VSL Sklep PRp 121/2018

Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku mladoletniku z izpodbijanim sklepom za dva prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 izreklo vzgojni ukrep navodila, je očitno ocenilo, da niso podani pogoji za ustavitev postopka o prekršku proti mladoletniku skladno z drugim odstavkom 185. člena ZP-1.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo pred odločitvijo mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ..., na katerega je oprlo odločitev o izreku vzgojnega ukrepa, vročiti mladoletniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom in jim s tem dati možnost, da se o njem izjavijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom mladoletniku zaradi dveh prekrškov po četrtem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) na podlagi 41. člena in 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo vzgojni ukrep navodil: redno obiskovanje programa za učenje samokontrolnih strategij, ki ga izvaja Društvo ..., v trajanju šest mesecev. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sklepu vlagata mladoletnikova zakonita zastopnika pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in postopek proti mladoletniku skladno z drugim odstavkom 185. člena ZP-1 ustavi oziroma podredno, da ukrep nadomesti z milejšim vzgojnim ukrepom oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navajata, da ZP-1 peto poglavje posveča določbam, ki se nanašajo na mladoletne storilce prekrškov, saj so ti vselej potrebni prav posebne obravnave; 32. člen ZP-1 pa določa namen vzgojnih ukrepov za mladoletnike. Sodišče mora pri izbiri sankcije za mladoletnika upoštevati že vnaprej določeno "olajševalno okoliščino", da je mladoletnik, vendar pa je dolžno tudi presoditi (in to je še posebej pomembno) konkretnega mladoletnika, njegovo osebnost, psihično stanje in vse ostale dejavnike, ki lahko vplivajo na pozitivno prognozo v bodoče; sklicujeta se na 34. člen ZP-1. Sodnica v konkretnem primeru navedenih okoliščin ni upoštevala, saj bi morala postopek proti A., če bi podrobno preučila njegove osebne razmere in sledila njegovi največji koristi, ustaviti oziroma mu izreči milejši ukrep, ki ga ne bi dojemal tako grozeče, kot bi dojemal izrečeni ukrep. Čeprav se strinjata, da predlagani ukrep na prvi pogled ustreza naravi težav A., pa kot starša izpostavljata, da v resnici to ne drži. Pričakovala sta, da bi ju sodišče povprašalo glede vzgojnega ukrepa, česar ni storilo. Sodišče je A. videlo le na obravnavi, onadva pa ga poznata od njegovega rojstva, poznata vse njegove težave in strahove. Sodišče je s tem, ko jima ni omogočilo pravice do izjave o predlaganem vzgojnem ukrepu, kršilo pravico do izjave, ki je ne zagotavlja le ZP-1, temveč tudi Ustava RS in tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Prepričana sta, da je bila kršena tudi A. pravica do izjave, saj se pred odločitvijo sodišča ni seznanil z mnenjem svetovalnega centra. Tekom prekrškovnega postopka je sodnica A. ustno zagotovila, da bo postopek proti njemu ustavila, zato je imel predmetni postopek za končanega, sankcija pa bo zanj zagotovo neopisljiv šok. Prilagata obvestilo zdravniku Klinike ... z 8. 7. 2017 in izpisek elektronskega dopisovanja mladoletnikove mame B. B. z dr. C. C., univ. dipl. psih. s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ...

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe glede ustavitve postopka o prekršku proti mladoletniku skladno z drugim odstavkom 185. člena ZP-1. Na podlagi navedene določbe lahko sodnik, ki vodi postopek o prekršku proti mladoletniku, s sklepom ustavi postopek, če med postopkom spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči sankcije; v ta namen lahko zahteva poročila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru začelo postopek proti mladoletniku in postopka proti mladoletniku tudi ni ustavilo, temveč je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim zaslišalo mladoletnika v prisotnosti njegovih staršev in pridobilo mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ..., mladoletniku z izpodbijanim sklepom za dva prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 izreklo vzgojni ukrep navodila, je očitno ocenilo, da niso podani pogoji iz drugega odstavka 185. člena ZP-1. Protispisne pa so tudi sicer le pavšalne in neizkazane pritožbene navedbe, da je sodnica mladoletniku tekom postopka ustno zagotovila, da bo postopek proti njemu ustavila, saj iz zapisnika o zaslišanju mladoletnika (list. št. 12 in 13) izhaja, da je sodnica na zaslišanju ob prisotnosti pritožnikov - mladoletnikovih staršev mladoletnika seznanila, da mu bo izrekla vzgojni ukrep navodila in sicer mu bo naložila obiskovanje programa povezanega z obvladovanjem jeze.

5. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje mladoletniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom ni omogočilo, da bi se seznanili z mnenjem Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ... z 12. 3. 2018, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev glede izreka vzgojnega ukrepa navodila.

6. Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vrhovno sodišče RS se je v številnih svojih odločbah (npr. IV Ips 12/2018 z 22. 5. 2018, IV Ips 9/2018 z 20. 3. 2018, IV Ips 61/2016 s 23. 2. 2017) oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 319/2010, U-I-63/2010 z 10. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave RS pa posamezniku med drugim zagotavlja pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravica, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem, ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu oziroma mladoletniku zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitve z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave RS je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Iz tega ustavno procesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivali na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave RS), stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter ji s tem dalo možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 60/2016 z 21. 2. 2017). Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Glede na navedeno morajo biti mladoletniku v postopku o prekršku zagotovljena ustrezna pravna jamstva; med omenjena jamstva pa spada tudi pravica do enakega varstva pravic oziroma pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Storilec prekrška oziroma mladoletnik mora zato tudi v tem postopku imeti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in tako skuša vplivati na odločitev sodišča. To pa je mogoče le, če mu sodišče zagotovi možnost, da se pred odločitvijo seznani z vsem pridobljenim procesnim gradivom, ki lahko vpliva na odločitev o izreku vzgojnega ukrepa.

7. Utemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ... (na katerega je sodišče oprlo odločitev o izreku vzgojnega ukrepa) pred odločitvijo vročiti mladoletniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom in jim s tem dati možnost, da se o njem izjavijo. S tem, ko sodišče navedenega mnenja pred odločitvijo ni vročilo mladoletniku oziroma njegovim zakonitim zastopnikom, pa je kršilo mladoletnikovo pravico do izjave, saj mu je odvzelo možnost, da se do mnenja opredeli in izpodbija njegovo vsebino ter na ta način poskuša aktivno vplivati na odločitev o izreku vzgojnega ukrepa, s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in 34. ter 36. člena ZP-1.

8. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti ugotovljeno kršitev in mladoletnika oziroma njegove zakonite zastopnike seznaniti z mnenjem Svetovalnega centra za otroke, mladoletnike in starše ... ter jim omogočiti, da se do njegove vsebine opredelijo oziroma zavzamejo svoje stališče.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep PRp 342/2018
• VSRS Sodba IV Ips 67/2017
• VSL Sklep II Kp 36185/2015