VSL Sodba PRp 267/2018

Jedro

Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.

Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi in stroški ustavljenega postopka ne bremenijo proračuna.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilcev tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena, za odgovorno osebo po drugem odstavku v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) ustavilo. Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun in se storilcema povrnejo stroški postopka z zahtevo za sodno varstvo in sicer nagrada za opravljanje storitev zagovornika, ki skupaj z 22 % DDV znaša 167,99 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da neizročitev nagrade v 240. delovnih dneh, kot določajo Splošni pogoji družbe A. d.o.o. oziroma rok za izročitev nagrade glede na splošne pogoje ni izrecni zakonski znak prekrška po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP. Sodišče se strinja z navedbami zahteve za sodno varstvo, da gre glede na 19. točko prvega odstavka 7. člena ZVPNPP in 19. točko Priloge 1 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju: Direktiva) za zavajajočo poslovno prakso le v primeru nerazdelitve (neizročitve ali neizplačila) napovedane nagrade. Prekrškovni organ zakonskega znaka prekrška ne more razširiti z novim zakonskim znakom, to je z rokom za izročitev nagrade, prav tako ga ne more utemeljiti z jezikovno ali s teološko razlago, ker sicer krši 28. člen Ustave Republike Slovenije (načelo zakonitosti), zato je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek.

2. Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da nadaljuje s postopkom o zahtevi za sodno varstvo na podlagi 65. člena ZP-1. Prekrškovni organ meni, da izrek odločbe o prekršku ni nerazumljiv in ni v nasprotju s samim seboj in ni podana kršitev pete alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, kot to očita sodišče v izpodbijani sodbi. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 265/2017 z dne 8. 12. 2017. Meni, da je bila izročitev obljubljene nagrade potrošniku šele po uvedbi inšpekcijskega postopka in zamuda z izročitvijo obljubljenih nagrad predstavlja zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke prvega odstavka 7. člena ZVPNPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tretja alineja prvega odstavka 15. člena ZVPNPP določa: "Z globo od 3.000,00 do 40.000,00 EUR se kaznuje za prekršek pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik ali podjetnica posameznica, ki uporabi zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno (7. člen).". Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZVPNPP pa se z globo od 300,00 do 2.000,00 EUR lahko kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka. Storilcema se očita, da sta uporabila zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke 7. člena ZVPNPP, ki določa: "Zavajajoče poslovne prakse so predvsem, če podjetje v okviru poslovne prakse trdi, da se razpisuje nagradno tekmovanje, ali da je mogoče prejeti promocijsko nagrado, ne da bi se napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila tudi dejansko razdelile."

5. Ustava RS v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Navedena ustavna določba, ki ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu (in v prekrškovnem pravu, kot delu kaznovalnega prava) ima dva naslovnika; na eni strani normodajalca (ki mu prepoveduje, da bi kaznivo dejanje ali prekršek in ustrezajočo kazen opredelil retroaktivno, nejasno ali s predpisom, ki ni zakon, uredba Vlade Republike Slovenije ali odlok samoupravne lokalne skupnosti), po drugi strani pa ta ustavna določba naslavlja tudi sodnika kot razlagalca zakona, ta sme posameznika obsoditi za kaznivo dejanje oziroma prekršek le, če njegovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake, katerih določitev ustreza navedenim kriterijem (takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbah Up-879/14, Up-883/14 in Up-889/14 vse z dne 20. 4. 2015). Ustavno sodišče RS je v sodbi U-I-73/09-19 z dne 2. 7. 2009 navedlo, da določba kazenskega materialnega prava izpolnjuje zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja. V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne in v mnogih primerih celo nujne za pravilno odločitev pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. namenska, logična, zgodovinska in sistemska razlaga). Vsaka uporaba prava je hkrati njegova razlaga, čeprav često zaradi jasnosti pravnega primera utemeljitev pravne odločitve ne vsebuje posebnih ali obširnih razlogov. Predmet razlage zakona, ki vsebuje prekrškovno določbo, je pomen norme. Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona, ta pa je sestavni del ustavno pravne ureditve. Besedilo posamezne prekrškovne določbe je zato treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin (poglavij) in pravne ureditve kot celote, ne pa kot posamezen in sam zase obstoječi člen zakona. Uporaba sistemske razlagalne metode, ki išče pravo vsebino in pomen določb zakona na podlagi njihovega mesta v sistematiki zakona, izhaja iz tega, da je zakon v sebi sklenjena (in sklepčna) logična celota. S postopkom sistemske razlage odkrivamo pomen norme z medsebojnim povezanim elementom te norme, ki so v različnih zakonskih določbah. Pri teleološki razlagi (funkcionalni razlagi; razlagi po namenu) pa gre za to, da je iz pravnih določb mogoče razbrati več pravnih pravil, odločitev, katere bomo uporabili, pa opremo na namen (cilj) pravnega akta. Namenska razlaga zakona omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, ne more pa ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel. Namen zakonodajalca lahko ugotovimo po presoji celovite družbene situacije, ki je vodila zakonodajalca k sprejemu nekega pravila (ali pravnega akta); njegov namen pa lahko ugotovimo tudi s pomočjo zgodovinske razlage. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-550/14 z dne 13. 4. 2017, na katero se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje prvostopenjsko sodišče, pa izhaja, da sodišče pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanju kaznivega dejanja oziroma prekrška, v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznika kaznivega dejanja oziroma prekrška jasno in določno vnesel na splošni ravni že zakonodajalec.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je tako potrebno pri razlagi določb tretje alineje prvega odstavka 15. člena oziroma 19. točke 7. člena ZVPNPP izhajati iz namena zakonodajalca; drugačna interpretacija pa bi izničila smisel potrošniške zakonodaje, to je varovanje potrošnika kot šibkejše stranke.

