VSL Sodba I Cp 1786/2018

Jedro

Pri nakupu kose je šlo za skupen podjem pravdnih strank, namenjen njeni uporabi na nepremičninah obeh. Pravdni stranki sta torej skupaj prevzeli obveznost zagotovitve denarnih sredstev za plačilo kupnine. Ker je tožena stranka koso odsvojila brez vednosti tožeče stranke, jo je s tem prikrajšala za znesek, ki bi pripadel tožeči stranki, sama pa je za ta znesek obogatena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izročitev traktorske rotacijske kose BCS 404 s 4 diski (točka I. izreka). Podrednemu tožbenemu zahtevku je ugodilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2017 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka II. izreka). Tožniku je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 271,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del II. točke ter III. točko sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek o obstoju solastniških deležev na kosi. Ugotovitev, da je kosa v solastništvu pravdnih strank, je nepravilna in predstavlja nasprotje med izvedenimi dokazi in podanimi zaključki. Kosa je njegova last, zato je prikrajšan za znesek 800,00 EUR, kolikor je za koso plačal. Izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je prvi toženec prispeval 500,00 EUR iz naslova subvencij. Toženci in priča A. A. so neverodostojni, zato jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Iz bančnega izpiska prvega toženca izhaja, da je denar od subvencij porabil še pred dvigom 500,00 EUR, ki naj bi jih namenil za koso. Z ženo sta bila v letu 2011 zaposlena in sta imela privarčevan denar. Takrat je kupil več strojev, ki jih uporablja, zato ni nič nenavadnega, da je kupil tudi sporno koso. Toženci se s B. B. niso dogovarjali za nakup kose, saj bi sicer vedeli, koliko naj bi kosa stala. Koso je kupil sam in bil njen edini lastnik. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da so toženci koso prodali za 600,00 EUR, saj ta znesek ni bil z ničemer izkazan. Toženci so bili obogateni za znesek 800,00 EUR, kolikor je kosa stala. Upravičen je do plačila zneska, kolikor je bila kosa ob odtujitvi vredna, kar je 800,00 EUR. Pri tem ni pomembno, koliko so toženci za koso dejansko iztržili. Sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od 1. 5. 2017 dalje, napačno pa je odmerilo tudi stroške postopka.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba izdana v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje je zato dejanska podlaga tudi pritožbene presoje.

6. Sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih neizpodbojnih dejstvih:

− v letu 2011 se je tožnik s B. B. dogovoril za nakup traktorske rotacijske kose za kupnino 800 EUR,

− tožnik je od staršev oziroma tožencev, s katerimi živi v isti hiši na kmetiji, zahteval, da soprispevajo k nakupu kose, ter za ta namen od prvega toženca prejel 500 EUR,

− tožnik je koso plačal B. B. v dveh obrokih, in sicer prvega v znesku 500 EUR in drugega v znesku 300 EUR,

− tožnik je koso uporabljal za košnjo nepremičnin prvega toženca in nepremičnin, ki jih je imel sam v najemu,

− zaradi neizvrševanja izročilne pogodbe, so se začeli krhati odnosi med tožnikovo družino in toženci,

− toženci so tožniku odvzeli koso in jo med postopkom prodali za 600 EUR,

− glede na višino denarnih vložkov pravdnih strank pri nakupu kose, je tožeča stranka krila 37,50% vrednosti kose, tožena pa 62,50 % njene vrednosti.

