VSL Sodba PRp 160/2018

Jedro

Pri namenu s prekrškom škodovati pravni osebi (v smislu 1. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1) gre za subjektivno okoliščino, ki jo mora pravna oseba praviloma dokazati z objektivnimi, navzven razvidnimi dejstvi, ki odsevajo vse relevantne okoliščine primera.

Prekršek ni bil storjen z namenom škodovanja pravni osebi, saj je A. A. pred tem kršila določbe ZVRK v zvezi z volitvami poslancev v Evropski parlament in torej ne gre za eno in edino postopanje odgovorne osebe, ki bi kazalo na škodni namen, temveč gre preprosto za neskrbno postopanje glavne tajnice, kar pa še ne izključuje odgovornosti pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravna oseba mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 450,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 509/2016 z dne 17. 3. 2017 razsodilo, da je odgovorna oseba A. A. kršila prvi odstavek 16. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) ter storila prekršek po drugem odstavku 38. člena ZVRK, za kar ji je z uporabo šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 500,00 EUR in ji naložilo 50,00 EUR sodne takse; medtem ko je postopek o prekršku zoper obdolženo pravno osebo B. zaradi prekrška po prvem odstavku 38. člena ZVRK ustavilo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker so podane okoliščine, ki po ZP-1 izključujejo odgovornost za prekršek (obstoj ekskulpacijskih razlogov) ter je glede stroškov postopka odločilo, da bremenijo proračun. Na pritožbo predlagatelja je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 160/2017 z dne 19. 10. 2017 razveljavilo sodbo v odločitvi glede politične stranke ter je v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. V novem odločanju in po izvedbi še dodatnih dokazov je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo izpodbijano sodbo PR 1676/2017-2453 z dne 15. 3. 2018, s katero je obdolženo pravno osebo zaradi kršitve prvega odstavka 16. člena ZVRK spoznalo za odgovorno za prekršek po prvem odstavku 38. člena ZVRK ter ji je z uporabo šestega odstavka 26. člena ZP-1 izreklo globo 3.000,00 EUR in ji naložilo plačilo sodne takse po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 300,00 EUR.

3. Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo pravna oseba po zagovornici zaradi kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z usmeritvami, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani v točki 8 sodbe z dne 19. 10. 2017 dalo sodišču prve stopnje, po katerih naj bi pritožnik moral v ponovljenem postopku dokazati, da je bil prekršek storjen: z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja dela ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzora izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, opozarja, da je pritožnik prepričan, da je tudi v ponovljenem sojenju dokazal ekskulpacijske razloge, da za očitani prekršek ni odgovoren. Vztraja, da je A. A. storila prekršek tudi z namenom naklepno škodovati obdolženi pravni osebi, saj se ji je hotela maščevati zaradi izgube rednega delovnega razmerja. Res je prišlo do sporazumne odpovedi delovnega razmerja ter pritožnik in A. A. nista v sporu, vendar pa A. A. tudi ni imela nove zaposlitve, saj je bila od 12. 9. 2014 prijavljena na zavodu kot iskalka zaposlitve; še vedno pa je po prenehanju delovnega razmerja opravljala dela glavnega tajnika stranke – pritožnika. Na temelju 29. člena Statuta obdolžene pravne osebe je bila A. A. med ostalim odgovorna tudi za zakonitost finančnega poslovanja in je bilo tako celotno finančno poslovanje in ostala administracija vrsto let v pristojnosti A. A. ter se je pritožnik šele s prejemom obdolžilnega predloga z dne 23. 6. 2016 seznanil z dejstvom, da je Računsko sodišče RS izdalo revizijsko poročilo z dne 9. 4. 2015, kakor tudi, da je bil zastopnik obdolžene pravne osebe vabljen prej še na razčiščevalni sestanek, ki je bil določen za dne 17. 2. 2015, o katerem pa prav tako A. A. zakonitega zastopnika pravne osebe nikoli ni obvestila. Vse navedeno dokazuje, da obdolžena pravna oseba ni bila pristojna za urejanje teh zadev, temveč je bila odgovorna oseba za volilno kampanjo izključno le A. A. ter bi tudi zakoniti zastopnik stranke v primeru poseganja v njeno delo prekoračil svoja pooblastila določena s Statutom in Pravilnikom. Glede na to, da je bila A. A. pri obdolženi pravni osebi zaposlena vrsto let in so ji bila vsa pravila finančnega poslovanja v celoti dobro poznana ter nikoli do tedaj pravil ni kršila niti ni delala večjih napak, je po prepričanju obdolžene pravne osebe tokrat A. A. zavestno – naklepno kršila svoje delovne obveznosti in na ta način kršila določbe ZVRK. Nobenega razloga niti pravice ni imela, da predmetnega računa ni poravnala s posebnega (volilnega) računa, čeprav ji je bilo znano, da je bila dolžna predmetni račun plačati izključno iz volilnega računa. Obdolženka je za potrebe volitev skupaj zbrala 9.018,84 EUR denarnih sredstev in jih porabila 9.168,84, od tega je bil znesek v višini 150,00 EUR plačan iz drugega in ne volilnega računa. Četudi na posebnem volilnem računu ni bilo zadosti sredstev za poplačilo stroškov volilne kampanje, bi A. A. na temelju sedmega odstavka 14. člena ZVRK (v povezavi z drugim odstavkom 23. člena ZVRK) mogla in morala iz obdolženkinega osebnega računa na volilni račun prenesti ta (manjkajoča) denarna sredstva in znesek s tem le enostavno (pravilno in pravočasno) plačati. Po prepričanju obdolžene pravne osebe tega zavestno (ali naklepno) ni naredila, zato gre zaključiti, da je zavestno in z namenom škodovanja obdolženi pravni osebi v konkretnem primeru kršila svoje obveznosti iz naslova opravljanja funkcije glavnega tajnika stranke ter se ji tako maščevati zaradi izgube zaposlitve. Obdolžena pravna oseba je zato prepričana, da na temelju 14. člena ZP-1 sama ni odgovorna za prekršek. Naklepno oziroma malomarno dejanje je bilo nenazadnje A. A. dokazano s pravnomočno sodbo (1. točko sodbe z dne 17. 3. 2017). Podrejeno meni, da obdolžena pravna oseba ni odgovorna za prekršek iz razloga, ker je bila A. A. tista, ki je zavestno kršila določbe Statuta in Pravilnika, kar pa izhaja tudi iz revizijskega poročila z dne 9. 4. 2015, v katerem je na strani 18 navedeno, da je bil posebni račun zaprt dne 18. 11. 2014, medtem ko je bila vloga za zaprtje računa (prepozno) posredovana 13. 11. 2014, medtem ko je račun 000 za znesek 150,00 EUR datiran z dnem 30. 10. 2014, kar vse dodatno dokazuje, da bi ta račun lahko bil oziroma moral biti plačan pred zaprtjem volilnega računa. A. A. je račun z dne 30. 10. 