VSL sklep Cst 292/2019

Jedro

Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v konkretnem primeru v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj načrt finančnega prestrukturiranja vsebuje ukrepe, ki so očitno neutemeljeni oziroma neizvedljivi ter posledično ne morejo doseči ciljev, ki jih poenostavljena prisilna poravnava zasleduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za potrditev poenostavljene prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je višje sodišče pojasnilo že v sklepu Cst 267/2018 z dne 29.5.2018, je postopek poenostavljene prisilne poravnave eden izmed postopkov zaradi insolventnosti, s katerim se zasleduje cilj manjšim poslovnim subjektom omogočiti hitrejši in cenejši način finančnega prestrukturiranja z namenom odprave insolventnosti takšnega dolžnika. V istem sklepu je bilo opozorjeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave namenjen odpravi insolventnosti. To pomeni, da je poenostavljena prisilna poravnava, na podlagi katere ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in posledično ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka. To je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v spisu v tej zadevi tudi ugotovilo ter prepričljivo pojasnilo, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo dolžnikova insolventnost odpravljena, iz preloženih listin in podatkov v spisu pa izhaja tudi nepravilnost stanja navadnih terjatev upnika, saj je dolžnik brez dogovora z upnikom v posodobljenem seznamu del upnikovega kredita določil kot navadno terjatev. Sodišče je še pojasnilo, da je dolžnik v načrtu finančnega prestrukturiranja predvidel reprogramiranje dolga največjega upnika (DUTB, ki je vložil pritožbo zoper sklep St 00/2016 z dne 19.2.2018, s katerim je bila poenostavljena prisilna poravnava sprva potrjena), kar je bilo po dolžnikovih navedbah nujno potrebno za nadaljne poslovanje družbe, vendar se upnik s tem ni strinjal. Ker največji upnik očitno ni pripravljen reprogramirati svoje terjatve do dolžnika, dolžnik pa je to dejanje izpostavil kot pogoj za svoje nadaljno poslovanje, po oceni prvostopenjskega sodišča ni utemeljeno pričakovati, da bo predlagana poenostavljena prisilna poravnava dosegla svoj namen, zaradi česar je sodišče predlog za potrditev poenostavljene prisilne poravnave zavrnilo.

5. Dolžnik v pritožbi (ponovno) pojasnjuje razloge, zakaj je del kredita v višini 193.955,95 EUR opredelil kot navadno terjatev. Ker to za odločitev niti ni bistvenega pomena (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), se višje sodišče ne opredeljuje posebej do pritožbenih očitkov, da naj bi bila razlaga izpodbijanega sklepa v nasprotju s 3. in 4. odstavkom 20. člena ZFPPIPP. Dolžnik namreč z ničemer ne izpodbija ugotovitve, da je v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideno reprogramiranje dolga največjega upnika potrebno za nadaljne poslovanje družbe, še manj pa je izkazal, da bi z upnikom dosegel kakršenkoli dogovor. Posplošeno sklicevanje na ustni dogovor, ki naj bi ga dolžnik in upnik sklenila, ne more zadostovati. Dolžnik ni niti pojasnil niti izkazal, kakšna naj bi bila vsebina ustnega dogovora, kdo in kdaj naj bi tak ustni odgovor sklenil in predvsem, kakšne naj bi bile v pritožbi zatrjevane „določene“ rešitve, ki naj bi omogočile uspešno izvedbo postopka finančnega prestrukturiranja. S tako posplošenimi navedbami, s kakršnimi se je dolžnik branil pred očitki upnika, da s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo zasleduje drugačne cilje, kot jih predvideva zakon (izogibanju stečajnemu postopku, ki ga je predlagal upnik), ne more zadostovati. Še zlasti, ker je tudi stališče upraviteljice, da je predloženi načrt finančnega prestrukturiranja brez dogovora o reprogramiranju obveznosti z največjim upnikom, neizvedljiv.

6. Namen postopka (poenostavljene) prisilne poravnave je izvedba finančnega prestrukturiranja insolventnega dolžnika zaradi ohranitve njegovega podjema, upnikom pa morajo biti zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Dolžnik v pritožbi posplošeno navaja, da je po njegovih izračunih poenostavljena prisilna poravnava za upnike ugodnejša kot v primeru stečajnega postopka ter da bo s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo odpravil insolventost. Višje sodišče navedbam v tem delu zaradi nekonkretiziranosti in neizkazanosti ne more slediti. Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v konkretnem primeru v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj načrt finančnega prestrukturiranja vsebuje ukrepe, ki so očitno neutemeljeni oziroma neizvedljivi ter posledično ne morejo doseči ciljev, ki jih poenostavljena prisilna poravnava zasleduje (prim. VSL sklep Cst 315/2015, VSL sklep Cst 796/2016, VSL sklep Cst 4/2017, VSL sklep Cst 245/2018, Vsl sklep Cst 530/2018).

7. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 123/2018
• VSL Sklep Cst 260/2023
• VSL sklep Cst 578/2017