VSL Sklep PRp 344/2018

Jedro

Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja.

Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja.

V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. V uvodoma navedenem sklepu je Okrajno sodišče v Ljubljani mladoletniku na podlagi 33. in 36. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo vzgojni ukrep: navodilo iz 2. točke drugega odstavka 36. člena ZP-1 opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali samoupravne lokalne skupnosti v obsegu 10 ur v obdobju 3 mesecev. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sklepu vlaga pravočasno pritožbo mladoletnik po zagovornici iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep prvostopnega sodišča razveljavi ter odloči, da se postopek ustavi s stroškovno posledico; podredno pa, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno presojo. Po vsebini najprej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in kritizira delo sodišča, ki sledi le izpovedbi prijavitelja, hkrati pa ne verjame izjavam dveh prič, izjavi kršitelja in očeta kršitelja ter pisnim dokazom. Priči A. A. in B. B. sta na zaslišanju potrdila izjavi in povedala, kako je do dogodka prišlo, nihče pa tekom postopka ni potrdil, da naj bi mladoletnik imel petardo in jo uporabil; pri čemer prijavitelj sam izpove, da delcev od petarde ni našel kljub iskanju z lučko. Glede na to, da ima eksplozija petarde za posledico več drobnih koščkov, ki se razletijo na vse strani in tudi večje koščke, pa bi se ostanki petarde lahko poiskali in se poslikali, saj toliko delcev ni mogoče odstraniti, sploh pa ne v temi in v tako kratkem času. Sodišče je oprlo odločitev na to, kako je bil kdo oblečen, vendar vsi trdijo, da so imeli kapuce in da jo je imel tudi kršitelj, le C. C. je izpovedal, da nihče ni imel kapuc. Prav tako je sodišče spregledalo jasni zgodbi glede pomikanja posameznikov od smetnjaka pri ulici ... do vrtca in naprej. Vsi so si bili enotni v izpovedbi, da oseba po imenu D. obstaja, neposredno po očitanem dogodku pa je nastal listinski dokaz „snap chat pogovor“, iz katerega je jasno, kdo je vrgel petardo. Ni pa kršiteljeva dolžnost raziskovati, kdo je ta D., kje živi in ga predlagati za pričo. Priči, ki sta šoloobvezen otrok (A. A.) in dijak prvega letnika srednje šole (B. B.), pa ne bi ob tako majhnem prekršku na kocko postavljali možnost storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe. Dejstvo, da so priče opisale, da je B. B. imel jakno s kapuco, v resnici pa je imel jakno brez kapuce (in pod njo pulover s kapuco), pa je tudi premalo, da izpovedba B. B. ne bi bila verodostojna. Razen izmišljene zgodbe C. C. ni ničesar obremenilnega za kršitelja, zato bi sodišče tudi glede na dokazno oceno moralo ugotoviti, da obstaja dejanski dvom o tem, ali je kršitelj na očitan način storil prekršek ali ne in v dvomu odločiti v njegovo korist ter postopek ustaviti. Postavlja se vprašanje zakonitosti izreka izpodbijanega sklepa (tega ni mogoče preizkusiti), ker storitev prekrška ne izhaja iz izreka, temveč zgolj iz obrazložitve. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča (stran 8 izpodbijanega sklepa), da se kršitelju očita, da je petardo položil na osebni avto italijanskih registrskih oznak in je petarda, ki se je skotalila na tla, počila ter da kršitelj in priči tega ne omenjajo oziroma celo zamolčijo, saj se očitani prekršek očitno sploh ni zgodil, kar je kršitelj že v svoji pisni izjavi uvodoma jasno zapisal, medtem ko sta priči oba skladno (v pisnih izjavah in na zaslišanju 6. 9. 2018) izpovedala, da avta z italijanskimi registrskimi tablicami ni bilo tistega dne parkiranega na mestu, kot to prikazuje C. C. in da tudi petarde kršitelj ni imel niti je ni uporabil. Če bi avto z italijanskimi registrskimi tablicami bil 00. 00. 2018 (pravilno 2017) resnično parkiran na tem mestu, bi lahko prijavitelj to tudi izkazal s fotografijo, vendar ni. Sodišče se tudi ni opredelilo do izjav očeta kršitelja glede prijaviteljeve negativne nastrojenosti do družine F. in glede navedb o neverodostojnosti prijavitelja. Sicer iz 00. 00. 2017 podane izjave prijavitelja na PP ... izhaja, da pes prijavitelja zaradi eksplozije petarde ne bo hotel več iti na sprehode, medtem ko je prijavitelj pred sodiščem 00. 00. 2018 izjavil, da je šel njegov pes naslednje jutro ven brez problema. Sodišče tudi ni napravilo dokazne ocene v tem smislu, da bi obravnavalo vsak dokaz posebej in nato vse skupaj kot celoto, pri tem pa tudi „snap chat pogovora“ med kršiteljem in B. B. ni umestilo v dokazno oceno oziroma dokaza ni ocenilo. Sodišče ni spoštovalo načel prekrškovnega prava in subsidiarno kazenskega prava ter je napačno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Prav tako ni pravilno izrečen vzgojni ukrep in je vprašljiva zakonitost izreka; sploh pa ne v takšni višini oziroma teži ob upoštevanju vseh okoliščin primera (kršiteljeva nepredkaznovanost, starost, redno šolanje).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da sklep sicer ni obremenjen z bistveno kršitvijo, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba, ko kritizira odločitev sodišča glede izreka, pri tem pa pozablja, da gre za odločanje v postopku proti mladoletniku, kjer se postopek vodi na poseben način in prav tako se na poseben način odloča v postopku proti mladoletniku ter tako le sodba (v primeru starejšega mladoletnika in ob odločitvi za izrek globe) vsebuje izrek v smislu 138. člena ZP-1, ne pa tudi sklep, s katerim se odloči v postopku proti mlajšemu mladoletniku, ki se mu lahko v postopku izreče le eden od vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 33. člena ZP-1). Prav tako ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zaradi protispisnosti, ker 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1 navaja le, da je bistvena kršitev podana v postopku o prekršku, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Po drugem odstavku 155. člena ZP-1 pa je bistvena kršitev določb postopka o prekršku podana tudi, če sodišče med postopkom ali ob izdaji sodbe ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe. Glede na 168. člen ZP-1 to velja tudi za sklepe, ki so izdani v postopku. Vendar pa pritožba niti ne pojasni, katero bistveno kršitev očita sodišču oziroma, katera določba zakona je bila kršena, pa je vplivala na zakonitost odločitve.

5. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam glede obstoja pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1 (zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). Pritožba sicer uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga ustavitev postopka (smiselno po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1) z uporabo načela „in dubio pro reo“, ker obstaja dejanski dvom, ali je kršitelj storil prekršek ali ne. Navedeno načelo pa je mogoče uporabiti le, ko so izčrpani in izvedeni vsi razpoložljivi dokazi s tem, da mora sodišče prve stopnje upoštevati načelo iskanja materialne resnice (68. člen ZP-1) ter po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (razen v primeru obdolženčevega priznanja), pri čemer mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na to načelo mora sodišče izvesti vse razpoložljive dokaze, to pa bi moralo storiti tudi v obravnavanem primeru, ko je mladoletnik ves čas postopka zanikal, da bi 00. 00. 2017 ob 00.00 na naslovu Ulica 17 prižgal pirotehnično sredstvo (petardo) in jo položil na pokrov motorja osebnega vozila tujih italijanskih registrskih tablic, ki je bil parkiran v bližini vrtca in se je pirotehnično sredstvo skotalilo na tla, počilo oziroma eksplodiralo, nato pa z ognjem prižgal še en pirotehnični izdelek oziroma petardo in jo odvrgel na tla v diagonalni prehod oziroma podhod med vrtcem in pošto. Ob tem dejstvu bi torej sodišče moralo storiti ne le to, kar je (zaslišati mladoletnikova prijatelja in prijavitelja), temveč bi moralo zaslišati policista E. E. iz Policijske postaje (PP) Ljubljana ..., ki je „posredno“ ugotovil prekršek (navedba obdolžilnega predloga), če že ni moglo ugotoviti (preko policistov) podatkov D. in ga zaslišati.