2014 vnesla v poročilo, ki je bilo oddano v revizijo, čeprav je vedela oziroma mogla vedeti, da račun ni bil pravilno plačan ter bi predmetni račun lahko enostavno izpustila iz poročila in ga le plačala iz navadnega (ne volilnega) računa in do prekrška ne bi prišlo. Ker pa je zavestno hotela škodovati pritožniku, je račun vključila v poročilo. Obdolžena pravna oseba je že pojasnila, da je A. A. prejemala revizijska poročila in o njih stranke in predsedstva ni seznanjala na primeren način (zgolj, da je pisanje bilo na mizi v poslovnih prostorih stranke ne pomeni, da se je lahko z njimi kdo seznanil), zato se predsedstvo stranke v konkretnem primeru ni moglo in moralo seznaniti s poročilom o volilni kampanji in ugotoviti odstopanja med prihodki in odhodki. Pritožba posebej poudarja, da zakoniti zastopnik s storitvijo tega prekrška nima nič, saj je bila odgovorna oseba v predmetni zadevi glavni tajnik – A. A. in ne zakoniti zastopnik pravne osebe, prav tako v predmetni zadevi ni podana odgovornost pravne osebe – stranke. Sama A. A. je pojasnila, da je bila ne glede na prenehanje delovnega razmerja še vedno ona tista, ki je tudi po 14. 7. 2014 opravljala vse posle glavnega tajnika stranke ter obdolžena pravna oseba še enkrat poudarja, da je prekršek storila v funkciji glavne tajnice stranke in ne v funkciji delovnega razmerja. A. A. tudi ni zanikala, da je mesto glavnega tajnika stranke prevzel C. C. šele z dnem 1. 3. 2015. Nepravilen in nelogičen je zato zaključek sodišča (na strani 21 sodbe), da "A. A. ni imela namena škodovati pravni osebi, ker bi potem to imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja iz krivdnih razlogov", ker je A. A. prekršek storila novembra 2014 kot tajnik stranke po tem, ko ji je delovno razmerje že prenehalo 12. 9. 2014 (iz poslovnih in ne iz krivdnih razlogov). Pritožnik meni, da je dokazal, da ni odgovoren, ker je bil prekršek A. A. storjen po 1. in tudi 2. alinei tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V bistvu je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa je nepravilno oprlo svojo odločitev, ko je v točki 17 razlogov sodbe navedlo, da je ugotovilo "da je A. A. prekršek storila zaradi nerednega in nepravočasnega izpolnjevanja obveznosti funkcije glavne tajnice politične stranke", kar pa ves čas zatrjuje tudi pritožnik. Tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje je potrebno samo pravilno subsumirati pod določbo 2. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pritožnik je lahko neodgovoren za prekršek tudi po tej 2. alinei in ne samo po 1. alinei (z namenom škodovati). Pravna oseba je imela sprejeta pravila delovanja stranke – izvedla je vse ukrepe, da do prekrška ne bi prišlo: imenovala je odgovorno osebo – tajnika stranke, ki je bil na podlagi sprejetih pravil stranke dolžan pravilno postopati, prav nikakršnega mehanizma pa stranka ni imela, da bi prekršek lahko preprečila, ker se pravna oseba v delo tajnika stranke ne sme in ne more vpletati. Ker A. A. nikoli v dolgoletni praksi pravil plačevanja računov ni kršila, tudi ni bilo potrebnega prav nikakršnega dolžnostnega nadzorstva stranke, kot tudi potrebnih ukrepov, ki bi jih bila stranka dolžna izvesti. Ker je A. A. 12. 9. 2014 že prenehalo delovno razmerje in je bila 1. 3. 2015 tudi razrešena z mesta glavnega tajnika stranke, tudi pritožnik ni mogel uvesti ustreznih disciplinskih postopkov. Sodišče tudi ne poda v nobeni točki razumne obrazložitve kako in na kakšen način bi (ob upoštevanju pravil statuta) pritožnik sploh lahko preprečil storitev prekrška A. A., ki je po prepričanju pritožnika prekršek storila tako z namenom škodovati, kot tudi z zavestnim kršenjem pravil pravne osebe, pri čemer so ji bila pravila poznana. Napačen – nelogičen je tudi zaključek sodišča, da bi se predsedstvo moralo in moglo pravočasno seznaniti s poročilom o volilni kampanji in ugotoviti odstopanje med prihodki in odhodki ter sodišče niti ne pojasni, kako bi se lahko pravočasno seznanilo. Poročilo je A. A. oddala pred obravnavanjem na predsedstvu, kjer pa se poročilo sploh ni obravnavalo, ker ga glavna tajnica o tem sploh ni obveščala, pa bi ga morala. Delovanje glavnega tajnika je samostojno in neodvisno od dela zakonitega zastopnika in tudi od pravne osebe. Pravna oseba zato Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi, zahteva pa še povrnitev stroškov za pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu razlogov sodbe na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo niti kršitvijo materialnega prava na škodo obdolžene pravne osebe; pregled sodbe in spisovnega gradiva pa tudi pokaže, da niso utemeljene pritožbene navedbe pravne osebe, ki vztraja pri tem, da je izključno odgovorna za prekršek le A. A.

