VSL Sodba in sklep II Kp 9245/2015

Jedro

Pri presoji obstoja subjektivnega elementa kaznivega dejanja posilstva ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo (tudi) to, da je obtoženec s predmetnimi grožnjami želel doseči stike z oškodovanko, da je (takrat, ko se je pojavil pri njej doma) prišla ven in se odzivala na njegove klice. Tudi kar se tiče objave golih fotografij na spletu je bil motiv v tem, da oškodovanko poniža in se ji maščuje za razpad zakonske zveze ter za dejstvo, da si je poiskala novega partnerja. Skratka sodišče je navedlo okoliščine, ki napotujejo na zaključek, da je obtoženec z izrečenimi grožnjami (lahko) zasledoval tudi namen, ki s prepovedano posledico kot jo definira tretji odstavek 170. člena KZ-1, nima nobene zveze. Torej glede obdolženčevega naklepnega ravnanja obstaja razumen dvom.

Obtožbeni očitki, nenazadnje tudi v smeri oškodovankine „podrejenosti“, ki ni opisana, so v tolikšni meri pavšalni, nekonkretizirani in vsebinsko nedorečeni, da že na ravni opisa ne zadostijo zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilja v družini.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega A. A.

oprosti obtožbe,

da je prisilil osebo drugega spola k spolnemu občevanju, tako da ji je zagrozil, da bo o njej odkril kaj, kar bi škodovalo njeni časti in dobremu imenu

s tem, da je v obdobju od januarja do februarja 2015 grozil B. B., da bo njenim staršem in njenim nadrejenim v službi razkril, da je uživala prepovedane droge ter da bo na svetovnem spletu objavil intimne fotografije, v kolikor ne bo imela spolnih odnosov z njim, ker pa se je B. B. ustrašila, da bo svoje grožnje uresničil, je v februarju 2015 v avtomobilu ter v hiši na naslovu X, z njim dvakrat spolno občevala, saj se je bala, da bo zaradi razkritja o jemanju droge izgubila službo ter da jo bo z objavo intimnih fotografij osramotil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v oprostilnem delu bremenijo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz stroškov celotnega postopka;

II. Glede dejanja pod točko 1 izreka se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, stroških postopka in premoženjskopravnem zahtevku razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (točka 1), za kar je določilo kazen en leto zapora in kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 (točka 2), za kar je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora. Po določilih o steku (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) je obtožencu izreklo enotno kazen dve leti zapora. Po členu 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 25.456,94 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je, da po četrtem odstavku 95. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obtoženčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti očitkov po obtožbi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, še podrejeno pa, da obtožencu „omili“ izrečeno kazen.

3. Obramba je v pritožbi predlagala razpis javne seje, katero je sodišče druge stopnje v prisotnosti obtoženca ter v odsotnosti njegovega zagovornika, ki je opravičil izostanek in (pravilno obveščenega) državnega tožilca, dne 12. 4. 2018 tudi opravilo (378. člen ZKP).

4. Pritožba je utemeljena.

K oprostilnemu delu

5. Kaznivo dejanje posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 med drugim stori stori, kdor prisili osebo drugega spola k spolnemu ravnanju tako, da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni časti ali dobremu imenu.

6. Tožilstvo obtožencu očita, da je v obdobju od januarja do februarja 2015 grozil B. B., da bo njenim staršem in njenim nadrejenim v službi razkril, da je uživala prepovedane droge ter da bo na svetovnem spletu objavil intimne fotografije, v kolikor ne bo imela spolnih odnosov z njim. Ker pa se je B. B. ustrašila, da bo svoje grožnje uresničil, je v februarju 2015 v avtomobilu ter v hiši na naslovu X, z njim dvakrat spolno občevala, saj se je bala, da bo zaradi razkritja o jemanju droge izgubila službo ter da jo bo z objavo intimnih fotografij osramotil.

7. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede očitanega kaznivega dejanja podalo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tem mestu je ugotovilo, da je tako iz navedb oškodovanke, kot tudi iz slikovne dokumentacije razvidno, da se je tudi po njunem končanem razmerju obtoženec večkrat pojavil pri oškodovanki doma, ji delal scene in ji grozil z navedbami, da če ne bo prišla ven oziroma, če se ne bo odzvala na njegove klice, bo staršem pokazal njene intimne slike oziroma delodajalcu povedal o njenem jemanju prepovedanih drog. Ker se ga je oškodovanka bala, ga je povabila v stanovanje, kar pa je obtoženi izkoristil, da je z napeljevanjem, izsiljevanjem in grožnjami izsilil spolni odnos, ki ga oškodovanka ni želela. Namen obtoženca glede objave golih fotografij na spletu je bil (tako navaja izpodbijana sodba), da oškodovanko poniža in se ji maščuje za razpad zunajzakonske zveze ter za dejstvo, da si je poiskala novega partnerja. Sodišče prve stopnje še zapiše, da bi objava takšnih informacij nedvomno imela za posledico občuten poseg v oškodovankino zasebnost, oškodovanko bi objava močno prizadela in jo obdala z občutkom nelagodja in sramu, na takšen način pa je obtoženi strl odpor oškodovanke in je slednja privolila v spolne odnose.

8. Kaznivo dejanje posilstva se lahko stori zavestno in hoteno, torej le z naklepom. Storilec se mora pri tem zavedati, da uporablja (silo ali) grožnjo zaradi prisiljenja drugega k spolnemu občevanju, njegov namen pri tem pa je prav spolno občevanje. Grožnja pomeni sredstvo prisiljenja za dosego spolnega odnosa. V kolikor ta vzročna zveza ni podana oziroma v hotenju in zavesti storilca ni povsem nedvoumno izkazana, očitano kaznivo dejanje ni podano. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sicer ni dvoma, da je obtoženec oškodovanki (v določeni fazi njunega kontakta do katerega je očitno prišlo že po razpadu zveze) grozil z objavo oziroma razkritjem njenih intimnih fotografij in z razkritjem podatka glede uživanja prepovedanih drog njenemu delodajalcu, pri čemer bi objava takšnih informacij nedvomno imela za posledico občuten poseg v oškodovankino zasebnost, oškodovanko pa bi objava močno prizadela in jo obdala z občutkom nelagodja in sramu.

9. Vendar pa, ko se presoja obstoj subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja, ki mora biti podan na strani storilca, ni moč prezreti, da je prvostopenjsko sodišče med drugim ugotovilo (tudi) to, da je obtoženec s predmetnimi grožnjami želel doseči kontakte z oškodovanko, da je (takrat ko se je pojavil pri oškodovanki doma in ji delal scene) prišla ven in da se je odzvala na njegove klice. Poleg tega pa je potrebno upoštevati še nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil namen obtoženca glede objave golih fotografij na spletu v tem, da oškodovanko poniža in se ji maščuje za razpad zunajzakonske zveze ter za dejstvo, da si je poiskala novega partnerja. Skratka, sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo okoliščine, ki napotujejo na zaključek, da je obtoženec z izrečenimi grožnjami (lahko) zasledoval tudi namen, ki s prepovedano posledico kot jo definira določba tretjega odstavka 170. člena KZ-1 nima nobene zveze. Na ta način je sodišče prve stopnje podalo drugačno pravno oceno dejanja, kot ga zatrjuje tožilstvo. To pa z drugimi besedami pomeni, da glede obtoženčevega naklepnega ravnanja (navkljub oškodovankini navedbi, da je obtoženi z grožnjami izsilil spolni odnos, ki ga ni želela) obstaja razumen dvom.

10. Zato je sodišče druge stopnje, upoštevajoč pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi v tem delu spremenilo tako, da je obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1, v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te odločbe. Odločba o stroških temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.

K razveljavitvenemu delu

11. V okviru kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 se obtožencu na abstraktni ravni očita, da je v družinski skupnosti z drugim grdo ravnal, z njim boleče in ponižujoče ravnal ter ga drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj. Konkretni očitki pa so v tem, da je obtoženec v časovnem obdobju od 1. 11. 2008 do januarju 2015 (na dveh naslovih na ...) zunajzakonsko partnerko B. B., predvsem ko je bil pod vplivom drog in alkohola, poniževal, s tem, da je večkrat kričal nanjo, jo večkrat proti njeni volji silil v spolne odnose, jo finančno izkoriščal, nanjo pritiskal na ta način, da ji je govoril, da če ga ima rada, bo vse storila zanj in ga ne bo prijavila, trikrat do petkrat letno pa jo je pretepel. V nadaljevanju so v alinejah opisani štirje dogodki, ki naj bi se zgodili 3. 8. 2009, konec oktobra 2014, točno neugotovljenega dne v letu 2014 in v začetku 2015, zaradi vsega navedenega pa se je B. B. počutila ogroženo in prestrašeno.

