VSL Sklep VII Kp 28471/2017

Jedro

V obtožnem predlogu ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, in sicer naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Nestrinjanje s procesnim vodstvom civilne sodnice ne zadošča za konkretizacijo tega zakonskega znaka.

Status ovaditelja ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja niti v kazenski ovadbi niti v obtožnem predlogu.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zoper obdolženo A. A. zavrglo obtožni predlog za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil okrajni državni tožilec iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal je, naj višje sodišče sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijani odločitvi kot pravilni in zakoniti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da v obtožnem predlogu ni podan zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 "naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti". Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki v izpodbijanem sklepu, da konkretizacije prej navedenega zakonskega znaka ne predstavlja očitek obdolženke v kazenski ovadbi zoper okrožno sodnico, da na njeno prošnjo kot pooblaščenke tožene stranke v sodnem postopku ni preložila naroka glavne obravnave, čeprav se je zavedela, da je obdolžena v bolniškem staležu in da s tem toženi stranki ni bila dana možnost sodelovati na obravnavi preko pooblaščenke ter da je s tem neupravičeno dala prednost nasprotni stranki. V izgob ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Pravilna je tudi presoja, da tudi zakonski znak zavestnega kršenja zakona ali izkrivljanja prava, ki je eden od zakonskih znakov sodnici očitanega kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1, ni konkretiziran v opisu. Nestrinjanje s procesnim vodstvom civilne sodnice ne zadošča za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki ga je obdolženka očitala sodnici v vloženi kazenski ovadbi.

5. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da že sama vložitev kazenske ovadbe zoper sodnika zaradi kršitev zakonskih določb v sodnem postopku predpostavlja, da je s kršitvijo zakonskih določb zavestno škodoval stranki ali ji zavestno neupravičeno dal prednost, sploh pa, če takšno ovadbo poda odvetnica, ki se kot prava vešča oseba zaveda, kaj je razlika med nenaklepnim kršenjem procesnih določb in kaznivim dejanjem po prvem odstavku 288. člena KZ-1 ter da je obdolženka v svoji ovadbi navedla, da je sodnica zavestno kršila določila ZPP in s tem neupravičeno dala prednost nasprotni stranki.

6. Pritožbeno sodišče se s stališčem tožilca ne strinja, ker status ovaditelja ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja niti v kazenski ovadbi niti v obtožnem predlogu.

7. Sicer ostaja državni tožilec v pritožbi le na ravni trditve, da iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izhaja zakonski znak "naznanitev kaznivega dejanja" in da je zato sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 372. člena ZKP ko je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog. Zgolj nestrinjanje z razlogi izpodbijanega sklepa in pavšalna trditev o sklepčnosti obtožnega akta ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1.

8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ker je pri materialnem preizkusu obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan razlog za zavrženje obtožnega predloga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, se je povsem nepotrebno ukvarjalo tudi s presojo, ali je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Do takega preizkusa lahko pride sodišče le, če predhodno ugotovi, da opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ker če že na tem prvem preizkusu ni pogojev, da sodišče obravnava obtožni predlog, se mu ni potrebno spuščati v presojo obstoja utemeljenega suma.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, pri tem pa se iz zgoraj navedenih razlogov ni posebej opredeljevalo tudi do pritožbe v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ker se pritožbeno sodišče strinja s presojo, da v opisu obtoženega akta niso podani vsi zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 13623/2022
• VSK sklep II Kp 61228/2013
• VSL Sklep VII Kp 24998/2021