6. Odgovorna oseba A. A. je bila s sodbo PR 509/2016 pravnomočno spoznana za odgovorno, da je kršila materialno določbo prvega odstavka 16. člena ZVRK in storila prekršek po drugem odstavku 38. člena ZVRK, pri čemer je na strani 8 te (pravnomočne) sodbe sodišče navedlo, da so izpolnjeni pogoji za odgovornost odgovorne osebe iz prvega odstavka 15. člena ZP-1 in prvega odstavka 15.a člena ZP-1. Iz razlogov sodbe pa izhaja, da je bila odgovorna oseba organizatorja kampanje pooblaščena opravljati delo zbiranja sredstev za kampanjo na posebnem transakcijskem računu in plačevati stroške kampanje v roku za zaprtje TRR v imenu, na račun, v korist in s sredstvi pravne osebe.

7. V primeru ugotovljene odgovornosti odgovorne osebe kot neposrednega storilca (torej v smislu prvega odstavka 15. člena ZP-1), je na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 tudi pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi.

8. Tretji odstavek 14. člena ZP-1 podaja izjemo in sicer pravna oseba (ne glede na predhodno določbo) ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen: z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška. Ta določba je torej izjema od pravil o odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1, zato jo je potrebno tolmačiti ozko.

9. Pritožba uveljavlja (na strani 5), da je pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti A. A. (ki je prekršek storila zaradi nerednega in nepravočasnega izpolnjevanja obveznosti funkcije glavne tajnice politične stranke) potrebno pravilno subsumirati pod določbo 2. alienee tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Iz navedene določbe 2. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1 pa jasno izhajata dolžnosti pravne osebe, ki morata biti kumulativno izpolnjeni za ugotovitev, da pravna oseba ni odgovorna za prekršek: 1. materialnopravna dolžnost storilca, da osebe, ki so pooblaščene opravljati delo v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi, bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru dejavnosti storilca, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo (dolžnost seznanitve) in 2. da bi se storilec razbremenil odgovornosti za prekršek, mora izkazati tudi, da je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (dolžnost nadzorstva). Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015).

10. Tekom postopka pri sodišču prve stopnje je bilo na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov pravilno ugotovljeno, da je A. A. kršila določbe Statuta, ki jih je poznala, s čimer pa je bil izpolnjen le prvi od obeh kumulativno zahtevanih pogojev. Iz spisovnih podatkov namreč ne izhaja, da bi storila pravna oseba – stranka karkoli v smislu izvedbe ukrepov potrebnih za preprečitev prekrškov. Neutemeljeno pritožba očita sodbi, da ne navaja, kateri ukrepi naj bi to bili, kajti pri uveljavljanju ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je podano obrnjeno dokazno breme zaradi določbe "pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže" ter bi torej morala pravna oseba tekom postopka izkazati, kakšne ukrepe je izvajala za kontrolo delovanja glavne tajnice. Namesto tega pa je pravna oseba navajala, (in navaja v pritožbi), da "do tedaj A. A. v dolgoletni praksi pravil plačevanja računov ni kršila, zato tudi ni bilo potrebnega prav nikakršnega dolžnostnega nadzorstva stranke, kot tudi potrebnih ukrepov, ki bi jih bila stranka dolžna izvesti", kar kaže na zmotno percepcijo pravne osebe glede njene odgovornosti v smislu določil prvega odstavka 14. člena ZP-1. Statut B. (v prilogi B4) v 29. členu navaja naloge glavnega tajnika stranke B. (med drugim skrbi za pravočasno pripravo gradiv, ki jih obravnavajo organi stranke), toda 25. člen Statuta določa tudi obveznosti in naloge predsedstva in med drugim, da sprejema letni finančni načrt in zaključni račun stranke in finančno poročilo o volilni kampanji. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbenim navedbam, da pravna oseba ni bila pristojna za kontrolo A. A. in so glede na določilo 25. člena Statuta neutemeljene pritožbene navedbe, da se v delo tajnika stranke pravna oseba ne sme in ne more vpletati, saj mora nenazadnje pregledati finančno poročilo o volilni kampanji, ki ga pripravlja glavni tajnik. Nerazumni so tako razlogi pritožbe, "da je A. A. poročilo oddala pred obravnavanjem na predsedstvu, kjer pa se poročilo sploh ni obravnavalo" ter take pritožbene navedbe kažejo le na skrajno malomarno delo stranke, če se je zadovoljila s tem, da se poročilo ne obravnava na predsedstvu kljub izrecni obveznosti navedeni v 25. členu Statuta.

