VSL Sodba I Cp 817/2019

Jedro

Tožnik je v skladu s pogodbenim dogovorom pravno veljavno odstopil od pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 15. 10. 2012 sklenili najemno pogodbo za postavitev reklamnega panoja na nepremičnini, ki je v solasti tožnika, s katero se je toženka zavezala plačati tožniku najemnino v višini 400,00 EUR letno in sicer dvakrat letno, 50 % do preteka prvega meseca pogodbenega razmerja in 50 % do preteka sedmega meseca pogodbenega razmerja. Ker je toženka obveznosti iz najemnega razmerja le delno izpolnila, jo je sodišče prve stopnje obsodilo na plačilo neplačane najemnine v znesku 164,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31,31 EUR od 6. 7. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (II). Toženka je zapadle najemnine plačevala z zamudo, zato je sodišče ta plačila obračunalo ob upoštevanju določbe 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker toženka ni plačevala najemnine, je tožnik v skladu s pogodbenim dogovorom, veljavno odstopil od pogodbe, zato mora toženka odstraniti reklamni pano iz tožnikove nepremičnine (IV), od 1. 1. 2016 pa mora kot nepošteni posestnik, ker je uporabljal nepremičnino, zaradi neupravičene obogatitve plačati tožniku še znesek 916,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

2. Toženka izpodbija II., III. in IV. tč. izreka sodbe. Navaja, da je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da je reklamni pano postavila 13. 4. 2013. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bil pano postavljen januarja 2013. Oprlo se je na izpoved tožnika, ki se ni spomnil točnega datuma postavitve panoja in na dejstvo, da je toženka januarja 2013 izrazila željo, da postavi na nepremičnini dodatni pano. Bolj verjetno je, da se je reklamni pano postavil spomladi 2013, kot pa sredi zime 2013, s tem, da je morala toženka pridobiti potrebna soglasja Direkcije RS za ceste. Vse datume postavitve panoja mora imeti toženka zavedene v poslovnih listinah. Ker je bil zmotno ugotovljen datum postavitve panoja, so napačne valute plačil posameznih obrokov najemnin in višina najemnine, ki jo je toženka dolžna plačati tožniku. Razširitev tožbe z dne 15. 10. 2018 za znesek 1.000,00 EUR je nepravilna, ker je toženka na dan 15. 10. 2018 dolgovala le dve letni najemnini po 400,00 EUR. Toženka je po pozivu tožnika z dne 20. 10. 2015, takoj 21. 10. 2015 plačala zapadli najemnini v višini 400,00 EUR. Tožnik v dopisu z dne 22.12.2015 priznava plačilo z dne 21. 10. 2015, vendar zmotno navaja, za katero obdobje je bila plačana najemnina. Najemnina v višini 400,00 EUR ni bila plačana za leto 2014, kot to navaja tožnik, marveč za obdobji od 1. 5. 2014 do 31. 10. 2014 in od 1. 11. 2014 do 30. 4. 2015.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika prepričljivo ugotovilo, da je bil reklamni pano postavljen januarja 2013. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil pano postavljen 13. 4. 2013, tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2016 pozval toženko, da predloži dokaz, da je bil reklamni pano postavljen aprila 2013. Toženka v pritožbi navaja, da je morala pridobiti dovoljenje Direkcije RS za ceste, da ima v svojih poslovnih listinah zabeležene datume o postavitvi reklamnega panoja, vendar teh listin ni predložila, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku. Toženka v pritožbi pritrjuje trditvam tožnika, da sta se pravdni stranki v januarju 2013 dogovarjali o postavitvi dodatnega panoja, kar le še dodatno potrjuje, da je bil prvi pano postavljen januarja 2013, še posebej glede na najemno pogodbo, ki je bila sklenjena 15.10.2012.

6. Delna plačila toženke z dne 17. 4. 2014 in 21. 10. 2015 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot plačila najemnin za leto 2013, ker toženka ob plačilih ni določno navedla, za katero najemno obdobje plačuje najemnino. Na podlagi drugega odstavka 287. člena OZ je pravilno upoštevalo, da so se s plačili teh zneskov poravnale najemnine po vrstnem redu, kot so zapadle v plačilo, kar pomeni, da jih je upoštevalo kot plačilo najemnin za leto 2013, ko je najemnina v tem obdobju zapadla v plačilo, toženka pa te obveznosti ni izpolnila.

7. Sodišče prve stopnje je plačila toženke obračunalo ob upoštevanju 288. člena OZ, ki določa, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšen način obračuna je sodišče prve stopnje naredilo tako glede zapadlih obveznosti iz najemne pogodbe, kot tudi iz naslova poračuna zaradi neupravičene obogatitve. Toženka v pritožbi podrobneje ne prereka izračunov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je upoštevalo delna plačila in nato naredilo obračune na podlagi 288. člena OZ, zato se pritožbeno sodišče glede teh obračunov podrobneje ne opredeljuje.

8. Tožnik je v skladu s pogodbenim dogovorom pravno veljavno odstopil od pogodbe¹. Pritožba podrobneje ne izpodbija dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v skladu s pogodbenim dogovorom odstopil od pogodbe, zato se pritožbeno sodišče podrobneje o tem dejstvu ne opredeljuje in se zgolj sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje. Od odstopa pogodbe dalje toženka brez pravne podlage uporablja tožnikovo nepremičnino, zato je neupravičeno obogatena. Toženka ne zatrjuje, da tožnik zaradi njenih ravnanj ni prikrajšan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku terjatev tudi iz naslova neupravičene obogatitve (glej prvi odstavek 190. člena OZ).

9. Pojasnjeni so bili že razlogi, da je tožnik pravno veljavno odstopil od pogodbe in da od odstopa pogodbe dalje toženka brez pravne podlage uporablja tožnikovo nepremičnino, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka odstraniti pano iz tožnikove nepremičnine.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ker tudi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odgovor na pritožbo glede na vsebinske razloge, ni bil potreben strošek, zato mora tožnik kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Podrobneje glede odstopa od pogodbe in pogodbenih pogojev za odstop od pogodbe glej 20. in 21. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 74/2011
• Sodba II Ips 677/93
• VSC Sodba Cp 137/2020