VSL Sklep PRp 233/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je poseglo v ustavno pravico lastnika vozila do izjave, saj je odločilo o odvzemu njegovega predmeta, ne da bi ga sploh zaslišalo.

Ker izpodbijani sklep, ko ugotavlja obstoj razlogov splošne varnosti, niti ne omenja, na kateri prometni površini, kdaj ter v kakšnih okoliščinah je otrok uporabljal (v prisotnosti dedka) zaseženo motorno vozilo, pritožbenih navedb lastnika (da je bilo to v soboto zvečer na velikem praznem parkirišču) ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v zadevi PR 998/2018 dne 27. 7. 2018 izdalo dva sklepa. V prvem je odločilo, da se postopek zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) proti A. A. ustavi na podlagi 184. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker gre za otroka, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let. V drugem sklepu pa je na podlagi 25. člena in drugega odstavka 137. člena ZP-1 odločilo, da se osebni avtomobil, last B. B., odvzame in proda po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Proti drugemu sklepu vlaga pravočasno pritožbo lastnik odvzetega motornega vozila B. B., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter mu vrne odvzeto vozilo. Uveljavlja, da sodišče v sklepu sprejema zaključke, da ni samokritičen, ne da bi ga sploh zaslišalo ali mu dalo kako drugo možnost sodelovanja v postopku. Meni tudi, da je ukrep odvzema osebnega vozila nesorazmeren s težo prekrška, saj je vozilo prepustil vnuku le na kratki razdalji na praznem parkirišču podjetja C. v soboto v večernih urah, pri čemer je bilo parkirišče prazno, saj je podjetje C. ob sobotah odprto samo do 12.00 ure in tako s svojim ravnanjem ni v ničemer ogrožal drugih udeležencev v prometu niti lastnega vnuka. Od doma do parkirnega prostora je vozilo upravljal on in med vožnjo vnuku razlagal osnove upravljanja ter ga opozarjal na možne posledice in šele na parkirišču sta zamenjala sedeže. Če bi se tam pojavilo drugo vozilo, bi vnuku takoj ukazal, da avtomobil ustavi. Kot neposredni sosed podjetja C. je bil tudi prepričan, da je to zasebno parkirišče in sploh nima značaja javnega, saj je dovoz označen s prometnim znakom za obvestila in dopolnilno tablo za označevanje izjem "dovoljeno za C.". V roku je plačal kazen in s tem izkazal osebno ter moralno in etično odgovornost, saj vestno spoštuje cestnoprometne prekrške in še nikoli ni nikogar ogrožal v cestnem prometu, sodišče pa je tudi samo zapisalo, da ni predkaznovan, tako ne ve, na podlagi česa sodišče utemeljuje, da ne sprejema prepovedi, zapovedi in drugih pravil. Meni zato, da je ukrep odvzema osebnega vozila tudi nesorazmeren in z ničemer ni izkazano, da bi bilo njegovo ravnanje tudi v bodoče nevarno, če mu avto ne bi bil odvzet.

3. Na pritožbo odgovarja predlagatelj Policijska postaja Jesenice, ki se sklicuje na navedbe obdolžilnega predloga ter meni, da je potrebno B. B. sankcionirati z vsemi zakonsko razpoložljivi sredstvi, tudi z odvzemom vozila z namenom zaščititi ostale udeležence cestnega prometa, ki cestnoprometna pravila spoštujejo in zaradi bodočega ravnanja obdolženega, da ne bo ponovil istega prekrška. Glede statusa parkirišča pa pojasnjuje, da gre za površino, ki se uporablja za javni cestni promet, saj v kolikor bi parkirišče uporabljal lastnik izključno za lastne potrebe, bi moral biti dovoz skladno s četrtim odstavkom 6. člena Zakona o cestah (ZCes-1) ostalim udeležencem v prometu prepovedan s predpisano prometno signalizacijo oziroma preprečen z zapornico ali drugo fizično oviro.

