VSL Sklep V Kp 13509/2016

Jedro

Delodajalec v postopku izredne (ali redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca poučiti o pravicah, ki jih ima osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku. Te dolžnosti nima tudi v primerih, ko gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ima lahko znake kaznivega dejanja. Za postopek in sestavo listin v okviru odpovedi pogodb o zaposlitvi veljajo pravila delovnopravne zakonodaje.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljene zavrnilo predloge zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. za izločitev dokazov kot nedovoljenih.

2. Zoper sklep so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev dokazov; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje;

- zagovornik obtoženega C. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev dokazov; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev,

- zagovorniki obtoženega A. A. brez uvodoma navedenih pritožbenih razlogov in s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev dokazov; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

4. Nepravilno je pritožnikovo stališče, da naj bi bil postopek pri delodajalcu neke vrste predkazenski postopek in da naj bi se predmetni kazenski postopek začel že pri delodajalcu. Predkazenski in kazenski postopek namreč potekata po pravilih, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ki istočasno izrecno določa izvajalce državne kazenskopravne represije, hkrati pa je s tem izključena možnost, da bi le-to lahko izvajali tudi ostali, ki jim ZKP takšnega (izrecnega) pooblastila ne daje.

5. Res se privilegij zoper samoobtožbo (in tako obstoj dolžnosti podajanja pravnega pouka osumljencu) lahko razteza tudi na postopke v katerih se pod krinko inšpekcijskega postopka ali nadzornega postopka dejansko vrši kazenska preiskava oz. v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016). Vendar v obravnavanem primeru oškodovanec (kot delodajalec) ni „uradna oseba“. Poleg tega ni šlo za usmerjeno zbiranje podatkov za morebitni nadaljnji (kazenski) postopek, temveč le za uskladitev oziroma ureditev delovnopravnih ter premoženjskih razmerij med obtoženci (kot delavci na eni strani) ter oškodovano družbo kot delodajalcem (v nadaljevanju oškodovanec) na drugi strani. Oškodovanec je po opravljeni inventuri ugotovil določene nepravilnosti, katere naj bi povzročili obtoženci. Z obtoženci je sklenil dogovor, s katerim naj bi skušal urediti (zaradi ugotovljenih nepravilnosti) nastala medsebojna civilnopravna razmerja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da delodajalec v postopku izredne (ali redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca poučiti o pravicah, ki jih ima osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku. Te dolžnosti nima tudi v primerih, ko gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ima lahko znake kaznivega dejanja. Za postopek in sestavo listin v okviru odpovedi pogodb o zaposlitvi veljajo pravila delovnopravne zakonodaje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je delodajalec v postopku odpovedi pogodbe izpolnjeval le obveznosti, ki izhajajo iz delovnopravne zakonodaje v postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

K pritožbenim navedbam vseh treh pritožb

6. Pritožniki zatrjujejo, da je oškodovanec od obtožencev podpise sporazumov pridobil z zvijačo oziroma jih je izsilil, ker obtoženci niso vedeli kaj podpisujejo, oškodovanec pa jim je pri tem še grozil, da bo v primeru nepodpisa sporazuma zoper njih podal kazensko ovadbo. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz dosedaj zbranih podatkov in dokazov izhaja, da so obtoženci pred podpisom sporazuma vedeli, kaj podpisujejo, saj kasneje v postopku odpovedi pogodb o zaposlitvi niso imeli nobenih pripomb. Prvostopenjsko sodišče je svoje zaključke oprlo predvsem na izpovedbe D. D., E. E., F. F. in G. G., katere je tudi pravilno povzelo. V nadaljevanju je v točki 13 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da prav iz izpovedb teh prič izhaja, da je bilo obtožencem dano na izbiro ali podpišejo sporazum in s tem priznajo obstoj dolga do delodajalca ali da delodajalec zoper njih naznani kaznivo dejanje policiji. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ni res, kar so povedali obtoženci in sicer da menic niso podpisali oziroma jim je bil dan v podpis prazen list papirja in od njih zahtevano, da ga podpišejo, ne vedoč, kaj podpisujejo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da se v priloženih pravdnih spisih nahajajo podpisane menice v originalu, torej na obrazcu, in ne na belem listu papirja, kot so to zatrjevali obtoženci in sedaj ponavljajo pritožniki. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedbe obtoženega C. C., da so se zaposleni bali direktorja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi v takem primeru bilo pričakovati, da delodajalec z zaposlenimi, ki jim je očital izvršitev kaznivega dejanja, ne bi sklenil sporazuma o priznanju obstoja dolga, temveč bi kaznivo dejanje takoj naznanil policiji oziroma zoper obtožence takoj podal kazensko ovadbo. H. H., ki je kupnino za blago od kupcev izterjal in tudi vrnil delodajalcu, pa je povedal, da je imel z direktorjem korekten odnos. Sodišče prve stopnje je pri svojih zaključkih upoštevalo tudi izpovedbo odvetnice G. G., ki je vodila postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi. Povedala je, da je obtožencem pojasnila kaj se jih dolži, zapisnik jim je bil pred podpisom prebran in v kolikor bi obtoženci nanj imeli pripombe, bi to pred njihovimi podpisi vnesla v zapisnik.

