VSL Sklep PRp 342/2018

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v postopku mladoletnika zaslišalo, se v odločbi o prekršku (sklepu) utemeljeno opira na navedbe mladoletnika podane pred sodiščem.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mladoletnikova reakcija na izzivanje mld. B. B. ne vsebuje znakov silobrana, temveč mladoletnikovo postopanje, ki ga je sam opisal, da je najprej mladoletnika udaril enkrat v ramo, nato pa ga je udaril še večkrat v trebuh, ter obrazec o poškodbi kažejo na vrsto udarcev in udarnino trebušne stene in površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine, torej zelo agresivno postopanje mladoletnika.

Pritožba navaja, da bi sodišče moralo pridobiti poročilo šole o vedenju mladoletnika, vendar starša, ki sta bila sicer prisotna na zaslišanju mladoletnika in ki sta tudi njegova zakonita zastopnika, tekom postopka pri sodišču nista dala nobenega dokaznega predloga in tako tudi ne predloga za pridobitev poročila šole o predhodnih vedenjih mladoletnika.

Po določbi prvega odstavka 35. člena ZP-1 se ukor izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

Burna reakcija mladoletnika na suvanje sošolca (udarec v ramo ter več udarcev po celem telesu, med drugim v trebuh ter premet preko noge, da je B. B. padel po tleh in še z glavo zadel v steno), nedvomno kaže na agresijo mladoletnika, zaradi česar je potreben bolj strokoven pristop, kot pa ga mladoletniku lahko nudita starša; predvsem pa ni mogoče zaključiti, da bi bilo postopanje mladoletnika take (mladostno nedolžne) narave, da ne bi bilo potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa in da bi ga bilo mogoče pripisati le nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Mladoletnik ne plača stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v uvodoma navedenem sklepu odločilo, da se mladoletniku na podlagi 10. točke drugega odstavka 36. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreče vzgojni ukrep navodilo: udeležiti se programov socialnega treninga za obdobje šest mesecev, kar pripravi in izvajanje vodi Center za socialno delo ..., Enota .... Na podlagi 187. člena ZP-1 je odločilo še, da mladoletnik ne plača stroškov postopka.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo mladoletnikova zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da obdolženega spozna za nedolžnega, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predvsem meni, da odločitev sodišča temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Ob razgovoru s policisti Policijske postaje (PP) ..., pri katerem je bila navzoča tudi mati, je mladoletnik potrdil, da je večkrat udaril sošolca B. B., kar je bilo posledica tega, da je bil s strani mld. B. B. izzvan (ta se mu je sprva posmehoval na način, da ga je klical z vzdevkom, nato pa ga večkrat udaril) in ob taki situaciji dejanje mld. A. A. izpolnjuje predpostavke silobrana po 22. členu KZ-1, ki izključuje protipravnost. Izpovedbe, ki jih je mladoletnik podal na sodišču, se sicer razlikujejo od navedb, ki jih je podal na policiji (sodišču je priznal, da je udaril B. B., a šele po tem, ko ga je ta sprovociral s tem, ko ga je stisnil v kot, pred tem se je mld. B. B. večkrat zaletel v mld. A. A. oziroma njegovo torbo, ki jo je nosil na hrbtu). Pred sodiščem torej mladoletnik ni v celoti opisal dogajanja oziroma ga je delno izpustil, verjetno ga je bilo strah pred sodnico. Za razsojanje v zadevi je potrebno v obzir vzeti prvo izjavo mld. A. A., ki jo je podal takoj po obravnavanem dogodku, sicer pa bi moralo sodišče pridobiti poročilo šole o vedenju mld. A. A., kako funkcionira v skupnosti, ali je deček agresiven, kako se odzove v konfliktnih situacijah in nenazadnje, ali je sprejet s strani sovrstnikov. Je mlajši mladoletnik, saj je 9. 9. 2018 dopolnil 14 let, nikoli še ni bil kaznovan, živi v družini z materjo in očetom in niso pravilne ugotovitve sodišča, da ga starša ne obvladujeta ter imata starša tudi potrebno avtoriteto nad mladoletnikom, saj ju ta spoštuje in sledi njunim navodilom in nasvetom. Pred tem dogodkom v šoli nikoli ni povzročal nobenih težav, kar lahko potrdijo učitelji in razredničarka, sicer pa si šola ni prizadevala rešiti spora in poizvedeti, kaj se je zares zgodilo, temveč je oče mld. B. B. burno odreagiral in takoj podal prijavo na policiji, s čimer je seznanil tudi šolo. Vzgojni ukrep, za katerega se je odločilo sodišče, pa je strog ukrep, ki lahko povzroči več negativnih kot pozitivnih posledic na mladoletnem obdolžencu, ki je bil že podvržen stresu razgovora na policiji in zaslišanja na sodišču in to za dejanje, za katerega bi lahko dobil le opomin s strani šole. Deček ima učne težave in mu velik del prostega časa vzame učenje in priprava za šolo ter je bil dovolj kaznovan že s tekom sodnega postopka zoper njega, nanj pa bi lahko vplivali tudi mladoletni prestopniki, ki bi jih spoznal tekom udeleževanja programa, pri čemer se mladoletnik zaveda, da mora v prihodnje bolj umirjeno reagirati in se odmakniti od podobnih situacij ter svoj odziv obžaluje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti po določilih 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do nobene od bistvenih kršitev niti do kršitev materialnega prava na škodo mladoletnika ter tako pritožba neutemeljeno uveljavlja vse pritožbene razloge in med njimi tudi pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 154. člena ZP-1 (bistvene kršitve ali kršitve materialnega prava), ne da bi pritožbena razloga sploh konkretizirala.

5. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pri čemer obramba neutemeljeno predlaga sodišču, da se opre na mladoletnikovo izjavo, ki jo je podal policistom in ne na mladoletnikovo izjavo, ki jo je podal sodišču. Za postopanje sodišča velja načelo neposrednosti in 133. člen ZP-1 določa, da sodba o prekršku temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku. Ker je sodišče v postopku mladoletnika zaslišalo (in to celo v prisotnosti obeh staršev mladoletnika), se v odločbi o prekršku (sklepu) utemeljeno opira na navedbe mladoletnika podane pred sodiščem. Sicer pa tudi zapisnik o ustni izjavi mladoletnika, ki jo je ta podal policistom (zapisnik o izjavi na list. št. A1) navaja, da ga je B. B. začel suvati v torbo, nekaj časa je še toleriral, nato ga je z desno roko udaril v eno ramo in mu rekel, naj preneha, ker pa je (B. B.) kar nadaljeval, ga je prijel za ramena in ga s kolenom udaril v trebuh, ko se je (B. B.) sklonil, pa ga je vrgel po tleh; videl je, da se je s hrbtom zadel v steno. Protispisne so torej pritožbene navedbe, da sta si izjavi mladoletnika (dani pred policisti in dani pred sodnico) različni in da bi sodišče moralo v izjavi mladoletnika prepoznati znake silobrana v smislu 22. člena KZ-1.

6. 8. člen ZP-1 napotuje na smiselno uporabo določil Kazenskega zakonika (KZ-1), med drugim glede silobrana in po prvem odstavku 22. člena KZ-1 dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno. Vendar pa je potrebno upoštevati, kakšna je pravna opredelitev silobrana v drugem odstavku 22. člena KZ-1: "silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad". Taki opredelitvi pa ravnanje mladoletnika, kot ga je sam opisal sodnici okrajnega sodišča (in tudi policistom), ne ustreza, saj iz zapisnika o zaslišanju mladoletnika nedvomno izhaja, da je udaril B. B. po tem, ko naj bi ga B. B. stisnil v kot (suval v torbo), pri čemer fizičnega udarca v telo mladoletnika, ni mogoče primerjati ali enačiti niti s stiskanjem v kot niti s suvanjem v torbo. Postopanja mld. B. B., kot ga opisuje mld. A. A. (v sodnem postopku mld. B. B. ni bil zaslišan), ni mogoče šteti kot protipravnega napada, s čimer pa ni bil izpolnjen že prvi od elementov silobrana; prav tako mladoletnikovega udarca v ramo in večih udarcev v telo (ki jih je sam priznal in kar izhaja iz obeh zapisnikov), ni mogoče šteti kot nujno potrebne obrambe. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da mladoletnikova reakcija na izzivanje mld. B. B. ne vsebuje znakov silobrana, temveč mladoletnikovo postopanje, ki ga je sam opisal, da je najprej mladoletnika udaril enkrat v ramo, nato pa ga je udaril še večkrat v trebuh ter obrazec o poškodbi (v prilogi A3) kaže na vrsto udarcev in udarnino trebušne stene (contusio abdominis) in površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine (contusio capitis), torej zelo agresivno postopanje mladoletnika. Na podlagi izjave mladoletnika (ki jih je ocenilo kot priznanje) in pa obrazca o poškodbah je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in so neutemeljene pritožbene navedbe, ki trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju gradijo le na lastnem prikazovanju poteka dogodka, ki pa ga zapisnik o zaslišanju mladoletnika ne podpira. Pri sestavi zapisnika pa sta bila prisotna oba starša (mati C. C. in oče D. D.) ter je mladoletnik podal zagovor v njuni prisotnosti, zato ni verjeti pritožbenim navedbam o stiski in strahu pred sodnico in sodiščem. Po pouku o pravici do branja zapisnika, so tudi tudi vsi trije (mladoletnik, mati in oče) izjavili, da so sledili glasnemu nareku in na zapisano nimajo pripomb ter so zapisnik o zaslišanju podpisali, zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe o nepopolni izjavi mladoletnika pred sodiščem, pri čemer je bila ob obeh zaslišanjih (pred policisti in pred sodiščem) prisotna mati.

