VSL Sklep VII Kp 48730/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da poseg sterilizacije živali, v kolikor je opravljena s strani strokovno usposobljene osebe, sam po sebi ne predstavlja surovega ravnanja z živaljo ali povzročanja nepotrebnega trpljenja, saj gre v skladu z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv) za veljavno metodo uravnavanja in kontroliranja živali. Iz opisa pa tudi ne izhajajo dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale nepotrebnost sterilizacije mačk z vidika 3. alineje prvega odstavka 20. člena ZZZiv. Ker sam poseg sterilizacije mačk ne predstavlja zakonskega znaka surovega ravnanja z živaljo ali pa povzročanja nepotrebnega trpljenja, posledično ni podana niti kvalificirana oblika kaznivega dejanja mučenja živali po drugem odstavku 341. člena KZ-1B.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca B. B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo po pooblaščencu vložen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. B. zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja mučenja živali po tretjem odstavku 341. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep se pritožuje pooblaščenec oškodovanca kot tožilca „iz vseh pritožbenih razlogov“ in s predlogom, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izreka in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. B., vložen po pooblaščencu, ker je ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP). Kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1B, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja¹ stori, kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po drugem odstavku istega člena pa stori, kdor z dejanjem iz prvega odstavka muči več živali, mučeno žival trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin. Očitek, ki izhaja iz opisa dejanja, da je obdolženka s tem, ko je dne 31. 3. 2016 v Zavetišče za zapuščene živali v A. pripeljala tri mlade mačke na sterilizacijo, pri čemer je osebju lažno zatrjevala, da so mačke zapuščene, čeprav je vedela, da pripadajo B. B. in da ta skrbi za njih, zaradi česar je bil na teh mačkah opravljen poseg sterilizacije, zaradi česar so mačke trpele nepotrebne bolečine in jim je s tem dejanjem bilo povzročeno nepotrebno trpljenje, po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka surovega ravnanja z živaljo, niti zakonskega znaka povzročanja nepotrebnega trpljenja, zato kaznivo dejanje po prvem odstavku 341. člena KZ-1B ni podano. Pri svoji presoji se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ugotovilo je, da posega sterilizacije živali ZZZiv ne uvršča med prepovedana ravnanja (15. člen ZZZiv), v zvezi z izvajanjem posegov na živalih pa ZZZiv med drugim določa, da je prepovedano in se šteje za mučenje živali popolno ali delno amputiranje telesnih delov ali popolni ali delni odvzem ali uničenje organov ali tkiv vretenčarjev, ki je storjeno naklepno, razen če je sterilizacija oziroma kastracija potrebna za zmanjšanje razmnoževanja živali, agresivnosti, načina reje ali preprečevanja razmnoževanja živali z dednimi hibami (3. alineja prvega odstavka 20. člena ZZZiv). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da poseg sterilizacije živali, v kolikor je opravljen s strani strokovno usposobljene osebe, sam po sebi ne predstavlja surovega ravnanja z živaljo ali povzročanja nepotrebnega trpljenja, saj gre v skladu z ZZZiv za veljavno metodo uravnavanja in kontroliranja števila živali, iz opisa kaznivega dejanja pa tudi ne izhajajo dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale nepotrebnost sterilizacije mačk z vidika določbe 3. alineje prvega odstavka 20. člena ZZZiv. Ker sam poseg sterilizacije mačk ne predstavlja zakonskega znaka surovega ravnanja z živaljo ali pa povzročanja nepotrebnega trpljenja, posledično ni podana niti kvalificirana oblika kaznivega dejanja mučenja živali po drugem odstavku 341. člena KZ-1B², v okviru katere oškodovanec kot tožilec obdolženki nadalje očita, da je bila z dejanjem mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1B, tj. z opisanim posegom sterilizacije, mačkam povzročena trajna huda pohabljenost, saj ne morejo več kotiti mladičev, iz opisa dejanja pa izhaja tudi, da je bil poseg opravljen na več živalih, in sicer na treh mladih mačkah.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je presoja prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da vsak operativni poseg s seboj prinaša določene telesne bolečine, vendar pa to še ne pomeni, da vsak operativni poseg na živali pomeni surovo ravnanje z živaljo oziroma povzročanje nepotrebnega trpljenja živali, ki sta zakonska znaka kaznivega dejanja mučenja živali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oprava posega sterilizacije ne pomeni nujno (oziroma celo praviloma ne pomeni) tudi povzročanja nepotrebnega trpljenja živali, saj je sterilizacija, opravljena v skladu s predpisi s strani strokovno usposobljene osebe, v kolikor je potrebna za zmanjšanje razmnoževanja živali, v skladu z ZZZiv dopustna. Ob upoštevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja mučenja živali po 341. člena KZ-1B pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolženkino ravnanje, ko je tri mačke oškodovanca kot tožilca pripeljala v Zavetišče za zapuščene živali v A. na poseg sterilizacije, ki je bil tudi opravljen, ni mogoče šteti za mučenje živali. Obdolženki se namreč očita zgolj, da je dala mačke sterilizirati, kar pa je v skladu z zgoraj povedanim praviloma dopustno, ne očita pa se ji, da je bila sterilizacija mačk opravljena, čeprav ni bila potrebna, pri čemer pojem potrebnosti sterilizacije ni mogoče razumeti tako, kot to razlaga pritožnik, češ ali je šlo za sterilizacijo po volji lastnika živali ali ne, temveč je sterilizacija potrebna, če se izvede zaradi katerega izmed zakonsko dopustnih namenov (3. alineja prvega odstavka 20. člena ZZZiv). Obdolženki se tudi ne očita sterilizacija mačk na neprimeren oziroma nestrokoven način, ki bi povzročal nepotrebno trpljenje (na primer sterilizacija brez anestezije, sterilizacija s strani strokovno neusposobljene osebe in podobno). Ker sterilizacija živali sama po sebi ne pomeni mučenja živali, je pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da v obtožnem predlogu očitano dejanje po opisu ni kaznivo dejanje.