12. Nobenega dvoma ni, da mora vsak obtožni akt in tudi izrek sodbe vsebovati dejanski opis s katerim so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakonu predpisanega kaznivega dejanja. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Konkretizacija opisa kaznivega dejanja obtožencu omogoča učinkovito obrambo, pri čemer se sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno navedbo, da je v konkretnem primeru opis dejanja pomanjkljiv, ker ne vsebuje opisa odločilnih dejstev, ki bi definirali tako časovno intenzivnost očitanega ravnanja, kot tudi njegovo vsebinsko intenziteto, da bi bilo mogoče (upoštevajoč standarde, ki jih je oblikovala sodna praksa) govoriti o obstoju zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja nasilja v družini.

13. Tako se obtožencu očita, da je šest let poniževal oškodovanko s tem, da je kričal nanjo. Gre za pavšalen očitek, na podlagi katerega ob izostali oziroma nekonkretizirani vsebini kričanja, ni moč sklepati, kako in na kakšen način naj bi obtoženi s tem nedifiniranim ravnanjem poniževal oškodovanko. Obtožencu se nadalje očita, „da naj bi oškodovanko večkrat proti njeni volji silil v spolne odnose“. Pri tem v opisu kaznivega dejanja ni specificirano kolikokrat, kdaj in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zaradi česar je obtožencu onemogočena pravica do obrambe; predvsem pa je potrebno ugotoviti, da se ta očitek „meša“ s kriminalno količino glede očitanega kaznivega dejanja posilstva (točka 2 obtožbe), glede katerega pa je bil obtoženec kot rečeno oproščen. Iz opisa kaznivega dejanja tudi ni moč razbrati niti enega primera očitanega „finančnega izkoriščanja“, ki je povsem nedorečeno in nekonkretizirano in kot tako (že na ravni opisa) ne more biti deležno ustrezne vrednostne presoje. Povsem nejasen, nekonkretiziran in v smislu očitanega kaznivega dejanja brezpredmeten je tudi očitek, da naj bi obtoženec „na oškodovanko pritiskal na ta način, da ji je govoril, da če ga ima rada, bo vse storila oziroma ga ne bo prijavila“. Tudi očitek, da naj bi obtoženec oškodovanko pretepel tri do petkrat na leto, ni pojasnjen v tej meri, da bi bilo iz opisa razvidno kdaj, kako, v kakšnih prilikah in na kakšen način naj bi do navedenih dogodkov prišlo.

14. Skratka, sodišče druge stopnje se pridružuje ugotovitvi pritožnika, da so zgoraj navedeni obtožbeni očitki, nenazadnje tudi v smeri oškodovankine „podrejenosti“, ki ni opisana, v tolikšni meri pavšalni, nekonkretizirani in vsebinsko nedorečeni, da že na ravni opisa ne zadostijo zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilja v družini. Kar se tiče dogodkov, pri katerih naj bi glede fizičnega nasilja obtoženca nad oškodovanko prišlo dne 3. 8. 2009, konec oktobra 2014, točno neugotovljenega dne v letu 2014 in v začetku januarja 2015, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ti dogodki ob dejstvu, da so vsebinsko izvzeti iz ostalega (obtožencu očitanega) izvršitvenega ravnanja in da med njimi ni krajevne in časovne kontinuitete, ne morejo predstavljati konkretizacije kaznivega dejanja nasilja v družini.

15. Pač pa bi bilo po oceni pritožbenega sodišča navedena obtoženčeva ravnanja potrebno presojati v luči kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Ker pa je to kaznivo dejanje - za razliko od kaznivega dejanja nasilja v družini glede katerega je tekel postopek na prvi stopnji - predlagalni delikt, je sodišče druge stopnje glede na zmotno ugotovljeno dejansko stanje pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja opisanega pod točko 2 izreka, v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, stroških postopka in premoženjskopravnem zahtevku razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Z napotkom, da bo po presoji pravočasnosti oškodovankinega predloga (52. člen ZKP) in po ponovnem zaslišanju oškodovanke, kateri bo potrebno pojasniti nastalo procesno situacijo (tudi v smeri določbe 57. člena ZKP) ter tudi ob upoštevanju pravil o zastaranju, sodišče prve stopnje moralo oceniti oziroma ugotoviti, ali je obtoženec z (v alinejah pod točko 2 obtožbe) opisanimi ravnanji, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1. Nato pa po izvedenem dokaznem postopku, v primeru krivdoreka v sodbi navesti jasne in prepričljive razloge.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 21146/2018
• VSL sodba II Kp 1191/2001
• VSM Sodba II Kp 29635/2019