11. Tako se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, da pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, ki so potrebni za preprečitev prekrška, zato ekskulpacijski razlog iz 2. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ni podan, saj tudi pritožba ni uspela dokazati drugega od obeh (kumulativno zahtevanih) pogojev za ekskulpacijo.

12. Prav tako pritožbene navedbe niso prepričale sodišča, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi, kar podrejeno uveljavlja pritožba. S tem v zvezi ponavlja navedbe zagovora, ki jih je že ocenilo sodišče prve stopnje in z oceno dokazov ter razlogi sodbe se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je na straneh 19 do 22 sodbe pravilno poudarilo, da gre pri namenu s prekrškom škodovati pravni osebi (v smislu 1. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1) za subjektivno okoliščino, ki jo mora pravna oseba praviloma dokazati z objektivnimi, navzven razvidnimi dejstvi, ki odsevajo vse relevantne okoliščine primera, v zvezi s čimer se sklicuje tudi na uvodna pojasnila na straneh 47 in 48 ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni okrajnega sodišča, da A. A. pri storitvi prekrška ni imela namena škodovanja pravni osebi, v zvezi s čimer sodišče prve stopnje navaja, da je sicer A. A. prenehalo delovno razmerje pri pravni osebi 12. 9. 2014, vendar pa je imela še priznano pravico do denarnega nadomestila za čas 19 mesecev (13. 9. 2014 do 12. 4. 2016), kot tudi, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja (tako tudi iz sedanjih pritožbenih navedb), da je bila A. A. še v januarju in februarju 2015 glavna tajnica politične stranke, saj je bil šele 1. 3. 2015 C. C. imenovan za glavnega tajnika. Prav tako je ugotovilo (na podlagi pregleda zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 343/2016), da so bile nepravilnosti tudi v zvezi volitvami poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament v letu 2014 (volitve 25. 5. 2014). Na podlagi tega se tudi pritožbeno sodišče strinja, da sedanji prekršek ni bil storjen z namenom škodovanja pravni osebi, saj je A. A. pred tem kršila določbe ZVRK v zvezi z volitvami poslancev v Evropski parlament in torej ne gre za eno in edino postopanje odgovorne osebe, ki bi kazalo na škodni namen, temveč gre preprosto za neskrbno postopanje glavne tajnice, kar pa še ne izključuje odgovornosti pravne osebe. Izpodbijana sodba večkrat izpostavlja, da je A. A. še po zaključku delovnega razmerja vse do 28. 2. 2015 opravljala funkcijo glavne tajnice politične stranke in tudi naloge na področju finančnega poslovanja politične stranke, pri čemer so bila pooblastila A. A. pri Banki ukinjena šele 5. 10. 2015 in je torej tudi še med 1. 1. 2015 in 28. 2. 2015 od 35 opravljenih transakcij 32 teh odobrila A. A. (stran 21 sodbe), pritožba pa takih pravilnih ugotovitev sodišča niti ne izpodbija, čeprav prav dejstvo, da je bilo A. A. zaupano mesto glavne tajnice stranke še po prenehanju delovnega razmerja, kaže, da zamer in namena škodovati stranki ni imela, tak namen ne izhaja niti iz njenega pričanja 20. 12. 2017 (list. št. 80). Neresnim pritožbenim navedbam, da bi A. A. enostavno lahko predmetni račun izpustila iz poročila in ne bi prišlo do prekrška, pa itak ni mogoče slediti glede na to, da je A. A. le postopala v skladu s svojimi obveznostmi in je v poročilo vnesla vse račune (med drugim račun z dne 30. 