6. Pritožnik sicer pravilno navaja, da ni mogoče trditi, da zgolj opis mučenja živali po ZZZiv predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja mučenja živali po 341. člena KZ-1B, vendar neutemeljeno navaja, da gre za stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v okviru svoje presoje utemeljeno oprlo na določbe ZZZiv, saj navedeni zakon ureja prepovedanost ravnanj z živalmi in posegov na živalih, med drugim tudi sterilizacijo živali, ravno to izvršitveno ravnanje pa se očita obdolženki, vendar pa slednje ne pomeni, da kaznivega dejanja mučenja živali po 341. člena KZ-1B ni mogoče izvršiti tudi na kak drug način, ki ga ZZZiv ne zajema.

7. Neutemeljen je tudi pritožben očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo za ugotovitev, ali je bilo z ravnanjem obdolženke pod obtožbo živalim povzročeno trpljenje in trajna pohabljenost, angažirati izvedenca veterinarske stroke, saj samo sodišče s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče pri izvajanju materialnega preizkusa obtožnega predloga opravlja zgolj pravno presojo opisa dejanja po obtožbi zaradi ugotavljanja, ali je očitano dejanje sploh kaznivo dejanje. Ker se v tej fazi postopka dejansko stanje zadeve (še) ne ugotavlja, angažiranje izvedenca ni na mestu.

8. Ker je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opis kaznivega dejanja po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja mučenja živali po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1B oziroma po tretjem odstavku 341. člena KZ-1D, je ravnalo pravilno, ko je po pooblaščencu vložen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. B. zavrglo.

9. Ker pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca niso utemeljene, preizkus po uradni dolžnosti pa je omejen na preizkus stvarne in funkcionalne pristojnosti prvostopenjskega sodišča pri izdaji sklepa (peti odstavek 402. člena ZKP), glede katere pritožbeno sodišče ni našlo napak, je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker pooblaščenec oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspel, mora oškodovanec kot tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP in na podlagi tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je v času storitve kaznivega dejanja veljal KZ-1C in ne KZ-1B, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (očitano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno dne 31. 3. 2016, novela KZ-1C pa je stopila v veljavo dne 20. 10. 2015). Glede kaznivega dejanja mučenja živali po 341. členu novela KZ-1C sicer glede na prejšnji kazenski zakon KZ-1B ni prinesla nobenih sprememb.
² Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je sicer kaznivo dejanje kvalificiral po tretjem odstavku 341. člena KZ-1, vendar pa KZ-1D, ki vsebuje tudi tretji odstavek, v času storitve kaznivega dejanja še ni stopil v veljavo (novela KZ-1D je začela veljati 11. 6. 2016), povsem identično določbo pa sta v drugem odstavku 341. člena vsebovala veljavna KZ-1B oziroma KZ-1C.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep VII Kp 506/2018
• VSL sklep II Kp 3878/2015
• VSL sodba II Kp 27676/2014