VSL Sklep VII Kp 37875/2015

Jedro

Dejstvo, da se storilec noče zdraviti na prostosti, je le prvi pogoj za spremembo varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 v ukrep po 70.a členu KZ-1. Izpolnjeni pa morajo biti pogoji po prvem odstavku 70.a člena KZ-1. Sodišče prve stopnje bi pred svojo odločitvijo zato moralo ugotoviti, ali bi storilec glede na težo kaznivih dejanj in stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil ne zgolj katero od hujših kaznivih dejanj, temveč katero od hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Razjasniti bi moralo tudi, ali je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Ob tem ne bi smelo spregledati niti določbe drugega odstavka 70. člena KZ-1, ki nalaga sodišču dolžnost, da pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenih kaznivih dejanj (oziroma protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj), kakor tudi dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo takšnega varnostnega ukrepa.

Izrek

Pritožbi zagovornice storilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom spremenilo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil storilcu A. A. izrečen pod točko I. izreka sklepa navedenega sodišča IV K 37875/2015 z dne 3. 4. 2018, pravnomočno 4. 5. 2018, v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter odredilo, da se bo ukrep izvrševal v enoti za forenzično psihiatrijo oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, in sicer najdlje dve leti. Odločilo je še, da se stroški kazenskega postopka izplačajo iz proračuna.

2. Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila storilčeva zagovornica, ki predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje pred prvostopenjskim sodiščem.

3. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

4. Pritožnica trdi, da so neutemeljeni očitki sodišča prve stopnje, da naj bi storilec bil povsem nekritičen do svoje bolezni in potreb po zdravljenju, tudi ni neuvideven in nekritičen do izrečenega varnostnega ukrepa. Strinjal se je, da se je pripravljen zdraviti z drugim preizkušenim zdravilom – depo, kot je predlagal psihiater dr. B. B., ki naj stranskih učinkov ne bi imelo.

5. Pritožbeno sodišče se s pritožnico v tem delu ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je na storilčevi strani razlog, da se še ni pričel zdraviti na prostosti, kljub temu, da je od pravnomočnosti izrečenega ukrepa do izdaje izpodbijanega sklepa minilo skoraj leto dni. Iz dopisov in zaslišanja psihiatrinje dr. C. C., korektno povzetih tudi v izpodbijanemu sklepu, prepričljivo izhaja, da je storilec nekritičen do izrečenega varnostnega ukrepa, do svoje nezdravljene psihiatrične bolezni, do preteklega vedenja in do potrebe po zdravljenju,. Na nekritičnost kaže zlasti storilčevo neodzivanje na vabila psihiatrinje, nenazadnje pa tudi njegovo stališče pred sodiščem, da se z načinom zdravljenja imenovane psihiatrinje ne strinja, ker mu na pregledih vselej govori, da mora jemati tablete, ki pa imajo preveč stranskih učinkov, zato jih ne bo jemal. Odklonilen odnos je izrazil tudi do prejemanja zdravil s pomočjo depo metode, vztrajal je pri stališču, da bi kvečjemu vzel depo, ki je po zagotovilih dr. B. B. brez stranskih učinkov. V zvezi s slednjim je psihiatrinja pojasnila, da je potrebno vsako zdravilo, preden se odloči za depo, najprej preizkusiti s tabletami, da se zdravniki prepričajo, da so učinkovine ustrezne in se šele nato lahko preide na depo, potrebno je torej uvajalno obdobje. Dejstvo, da storilec po 27. 2. 2019 ni dobil nobenega poziva več, da se zglasi pri drugem psihiatru, ga ne more razbremeniti dolžnosti, da se zdravi. Če bi bila njegova želja po izvrševanju varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 iskrena, bi se lahko tudi sam zglasil oziroma se informiral v zdravstveni ustanovi v smeri izvršitve varnostnega ukrepa. V tem delu je torej pritožba neutemeljena, saj je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da storilec ponujeno zdravljenje odklanja, torej se noče zdraviti na prostosti.

