VSL Sodba II Cp 267/2019

Jedro

Tožeča stranka v navedbah ni substancirala obrestnega dela tožbenega zahtevka, zato ji je mogoče zakonske zamudne obresti priznati šele od vložitve tožbe dalje do plačila (v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ).

Sodišče mora po delnem umiku tožbe za pravdna dejanja strank po tem trenutku upoštevati nižjo vrednost spora.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I., II. in IV. izreka spremeni tako, da te točke pravilno glasijo:

„ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati odškodnino v skupnem znesku 14.050,56 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov:

- 25.500,00 EUR od 10.3.2016 do 20.4.2016,

- 6.900,00 EUR od 10.3.2016 do plačila,

- 167,61 EUR od 10.3.2016 do 20.4.2016,

- 7.150,56 EUR od 10.3.2016 do plačila.

II. Kar zahteva tožnik več, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.320,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 14.745,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 25.000,00 EUR od 1.10.2015 do 20.4.2016, 6.900,00 EUR od 1.10.2015 do plačila, 167,61 EUR od 1.10.2015 do 20.4.2016 (točka I. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (točka II. izreka). Zaradi umika tožbe za znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2015 je postopek ustavilo (točka III. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti na znesek 3.311,80 EUR odmerjene stroške tega pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje. S popravnim sklepom z dne 18.7.2018 je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe popravilo naziv tožene stranke, v točki I. izreka, 1. alineji, pa je znesek 25.000,00 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 25.500,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njeno obrazložitvijo, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe in sicer glede zneska 25.000,00 EUR, kjer bi moral biti naveden znesek 25.500,00 EUR in označbe tožene stranke. Sodišče je v nasprotju z listinami strank in navedbami pri obračunu že plačanega dela odškodnine odštelo znesek 688,50 EUR, kar naj bi tožena stranka tožniku na račun stroškov zastopanja že nakazala. Tožena stranka tožniku na račun stroškov zastopanja do sedaj ni plačala še ničesar. Glede na to je tudi znesek prisojene odškodnine napačen (kar je sicer v škodo pritožnika). Sodišče tožniku neutemeljeno ni prisodilo tudi zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine. Tožnik je sicer zahteval izplačilo obresti od dneva zaključka zdravljenja, vendar pritrjuje obrazložitvi sodbe, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo od dne 1.10.2015 dalje, to je s potekom 14 dnevnega roka od vložitve zahtevka. Sodišče je zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo posebnosti tožnika in vsebine njegovega trpljenja. Pri tožniku sta bili ugotovljeni dve bistveni posledici in sicer okrnjenost funkcije leve roke in posttravmatska stresna motnja, zaradi česar je pritožnik doživljal in še vedno doživlja psihične bolečine, te pa bo doživljal tudi v prihodnje. Tožnik je zatrjeval, da je bil pred nezgodo aktiven športnik, ukvarjal se je z mnogimi športi, hodil na fitnes in redno treniral, sedaj pa je odvisen le od ene roke. Povedal je tudi, da si je po zaključku zdravljenja poiskal lažje delo - spremstvo izrednega prevoza, pred nezgodo pa je opravljal delo dostave s kombiniranim vozilom. To delo je sedaj lažje. Tožnik je zatrjeval tudi, da ima težave pri vožnji avtomobila. Gibljivost roke je zmanjšana, zato težje dvigne otroka. Na področju poklicnega udejstvovanja in športa se je pri tožniku razvila povečana anksioznost in tudi strah, kar povzroča negativna čustvena stanja, kar vpliva na njegovo funkcioniranje. Pritožnik je blago oviran tudi na področju partnerskega odnosa, ta oviranost pa bo trajala tudi v bodoče. Pritožnik potrebuje več časa za načrtovanje izvajanja opravil.

4. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka na poziv sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 13.6.2018 obrazložila, da je bila s plačanim zneskom v višini 17.734,54 EUR pokrita zahtevana materialna škoda, ki je tožniku nastala s potnimi stroški v višini 167,61 EUR, preostali del nakazanega nespornega zneska pa se nanaša na nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka teh navedb ni prerekala. Tožena stranka je kot nesporni del odškodnine iz naslova nematerialne škode izplačala znesek 17.566,93 EUR (17.734,54 EUR - 167,61 EUR), kar je razvidno iz nalogov za izvedbo izplačila in obvestil o nakazilu z dne 3.5.2016 in 20.4.2016, ki jih je tožena stranka priložila kot dokaz v odgovoru na tožbo. Nakazani znesek ne vključuje stroškov zastopanja v višini 688,50 EUR, kot to napačno ugotavlja sodišče. Glede na navedeno je sodišče tudi napačno revaloriziralo izplačane zneske. Pravilno bi sodišče akontacijo odškodnine v višini 1.000,00 EUR moralo revalorizirati od dne 3.5.2013 do 5.7.2018, kar znaša 1.037,00 EUR in pa znesek 16.566,93 EUR od 20.4.2016 do 5.7.2018, kar znaša 17.312,44 EUR. Revalorizirana odškodnina za nematerialno škodo znaša 18.349,44 EUR. Ta znesek bi sodišče moralo odšteti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo v višini 25.500,00 EUR, tako da razlika odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožena stranka še zavezana plačati tožniku, znaša 7.150,56 EUR. Tožeča stranka v tožbi ni podala nobenih navedb glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih vtožuje od 10.9.2015 dalje, na kar je toženka opozorila v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je po prejemu odškodninskega zahtevka celotno medicinsko dokumentacijo odstopila zdravniku cenzorju, saj je bilo zaradi kompleksnosti primera potrebno pridobiti strokovno mnenje. Toženka v zamudo ni prišla že dne 1.10.2015. Tožnik v odškodninskem zahtevku ni določil roka za izpolnitev obveznosti zavarovalnice, prav tako je bila ves čas sporna višina nematerialne in materialne škode in tako obseg škode ni bil znan. Sodišče je tudi napačno ugotovilo odstotek uspeha tožeče stranke. Tožeča stranka je uspela skupno do zneska 14.050,56 EUR in je njen uspeh 19%. Sodišče je napačno izračunalo tudi višino stroškov, ki so nastali tožeči stranki, saj pri točkovanju ni upoštevalo delnega umika tožbe. Prav tako ni upoštevalo priglašenih stroškov tožene stranke in sicer založenega predujma za izvedenca medicinske stroke.

5. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv, prav tako pa ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih. Pisni pomoti pri navedbi številke 25.000,00 EUR namesto pravilno 25.500,00 EUR in označbi tožene stranke je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo popravnega sklepa z dne 18.7.2018. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ²), ko je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Kot je razvidno iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo vse omejitve življenjskih aktivnosti, na katere se sklicuje pritožnik v pritožbi in z njimi povezane duševne bolečine tožnika. Glede na posamezna področja, kjer se pojavlja okrnjenost tožnikovega funkcioniranja (in jih je sodišče prve stopnje obširno navedlo v točkah 18-21 obrazložitve) in glede na to, da je skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka blago, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku ne pripada višja odškodnina, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo tako individualne posebnosti tožnikovega primera kot tudi podobne primere v sodni praksi. Tožnikova pritožba v delu, ko graja višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tako neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo znesek odškodnine 25.500,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa znesek 7.067,61 EUR. Nato je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku že plačala znesek 17.734,54 EUR. Vendar pa je zmotno presodilo listine v spisu, ko je ugotovilo, da so bili s tem zneskom plačani tudi stroški zastopanja v znesku 688,50 EUR, kar navajata v pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz ponudbe za poravnavo (A65), ki s strani tožnika ni bila sprejeta. Iz obvestil o nakazilu obeh zneskov z dne 3.5.2013 in 20.4.2016 (B5 in B7) namreč izhaja, da je bila tožniku nakazana zgolj odškodnina, ne pa tudi stroški zastopanja. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je iz naslova nematerialne škode izplačala znesek 17.566,93 EUR (17.734,54 EUR - 167,61 EUR (potni stroški)). Ob revalorizaciji obeh zneskov (16.566,93 EUR in 1.000 EUR) od datuma plačila do izdaje sodbe že plačani znesek odškodnine znaša 18.349,44 EUR. Ob upoštevanju že plačanega je dolžna tožena stranka tožniku plačati še razliko odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 7.150,56 EUR in odškodnino iz naslova tuje pomoči v znesku 6.900,00 EUR, skupaj 14.050,56 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine 14.745,16 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 14.050,56 EUR, glede razlike med zneskoma 14.745,16 EUR in 14.050,56 EUR pa tožbeni zahtevek tožeče stranke dodatno zavrnilo.

