zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL00024823

Odločba:VSL Sodba II Cp 1094/2019
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:04.07.2019
Senat:Barbka Močivnik Škedelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - nedopustnost izvršbe - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - ugovor tretjega - dvom v nepristranskost sodnikov - zastopanje države - Državno odvetništvo
Zveza:ZPP člen 360, 360/1, 458, 458/1. OZ člen 190
JEDRO:
Tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na denarna sredstva je pravilno zavrnjen, saj je pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izvedena iz ugovora, s katerim tožnik v izvršilnem postopku ne bi mogel doseči pravne posledice. Tožnik je v izvršilnem postopku namreč podal ugovor tretjega potem, ko je bila izvršba na denarna sredstva že opravljena. Po opravljeni izvršbi na določenem predmetu izvršbe, pa ugovor tretjega ne more več doseči svojega namena.

IZREK:
Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilna sodba.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe z rubežem denarnih sredstev v višini 350,00 EUR na transakcijskem računu dolžnice A. A. v izvršilnem postopku I 4/2017 pred Okrajnim sodiščem v ... Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženki povrniti 182,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 oziroma 17. 1. 2017 dalje do plačila.

2. Tožnik s pravočasnima pritožbama izpodbija obe odločbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenima zahtevkoma s stroškovno posledico. Navaja, da je sodnica nastopala v vlogi nasprotne stranke, izpodbijana sodba pa je protispisna in v nasprotju s pravnorelevantnimi dejstvi, zato je ni mogoče preizkusiti. Navedeno utemeljuje s tem, da je sodišče zahtevalo spremembo pravdne stranke z namenom prikrivanja nezakonitosti sklepa o izvršbi. Meni, da je sodišče zanemarilo dokaze in pravnorelevatna dejstva, saj sodba temelji na fiktivnih in neugotovljenih dejstvih. Upnikov predlog za izvršbo je bil nepopoln, posledično pa je nezakonit oziroma ničen tudi sklep o izvršbi in vsa ravnanja, ki so bila izvedena na podlagi tega sklepa, med drugim tudi rubež tožnikovih denarnih sredstev. Opozarja, da je s spremembo tožbe po navodilu sodišča prišlo do zmede, ali gre za tožbo na nedopustnost izvršbe ali odškodninsko tožbo. Toženka je bila v predmetnem postopku identična z upnikom na sklepu o izvršbi, iz česar izhaja pristranskost in protipravnost sodišča. Toženkine navedbe o popravnem sklepu so novota. Nasprotuje ravnanju sodnice v izvršilnem postopku in vodenju postopka glede tam izdanega popravnega sklepa. Sodišče bi moralo navesti razloge, da odločitve ni mogoče opreti na nezakonit oziroma ničen sklep o izvršbi. Zgolj ugotovitev nerelevantnosti navedb ne zadostuje. Državno odvetništvo po spremembi tožbe ni zastopalo nove toženke, temveč je še naprej zastopalo stranko, ki ne more biti pravdna stranka. Glede na številko transakcijskega računa, kamor so bila nakazana zarubljena sredstva, izhaja, da je tožnik tožil pravi organ. Sodišče je s tem, ko je tožnika prisililo v spremembo tožbe, spremenilo tožbo v odškodninsko, s čimer je bil tožnik obsojen na neuspeh, saj toženka ni prejela zarubljenih denarnih sredstev. S tem nezakonitim postopanjem je sodišče kršilo procesna pravila in področne zakonske določbe. Meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 3. členom ZPP, ko ga je prisililo v dve sočasni pravdi, in sicer v eni nastopa Ministrstvo za notranje zadeve, v drugi pa Republika Slovenija, ki jo zastopa sodnica. Meni tudi, da je bil s tem prisiljen v protipraven postopek, toženki pa je bila podeljena imuniteta.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnik navaja, da s prvotno pritožbo sodbe ni izpodbijal samo iz razloga, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, zato njegove pritožbe ni bilo mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Potreba po izdaji dopolnilne sodbe kaže na to, da mu je sodnica poskušala odvzeti pravni interes za vračilo 350,00 EUR. Opozarja, da je sodišče v izreku izpodbijane dopolnilne sodbe zapisalo, da zahteva plačilo in ne vračilo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je denar na ženin račun položil kot njen pooblaščenec, saj je skladno s pooblastilom za uporabo računa položil svoj denar. Žena ga namreč ni pooblastila za izvajanje njenih finančnih storitev. Ker pooblastilo ne obstaja, je podana protispisnost sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. V obravnavanem primeru je bil tožnik s sklepom izvršilnega sodišča I 4/2017 z dne 14. 6. 2017 napoten na pravdo glede nedopustnosti izvršbe z rubežem denarnih sredstev na transakcijskem računu dolžnice v znesku 350,00 EUR. V predmetni pravdi je bilo torej odločilno, ali je verjetno, da ima tožnik pravico, ki izvršbo preprečuje, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Posledično so neodločilne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v izvršilnem postopku in na nepravilnosti sklepa o izvršbi, saj so te navedbe v postopku z ugovorom tretjega, ne glede na povezavo ugovora z izvršilnim postopkom, pravno nepomembne. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). V zvezi s tem pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo navesti razloge, zakaj odločitve ni mogoče opreti na nezakonit oziroma ničen sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je namreč v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo, zakaj so tožnikove navedbe v zvezi s tem pravno nepomembne oziroma nerelevantne. Zatrjevane absolutne kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7. Odločilna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v izvršilnem postopku podal ugovor tretjega potem, ko je bila izvršba na denarna sredstva v višini 350,00 EUR že opravljena. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da po opravljeni izvršbi na določenem predmetu izvršbe ugovor tretjega ne more več doseči svojega namena. Namen ugovora tretjega je, da se prepreči izvršba na določenem predmetu, na katerem tretji zatrjuje svojo pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na denarna sredstva v višini 350,00 EUR je pravilno zavrnjen, saj je pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izvedena iz ugovora, s katerim tožnik v izvršilnem postopku ne bi mogel doseči pravne posledice. Sodišče se je opredelilo do vseh navedb tožnika, s katerimi je utemeljeval nedopustnost izvršbe in so pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je jasno in popolno obrazložilo, zakaj ni utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek na vračilo 350,00 EUR. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izreku dopolnilne sodbe namesto vračilo zapisalo plačilo, je neodločilen. Po ugotovitvi, da tožnik do navedenega zneska ni upravičen, ker toženka ni bila brez pravnega temelja neupravičeno obogatena, ga je zavrnilo ob pravilni uporabi 190. člena OZ2. Tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da denarja na ženin račun ni položil kot njen pooblaščenec, saj z navedenim izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje. Prav tako pa ni podana očitana protispisnost (absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je tožnik sam zatrjeval (tako kot tudi v pritožbi), da je skladno z ženinim pooblastilom položil svoj denar na njen račun.

9. Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje strinja. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi pa so jasni in niso med seboj v nasprotju. Absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

10. Pritožbene navedbe o pristranskosti sodnice in navedbe, da je sodnica nastopala v vlogi toženkine pooblaščenke in da je tožnika prisilila v spremembo tožbe, je pritožbeno sodišče preverilo v smeri absolutne bistvene kršitve postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotavlja, da sodba ni obremenjena z njo. Sodnica s sklepom ni bila izločena zaradi okoliščin, ki jih zatrjuje pritožnik, in ki naj bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti, zato se v pritožbi nanje ne more več sklicevati.

11. Prvotno je tožnik tožil Ministrstvo za notranje zadeve, ki pa ne more biti pravdna stranka, ker ni pravna oseba. Po pozivu sodišča je tožbo pravilno popravil in kot toženko navedel Republiko Slovenijo. Pritožbene navedbe, da državno odvetništvo po spremembi tožbe ni zastopalo nove toženke, temveč je še naprej zastopalo stranko, ki ne more biti pravdna stranka, so neutemeljene. Zastopanje temelji na zakonu. Absolutne bistvene kršitve postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

12. Sodba, s katero se konča spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi relativnih bistvenih kršitev pa ne (prvi odstavek 458. člen ZPP). Zato ni treba odgovarjati na pritožbene očitke, ki merijo na kršitev 324. člena ZPP (o izdaji dopolnilne sodbe), na kršitve 108. in 184. člena ZPP (o popravi in spremembi tožbe) ter na kršitev 286. člena ZPP (o nedopustnem upoštevanju navedb tožene stranke o navedbah upnika v izvršilnem postopku).

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sprejeta odločitev je pravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP)).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Obligacijski zakonik Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.



V podobnih zadevah je treba enako soditi.
De simibilis idem est iudicandum.