VSL Sodba IV Cp 446/2019

Jedro

Tožnik (preživninski zavezanec) ne trdi, da je izgubil delovno sposobnost ali da se je ta kaj zmanjšala. Tudi ne trdi, da je izgubil delo. Slabše plačano (podobno) delo v drugi državi je torej stvar njegove odločitve, ne pa posledica poslabšanja njegovih premoženjskih zmožnosti, ki se torej niso spremenile. S plačo, kakršno s svojimi zmožnostmi povsem očitno lahko pridobi, zmore poskrbeti za vse svoje otroke. Če pa ob tako številčni družini, kot si jo je ustvaril, tega ne zmore, se mora potruditi in storiti vse, kar je treba, da bo zaslužil dovolj, in tudi zmanjšati svoje stroške (plačevanje najemnine za dve stanovanji gotovo nima prednosti pred preživljanjem mladoletnih otrok).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje znižalo preživnino, ki je bila za mladoletna toženca dogovorjena s sodno poravnavo P 417/2010 s 1. 12. 2010 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, in sicer v obdobju od 20. 4. 2017 do 15. 10. 2017 na 120 EUR, od 16. 10. 2017 dalje pa na 180 EUR za vsakega. Tožbeni zahtevek za še dodatno znižanje preživnine (tožnik je predlagal, da bi plačeval 80 EUR mesečno za vsakega od otrok) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zniža preživnino na 80 EUR ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje pridobitne zmožnosti pravdnih strank¹ ugotovilo napačno. Popolnoma je spregledalo, da se mu je 4. 6. 2018 rodil še četrti otrok. Spregledalo je tudi, da toženka tožniku od decembra 2016 več ne plačuje najemnine, sam pa ima celo stroške s plačevanjem dveh najemnin. Potrebe otrok se tožniku zdijo previsoko ugotovljene, poleg tega ni prav, da je sodišče po prostem preudarku ugotovilo, kakšne so bile ob prejšnji določitvi preživnine. Nakazili 12.000 EUR in 3.477 EUR, ki ju je sodišče upoštevalo, sta enkratni, tožnik ju je porabil za plačilo dolgov. Ta sredstva niso v nobeni zvezi z njegovimi pridobitnimi sposobnostmi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje v celoti, a razlogov zoper ugodilni del sodbe (v katerem je sodišče prve stopnje znižalo preživnino na 120 EUR oziroma 180 EUR) ne navaja. V tem delu je odločitev tudi sicer v njegovo korist. Ker toženca pritožbe nista vložila, je odločitev o znižanju preživnine postala pravnomočna; višje sodišče pa odloča še o tem, ali bi jo bilo treba znižati še bolj.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago za odločitev o spremembi pravnomočno urejene preživnine predstavlja določba 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca, zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je bistveno porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Tak pristop bi namreč povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo pravnomočnost sodne odločbe.²

7. Tožnik je znižanje preživnine predlagal, ker se je (za približno šest mesecev) preselil v ..., kjer je zaslužil manj kot prej, in ker se mu je rodil še en otrok. Med postopkom se mu ju rodil še četrti otrok (kar je sodišča prve stopnje, čeprav pritožnik tega ne najde, v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo na dveh mestih³), s čimer tožnik še dodatno utemeljuje svoj zahtevek. Trditev o drugih spremembah odločilnih dejavnikov ni podal.

8. Ob odločanju o preživninski obveznosti staršev (torej, logično, tudi ob odločanju o njenem znižanju ali zvišanju) se sodišče ne ukvarja (le) z vprašanjem višine njihove plače. Sodišče ugotavlja zmožnosti staršev. Iz tožnikovih trditev (in ugotovitev sodišča prve stopnje na njihovi podlagi) pa pritožbeno sodišče ne more razbrati, da bi se tožnikove zmožnosti kakorkoli poslabšale. Tožnik ne trdi, da je izgubil delovno sposobnost ali da se je ta kaj zmanjšala. Tudi ne trdi, da je izgubil delo. Slabše plačano (podobno) delo v drugi državi je torej stvar njegove odločitve, ne pa posledica poslabšanja njegovih premoženjskih zmožnosti. Te se torej niso spremenile (pravni sklep sodišča prve stopnje, da so se, je napačen).

9. Podobno velja glede rojstva otrok. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 454/1999 poudarilo⁴: „Starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok, temveč se morajo potruditi, da zaslužijo toliko, da lahko preživljajo vse svoje otroke, saj je to njihova dolžnost, ki je določena v 54. členu Ustave RS.“ To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, seveda predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok.⁵ Prav za tak primer gre glede na zgoraj opisano pri tožniku. S plačo, kakršno s svojimi zmožnostmi povsem očitno lahko pridobi (zdaj prejme mesečno povprečno 1.664 EUR⁶), zmore poskrbeti za vse svoje otroke. Če pa ob tako številčni družini, kot si jo je ustvaril, tega ne zmore, se mora potruditi in storiti vse, kar je treba, da bo zaslužil dovolj, in tudi zmanjšati svoje stroške (plačevanje najemnine za dve stanovanji gotovo nima prednosti pred preživljanjem mladoletnih otrok). Trditev, ki bi omogočale zaključek, da tega ne zmore, ni podal.

10. Pokaže torej se, da tožnik ni uspel s svojo tezo, da so se razmere spremenile; podlage za (še večje) znižanje preživnine torej ni. Vprašanje potreb otrok (da bi se te zmanjšale, tožnik ni trdil) in zmožnosti njune matere (da bi bile te boljše kot ob sklenitvi sodne poravnave v letu 2010 tudi ni trdil) se izkaže za nerelevantno.

11. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Glede na vsebino pritožbe, stroškov odgovora nanjo ni mogoče oceniti za potrebne (155. člen ZPP), zato enako velja za toženca.

-------------------------------
¹ Verjetno ima pritožnik v mislih sebe in zakonito zastopnico tožencev; trditev, da bi bila mladoletna toženca pridobitno sposobna, ni.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2016 s 14. 7. 2016.
³ V zadnjem stavku 7. točke obrazložitve na 7. strani ter v 14. točki obrazložitve na 12. strani.
⁴ To stališče je bilo v praksi tega sodišča večkrat ponovljeno. Prim. odločbe VSL I Cp 479/2005, IV Cp 3120/2014, IV Cp 1436/2015, IV Cp 3471/2015 in IV Cp 1741/2017.
⁵ Podobno: odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 945/2014.
⁶ Pred preselitvijo pa je, kot je izpovedal, prejemal med 1.800 in 2.000 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1370/2019
• VSRS Sklep II DoR 119/2021
• VSL Sklep IV Cp 770/2020