10. Utemeljena pa je tudi pritožba obeh strank v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine. Tožena stranka utemeljeno navaja, da tožeča stranka v navedbah ni substancirala obrestnega dela tožbenega zahtevka, zato je tožeči stranki mogoče zakonske zamudne obresti priznati šele od vložitve tožbe dalje (10.3.2016) do plačila v skladu z določbo 2. odstavka 299. člena OZ. Tožeča stranka pa utemeljeno navaja, da ji zakonske zamudne obresti pripadajo tudi od še ne plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 7.150,56 EUR in sicer od 10.3.2016 dalje do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka, kot to izhaja iz izreka te sodbe pritožbenega sodišča (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Delno pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh tožeče stranke, ki je 45% (nakazilo tožene stranke v znesku 16.734,54 EUR je bilo izvršeno dne 20.4.2016, kar je po vložitvi tožbe, zato je šteti, da je zaradi izpolnitve tožene stranke v tem delu do povrnitve stroškov upravičena tožeča stranka na podlagi določbe 1. odst. 158. člena ZPP). Vendar pa bi moralo sodišče po delnem umiku tožbe za pravdna dejanja strank po tem trenutku upoštevati nižjo vrednost spora (54.696,37 EUR). Prav tako tožena stranka utemeljeno navaja, da je tudi sama založila stroške za izvedenca medicinske stroke (vsaka od pravdnih strank je založila po 1.500,00 EUR), izvedenec pa je bil izplačan iz predujma obeh strank. Tako je mogoče vsaki od pravdnih strank priznati polovico zneska, ki je bil izplačan izvedencu medicinske stroke v znesku 2.452,44 EUR (vsaki torej znesek 1.226,22 EUR), preostali predujem pa bo strankama vrnjen s strani sodišča prve stopnje vsaki polovico. Ob upoštevanju nižje vrednosti spora po delnem umiku tožbe stroški tožeče stranke znašajo skupaj 6.680,91 EUR, stroški tožene stranke pa skupaj 1.246,22 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo tožbe 1.100 točk, pripravljalno vlogo z dne 22.11.2016 1.100 točk, pripravljalno vlogo z dne 17.1.2017 750 točk, zastopanje na naroku dne 18.1.2017 1.000 točk, pripravljalno vlogo z dne 30.5.2017 500 točk, pripravljalno vlogo z dne 15.6.2017 500 točk, pripravljalno vlogo z dne 2.10.2017 500 točk, pripravljalno vlogo z dne 24.10.2017 500 točk, narok za glavno obravnavo dne 21.2.2018 500 točk, narok za glavno obravnavo dne 13.6.2018 500 točk, izvedenino 1.226,22 EUR, materialne stroške 139 točk, 22% DDV 715,84 EUR, sodno takso 1.449,00 EUR, potne stroške 36,00 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki je veljala ob izdaji sodbe prve stopnje, znaša 6.680,91 EUR. Toženi stranki je sodišče priznalo stroške izvedenine 1.226,22 EUR in materialne stroške 20,00 EUR. Ob upoštevanju uspeha obeh strank (tožeče 45%, tožene 55%) in po pobotanju stroškov obeh strank mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek pravdnih stroškov v višini 2.320,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov 3.311,80 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 2.320,98 EUR.

12. V preostalem delu pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbi obeh pravdnih strank v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sta obe uspeli le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 938/2008
• VDSS sklep Psp 259/2013
• VSL sodba II Cp 2287/2010