VSL Sklep II Cp 862/2019

Jedro

Obročno odplačilo je ena od oblik oprostitve plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. tožnico delno (za 3.045 EUR) oprostilo plačila sodne takse, II. zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodne takse v preostanku (za plačilo 480 EUR), III. takso 480 EUR ji je naložilo plačati v 24 mesečnih obrokih po 20 EUR ter IV. pojasnilo, da bo neplačane obroke prisilno izterjalo.

2. Tožnica se zoper odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da bo v celoti ali pa vsaj 99 % oproščena plačila sodne takse. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa. Trdi, da prejema le 673 EUR pokojnine in ne povprečno 850,83 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Višino izkazuje z bančnimi izpiski, ki jih prilaga pritožbi. Sklicuje se na določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ter odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 191/2014-16.

Ker predloga za obročno plačilo takse ni podala, se ji zdi, da sodišče ni imela podlage za takšno odločitev.

Dodaja, da ji bo kršen dostop do sodnega varstva, saj bo njena tožba zavržena, ker sodne takse ne bo mogla plačati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je višino tožničine pokojnine (povprečno 818,23 EUR neto, ne 850,83 EUR) ugotovilo na podlagi obvestila FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb (priloga C 5 v spisu), do katerega se pritožnica sploh ne opredeli. Tožnica je po podatkih FURS prejela v novembru in decembru 2018 ter v januarju 2019 po 803,77 EUR, v februarju 2019 pa 847,17 EUR pokojnine. Poleg tega po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje prejema še 32,50 EUR plačila žrtvam vojnega nasilja in vojnim invalidom. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretnih trditev o višini dohodkov ni podala (v predlogu je navedla le, da prejema minimalno pokojnino); tudi dokaz, ki naj bi izkazoval, da je pokojnina nižja (izpiske o prometu na bančnem računu), predloži šele ob vložitvi obravnavane pritožbe. Njene trditve in dokazi o višini pokojnine so torej prepozni¹ in jih višje sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tudi sicer pa dejstvo, da tožnica na bančni račun prejme manjši znesek, še ne izkazuje, da je višina pokojnine nižja od tiste, ki jo izkazujejo podatki FURS.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega po ZSVarPre (trenutno 785,50 EUR), je torej pravilen. Enako velja za nadaljnji zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse v celoti iz 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z ZSVarPre in ZBPP.

6. Nepotrebno je pritožbeno povzemanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-191/14-16, pa tudi sklicevanje na določbe ZSVarPre, ZBPP in ZUPJS. Sodišče prve stopnje je odločbo² in materialnopravno podlago pravilno upoštevalo ter to tudi argumentirano pojasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

7. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da taksa, ki bi jo morala plačati tožnica (3.525 EUR), občutno presega njen razpoložljivi mesečni dohodek, jo je plačila oprostilo delno in ji dovolilo obročno plačilo. Takšna odločitev tudi po prepričanju višjega sodišča ustrezno upošteva višino tožničinih mesečnih dohodkov in njeno likvidnostno stanje. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bo pritožnica 20 EUR mesečno zmogla plačevati brez škode za svoje preživljanje oziroma brez občutnega zmanjšanja sredstev s katerimi se preživlja.

8. Pritožbeno stališče, da sodišče ni imelo podlage za odločitev o obročnem plačilu sodne takse, je napačno. Predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi predlog za delno oprostitev in za obročno plačilo sodne takse.³ Obročno plačilo je namreč le ena od oblik oprostitve plačila sodne takse.

9. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v IV. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker je obročno plačilo sodne takse ena od oblik taksne oprostitve, v tem primeru domneva umika tožbe ne more nastopiti⁴. Bojazen, da bi zaradi neplačila takse prišlo do posega v tožničino pravico do sodnega varstva, tako ni na mestu.

10. Pritožba torej ni utemeljena; ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------
¹ Taksni zavezanec je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse dolžan podati vse navedbe in predložiti vse dokaze, da bi se lahko njegova taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila (212. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1).
² Po kateri sodišče ne sme šteti, da zavezanec ne more biti oproščen plačila sodne takse v celoti samo zato, ker ne prejema denarne socialne pomoči, ampak mora tehtati, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja.
³ Sodna praksa glede tega vprašanja ni povsem usklajena, a stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje (in mu pritrjuje pritožbeno sodišče) je izrazito prevladujoče - prim. odločbe VSL II Cp 127/2019, II Cp 2525/2018, I Cp 461/2016, II Cpg 162/2016, I Cp 2004/2015, I Cp 256/2015, I Cp 3490/2014, I Cpg 2015/2014, II Cpg 1783/2014, I Cp 2169/2013, II Cp 1732/2013, II Cp 2978/2014, I Cp 3667/2011, I Cp 1511/2011. Odstopata odločbi VSL II Ip 25/2015 in I Cpg 1269/2015, v katerih pa razlogi za odstop od dotlej usklajene sodne prakse niso razgrnjeni.
⁴ Prim. VSK sklep Cpg 181/2016 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 1297/2015
• VSM sklep I Cp 1389/2013
• VSL Sklep II Cp 915/2022