4. Pritožba lastnika je utemeljena.

5. Odvzem predmetov urejata določbi 25. in 137. člena ZP-1, ki ju kot pravno podlago navaja tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa 25. člen ZP-1 ureja možnost odvzema predmeta kot stranske sankcije kar pomeni, da se ta izreče storilcu prekrška z odločbo o prekršku, s katero je tudi spoznan za odgovornega za prekršek. V obravnavanem primeru, ko je bil postopek proti domnevnemu storilcu (utemeljeno) ustavljen zaradi ugotovitve, da gre za osebo, ki še ni dopolnila 14 let, torej za otroka, pa je potrebno presojati odvzem predmeta v smislu določil 137. člena ZP-1. Ta namreč ureja odločanje sodišča v zvezi s predmeti, ki so bili zaseženi pred izdajo sodbe o prekršku (123. člen), če se postopek ustavi oziroma če ni razlogov, da se odvzamejo. Praviloma se predmeti vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi (prvi odstavek); tisti predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, pa se odvzamejo, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin, če zakon tako določa ali če to terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varnosti gospodarskih razmerij ali razlogi morale (drugi odstavek). Praviloma o odvzemu predmetov po drugem odstavku 137. člena odloči sodišče pred katerim je tekel postopek v izreku sodbe, če pa v sodbi taka odločitev manjka, sodišče izda o tem poseben sklep, overjen prepis sklepa pa se vroči tudi lastniku predmetov (četrti odstavek) in zoper tak sklep ima lastnik predmetov pravico pritožbe, če misli, da za odvzem predmetov ni zakonite podlage (peti odstavek 137. člena ZP-1).

6. Ob pregledu spisovnih podatkov tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče že v prvem sklepu (ko je odločalo o ustavitvi postopka proti otroku) odločiti tudi o odvzemu predmeta; v vsakem primeru pa bi moralo temeljiteje obrazložiti (skladno z določbo drugega odstavka 137. člena ZP-1) razloge splošne varnosti oziroma varovanja življenja in zdravja ljudi predvsem ob dejstvu, da odvzem predmeta ni obligatorno predpisan in tudi ne gre za predmet izven pravnega prometa.

7. Izpodbijani sklep tako ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi pritožbeno sodišče prepričali, da razlogi splošne varnosti oziroma razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi (drugih udeležencev v cestnem prometu) utemeljujejo odvzem predmeta lastniku.

8. Pritrditi je pritožbeni navedbi lastnika, da je sodišče poseglo v ustavne pravice ne da bi mu omogočilo pravico do izjave, saj je odločilo o odvzemu njegovega predmeta, ne da bi ga sploh zaslišalo ter je nedopustno, da je sodišče presojalo o njegovi osebnosti in nekritičnosti ne da bi ga zaslišalo, pri čemer je celo (v točki 7 sklepa) sprejelo zaključek, da je osebna odgovornost lastnika osebnega avtomobila na zelo nizki ravni, ker prepovedi, zapovedi in drugih pravil očitno ne sprejema ob tem, ko je v predhodni točki (točki 6 razlogov sklepa) samo ugotovilo, da lastnik sploh ni predkaznovan. Ob takih ugotovitvah so nesprejemljive tudi navedbe odgovora na pritožbo predlagatelja, da mora sodišče zaščititi ostale udeležence cestnega prometa, ki cestnoprometna pravila spoštujejo in zaradi bodočega ravnanja obdolženega, pri čemer je sklep izdan B. B. kot lastniku motornega vozila in ne kot obdolžencu. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da izpodbijani sklep, ko ugotavlja obstoj razlogov splošne varnosti, niti ne omenja, na kateri prometni površini, kdaj ter v kakšnih okoliščinah je otrok uporabljal (v prisotnosti dedka) zaseženo motorno vozilo, zato pritožbenih navedb lastnika (da je bilo to v soboto zvečer na velikem praznem parkirišču) niti ni mogoče preizkusiti. So pa take pritožbene navedbe zato vzbudile dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je kljub ustavitvi postopka in s strani sodišča ugotovljeni nepredkaznovanosti lastnika potrebno temu izreči odvzem (in nato uničenje) predmeta, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep razveljavilo.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku lastniku omogočiti pravico do izjave in po potrebi izvesti še druge dokaze (oceniti tudi pritožbi priložene) in šele nato oceniti, ali so podani pogoji navedeni v drugem odstavku 137. člena ZP-1 za izrek odvzema predmeta lastniku v primeru, ko je postopek za storilca ustavljen oziroma ni niti uveden.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 53470/2020
• VSC Sodba II Kp 11077/2017
• VSC Sodba PRp 41/2019