VSL Sodba II Cp 337/2019

Jedro

Ker tožnica v trenutku, ko je speljala, ni imela v vidnem polju vozila zavarovanca tožene stranke, ji ni mogoče očitati, da je kršila pravilo o prednostni cesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2016 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.752,91 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo v njenem ugodilnem delu (za znesek 1.729,00 EUR) in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženo stranko zaveže, da tožnici plača 30% njene škode v višini 741,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2016 dalje do plačila, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica pri vključevanju na prednostno cesto storila vse, kar se v danih okoliščinah od nje zahteva, da vozila zavarovanca tožene stranke ni bilo v njenem vidnem polju, kot tudi, da vinjenost tožnice ni imela nobenega vpliva na nastanek in potek prometne nesreče. Materialnopravno zmotno je kot pravilno ocenilo ravnanje tožnice pri vključevanju na prednostno cesto in vožnji po njej tako, da je zadoščalo, da je le enkrat pregledala promet na prednostni cesti in sicer tako, da naj bi najprej pogledala desno, neposredno pred izpeljavo na prednostno cesto pa v levo. Tožnica je kot stranka povsem nedvoumno povedala, da je pred speljanjem pogledala "levo in desno", pri čemer je še pojasnila, da "je na desni strani v tem križišču grmovje, kjer so zimzeleni iglavci tudi pozimi". Do relevantnosti in vsebine takega tožničinega pojasnila se sodišče ni opredelilo. Tako pojasnilo tožnice negira sklepanje sodišča, da besedne zveze „levo in desno“ ni razumeti v kronološkem smislu, temveč le kot besedno zvezo, ki se v pogovornem jeziku pogosteje uporablja kot "desno in levo". Dano pojasnilo tožnice v kontekstu zastavljenega vprašanja lahko predstavlja le pojasnilo razloga, zakaj je tožnica pri vključevanju na prednostno cesto najprej pogledala levo in šele nato desno in ne le brezpredmetne besedne zveze. Takrat se je vozilo zavarovanca tožene stranke po ugotovitvah izvedenca nahajalo 63 metrov oddaljeno od nje in ga je tožnica objektivno lahko videla, pa je kljub temu zapeljala na prednostno cesto. Izvedenec je izrecno povedal, da bi tožnica ob speljevanju na prednostno cesto, ki jo je nameravala prečkati, lahko prepoznala kritično situacijo, subjektivno pa je ona pač ni. Ugotovil je, da se je vozilo zavarovanca tožene stranke v času, ko je tožnica preverjala promet na prednostni cesti (tudi če je najprej preverila svojo desno stran), nahajalo v njenem vidnem polju na desni strani, katerega je ugotovil v dolžini 75 metrov. Izvedenec dopušča možnost, da ga tožnica kljub temu iz subjektivnih razlogov ni videla. Do take ugotovitve izvedenca se sodišče ni opredelilo, kot tudi subjektivnih razlogov, zaradi katerih tožnica vozila zavarovanca tožene stranke ni videla, ni ugotavljalo. Enostavno je verjelo tožnici, da vozila zavarovanca tožene stranke na prednostni cesti ob njenem vključevanju nanjo ni videla. Zakon o pravilih cestnega prometa v 56. členu določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka. Tožnica pri prečkanju prednostne ceste v ničemer ni bila pozorna na promet. Dejstvo je, da je tožnica po lastni izpovedi zagledala luči avtomobila zavarovanca tožene stranke šele, ko jo je osvetlilo in je v naslednjem trenutku že počilo. Ob ustrezni pozornosti bi tožnica prometno nesrečo tudi po sami vključitvi na prednostno cesto nedvomno lahko preprečila. Oceno zaznavnih sposobnosti sodišče podaja le za zavarovanca tožene stranke, za tožečo stranko pa ne. Dejstvo je, da sta bila oba udeleženca nesreče vinjena. Prav v splošno znanem dejstvu, da učinki alkohola zmanjšujejo zaznavno sposobnost voznika in njegov reakcijski čas, je iskati tisti subjektivni razlog, ki ga omenja izvedenec, zaradi katerega je tožnica vozilo zavarovanca tožene stranke na prednostni cesti kljub dani preglednosti nad njegovo vožnjo povsem spregledala, pa ga sodišče ni ugotovilo. Podobnost izpovedbe tožnice z okoliščinami, kot izhajajo iz zapisnika policije, ne more imeti dokazne teže, prav tako ne sklepanje sodišča, da nizka hitrost vožnje tožnice čez križišče kaže na pozornost tožnice na dogajanje na prednostni cesti in izključuje možnost vpliva alkoholiziranosti nanjo. Tožnica je prav zaradi alkoholiziranosti spregledala po prednostni cesti vozeče vozilo zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka v pretežnem delu (vsaj v višini 70%) odgovarja za nastanek in posledice nesreče. Tožnica je zato upravičena le do povračila 30% pretrpele škode, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke zaradi ugotovljene vožnje s prekoračeno hitrostjo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca za analizo in raziskavo prometnih nezgod in do vseh spornih vprašanj.