6. Pritožnica nadalje meni, da je bil storilec obravnavan zaradi protipravnih dejanj, ki imajo zakonske znake kaznivih dejanj, s katerimi se ščiti le premoženje ljudi, ni pa bilo z njimi poseženo v varnost ljudi, tedaj ne gre za hujša kazniva dejanja, zaradi česar posledično niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 70.b člena KZ-1. Pritožnica nadalje graja stališče sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti ponovitve hujših kaznivih dejanj, saj da storilec do sedaj nikoli ni reagiral nasilno do drugih ljudi, da varnosti ljudi ali okolice ni nikoli ogrožal, razen z morebitno hitro vožnjo, in da nikoli ni storil kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen več kot tri leta zapora, zaradi česar varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 tudi ne bi bil sorazmeren.

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da drži, da se z navedenimi kaznivimi dejanji ščiti premoženje ljudi in da kaznivi dejanji prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 sodita med lažja kazniva dejanja upoštevaje predpisano kazen (zapor do dveh let oziroma denarna kazen ali zapor do enega leta). Vendar pa je za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po tretjem odstavku 210. člena KZ-1 mogoče izreči tudi kazen treh let, torej ne gre za lažje kaznivo dejanje. Poleg tega prvi odstavek 70.b člena KZ-1 narekuje, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izreče, če je to potrebno in zadostuje za to, da storilec ne ponavlja hujših kaznivih dejanj. Ni torej potrebno, da morajo biti slednja usmerjena prav zoper varnost ljudi, kakor bi bilo mogoče razumeti pritožbo.

8. Pač pa pritožnica utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za ukrep po 70.a členu KZ-1. Za spremembo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 v obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 morajo biti skladno s četrtim odstavkom 70.b člena KZ-1 izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 70.a člena KZ-1, saj gre za hospitalni ukrep, ki bistveno globlje posega v storilčeve človekove pravice, nenazadnje ne gre zgolj za zdravljenje, temveč tudi za varstvo v zavodu, torej temeljit poseg v osebno svobodo storilca. Sodišče prve stopnje bi pred svojo odločitvijo zato moralo ugotoviti, ali bi storilec glede na težo kaznivih dejanj in stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil ne zgolj katero od hujših kaznivih dejanj, temveč katero od hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, razjasniti pa bi moralo tudi, ali je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Ob tem ne bi smelo spregledati niti določbe drugega odstavka 70. člena KZ-1, ki nalaga sodišču dolžnost, da pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenih kaznivih dejanj (oziroma protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj), kakor tudi dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo takšnega varnostnega ukrepa. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se storilec noče zdraviti na prostosti. A to je le prvi pogoj za spremembo varnostnega ukrepa skladno s četrtim odstavkom 70. b člena KZ-1. Izpodbijani sklep pa nima razlogov o tem, saj sodišče prve stopnje temu ni posvetilo potrebne pozornosti, ali bi storilec glede na stopnjo duševne motenosti in teže obravnavanih kaznivih dejanj lahko na prostosti storil katero od hudih (ne le hujših) kaznivih dejanj, in sicer zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kakor tudi ne, ali je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z ukrepom po 70.a členu KZ-1. Sodišče prve stopnje se je namreč zadovoljilo z oceno psihiatrinje, da obstaja nevarnost, da bi storilec zaradi svojega neobvladanega zdravstvenega stanja ponavljal protipravna dejanja z znaki kaznivih dejanj, zlasti v obliki ogrožanja v javnem prometu, pri čemer psihiatrinja ni mogla izključiti niti njegovega nasilnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je ob ugotovljeni nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj ukrep po 70.a členu KZ-1 sorazmeren s predvidenim posegom v storilčevo pravico do osebne svobode in tudi nujno potreben, vendar tega svojega stališča ni argumentirano obrazložilo. Izkaže se tedaj, da je sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato je pritožbeno sodišče pritožnici ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razjasniti (s pomočjo lečeče psihiatrinje, lahko pa tudi s pomočjo izvedenca psihiatra) in presoditi, ali so v konkretni kazenski zadevi (pritožnica se je sicer sklicevala tudi na stališče sodišča v drugi kazenski zadevi zoper istega storilca) izpolnjeni vsi pogoji za spremembo varnostnega ukrepa iz obveznega psihiatričnega zdravljenja v prostostni oziroma hospitalni varnostni ukrep iz četrtega odstavka 70.b in prvega odstavka 70.a člena KZ-1, takšno svojo presojo in zaključke pa bo moralo v sklepu nato tudi prepričljivo obrazložiti.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 34486/2021
• VSL Sklep VII Kp 48152/2018
• VSL Sklep II Kp 48082/2013