VSL Sklep I Cp 1359/2019

Jedro

Začasne odredbe v družinskih zadevah, kjer mora sodišče postopati hitro, se izdajajo le v nujnih primerih zavarovanja koristi mladoletnega otroka.

Stiki v obsegu, kot so določeni z začasno sodno poravnavo, omogočajo ohranitev čustvene vezi med sinom in očetom, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti, na kar tudi potek časa, potreben za sprejem končne odločitve, ne bo bistveno vplival.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za dodatno ureditev stikov med njim in mld. sinom A. A. za čas šolskih počitnic.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji višje sodišče ugodi ter izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da odločitev sodišča nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru izpolnitve terjatve ne ogroža nevarnost nezmožnosti izvršitve, temveč ravnanja toženke, zaradi katerih je sodno varstvo nujno potrebno. Sodišče ni pojasnilo, v čem obravnavani primer ne ustreza ustaljeni sodni praksi, po kateri otroci ločenih staršev počitnice preživljajo izmenjaje pri starših. Prav tako se ni opredelilo do vseh trditev tožnika o dosedanjem poteku stikov. Navaja, da toženka želi izvajanje stikov le v zelo omejenem obsegu, kar je za otroka škodljivo. Izpostavlja, da ima boljše bivalne pogoje, preselil se je v novo in večje stanovanje, ki si ga z nikomer ne deli. Toženka je podkovana s področja psihologije, zato je podan dvom v nepristranost postavljene sodne izvedenke. Odločitev z začasno odredbo glede preživljanja počitnic je nedvomno manjše zlo, s katerim toženka z izdajo začasne odredbe, četudi bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Neugodne posledice namreč nastajajo v odnosu med tožnikom in otrokom. Preživljanje skupnih dni, prežetih s tedenskimi obveznostmi, ni enako preživljanju počitniških dni. Izpolnjena sta dva pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, tudi pogoj nesorazmerno težko popravljive škode pri otroku. V sodni poravnavi so bili stiki s sinom določeni zgolj v minimalnem obsegu, ker je pričakoval dodatni dogovor glede preživljanja počitnic. Sodišče tudi ni upoštevalo, da dogovor med strankama ni mogoč in bi prav zato moralo poseči v režim ureditve stikov. Graja odnos toženke ob srečanjih, kjer ni pozitivnega pristopa, temveč vpričo sina tožniku očita neutemeljene stvari in ga žali. S tem pri otroku umetno vzbuja odpor do očeta, kar predstavlja resno obliko zlorabe otroških čustev. Daljša odsotnost stikov oziroma njihovo izvrševanje v premajhnem obsegu bi lahko privedlo do močno oslabljene ali pretrgane čustvene vezi med njima. Pri odločitvi o dodelitvi otroka je treba upoštevati otrokovo največjo korist, to velja tudi za stike.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 411. člena ZPP, po katerem lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda začasno odredbo na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Ob tem je ustrezno upoštevalo namen tovrstnih začasnih odredb, ki je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve o sporu, razmerje med starši in otroki uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist, pri čemer je začasna odredba ukrep, ki ga je potrebno izreči zgolj takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo takojšnje ukrepanje, da se prepreči njegova ogroženost. Ob tem je pravilno izhajalo iz specifičnosti postopka v družinskih razmerjih, kjer je osrednje vodilo korist otroka in med strankama ni klasičnega dolžniško upniškega razmerja. Zato se tudi določila ZIZ v tej smeri uporabljajo prilagojeno.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da predlagatelj nevarnosti, da bi bila začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ni izkazal. Stranki sta s sodno poravnavo do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi že uredili stike z mld. sinom, ki se izvršujejo in so dovolj obsežni, da preprečujejo čustveno odtujitev otroka od očeta. Potekajo namreč vsak torek in četrtek od 15. do 20. ure ter vsak drugi vikend od petka od 15. ure do ponedeljka zjutraj. Tako se stiki izvajajo tudi v času počitnic, ob tem, da toženka v poletnih mesecih ne nasprotuje dolgotrajnejšemu izvajanju stika med očetom in sinom ter v tej smeri sama predlaga, da bi tožnik s sinom preživel cel mesec avgust. V pritožbi večkrat izpostavljena nastajajoča škoda v odnosu med tožnikom in otrokom glede na navedeno ni izkazana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana odločitev nasprotuje sodni praksi glede ureditve stikov. Ti bodo med strankama glede preživljanja počitnic s končno odločbo urejeni in zato začasna odredba ni potrebna. Sodišče je v celoti sledilo sodni praksi, ki zastopa stališče, da se začasne odredbe v družinskih zadevah, kjer mora sodišče postopati hitro, izdajajo le v nujnih primerih zavarovanja koristi mladoletnega otroka.¹ Odločba ima o odločilnih dejstvih zadostne razloge, ki pojasnjuje odločitev, zato tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Obširen del pritožbe tožnik namenja opisu prednosti in slabosti posameznega od staršev pri vzgoji in oskrbi mld. sina. O tem, kateri od staršev je za vzgojo in varstvo bolj primeren, bo sodišče odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka s končno odločbo, v tej fazi postopka pa, ob ugotovitvi, da otrok ni ogrožen pri nobenem od njiju, te navedbe niso pravno relevantne. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pavšalnim trditvam pritožnika, da bi z odsotnostjo ureditve stikov med počitnicami nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda pri otroku, ki ima z očetom redne stike, in sicer tudi z večdnevnim prenočevanjem. Pritožbene navedbe zato ne vzpostavljajo dvoma, da stiki v obsegu, kot so določeni z začasno sodno poravnavo, omogočajo ohranitev čustvene vezi med sinom in očetom, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti, na kar tudi potek časa, potreben za sprejem končne odločitve, ne bo bistveno vplival.

8. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo o njih odločeno skladno z določilom 413. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj sklepe VSL IV Cp 189/2019, IV Cp 1740/2018, IV Cp 518/2019 in odločbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VI Cp 784/2020
• VSL Sklep IV Cp 1412/2019
• VSL Sklep IV Cp 1482/2023