VSL Sodba PRp 251/2018

Jedro

Ker bi moral obdolženec najkasneje do 25. 7. 2014 ponovno opraviti zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot mu je bilo naloženo v zdravniškem spričevalu o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, ni veljala več veljavnost obdolženčevega vozniškega dovoljenja do tistega dne, ki je bilo prvotno navedeno v vozniškem dovoljenju.

Obdolženec bi se lahko že z vpogledom v zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila prepričal, da mora najpozneje čez eno leto opraviti zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je ob uporabi drugega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo opomin. Zasežen osebni avtomobil znamke ...7, reg. št. LJ 000, št. šasije 000 je bil z odredbo z dne 19. 6. 2018 vrnjen lastniku A. A. Sodišče je odločilo še, da mora obdolženec plačati stroške postopka in sicer izdatke nastale v zvezi z zasegom vozila v višini 112,02 EUR, stroške hrambe vozila v višini 129,92 EUR in sodno takso po tar. št. 8112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR.

2. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da obdolženec ni odgovoren za storitev očitanega prekrška in ni dolžan plačati stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti do kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčevega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče je namreč utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da mu je bilo vozniško dovoljenje izdano 4. 5. 2011 z veljavnostjo do leta 2021 in da v vozniškem dovoljenju ni bilo zapisanih nobenih omejitev, od Upravne enote ... ni prejel nobenega obvestila za podaljšanje vozniškega dovoljenja, zato se je vozil v dobri veri, da ima veljavno vozniško dovoljenje, kar ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo utemeljene razloge za zavrnitev obdolženčevih navedb zagovora, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Odločitev je pravilno oprlo na podatke, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Iz izpiska ER56 "Podrobnosti vozniškega dovoljenja" za obdolženca z dne 18. 6. 2018 (list. št. 7B) namreč izhaja, da je obdolženčevo vozniško dovoljenje neveljavno. Prav tako tudi iz dopisa Upravne enote ... z dne 19. 7. 2018 (list. št. 28) izhaja, da je bilo obdolžencu 4. 5. 2011 izdano vozniško dovoljenje serijske številke 000 z veljavnostjo do 4. 5. 2021, vendar je nato Zdravstveni dom ... upravni enoti 2. 8. 2013 odstopil zdravniško spričevalo št. 000 z dne 25. 7. 2013 o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu, iz katerega je razvidno, da je bil obdolženec zmožen za voznika motornih vozil kategorije AM, B1, B in G za dobo enega leta, to je do 25. 7. 2014; upravna enota je navedeno zdravniško spričevalo vpisala v evidenco izdanih vozniških dovoljenj; obdolženec pa je nato šele 18. 6. 2018 podal vlogo za izdajo in podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kateri je predložil ustrezno zdravniško spričevalo z dne 15. 6. 2018.

6. Upravna enota ... je sicer obdolžencu 4. 5. 2018 izdala vozniško dovoljenje serijske številke 000 z veljavnostjo do 4. 5. 2021, vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo nato obdolžencu izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, obdolženec pa je nato vložil predlog za odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom EPVD 489/2013 z dne 16. 8. 2013 ugodilo in mu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za čas preizkusne dobe 24 mesecev (priloga B5), kar potrjuje tudi obdolženec v pritožbi. Pri veljavnosti vozniškega dovoljenja je potrebno ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo, ter vozniškim dovoljenjem kot upravno odločbo, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu (sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016). Glede na navedeno pa tako ni veljala več veljavnost obdolženčevega vozniškega dovoljenja do tistega dne, ki je bilo prvotno navedeno v vozniškem dovoljenju Upravne enote ..., torej do leta 2021, saj bi moral obdolženec najkasneje do 25. 7. 2014 ponovno opraviti zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot mu je bilo naloženo v zdravniškem spričevalu o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvah 22., 23., 25. in 157. člena Ustave RS, saj obdolžencu vozniško dovoljenje ni bilo odvzeto brez upravnega in sodnega postopka, o čemer obdolženec skoraj štiri leta ni ničesar vedel, kar uveljavlja pritožba, temveč mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati, ker ni ravnal v skladu z zahtevami iz zdravniškega spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila z dne 25. 7. 2013, saj najpozneje čez eno leto od opravljenega zdravstvenega pregleda ni ponovno opravil zdravstvenega pregleda za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi česar mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati na tej podlagi in ne na podlagi upravnega ali sodnega postopka, kar uveljavlja pritožnik, zaradi česar niso podane v pritožbi uveljavljane kršitve določb Ustave RS.

7. Glede na navedeno ni dvoma o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženec (kljub lastni drugačni razlagi) 13. 6. 2018 ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe, da je stališče sodišča prve stopnje glede prvega odstavka 57. člena ZVoz, kot je veljal do 18. 4. 2014 oziroma od 19. 4. 2014 dalje (od novele ZVoz-A), nepravilno; v obravnavanem primeru ni pravno relevantno, ali je bila Upravna enota ... (ne)obligirana za izvedbo postopka o odvzemu obdolženčevega vozniškega dovoljenja po vnosu zdravniškega spričevala v evidenco izdanih vozniških dovoljenj zaradi omejitve veljavnosti vozniškega dovoljenja ali ne. Pravilni so namreč zaključki sodišča prve stopnje, da bi moral obdolženec sam voditi lastno evidenco glede časovne omejitve veljavnosti vozniškega dovoljenja glede na izdano zdravniško spričevalo, pa tega ni storil in tako tudi ni opravil ponovnega zdravniškega pregleda, ki je bil pogoj za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obdolženec bi se lahko že z vpogledom v zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, ki ga je izdal Center medicine dela, prometa in športa pri ZD ... 25. 7. 2013 in ki ga je obdolženec pridobil za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, prepričal, da mora najpozneje čez eno leto (torej najpozneje do 25. 7. 2014) opraviti zdravstveni pregled za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na navedeno pa ni dvoma, da obdolženec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, kot tudi, da bi se že z vpogledom v navedeno zdravniško spričevalo lahko prepričal o neveljavnosti vozniškega dovoljenja, ker v enem letu od zdravniškega pregleda ni ponovno opravil zdravstvenega pregleda, zaradi česar je podana njegova krivda ter je bilo tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem in subjektivnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal z zavestno malomarnostjo kot obliko krivde, za kar je sodišče navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva niti morebitno (nezakonito) postopanje policistov ob kontroli 20. 5. 2018.

8. Ob preizkusu odločitve o sankcijah višje sodišče ugotavlja, da je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu ob uporabi drugega odstavka 21. člena ZP-1 opomin in za to navedlo utemeljene razloge (stran 8 obrazložitve).

9. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška v objektivnem in subjektivnem delu ter pravilno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek (ZVoz-1).

10. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb ZST-1 plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Pri odmeri sodne takse je višje sodišče upoštevalo tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) in 8112 (izrek opomina, 30,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 45,00 EUR. Ta znesek bo moral plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo prvostopenjsko sodišče v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala. Ker postopek o prekršku zoper obdolženca ni bil ustavljen, v določbah ZP-1 ni pravne podlage za izplačilo stroškov zagovornika v breme proračuna.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 224/2020
• VSL Sodba PRp 178/2018
• VSL Sodba PRp 185/2020