7. Na podlagi povzetega dejanskega stanja gre zaključiti, da je le tožnik sklenil veljavno kupoprodajno pogodbo za koso s prodajalcem B. B., čeprav je šlo pri nakupu kose za skupen podjem pravdnih strank, namenjen njeni uporabi na nepremičninah obeh. Pravdni stranki sta torej skupaj prevzeli obveznost zagotovitve denarnih sredstev za plačilo kupnine. Ker je tožena stranka koso odsvojila in je predmet tožbe zgolj še obligacijski obogatitveni zahtevek, vprašanje, ali je bila kosa v solasti ali skupni lasti pravdnih strank, ni pomembna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko s prodajo kose brez njene vednosti in da je obogatena za znesek, ki bi pripadel tožeči stranki. Upoštevaje ugotovljene deleže vložkov pravdnih strank k nakupu kose, je sodišče prve stopnje prikrajšanje tožnika oziroma obogatitev tožene stranke pravilno izračunalo na podlagi zneska kupnine 600 EUR, ki so ga toženci pridobili s prodajo kose v letu 2017. Izhodišče ugotovitve obogatitve tožencev torej ne predstavlja vrednost kose ob njenem nakupu v letu 2011, temveč njena vrednost v času prodaje leta 2017. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prodala koso za znesek 600 EUR temelji na dokazni oceni izpovedi prvega toženca in življenjsko logičnemu sklepu sodišča prve stopnje, da je v šestih letih uporabe kose, njena vrednost padla. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka z zadržanjem celotne kupnine 600 EUR prikrajšala tožnika za njemu pripadajoči delež kupnine oziroma 225 EUR (37,50% od 600 EUR) oziroma mu je ta znesek, za katerega je obogatena, dolžna vrniti (190. člen Obligacijskega zakonika).

8. Tožnik v zvezi z gornjimi ugotovitvami neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa takega ni prišlo. Iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki sodi v ugotovljeno dejansko stanje, ta pa, kot je bilo navedeno, ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja v sporu majhne vrednosti

9. Po navedbah tožnika so mu toženci koso zasegli v maju 2017. Da naj bi bilo to že 1. 5. 2017, tožnik ni izkazal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od 26. 5. 2017 tožnik kose ni več mogel uporabljati. Takrat sta prišla s prvim tožencem v spor, potem ko tožnik kose na mestu, kjer je bila puščena, ni več našel. Tudi to predstavlja neizpodbojen dejanski zaključek. Od navedenega dne je bil tožnik prikrajšan za njeno uporabo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od takrat, čeprav je do denarne obogatitve tožencev prišlo šele s prodajo sporne kose¹ in prejemom zneska 600 EUR. Po določbi 193. člena OZ² bi bil tožnik torej upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko so toženci koso prodali (kar se je zgodilo tekom postopka, po maju 2017). Izpodbijana odločitev v obrestnem delu je tako celo v tožnikovo korist, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

10. Z vsemi preostalimi pritožbenimi navedbami tožnik, pod pretvezo bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja. Zaradi omejenosti pritožbenih razlogov tožnikove navedbe ne morejo biti predmet presoje v pritožbenem postopku, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (458. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, razvidnega iz priloge A7 spisa. Tožniku je priznalo vse priglašene stroške razen nagrade za poravnalni narok dne 5. 2. 2018. Po tar. št. 20/2 Odvetniške tarife (OT) se za vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, ali poravnalni narok, ki mu ni sledil prvi narok, upošteva polovično znižana tarifa iz tar. št. 18 OT. Iz navedenega izhaja, da je tožnikov pooblaščenec upravičen do nagrade za zastopanje na poravnalnem naroku le, če mu ne sledil prvi narok za glavno obravnavo. Ker je iz sodnega spisa razvidno, da je poravnalnemu naroku sledil prvi narok, tožniku stroški zastopanja na poravnalnem naroku ne pripadajo. Stroške trajanja naroka za glavno obravnavo dne 12. 4. 2018 pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo v višini 100 točk, in ne v priglašeni višini 150 točk. Po prvem odstavku 6. člena OT gre pooblaščencu za porabljeni čas za zastopanje na naroku, poleg plačila za zastopanje, še urnina v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 12. 4. 2018 (list. št. 26 do 35) je razvidno, da je narok trajal 1 uro in 36 minut, kar utemeljuje urnino v višini 100 točk. Izpodbijana sodba je tako tudi v stroškovnem delu pravilna.

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožencev pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Do takrat bi bil tožnik upravičen do uporabnine kose.
² Ta določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno obogateno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1481/2022
• VSC Sklep I Ip 122/2021
• VSL sodba II Cpg 1428/2015