VSL Sklep I Cp 1154/2019

Jedro

Izvedenka je (na dan 5. 6. 2019) ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po dodatni diagnostični opredelitvi, ocenila, da udeleženec zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se udeleženec na oddelku pridrži najdlje do 5. 7. 2019. Ker je mnenje v tem pogledu jasno in popolno, tudi ni nobene potrebe po njegovem dopolnjevanju (glej prvi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno (delno) izboljšano zdravstveno stanje udeleženca, še manj pa njegovo laično prepričanje, da bo za zdravljenje potreben krajši čas. S prvo navedenim dejstvom je bila izvedenka ob zaslišanju seznanjena in ga je pri predlogu glede potrebnega časa zdravljenja upoštevala, laično stališče udeleženca pa v pogledu vprašanja, za katerega je potrebno strokovno znanje, ne narekuje dopolnjevanja že podanega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sklepa (2. točka izreka) je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju: udeleženec) zadrži v Univerzitetni psihiatrični kliniki ... za čas enega meseca, to je najdlje do 5. 7. 2019.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga udeleženec po svojem pooblaščencu. Odločitev v 2. točki izreka izpodbija glede trajanja pridržanja. Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zdravljenje trajalo najdlje do 19. 6. 2019.

Navaja, da soglaša z zdravljenjem, a ne v trajanju enega meseca. Povzema relevantni del izvedeniškega mnenja. Meni, da si ga je sodišče zmotno razlagalo. Začetek teka enomesečnega zdravljenja je vezan na začetek terapije, ta pa se je začela 21. 5. 2019 in ne 5. 6. 2019. Odločitev, da bo zdravljenje potekalo do 5. 7. 2019, je zato nepravilna. V kolikor pa bi bilo pritožbeno sodišče mnenja, da je enomesečni rok začel teči 5. 6. 2019, se udeleženec s takim mnenjem izvedenke ne strinja. Kombinirano zdravljenje z zdravili rabi krajši čas. Že na naroku 5. 6. 2019 je bilo pri njem zaznati izboljšanje stanja, v času do izteka roka za pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je za nazaj že prepoznal svoje zdravstvene težave in jih je bil sposoben v večjem delu tudi razumsko oceniti ter tvorno sodelovati pri zdravljenju. Kombinirano zdravljenje je torej učinkovalo hitro in do popolnega končanja duševnih težav udeleženca in s tem nevarnosti za ogrožanje sebe in drugih ne bo potreben čas enega meseca. Predlaga, da ga izvedenka ponovno pregleda in dopolni svoje mnenje o potrebnem času zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, zaključilo, da so pri udeležencu ti pogoji podani. Pritožnik tem dejanskim ugotovitvam in materialnopravnim zaključkom ne nasprotuje. Meni pa, da je čas enega meseca, ki ga je sodišče v izpodbijanem sklepu določilo kot čas zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom, predolg.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (točka 14) izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede trajanja potrebnega zdravljenja oprlo na mnenje izvedenke. Slednja je na naroku 5. 6. 2019 pojasnila (glej zapisnik na list. št. 7), da udeleženec, pri katerem je ugotovljena akutna psihoza, potrebuje dodatno diagnostično opredelitev in zdravljenje za čas enega meseca. Gre namreč za prvi izbruh psihoze, ki je lahko povezana z zlorabo psihoaktivnih snovi, možno pa je, da gre za prvo epizodo trajne duševne bolezni. Zdravljenje bo kombinirano in bodo zdravila rabila več časa, da izrazijo svoje delovanje. Poudarila je še, da tudi sicer rabijo čas petih tednov, da znaki bolezni - kot so blodnje - izginejo ali stopijo v ozadje. V konkretnem primeru so zdravila od začetka zdravljenja, to je od 21. 5. 2019, že nekoliko izrazila svoje delovanje in je po mnenju izvedenke pričakovati, da bodo s časom (to je v času enega meseca) udeleženca pripeljala do stanja, ko bo sposoben razumeti pomen zdravljenja in sodelovati pri milejših oblikah pomoči.

6. Povzeto mnenje izvedenke je po oceni pritožbenega sodišča v pogledu še potrebnega časa zdravljenja jasno. Izvedenka je tako (na dan 5. 6. 2019) ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po dodatni diagnostični opredelitvi, ocenila, da udeleženec zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se udeleženec na oddelku pridrži najdlje do 5. 7. 2019. Ker je mnenje v tem pogledu jasno in popolno, tudi ni nobene potrebe po njegovem dopolnjevanju (glej prvi in tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno (delno) izboljšano zdravstveno stanje udeleženca, še manj pa njegovo laično prepričanje, da bo za zdravljenje potreben krajši čas. S prvo navedenim dejstvom je bila izvedenka ob zaslišanju seznanjena in ga je pri predlogu glede potrebnega časa zdravljenja upoštevala, laično stališče udeleženca pa v pogledu vprašanja, za katerega je potrebno strokovno znanje, ne narekuje dopolnjevanja že podanega mnenja.

7. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (glej 69. in 71. člen ZDZdr).

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cp 379/2019
• VSL Sklep II Cp 1208/2019
• VSL Sklep I Cp 486/2022