6. Pritožbeno sodišče že s pregledom obdolžilnega predloga ugotavlja, da le-ta temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka) kljub dejstvu, da iz obdolžilnega predloga izhaja, da so policisti naknadno (še isti večer) doma iskali mladoletnega kršitelja ter se pogovarjali z njegovimi starši. Kakšne so bile ugotovitve policistov in zakaj so verjeli prijavi prijavitelja, iz obdolžilnega predloga ne izhaja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da po 50. členu ZP-1 prekrškovni organ postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti (lahko z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca ali druge osebe), vendar pa mora nato (glede na prvi odstavek 51. člena ZP-1) po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prejšnjega člena zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku, saj ima tudi nenazadnje možnost (četrti odstavek 51. člena ZP-1), da odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga. To skratka pomeni, da je moral prekrškovni organ pred vložitvijo obdolžilnega predloga proti mladoletniku zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku, ki pa iz obdolžilnega predloga ne izhajajo. Že iz tega razloga bi moralo sodišče zaslišati policista in ugotoviti, kdaj so policisti točno prišli na kraj dogodka, ali so takrat našli parkirano vozilo italijanske registracije na tem mestu, kot je to opisal predlagatelj, in ali so bili na vozilu kakšni sledovi (glede na očitek, da je prva petarda počila na pokrovu motorja osebnega vozila tujih italijanskih registrskih tablic) ter še ali so opravljali kake poizvedbe o „D.“. Ugotoviti bi torej moralo, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja, na čigar prijavi nenazadnje slonijo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da sta tudi v postopku (pred sodnikom) zaslišana mladoletnikova prijatelja potrdila izjavo mladoletnika (ki ni bila le pisna, ampak tudi dana pred sodnikom), da je petardo vrgel fant po imenu D. in ne mladoletnik, enako izhaja iz „snap chata“, kar vse povzema sklep sodišča prve stopnje na strani 7 in 8 sklepa. Nadalje iz razlogov sklepa (stran 8) izhaja, da je sodišče ocenilo izpovedbo prijavitelja C. C. kot verodostojno, ker je ta opisal, da je v skupini fantov prepoznal mladoletnika po postavi (ker da je vitek in višje postave v primerjavi z ostalimi fanti), pri čemer sodišče navede, da je priča natančno opisala mladoletnike; nikjer (niti iz kakega uradnega zaznamka) pa ne izhajajo ugotovitve sodišča, da v postopku zaslišani mladoletnik in priči (B. B. in A. A.) ustrezajo takemu opisu.

8. Prav tako sodišče zaključke o mladoletnikovi storitvi prekrška izvaja iz dejstva, da ni podal dokaznega predloga oziroma pripravljenosti, da bi se pozanimal, kje lahko najde D. in od njega pridobi izjavo oziroma ni dal dokaznega predloga, da se D. zasliši kot pričo; pri čemer pritožba utemeljeno navaja, da je breme dokazovanja na strani sodišča; višje sodišče pa dodaja, da v takem primeru v postopku o prekršku ni predvideno obrnjeno dokazno breme v tem smislu, da bi mladoletnik moral pripeljati s sabo na zaslišanje drugega mladoletnika, ki je domnevno storil prekršek. Po povedanem bi moralo sodišče prve stopnje že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da le-to najprej dopolni dokazni postopek. Po potrebi naj izvede ustno obravnavo, da bo lahko primerjalo izgled in višino mladoletnikov (glede na opis prijavitelja), po neposrednem vtisu ocenilo dokaze in šele nato zaključilo, ali izvedeni in ocenjeni dokazi res dokazujejo, da je mladoletnik kršil določila ZEPI in to na način, kot ga navaja obdolžilni predlog (da je prvo petardo položil na pokrov motorja vozila tujih registracij, nato pa prižgal in odvrgel na tla v diagonalni prehod med vrtcem in pošto drugo petardo).

10. V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa naj sodišče prve stopnje upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki ga glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti (prvi odstavek 35. člena ZP-1). Za kakršenkoli drugačen vzgojni ukrep (v okviru navodil in prepovedi po določilih 36. člena ZP-1) pa mora sodišče upoštevati določbo prvega odstavka 36. člena ZP-1, da se sodišče odloči za navodila in prepovedi, če oceni, da je treba s primernimi ukrepi vplivati na mladoletnika in njegovo vedenje. Tudi sicer mora sodišče več pozornosti posvetiti izbiri vzgojnega ukrepa glede na določbo 34. člena ZP-1, da je pri izbiri vzgojnega ukrepa treba upoštevati mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali globa in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 21605/2021
• VSRS Sodba I Ips 16004/2016
• VSC Sklep PRp 163/2021