bili v delovnopravnem sporu pridobljeni brez soglasja obtoženih B. B., G. G. in A. A. in brez soglasja pacientov, katerih osebni podatki in bolezenska stanja so bili vnešeni v računalniški program. Opozoril je, da je vsebina računalnika osebno varovan podatek, da se zastavlja vprašanje, kdo je listine vnesel v računalnik in da pridobivanja podatkov iz računalnika niso opravili forenziki na podlagi sodne odredbe. Dne 19. 11. 2018 so pisni predlog za izločitev prej navedenih dokazov vložili tudi zagovorniki obtožene pravne osebe I. d.o.o. in navedli, da glede kopiranja podatkov na strežnik SB X. iz starega računalnika obtožene B. B. ni predloženih nikakršnih dokazov, da tega ne potrjujejo niti hash vrednosti, da je glede na čas najdbe dokumentov in prenos na USB ključek podan dvom v pristnost predloženih dokumentov in jih je posledično šteti za nedovoljene. Postopek zavarovanja datotek ni izveden na način, predpisan v 219.a členu ZKP, saj B. B. ni soglašala s pregledovanjem vsebine njenih dokumentov, prav tako pa tudi ni bila izdana odredba sodišča, ki bi soglasje obtoženke nadomestila. Ker se na ta način lahko v spis vlagajo tudi osebni podatki oseb, ki s tem kazenskim postopkom nimajo ničesar, gre za nedovoljen poseg tudi v pravice do zasebnosti teh oseb. Državni tožilec je na predloge za izločitev dokazov odgovoril in izpostavil, da je predlog zagovornika obtožene A. A. neobrazložen in neutemeljen, preostala dva predloga pa neutemeljena, pri tem pa glede navajanja in izločanja dokazov opozoril zlasti na določila 145. in 220. člena ZKP. Ker meni, da so dokazi zakoniti, nasprotuje njihovi izločitvi.

6. Sodišče prve stopnje je predlogom zagovornikov za izločitev sledilo in tako pridobljene dokaze s sklepom X K 15848/2015 z dne 10. 12. 2018 izločilo, višje sodišče pa je v pritožbenem postopku presodilo, da je pritožba državnega tožilca utemeljena.

7. Uvodoma pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, ki ureja zgolj izločitev dokazov, ki so pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, ne pa tudi s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da je prava pravna podlaga za izločitev dokazov drugi odstavek 18. člena ZKP. Višje sodišče pojasnjuje, da 18. člen ZKP opredeljuje dokazne prepovedi in sledi temeljnemu pravilu, da sme sodišče svojo odločbo opreti le na dokaze, ki so bili zakonito pridobljeni, medtem ko 83. člen ZKP ureja postopek izločanja nedovoljenih dokazov. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo tako na 18. kot tudi 83. člen ZKP, zaradi česar torej zatrjevana kršitev ni nastala.

8. Pritožnik pa v nadaljevanju utemeljeno izpostavlja, da ni bila kršena nobena izmed določb ZKP in niso bile kršene nobene določbe, ki kot posledico predvidevajo izločitev dokazov ter da ni prišlo do posega v pravico iz 37. člena Ustave Republike Slovenije, ko je SB X. naključno na svojem strežniku odkrila določene elektronske podatke, ki so bili nato prenešeni na USB ključek, ne da bi se vpogledovalo v samo vsebino teh podatkov in so slednje opravili šele na podlagi poziva delovnega in socialnega sodišča tako, da je bilo v USB ključek vpogledano pri notarju z uporabo iskanih besed, ki so izbor zožile na za zadevo relevantne podatke.

9. Državni tožilec v pritožbi korektno povzema način najdbe podatkov, ki so predmet zahtev za izločitev dokazov. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dopisa pooblaščenca SB X. na listovni številki 1410 izhaja, da je informatik H. H., ki je v SB X. odpravljal napako na strežniku SB, ugotovil, da se na strežniku nahajajo tudi podatki, ki so bili shranjeni na prejšnjem službenem računalniku obtožene B. B., ki ga je slednja uporabljala do junija 2010, to je tudi v času, ki je kot časovno obdobje izvrševanja očitanega ji kaznivega dejanja naveden v pravnomočni obtožnici. Da je šlo za naključno najdbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrjeno le z navajano vsebino pisne vloge pooblaščenca oškodovanke, temveč tudi s časom najdbe teh podatkov v elektronski obliki. Predmet obtožbe v tej kazenski zadevi so namreč dejanja v času od 7. 5. 2010 do 31. 5. 2014, medtem ko so bili podatki, ki so predmet predlogov za izločitev, najdeni konec leta 2017, sodišče pa je bilo z njimi seznanjeno dne 10. 1. 2018 (prejem vloge pooblaščenca SB X. na listovni številki 1410). Tudi podatki, ki so natisnjeni in sicer gre za listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v prilogah od A2107 – A2280, so listine, ki jih je informatik SB X. presnel na USB ključka, ki sta bila nato izročena sodišču, v listinski obliki pa jih je kot dokazni predlog s pisno vlogo predložil državni tožilec dne 8. 11. 2018.

10. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje v sicer obširni obrazložitvi zgolj skopo navedlo, kateri so tisti razlogi, ki so narekovali ugotovitev sodišča, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju z varovanimi ustavnimi pravicami in izpostavilo, da ustavna pravica oškodovanca na eni strani in ustavna pravica obtoženke in drugih uporabnikov na drugi strani nista neposredno ogroženi, ker so bili dokazi pridobljeni po izvršitvi kaznivega dejanja in po vložitvi obtožnice. Ob sklicevanju na 219.a člen ZKP in 223.a člen ZKP, ki sicer urejata zaseg in preiskavo elektronskih naprav, pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da oba citirana člena urejata razmerja med posameznikom in državo, medtem v obravnavani zadevi ne gre za preiskavo elektronske naprave, kot jo ureja člen 219.a ZKP in ne za zavarovanje tovrstnih podatkov na podlagi 223.a člena ZKP, prav tako pa ni spregledati, da je kopije podatkov opravila oškodovanka po naključni najdbi le-teh v elektronski obliki in torej ne policija, torej represivni aparat.

11. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje izhodiščni tezi pritožbe, da pri tako pridobljenih dokazih ni mogoče govoriti o posegu obtožencev v pravico iz 37. člena Ustave Republike Slovenije. Prvenstveno je potrebno izpostaviti, da je SB X. v tej kazenski zadevi oškodovanka, saj iz pravnomočne obtožnice izhaja, da naj bi obtoženca C. C. in B. B. z izvrševanjem kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, obtoženi F. F.,G. G. in A. A. pa kot njuni pomočniki z obtoženo pravno osebo I. d.o.o. povzročili SB X. premoženjsko škodo v višini 834.338,66 EUR. Ob že izpostavljeni okoliščini, da je šlo za naključno najdbo podatkov, pa tudi ni nepomembno, da je sodišče prve stopnje v predkazenskem postopku izdalo odredbo¹ za pregled trdega diska prenosnega računalnika, ki ga je tedaj uporabljala obtožena B. B. ter njenega mobilnega telefona in SIM kartice, kar vse ji je bilo zaseženo dne 18. 9. 2014, ker je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je B. B. storila očitano ji kaznivo dejanje in da elektronske naprave vsebujejo podatke in dokumente, ki so pomembni za kazenski postopek – to so podatki v zvezi z javnim razpisom in izvajanjem pogodbe 000 z dne 1. 10. 2010, kar vse je predmet pravnomočne obtožnice, medtem ko se ista odredba na podatke, ki so predmet predlogov za izločitev, tedaj ni nanašala, ker se zanje sploh še ni vedelo. Predvsem pa se je obtožena B. B. tedaj, ko je od SB X. prejela v uporabo ne le pregledani, temveč tudi prejšnji službeni računalnik, ki ga je uporabljala do junija 2010, vendarle odpovedala tudi določenemu delu svoje zasebnosti. Šlo je torej za računalnik, ki ji je bil v uporabo izročen zaradi opravljanja dela pri oškodovani bolnišnici, zato se ob takšni najdbi podatkov v letu 2017, ki je bila tudi povsem naključna, obtoženka ne more sklicevati na kršitev pravice do zasebnosti. Podatki, ki so jih za potrebe spora pred delovnim sodiščem kot tudi za dokazovanje v tej kazenski zadevi predstavniki oškodovane SB X. shranili na oba USB ključka in jih natisnili, niso podatki, ki bi bili varovani in bi posegali v osebno sfero obtoženke ali tretjih oseb, temveč se nanašajo na korespondenco in dokumente v zvezi z izvajanjem javnega razpisa in sklepanja pogodbe med SB X. in I. d.o.o. v obravnavanem času, oškodovana bolnišnica pa je ocenila, da bi bili ti podatki lahko dokaz v tem kazenskem postopku in jih je sodišču oziroma tožilstvu izročila prostovoljno.