7. Po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede prekrška po drugem odstavku 6. člena ZRMJ-1 (tega stori, kdor koga udari, medtem ko je mld. A. A. večkrat udaril mld. B. B.), je sodišče pravilno pretehtalo, kateri vzgojni ukrep naj izreče mladoletniku glede na to, da je bil ta v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let in se mu tako sme glede na prvi odstavek 31. člena ZP-1 izreči le vzgojni ukrep. Mladoletnemu storilcu prekrška pa se lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: ukor, navodila in prepovedi ter nadzorstvo, pri čemer se mladoletnemu storilcu izreče samo eden od teh ukrepov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določila 34. člena ZP-1 ter se je odločilo za eno izmed navodil, ki jih navaja 36. člen ZP-1. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo pridobiti poročilo šole o vedenju mladoletnika, vendar starša, ki sta bila sicer prisotna na zaslišanju mladoletnika in ki sta tudi njegova zakonita zastopnika, tekom postopka pri sodišču nista dala nobenega dokaznega predloga in tako tudi ne predloga za pridobitev poročila šole o predhodnih vedenjih mladoletnika. V vabilu na zaslišanje (ki ga je mladoletnik pravilno prejel preko zakonite zastopnice – matere) pa je bil opozorjen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Navedeno bi morala upoštevati zakonita zastopnica, ki je vabilo v imenu mladoletnika prejela in bi morala podati ustrezen dokazni predlog tekom postopka pri sodišču prve stopnje, česar pa ni storila. Mladoletnik je v zagovoru sicer navedel, da redno obiskuje pouk in izdeluje šolo ter se doma razumejo in da ne bega od doma, vendar to še ne pomeni, da so bili dotedanja vzgoja, okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi taki, da bi zadoščal izrek ukora (kot najmilejšega vzgojnega ukrepa) ter ne bi bilo potrebno poseči po navodilih in prepovedih. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZP-1 se namreč ukor izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Burna reakcija mladoletnika na suvanje sošolca (udarec v ramo ter več udarcev po celem telesu, med drugim v trebuh ter premet preko noge, da je B. B. padel po tleh in še z glavo zadel v steno), nedvomno kaže na agresijo mladoletnika, zaradi česar je potreben bolj strokoven pristop, kot pa ga mladoletniku lahko nudita starša; predvsem pa ni mogoče zaključiti, da bi bilo postopanje mladoletnika take (mladostno nedolžne) narave, da ne bi bilo potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa in da bi ga bilo mogoče pripisati le nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

8. Odločitev sodišča, da se je potrebno pri mladoletniku odločiti za navodila in prepovedi, je zato pravilna, saj po prvem odstavku 36. člena ZP-1 sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje. Med v drugem odstavku 36. člena ZP-1 naštetimi navodili in prepovedi, ki jih ima na voljo sodišče, pa je sodišče pravilno mladoletniku naložilo, da se udeleži programov socialnega treninga po 10. točki drugega odstavka 36. člena ZP-1. Višje sodišče zato potrjuje pravilnost izbire vzgojnega ukrepa, kot tudi njegovega trajanja (skladno s četrtim odstavkom 36. člena ZP-1) največ šest mesecev, pri čemer pa glede na peti odstavek 36. člena ZP-1 sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov. Iz komentarja dr. Katje Filipčič k 36. členu ZP-1 (ZP-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018) izhaja, da se to navodilo izreče mladoletniku s pomanjkanjem socialnih veščin, ker je eden od dejavnikov delinkventnega vedenja primanjkljaj v socialnih veščinah; socialne veščine pa so socialno sprejemljiva vedenja, ki posamezniku omogočajo, da se na primeren način sporazumeva z drugimi v različnih socialnih kontekstih in konstruktivno rešuje konflikte. Pritožbene navedbe o neprimernosti takega vzgojnega ukrepa za mladoletnika zato niso bile uspešne.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Skladno z določili 187. člena ZP-1, po katerih mladoletnik ne plača stroškov postopka, je višje sodišče odločilo, da ne plača stroškov pritožbenega postopka, čeprav pritožba ni bila uspešna.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 163/2021
• VSL Sklep PRp 121/2018
• Sodba IV Ips 2/2005