7. Neuspešno skušajo pritožniki vzbuditi dvom v pravilnost postopanja oškodovanca (kot delodajalca) s sklicevanjem na grožnjo s podajanjem kazenske ovadbe. Delodajalec je namreč zoper delavca upravičen vložiti kazensko ovadbo, če ugotovi, da je delavec pri delu storil kaznivo dejanje. Zato tudi sama seznanitev delavca z možnostjo vložitve kazenske ovadbe ali „grožnja z ovadbo“ zaradi nepravilnosti pri delu, sama po sebi ne more pomeniti pravno upoštevne grožnje.

8. Iz izpovedbe direktorja oškodovanca - priče D. D. izhaja, da je obtožencem ob podpisu sporazuma zagotovil, da zoper njih ne bodo sproženi civilni ali kazenski postopki, če bodo podpisali ponujene sporazume in poravnali nastale obveznosti. Obtoženci zatrjujejo, da so bili zavedeni (prevarani), ker naj bi jim oškodovanec zagotavljal, da zoper njih ne bo vložil kazenske ovadbe, če bodo podpisali ponujeni sporazum, nato pa je oškodovanec kljub temu, da so dogovor podpisali, zoper njih vložil kazensko ovadbo. Dogovor je poleg obtožencev podpisal tudi H. H., ki je zaslišan kot priča povedal (in to izhaja tudi iz izpovedi drugih prič), da je po podpisu dogovora sam poskrbel, da je bil del obveznosti poravnan. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je oškodovanec vložil civilnopravne zahtevke in kazensko ovadbo le zoper obtožence, ki obveznosti iz sklenjenega dogovora do takrat še niso poravnali, ne pa tudi zoper A. A., ki je edini od štirih sopodpisnikov dogovora z oškodovancem do takrat že poravnal del svoje obveznosti. Sam potek dogajanja tako izkazuje, kot je izpovedal tudi D. D., da je oškodovanec morebitno vložitev kazenske ovadbe in sprožitev civilnih postopkov pogojeval s podpisom ponujenega sporazuma in s plačilom nastalih obveznosti, ne pa le s podpisom sporazuma, kot to skušajo prikazati pritožniki. Zanemarljivo pa tudi ni dejstvo, da je bil predmetni sporazum podpisan dne 4. 1. 2012, oškodovanec pa je kazensko ovadbo zoper obtožence vložil dne 3. 1. 2013, torej leto dni kasneje. Na ta način je oškodovanec obtožencem pred vložitvijo kazenske ovadbe dal zadosten čas, v katerem bi lahko nastale obveznosti (vsaj deloma) poravnali. Zato tudi po presoji višjega sodišča niso utemeljeni pritožbeni očitki, da so bili obtoženci pri podpisu sporazuma zavedeni oziroma prevarani.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.

9. Zagovornik obtoženega C. C. je z vlogo z dne 25. 8. 2017 sodišču prve stopnje podal več dokaznih predlogov, ki še niso bili vsi izvedeni oziroma se sodišče prve stopnje do njih še ni opredelilo. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče že imelo na razpolago dovolj dokazov, ki so bili pomembni za odločitev o predlogih za izločitev dokazov. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

* * *

10. Ker razlogi, s katerimi pritožniki izpodbijajo sklep sodišča prve stopnje, niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep V Kp 37117/2020
• VSL Sklep V Kp 7365/2021
• VSL Sklep V Kp 26370/2018