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za analizo in raziskavo prometnih nezgod ugotovilo, da je bila v točki pred križiščem, kjer se je tožnica vključevala na prednostno cesto, preglednost prednostnega vozišča na desni strani tožnice v razdalji 75 metrov. Pri tem se je oprlo na pojasnilo izvedenca, da je takšna preglednost 75 metrov le teoretična preglednost in da je bil zavarovanec tožene stranke v trenutku, ko je tožnica začela s speljevanjem v križišče, na razdalji 63 metrov od mesta trčenja. Zaradi tega je bil teoretično že v vidnem polju tožnice, vendar je med razdaljo 75 metrov in 63 metrov časovno zelo majhna razlika, in sicer pol sekunde. Prav toliko časa človek porabi, da preveri križišče s pogledom na levo in desno. Zato je bilo pomembno, kam je tožnica nazadnje pogledala in tako ni nujno, da ga je tudi zaznala. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca in zaslišanja tožnice po oceni pritožbenega sodišča naredilo pravilen zaključek, da tožnica kljub temu, da je preverila promet na prednostni cesti, dejansko ni zaznala vozila zavarovanca tožene stranke, saj ga takrat ni bilo v njenem vidnem polju. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožničino izpovedbo, da je pogledala levo in desno, ni razumeti v kronološkem smislu, temveč zgolj kot besedno zvezo za opis dejstva, da je tožnica pred vključitvijo na prednostno cesto preverila križišče v obe smeri. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožničino nadaljnje pojasnilo, da „je na desni strani v tem križišču grmovje, kjer so zimzeleni iglavci tudi pozimi“, negira sklepanje sodišča, da besedne zveze "levo in desno" ni razumeti v kronološkem smislu, temveč le kot besedno zvezo, ki se v pogovornem jeziku pogosteje uporablja kot „desno in levo“. Pritožbeno sodišče ne vidi povezave med dejstvom, da je bilo na desni strani v križišču grmovje in smerjo, v katero naj bi zaradi tega tožnica prej pogledala. Strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožnice ustrezno, ko je le enkrat pregledala promet na prednostni cesti in da večkratni pregled v večernem času ob 23.00 uri ob prazni cesti ni bil potreben. Tako tudi ni bilo potrebno pregledovanje na obe strani zatem, ko je tožnica že zapeljala v križišče. Takšno ravnanje od voznika ne zahteva noben predpis, glede na ugotovitve izvedenca pa tudi ni običajno, da bi vozniki še gledali v levo in desno zatem, ko speljejo v križišče naravnost. Mnenje izvedenca glede tega, ali bi tožnica lahko prepoznala kritično situacijo, je bilo, da je to odvisno od tega, kam je tožnica nazadnje pogledala (zaslišanje izvedenca na list. št. 120 spisa). V zvezi s tem pritožba tožene stranke nepravilno povzame ugotovitev izvedenca, da naj bi se vozilo zavarovanca tožene stranke nahajalo v tožničinem vidnem polju na desni strani tudi v primeru, če je tožnica najprej preverila svojo desno stran. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da je tožnica morebiti sprva najprej pogledala desno in nato levo ter zato zavarovanca tožene stranke ni zaznala. Pritožbeno sodišče v to oceno ne dvomi. Ker tožnica v trenutku, ko je speljala, vozila zavarovanca tožene stranke ni imela v vidnem polju, ji ni mogoče očitati, da je kršila pravilo o prednostni cesti. Tožničina alkoholiziranost, na katero se tudi v pritožbi sklicuje tožena stranka, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imela vpliva na nastanek prometne nesreče oziroma to ni bilo dokazano. Toženka v zvezi z vplivom alkohola na tožničine zaznavne sposobnosti tudi ni predlagala izvedenca za toksikologijo oziroma je ta dokazni predlog umaknila, zato je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da ni ugotavljalo zaznavnih sposobnosti tožnice in zavarovanca tožene stranke. Nasprotno pa je imela vpliv na nastanek prometne nesreče prehitra vožnja zavarovanca tožene stranke (76 km/h), ki je poleg tega vozil pod vplivom alkohola. Po ugotovitvi izvedenca do trčenja namreč ne bi prišlo, če bi zavarovanec tožene stranke vozil po omejitvi hitrosti (50 km/h). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnica okoliščine nesreče opisala podobno kot to izhaja iz policijskega zapisnika in pritožbeno sodišče ne vidi kršitve v tem, da je sodišče prve stopnje na podlagi tega sklepalo, da je bila tožnica pozorna na okolico in prometno dogajanje. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nizka hitrost tožnice v času trka (15 km/h) govori v prid temu, da se je tožnica v križišču, predno je vstopila in prečkala prednostno cesto na K. ulici s svojim vozilom, res ustavila in je speljala šele, ko je videla, da je cesta prazna.

7. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I. in III. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 193/2021
• VSM Sodba I Cp 935/2018
• UPRS sodba in sklep I U 878/2015