VSL Sodba II Cp 2321/2018

Jedro

V času veljavnosti ZTLR je bila stvarna služnost - s priposestovanjem - pridobljena z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po parc. št. 1265/5 in 1265/4, obe k.o. X, v korist parc. št. 1265/6 in 1265/3, obe k.o. X, obstaja brezplačna stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in kmetijskimi stroji s priključki ter gospodarskimi vozili – po obstoječi asfaltirani poti od javne poti parc. št. 1500/5 k.o. X do nepremičnin parc. št. 1265/6 in 1265/3, obe k.o. X. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 897,09 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta toženca služnosti nasprotovala vseskozi in ne šele od leta 2012 dalje. Zaradi dobrih sosedskih odnosov sta toženca opozarjala, naj si tožnika pot uredita drugje. Sklenjena služnostna pogodba je bila tožencema zamolčana; toženca sta se z njo seznanila šele v tem sporu. Menita, da tožnika pogodbe nista upala razkriti, ker sta vedela, da toženca služnosti nasprotujeta. To kaže, da toženca nista bila dobroverna. Z gradnjo novega objekta tožencev so bile vse prejšnje služnosti ukinjene. Prišlo je do spremembe rabe, nastalo je dvorišče za potrebe druženja, igre, parkiranja in drugih dejavnosti. Na taki površini služnost ne more potekati. Ker sta se hkrati asfaltirali dve dvorišči, je vsak od lastnikov prispeval pol sredstev, sodišče pa napačno tolmači, da sta tožnika sodelovala pri asfaltiranju poti. Toženca ob nakupu nepremičnine s služnostjo nista bila seznanjena. Sicer pa je služnost lahko obstajala po kmetijskem zemljišču, ne more pa več obstajati po izgradnji objekta. Brezplačna služnost ni bila dogovorjena. Nobeden od dokazov ne potrjuje, da gre za brezplačno služnost. Tudi obseg služnosti je pretiran. Tožnika nimata kmetijskih strojev in takih strojev tudi ne potrebujeta za oskrbo svoje hiše. Asfaltna površina ne prenese obremenitev s težkimi stroji. Ogled, ki bi pokazal, da tožnika do svoje nepremičnine lahko prideta tudi drugje, ni bil izveden. V pogodbi o ustanovitvi služnosti lokacija poti ni določena. Lahko je bila mišljena kje drugje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika pozive po drugačni ureditvi dostopa. Opozarja na več kot 20 letno izvrševanje služnosti. Navedbe o gradnji novega objekta so pritožbena novota. Enako velja za nasprotovanje obsegu služnosti. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zatrjuje in dokazuje priposestvovanje stvarne služnostne pravice hoje in vožnje v času od 1982 dalje. V teku priposestvovalne dobe veljaven Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je v 54. čl. predvideval, da se stvarna služnost pridobi z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe. Stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. čl. ZTLR). S 1. 1. 2003 uveljavljeni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) določa, da stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa (prvi odstavek 266. čl. SPZ). Tudi pozitivna zakonodaja predvideva nastanek stvarne služnosti z njenim izvrševanjem (217. čl. SPZ).

6. Pritožbena trditev, da sta toženca vožnjam – po njunem služečem zemljišču parc. št. 1265/4 in 1265/5, obe k.o. X v korist nepremičnin par.c št. 1265/3 in 1265/6, obe k.o. X – nasprotovala, je v nasprotju z izpovedbami vseh zaslišanih, tudi v nasprotju z izpovedbama tožencev. Toženec je izpovedal, da tožnikoma nikoli ni prepovedal voženj do njunih nepremičnin. Toženka je pojasnila, da so se voženj kar nekako navadili. Toženca, ki sta služeče zemljišče v last pridobila leta 1995, sta bila z uporabo njunih nepremični za potrebe sosednjih nepremičnin seznanjena vse od nakupa dalje. Leta 2012, ko naj bi toženca opozarjala na možnost, da si tožnika pot do svojih nepremičnin uredita drugje, je bila služnost že priposestvovana, je torej že obstajala. Dejstvo, da toženca nista vedela za služnostno pogodbo, ki uporabo njune nepremičnine za hojo in vožnjo dovoljuje, ni bistveno. Nelogična je pritožbena trditev, da sta tožnika pogodbo prikrivala, saj sta služnost vseskozi – tudi po tem, ko sta lastnika služeče nepremičnine postala toženca – izvrševala. Tožnika, ki sta bila prepričana, da je služnost tudi formalno urejena, za dokazovanje služnostne pravice nista imela razlogov.

7. Pritožbena trditev, da je služnost prenehala z izgradnjo objekta tožencev, je pritožbena novota. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženca prenehanja služnosti nista zatrjevala. Ni jasno, kakšno gradnjo tožnika v pritožbi omenjata. Tudi če se je namembnost zemljišča v družbenem planu v teku priposestvovalne dobe spremenila (iz kmetijskega v stavno zemljišče), to na tek in iztek priposestvovalne dobe ni vplivalo.

8. Sodišče prve stopnje je povzelo skladne izpovedi tožnikov in B. B., pravnega prednika tožencev, da sta tožnika prispevala polovico sredstev za asfaltiranje sporne poti; ni pa tega dejstva posebej ovrednotilo. Da bi se asfaltiranje poti finansiralo na drugačen način, toženca niti zatrjevala nista. Pritožbeni očitek napačnega tolmačenju dokazov v zvezi z asfaltiranjem sporne poti je zato brez dejanske podlage.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje samo poštena in dobroverna oseba. Toženca sta bila ob nakupu služečega zemljišča in kasneje seznanjena z vožnjami in hojo za vse potrebe sosednjih nepremičnin, saj je sporna pot edini urejen dostop do gospodujočega zemljišča. Pritožbena trditev, da sta bila toženca prepričana, da kupujeta neobremenjeno nepremičnino, je zato nesprejemljiva.

10. Da bi tožnika v preteklosti za uporabo poti plačevala, ali, da bi bila dolžna plačevati, ni bilo zatrjevano. Ugotovitev o brezplačni služnosti zato ni v nasprotju s trditvami strank in izvedenimi dokazi. Toženca sta v odgovoru na tožbo napovedala, da bosta v bodoče zahtevala plačilo za uporabo njunega zemljišča, vendar zahtevka za plačilo nista postavila.

11. Tožnika sta zatrjevala in dokazovala nastanek služnost za vse potrebe gospodujočih nepremičnin oz. njihovih vsakokratnih lastnikov. Načinu uporabe služečega zemljišča toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista nasprotovala. Da bi služnost zaradi neizvrševanja oz. spremenjenih potreb gospodujočega zemljišča prenehala ali se spremenila, ni zatrjevano. Zato s trditvijo, da tožnika trenutno svojega zemljišča ne obdelujeta s kmetijskimi stroji, drugačne odločitve ne moreta doseči.

12. Dokazni predlog z ogledom kraja sta toženca postavila alternativno: ali ogled na kraju samem ali namesto tega fotografije obravnavanega področja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse listinske dokaze. Dokazni predlog z ogledom ni bil substancirano podan. Zavrnitev dokaznega predloga s pojasnilom, da ogled za ugotovitev pravno relevantnih dejstev ni bil potreben, je zato sprejemljiva. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. čl. ZPP).

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 342/2018
• VSL sodba II Cp 1543/2016
• VSC Sklep Cp 99/2023