VSL Sodba II Kp 19013/2016

Jedro

Pri kaznivem dejanju velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanj tatvine. Po sodni praksi se kot posebno predrzen način šteje npr. tatvina izvršena pri vstopanju potnikov v avtobus, kjer je torej prisotnih več ljudi, nadalje v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, iztrganje torbice iz rok in podobno.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba glede obeh obtoženih spremeni v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah tako, da se dejanje opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1.

Obtoženi A. A. se po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen 6 (šest) mesecev zapora,

nakar se ji po prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevajoč kazni:

- 4 (štiri) leta in 5 (pet) mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 61147/2012 z dne 27. 11. 2017, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 2017 in

- kazen 6 (šest) mesecev zapora iz te sodbe, izreče

enotna kazen

4 (štiri) leta in 7 (sedem) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženi A. A. v izrečeno kazen všteje v celoti prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 61147/2012 z dne 27. 11. 2017, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 2017.

Obtoženi B. B. se po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen 9 (devet) mesecev zapora,

nakar se ji po prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevajoč kazni:

- 2 (dve) leti zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 77460/2010 z dne 29. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 2. 2013 in

- 9 (devet) mesecev zapora iz te sodbe, izreče

enotna kazen

2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženi B. B. v izrečeno kazen všteje v celoti prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 77460/2010 z dne 29. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 2. 2013.

II. Pritožba zagovornika obtožene B. B. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženi A. A. in B. B. spoznalo za krivi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženi A. A. je določilo kazen 9 mesecev zapora ter ji upoštevajoč to kazen ter kazen 4 leta in 5 mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 61147/2012 z dne 27. 11. 2017, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 2017 izreklo enotno kazen 4 leta in 10 mesecev zapora, v katero ji je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 61147/2012 z dne 27. 11. 2017. Obtoženi B. B. je določilo kazen 1 leto zapora. Odločilo je, da obtoženki ne prekliče pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 39862/2013 z dne 18. 11. 2013, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero je bila obtoženki določena kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo 4 leta. Preklicalo pa je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6433/2014 z dne 3. 3. 2014, ki je postala pravnomočna dne 18. 3. 2014, s katero je bila obtoženki določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 leta. Nato ji je po prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevajoč kot določene kazni 1 leto zapora iz te sodbe, 6 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in 2 leti zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 77460/2010 z dne 29. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 8. 2. 2013, izreklo enotno kazen 3 leta in 3 mesece zapora, v katero ji je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 77460/2010 z dne 29. 11. 2012. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je vsaki od obtoženk naložilo v plačilo znesek 320,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženo premoženjsko korist. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ju je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtožene B. B. iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper obtoženo B. B. izreče oprostilno sodbo; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba zagovornika obtožene B. B. je neutemeljena. Ob odločanju o pritožbi pa je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, in sicer ob upoštevanju določbe 387. člena ZKP za obe obtoženki.

Glede spremembe po uradni dolžnosti:

4. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženk iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

5. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da očitano kaznivo dejanje ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Zakonski znak „storil tatvino na posebno predrzen način“ je sicer vsebovan v abstraktnem delu opisa, vendar v nadaljevanju niso navedene konkretne okoliščine zakaj sta obtoženki tatvino storili na posebno predrzen način. Pri kaznivem dejanju velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanj tatvine. Po sodni praksi se kot posebno predrzen način šteje npr. tatvina izvršena pri vstopanju potnikov v avtobus, kjer je torej prisotnih več ljudi, nadalje v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, iztrganje torbice iz rok in podobno. V konkretnem delu opisa obravnavanega kaznivega dejanja pa je navedeno, da sta se obtoženki usedli vsaka na en konec točilnega pulta in naročili kozarec vode, ko pa je natakarica odšla na teraso lokala, je A. A. skočila za točilni pult, pregledala dva predala ter iz ročne blagajne, ki je bila v predalu, vzela pisemsko ovojnico z denarjem, B. B. pa je stražila, nato pa sta skupaj zapustili lokal. Okoliščina, da sta obtoženki izvršili tatvino, ko je natakarica odšla na teraso lokala, po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za opis posebno predrznega načina. Le ta bi bil podan v primeru, če bi bilo v opisu na primer navedeno, da je natakarica imela iz terase pregled nad dogajanjem v lokalu, da je bila odsotna le kratek čas, da je na terasi le stregla druge goste in se je neprestano vračala v lokal, kjer bi obtoženki lahko zalotila in podobno. Posebno predrzen način je v opisu konkretiziran le z navedbo, da je natakarica odšla na teraso lokala, kar lahko pomeni, da je lokal zapustila in se vanj ni več vračala. Zato po presoji pritožbenega sodišča tak opis ne zadošča za posebno predrzen način in so v ravnanju obeh obtoženk opisani le zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 storjene v sostorilstvu, torej v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je zato po uradni dolžnosti, ker je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je opisano dejanje namesto po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do treh let.

6. Določba 387. člena ZKP ureja t.i. beneficium cohaesionis oziroma privilegij pridruženja, po katerem mora pritožbeno sodišče, ko odloči v korist enega obtoženca, enako ravnati tudi v korist soobtoženca, ki se ni pritožil. To pravilo velja tudi, če je bila pritožba obtoženca zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa je sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 383. čelna ZKP izpodbijano sodbo spremenilo v njegovo korist.¹ Glede na navedeno zakonsko določbo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo za obe obtoženki, torej tudi za soobtoženo A. A., ki se zoper izpodbijano sodbo ni pritožila.