10. 2014). Sami s seboj pa so razlogi pritožbe, ko pritožba po eni strani navaja, da bi A. A. lahko navedeni račun poravnala iz posebnega računa, ki je bil (z zamudo) zaprt 18. 11. 2014, po drugi strani (na strani 3 pritožbe) pa navaja "četudi na posebnem volilnem računu ni bilo zadosti sredstev za poplačilo stroškov volilne kampanje, bi A. A. na temelju sedmega odstavka 14. člena ZVRK mogla in morala iz osebnega računa pravne osebe na volilni račun prenesti ta manjkajoča denarna sredstva in znesek plačati". Neutemeljeno pritožba iz tega izvaja zaključek, da je A. A. to naredila naklepno, vendar v zvezi s tem ne predloži prav nobenih dokazil, prav tako nobena od zaslišanih prič ne potrjuje trditev o namernem škodovanju pravni osebi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da pravna oseba tudi s pritožbenimi navedbami ni izkazala obstoja ekskulpacijskega razloga iz 1. alinee tretjega odstavka 14. člena ZP-1, kot je to predhodno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Da razumevanje zakonodaje s strani pravne osebe ni pravilno, kažejo tudi navedbe (na strani 4), da obdolžena pravna oseba posebej poudarja, da zakoniti zastopnik s storitvijo tega prekrška nima nič, ker je bil odgovorna oseba glavni tajnik in ne zakoniti zastopnik pravne osebe ter neutemeljeno enači pravno osebo (B.) z njenim predsednikom, pri čemer iz prvega odstavka 3. člena Statuta B. izhaja, da je stranka kot politična organizacija pravna oseba in je torej samostojna pravna tvorba. Tako višje sodišče pritrjuje razlogom sodbe v točki 20, da so izpolnjeni pogoji za odgovornost pravne osebe za prekršek iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 in niso podani ekskulpacijski razlogi iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ter je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito pravno osebo spoznalo za odgovorno za prekršek po prvem odstavku 38. člena ZVRK zaradi predhodne ugotovitve, da je bila kot odgovorna oseba iz prvega odstavka 15. člena ZP-1, torej kot neposredna storilka, že pred tem spoznana za odgovorno A. A.

13. V skladu z določili 165. člena ZP-1 "razširjen obseg pritožbe" je pritožbeno sodišče pregledalo tudi sodbo v zvezi z odločitvijo o sankciji, ki je bila izrečena pravni osebi. Ugotovilo je, da je sodišče predpisano globo za pravno osebo (najmanj 10.000,00 do 20.000,00 EUR) omililo z uporabo omilitvenih določil iz šestega odstavka 26. člena ZP-1 ter je pravni osebi izreklo globo v znesku 3.000,00 EUR. Ker glede take višine sankcije ni bila vložena niti pritožba pravne osebe niti pritožba predlagatelja, višje sodišče ugotavlja, da je globa izrečena v primernem znesku.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).

15. Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče pravni osebi naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ob upoštevanju 147. člena ZP-1. Pri odmeri sodne takse pravni osebi je upoštevalo tar. št. 8132 in 8111 ZST-1 (10 % izrečene globe), zato bo morala pravna oseba plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR, kot je navedeno tudi v izreku. Znesek sodne takse bo morala plačati po prejemu sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 21363/2017
• VSK Sodba PRp 547/2022
• UPRS Sodba I U 1610/2019-137