12. Ne le, da oškodovanka tega ne bi smela storiti, temveč nasprotno: SB X., ki je naključno prišla do podatkov, za katere je ocenila, da bi lahko bili dokaz v kazenski zadevi, v kateri ima sama položaj oškodovanca, ni mogla in ne smela prezreti dokazov, saj ima nenazadnje po določbi prvega odstavka 59. člena ZKP oškodovanec v kazenskem postopku med drugim tako v fazi preiskave kot tudi glavne obravnave pravico predlagati dokaze, zbiranje dokaznega gradiva pa ureja tudi 145. člen ZKP, ki vse državne organe in organizacije z javnimi pooblastili zavezuje ne le naznaniti kazniva dejanja, temveč navesti tudi dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je oškodovano bolnišnico, ki je javni zavod, tudi v tem smislu zavezovalo k predložitvi naključno najdene elektronske dokumentacije iz prejšnjega prenosnega računalnika obtožene B. B., ki se je nahajala na strežniku, na kar utemeljeno opozarja pritožnik, četudi je to storjeno v fazi, ko je obtožba že pravnomočna.

13. Izločitev nedovoljenih dokazov je institut, ki preprečuje državi, da bi zoper obdolženca uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma protiustaven način, torej s kršitvijo temeljnih človekovih pravic. Drugi odstavek 18. člena ZKP prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s tovrstnimi kršitvami, ne določa pa, kdo takšne dokaze pridobi niti koga dokazne prepovedi prizadenejo, zato tudi dokazov, ki so bili pridobljeni s strani zasebnikov s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni dopustno uporabiti v kazenskem postopku in sodišče nanje ne sme opreti sodne odločbe.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo, da so obravnavani dokazi tisti, s katerimi je SB X. kot oškodovanka hotela zavarovati svoje interese, ki so bili z izvrševanjem obravnavanega kaznivega dejanja prizadeti. Ker gre za dokumentacijo, ki je bila v pisni obliki iz zavarovanih elektronskih podatkov, shranjenih na USB ključkih, v zvezi s pozivom delovnega sodišča z iskalnimi nizi natisnjena pri notarju J. J. in se nanaša izključno na potek spornega javnega razpisa in sporne pogodbe SB X. z I. d.o.o., pa je tak poseg v podatke iz strežnika oškodovanke tudi sorazmeren v primerjavi s težo zatrjevanega posega v pravico do komunikacijske zasebnosti obtožene B. B. in drugih obtožencev, prav tako pa tudi do pacientov SB X., kot neutemeljeno zatrjuje zagovornik obtožene B. B. v svojem predlogu za izločitev dokazov in kar izpostavljajo tudi ostali predlagatelji, ker je oškodovanka s takšnimi in tako pridobljenimi dokazi varovala svojo zasebno lastnino (33. člen Ustave Republike Slovenije). Tako tudi tehtanje² med prizadetima ustavnima pravicama obtožencev na eni strani in ustavne pravice oškodovanke na drugi strani pokaže, da je potrebno dati prednost ustavni pravici oškodovane bolnišnice, zato kršitev pravic in temeljnih svoboščin obtožene B. B. in drugih obtožencev ni podana.

15. Ker sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti oba USB ključka (C6-C7) niti listinska dokumentacija, natisnjena iz kopije nekdanjega službenega računalnika obtožene B. B. (A2017-A2280) vključno z vlogo oškodovane bolnišnice (A2102-A2105) niso dokazi, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavne pravice do zasebnosti in da je sodišče prve stopnje v svojem sklepu bistvene okoliščine ugotovilo zmotno, je sledilo utemeljeni pritožbi državnega tožilca in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predloge zagovornika obtožene A. A., zagovornika obtožene B. B. in zagovornikov obtožene pravne osebe I. d. o. o. za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljene.

-------------------------------
¹ Odredbo I Kpd 45448/2014 je dne 10. 11. 2014 izdalo Okrožno sodišče v Kranju
² Tretji odstavek 15. člena Ustave RS določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep V Kp 41115/2018
• VSC Sklep III Kp 29118/2019
• VSM Sklep V Kp 18340/2015