7. Sprememba odločbe o krivdi za obe obtoženki je imela za posledico tudi spremembo v odločbah o kazenskih sankcijah, saj je za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika zagrožena le kazen zapora do treh let. Sodišče druge stopnje je zato ob upoštevanju krivde obtoženk, teže storjenega kaznivega dejanja in pravilno ugotovljenih in ovrednotenih okoliščinah iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na odmero kazni, določilo obtoženi A. A. 6 mesecev zapora, obtoženi B. B. pa 9 mesecev zapora. Tako odmerjeni kazni predstavljata primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženi B. B. preklicalo pogojno obsodbo, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6433/2014 z dne 3. 3. 2014. Ob odločanju o pritožbi je višje sodišče ugotovilo, da je rok za njen preklic upoštevaje določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1 v času odločanja sodišča druge stopnje že potekel (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 180/2004 z dne 17. 6. 2004). Zato sodišče druge stopnje o morebitnem preklicu te pogojne obsodbe ni več odločalo.

9. Pritožbeno sodišče je nato obtoženima izreklo enotni kazni, v kateri jima je vštelo že prestani kazni, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

K pritožbi zagovornika obtožene B. B.:

10. Drži pritožbena navedba, da je obtožena A. A. priznala očitano dejanje ter pri tem izjavila, da ga je storila sama. Kljub temu, da je obtožena A. A. dejanje v celoti „prevzela“ nase, pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopenjskega, da sta kaznivo dejanje storili obe obtoženki. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni šlo le za slučajno srečanje obtoženk ter za dogovor, da bi šle na kavo z namenom klepeta. Obe sta namreč povedali, da nista imeli denarja, s katerim bi lahko plačali kavo. Poleg tega se iz posnetka video nadzora vidi (in sta v zagovoru obtoženki tudi potrdili), da se nista usedli skupaj, temveč vsaka na eno stran točilne mize v razmaku par metrov. Iz zagovora obtožene A. A. še izhaja, da so jo do tja pripeljali z avtomobilom, jo zatem počakali in jo po dejanju tudi odpeljali. Povedala je še, da se je tja pripeljala z namenom tatvine. Oziroma iz posnetka dogodka izhaja, da obtoženki nista bili na kavi, saj je nista niti naročili. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta prišli v lokal izključno z namenom izvršitve tatvine. Vidno je, kako je obtožena B. B. soobtoženi A. A. pokimala (ob 17:29:46 uri) ter ji s tem dala znak, da v bližini ni nikogar in da zato lahko odide za točilni pult ter poišče denar, kar je slednja tudi storila. Delovali sta usklajeno in nato po izvršitvi kaznivega dejanja skupaj odšli iz lokala. Iz posnetka tudi ne izhaja, da bi bila obtožena B. B. pri tem kakorkoli presenečena nad ravnanjem A. A., temveč nasprotno deluje zbrano in osredotočeno. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbija zagovor obeh obtoženk, da sta se le naključno srečali ter v lokal odšli na kavo.

11. Pritožba neuspešno izpodbija dokazno vrednost posnetka, češ da ga ni mogoče upoštevati, ker vsebuje le slikovni in ne tudi zvočni zapis. Za ugotavljanje vloge obtožene B. B., je ključni del posnetka, ko obtožena B. B. da obtoženi A. A. znak s „pokimanjem“. Obtožena B. B. s pogledi skozi okno preverja situacijo ter pri tem (s pokimanjem A. A.) določi trenutek, ko naj obtožena A. A. odide za točilni pult, kar slednja nato tudi stori. Po presoji pritožbenega sodišča je vse navedeno jasno razvidno že iz slikovnega zapisa, pri tem pa bi morebiten zvočni zapis lahko kvečjemu le še dodatno potrdil zaključek, da sta obtoženi delovali kot sostorilki.

12. Drži sicer pritožbena navedba, da je obtožena B. B. očitano kaznivo dejanje prijavila policiji, vendar je po presoji pritožbenega sodišča že prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je bilo njeno ravnanje namenjeno le temu, da sebe razbremeni in celotno krivdo prevali na soobtoženo A. A., kar vse je pravilno pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Morebiten (ne)obstoj drugih kaznivih dejanj, ki bi bili skupni obema obtoženkama, po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Zato je pritožbena navedba v tej smeri povsem neutemeljena.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da je v razlogih izpodbijane sodbe „kontradiktornost“ v delu obrazložitve kazenske sankcije, ko je obtoženi A. A. izreklo krajšo zaporno kazen kot obtoženi B. B. Poudariti namreč je, da sodišče pri izreku kazenske sankcije po drugem odstavku 49. čelna KZ-1, pri odločanju ali naj bo kazen manjša ali večja, upošteva vse okoliščine, ki na to vplivajo (t.i. olajševalne in obteževalne okoliščine, med katere sodijo tudi npr. prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju...) in ne le okoliščine neposredno povezane z očitanim kaznivim dejanjem. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče za obtoženo B. B. pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter jih ustrezno obrazložilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju teh okoliščin ter glede na drugačno pravno opredelitev (kot je to že obrazloženo zgoraj) določilo krajšo zaporno kazen, kot jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

* * *

15. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje drugih kršitev zakona v škodo obtoženk ni ugotovilo. Po opravljeni spremembi izpodbijane sodbe, kot to izhaja iz izreka te odločbe, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker je bilo s sodbo delno odločeno obtoženki v korist, sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
¹ Tako: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, str. 837.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 51967/2016
• VSM Sklep IV Kp 11481/2017
• VSL Sklep VII Kp 26815/2016