7. Pri tem je potrebno upoštevati vsebino oziroma namen ZVPNPP; prvi odstavek 1. člena ZVPNPP določa: "Ta zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ali potrošnic (v nadaljnjem besedilu: "potrošnik") ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov.“ Po drugem odstavku istega člena pa ta zakon prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005, str. 22; v nadaljevanju Direktiva); katere namen je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov (1. člen Direktive). Določbe ZVPNPP se nanašajo na vse segmente poslovnih praks, saj so na podlagi prvega odstavka 4. člena ZVPNPP nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka. Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Četrti odstavek istega člena določa, da so nepoštene poslovne prakse zlasti tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. ZVPNPP zavajajoče poslovne prakse deli na zavajajoča dejanja in zavajajoče opustitve. Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična; poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. ZVPNPP v sedmem členu ureja poslovne prakse, ki se za nepoštene štejejo v vsakem primeru ne glede na dejanske okoliščine primera; ureditev v tem členu ni vezana na generalno klavzulo in morebitne dodatne pogoje, kakor je to urejeno v 5. in 6. členu ZVPNPP, pač pa dejanja predstavljajo zavajajočo poslovno prakso sama po sebi; dejanja zavajajoče poslovne prakse so navedena taksativno (komentar k 7. členu ZVPNPP, A. Avbelj, B. Zajc, B. Grešak, M. Erjavec in M. Dren: Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami s komentarjev, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2007, stran 108).

8. Tudi iz obrazložitve predloga ZVPNPP (EVA 2007-2111-0005 z dne 22. 3. 2007) izhaja, da je namen predloga zakona ščititi ekonomske interese potrošnikov, kadar podjetja uporabljajo nepoštene poslovne prakse in tako doseči visoko raven varstva potrošnikov; prav tako se z razvijanjem poštenih poslovnih praks podjetij v razmerju s šibkejšo stranko, torej potrošnikom, prispeva k nemotenemu delovanju notranjega trga ter tako spodbuja čezmejno poslovanje. V obrazložitvi k 7. členu predloga ZVPNPP pa je navedeno, da so na podlagi priloge I Direktive v tem členu naštete zavajajoče poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za nepoštene; zaradi zagotavljanja večje pravne varnosti zakon taksativno našteva 23 takih praks; prav tako pa ta seznam služi v pomoč pristojnim organom, saj nakazuje, kakšna ravnanja ne bo moč tolerirati; pri preverjanju teh primerov pristojnim organom ni potrebno preveriti, če izpolnjujejo kriterije določene v tem zakonu, saj ti veljajo avtomatično za prepovedane.

9. Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti (prvi odstavek 207.člena OZ); pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada obljubljena (prvi odstavek 209. člena OZ). Temeljno pravilo je, da mora oseba, ki je javno obljubila nagrado, izpolniti obveznost z izplačilom oziroma izročitvijo nagrade osebi, ki je opravila razpisano dejanje, za opravo katerega je bila razpisana nagrada.

10. Glede na takšen predmet in namen ZVPNPP je razlaga tretje alineje prvega odstavka 15. člena oziroma 19. točke 8. člena ZVPNPP, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v nasprotju z namenom zakona, kot je opredeljen v 1. členu ZVPNPP, zato samo jezikovna razlaga določbe ne pride v poštev. Upoštevaje razlago materialne in prekrškovne določbe v njihovi smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote, je namreč mogoče zaključiti, da je v teh določbah sankcionirano ravnanje podjetja, ki v okviru poslovne prakse napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila ne razdeli v razumnem roku. Upoštevati je namreč potrebno, da skuša evropsko pravo vzpostaviti ravnotežje med zaščito potrošnika in prodajalca; ker je potrošnik v pogodbi načeloma šibkejša in manj obveščena stranka, mu mora pravo pogosto dati močnejšo zaščito za to, da sta stranki v praksi dejansko enako zaščiteni (dr. V. Trstenjak: Potrošnik in prodajalec - koga bolj ščiti evropsko pravo?, Pravna praksa, 2009, št. 11, strani 7 do 10; GV Založba, d.o.o., 19. 3. 2009). Poslovne prakse podjetij so poštene, če niso v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji oziroma s splošnim načelom dobre vere; poštenost poslovnih praks se presoja v odnosu med podjetjem in potrošnikom (S. Janevski: Varstvo potrošnikov, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 38).

11. Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubila nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih družbe. V obravnavanem primeru bi tako pravna oseba morala potrošnikom izročiti nagrado najkasneje v 240. delovnih dneh, ki ga je kot rok za izročitev nagrade določila v Splošnih pogojih družbe A. d.o.o., česar pa ni storila.

12. Po stališču višjega sodišča takšno razlago utemeljujejo tudi odločitve Sodišča Evropske Unije. Sodišče Evropske unije namreč v ustaljeni sodni praksi razume (npr. sodba C-220/98 z dne 13. 1. 2000 v zadevi Estée Lauder, točki 27 in 30, sodba C-44/01 z dne 8. 4. 2003 v zadevi Pippig Augenoptik, točka 55, in sodba C-356/04 z dne 19. 9. 2006 v zadevi Lidl Belgium, točki 77 in 78) povprečnega potrošnika kot običajno (razumno) obveščeno, razumno pozorno in pazljivo osebo (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru). Po stališču sodne prakse Sodišča Evropske unije je zavajajoče izpustiti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve o poslovanju, prikrivati bistvene informacije ali jih navajati na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času; za presojo je odločilen učinek poslovne prakse kot celote, vključno s predstavitvijo; informacije je treba prikazati na jasen način: nejasna predstavitev je enakovredna opustitvi dajanja informacij.

13. Poleg tega uporablja Sodišče Evropske unije za razlago (nekaterih) pojmov Direktive široko razlago, kar kaže na upoštevanje širokega stvarnega področja uporabe Direktive; prav tako navedeno sodišče skozi prakso s pojasnitvijo nekaterih pojmov, razlago in upoštevanjem širokega stvarnega področja Direktive zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnikov (N. Florjanc: Nepoštene poslovne prakse: analiza primerov sodne prakse zavajajočih dejanj, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2018 stran 31).

14. Navedeno pa utemeljuje pravilnost pritožbenih navedb, da mora pravna oseba potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku in ne šele po uvedbi prekrškovnega postopka prekrškovnega organa. Izročitev obljubljene nagrade potrošniku šele potem, ko je potrošnik neizročitev nagrade prijavil prekrškovnemu organu in je le ta uvedel inšpekcijski postopek, čeprav je od dneva, ko je potrošnik zadel nagradi (25. 4. 2014 je potrošnik na televiziji G. zadel oziroma si prislužil nagradi in sicer prenosni računalnik in denarno nagrado v vrednosti 200,00 EUR) do uvedbe inšpekcijskega pregleda (iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da je bil le-ta pri pravni osebi opravljen 11. 2. 2016) minilo že več kot leto dni, nedvomno predstavlja nepošteno oziroma zavajajočo poslovno prakso podjetja.

15. Razlaga, da je v tretji alineji prvega odstavka 15. člena oziroma v 19. točki 8. člena ZVPNPP sankcionirano ravnanje podjetja, ki v okviru poslovne prakse napovedane nagrade ali ustrezna nadomestila ne razdeli v razumnem roku, pa je skladna tudi z definicijo pojma „poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov“ (to so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom; četrta alineja 3. člena ZVPNPP).

16. Glede na navedeno so utemeljene pritožbene navedbe, da tudi zamuda z izročitvijo obljubljenih nagrad predstavlja zavajajočo poslovno prakso iz 19. točke prvega odstavka 7. člena ZVPNPP; v nasprotnem primeru bi pravne osebe zavlačevale z razdelitvijo prisluženih nagrad v nedogled oziroma poljubno dolgo ne da bi kršile svoje obveznosti iz navedene določbe, s čimer bi bil izničen smisel potrošniške zakonodaje in namen zakonodajalca, to je varovanje potrošnika kot šibkejše stranke.

17. Odločitev prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 je zato nepravilna. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi in stroški ustavljenega postopka ne bremenijo proračuna. Prvostopenjsko sodišče pa naj po vsebini presodi, ali so utemeljene navedbe zahteve za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe ter po potrebi v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 265/2017
• VSL sodba PRp 387/2016
• VSL sodba PRp 372/2016