VSL Sodba I Cp 129/2019

Jedro

Okoliščine konkretnega primera vzbujajo globok dvom v resničnost trditev tožnika o vsebini dogovorov med pogodbenima strankama potem, ko je v letu 2001 toženec prenehal z gostinsko dejavnostjo. Z gotovostjo je sicer mogoče ugotoviti, da je prišlo do spremembe – prenovitve Pogodbe, ne pa tudi točno kaj sta se dogovorili pogodbeni stranki. Prišlo je torej do prenovitve Pogodbe, zato ta ne velja več (prvi odstavek 323. člena OZ) in ne more predstavljati pravne podlage za povrnitev tožnikovih vlaganj v prostore, iz katerih je bil deložiran toženec. Deložacija je sicer res dejanska podlaga za uveljavljanje zahtevkov iz naslova vlaganj v prostore, vendar ne od najemnika, pač pa od lastnika prostorov. Pravno podlago za zahtevek tožnika, da mu toženec povrne vlaganja, bi lahko bila le pogodbena zaveza toženca za povračilo vlaganj, ki pa je tožnik ni dokazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 187.635,86 EUR glavnice. Zahtevek za plačilo 121.703,94 EUR glavnice je že pravnomočno zavrnjen, z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo še zahtevek za plačilo 65.931,82 EUR s pogodbeno dogovorjeno obrestno mero v višini 13,5 % letno od 28. 2. 2011 dalje do plačila ter tožniku naložilo v plačilo 6.787,28 EUR toženčevih stroškov postopka.

2. V pritožbi tožnik navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče zahtevku za plačilo 65.931,82 EUR glavnice v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zaključilo, da dogovor z dne 6. 4. 2001 sploh ne obstaja. Ugotovitve na podlagi katerih je sodišče prve stopnje to zaključilo, so v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in izpovedbami strank in prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v skladu s 14. in 15. točko 339. člena ZPP. Dokaza z izvedencem grafologom, ki ga je predlagal toženec, sodišče ni izvedlo, ker ni bil založen predujem, torej je bila tožencu dana možnost dokazovanja zatrjevanih dejstev glede nepodpisa dogovora z dne 6. 4. 2001. Dokazno breme, da dogovora ni podpisal, je na tožencu, ki pa tega bremena ni zmogel, sodišče pa je kljub temu zaključilo, da toženec dogovora ni podpisal. Tožnik je pojasnil okoliščine podpisa dogovora, priči B. V. in B. B. pa nista potrdili toženčevih trditev, da naj bi bil 6. 4. 2001 v Nemčiji, zato dogovora ni mogel podpisati. Priči M. J. niso poznane podrobnosti medsebojnih dogovorov pravdnih strank, zato ni mogoče nekritično slediti njegovim izpovedbam. Zgolj na podlagi navedb tožene stranke pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik dogovor zapisal sam na v naprej podpisan račun. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je številke 02/01 napisal toženec, kar bi tudi lahko ugotovil izvedenec grafolog. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo M. J., da je toženec posloval pretežno gotovinsko in da je bila prepustitev 50 % lokala povsem v skladu z njegovo prakso, saj je na isti način sodeloval tudi s pričo. To potrjuje, da je toženec na podlagi dogovora tožniku prepustil lokal za izplačilo zneska 175.000 DEM. Neutemeljeno sodišče ugotavlja, da se vsebina dogovora z dne 6. 4. 2001 ne prekriva z vsebino Pogodbe o partnerstvu iz leta 1999 ter da je vsebina dogovora z dne 6. 4. 2001 izrazito v korist tožnika in v nasprotju s Pogodbo o poslovnem sodelovanju iz leta 1999, pri čemer za takšne ugotovitve niti ne navede razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega ni mogoče slediti stališču, da tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje zgolj na dogovoru z dne 6. 4. 2001 in ne tudi na Pogodbi o poslovnem sodelovanju iz leta 1999. Tudi to pogodbo je priložil k tožbi in v tožbenih navedbah povzel njeno vsebino. S kasnejšim dogovorom sta s tožencem spremenila (nadgradila) svoj poslovni odnos tako, da je on odkupil še drugo polovico lokala in potrdila sta njegova vlaganja v lokal ter določila njihovo višino. V 10. točki pogodbe je bilo jasno določeno, da je v primeru odstopa od pogodbe in prekinitve partnerstva L. d. o. o. upravičen do povrnitve neamortizirane vrednosti vloženih sredstev, povečanih za 50 %, znesek pa se obrestuje s 15 % obrestno mero, kar mora izplačati toženec. Z dogovorom z dne 6. 4. 2001 pa sta pravdni stranki jasno ugotovili, da je tožnik prvo polovico lokala za dobo 25 let pridobil z vložkom v skupni projekt obnove gostinskega lokala v znesku 34,000.000 SIT in da mora toženec, če bo moral tožnik ne po svoji krivdi lokal predčasno zapustiti, vrniti ta znesek skupaj s 15 % letno obrestno mero. Glede na njuno vsebino, ni mogoče trditi, da se ne prekrivata. Toženec je zagotavljal, da bo poslovanje v lokalu možno 25 let. Glede na finančni vložek v lokal se je tožnik zavaroval za riziko predhodne odpovedi pogodbe, kar je v skladu z običajno poslovno prakso, zato ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil dogovor pravdnih strank izrazito v korist tožeče stranke. Toženec je na zaslišanju potrdil, da je tožnik vlagal denarna sredstva v lokal, enako v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 4072/2004. Toženec je prostore uporabljal do 19. 4. 2001, nato pa so se dogovorili, da bo dejavnost v lokalu opravljala družba L. d. o. o., zato ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča, da ni logično in življenjsko, zakaj bi tožena stranka pristala na pogoje tožeče stranke in prenehala s poslovanjem. 19. 4. 2001 je bila izdana odločba tržnega inšpektorata o prepovedi opravljanja dejavnosti tožencu, zato je bilo normalno, da so sklenili dogovor o odkupu še druge polovice lokala in je življenjsko logično, da je toženec sprejel skupaj dogovorjene pogoje. S sklenitvijo dogovora je toženec pridobil 175.000 DEM in je tako imel korist. Vztraja, da je tožencu izročil 175.000,00 DEM in pojasnjuje, kako sta izračunala ta znesek. Sodišče prve stopnje je tako povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je nekritično sledilo izpovedbi toženca, da ne bi dopustil, da mu tožnik določa pogoje. Glede postopka po predlogu Občine X za izpraznitev poslovnih prostorov izpostavlja, da v postopku ni sodeloval kot stranka, temveč je bil zaslišan kot priča, in da dogovor ni bil predmet tistega postopka, niti ne medsebojno razreševanje njunih poslovnih odnosov, zato ni mogoče slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, da se v tistem postopku dogovor ni omenjal. Šele pravnomočna odločba o izpraznitvi poslovnih prostorov in posledična deložacija je bila dejanska podlaga, da je sploh lahko pravno uveljavljal vlaganja od tožene stranke s sklicevanjem tudi na dogovor z dne 6. 4. 2001. Ker Obligacijski zakonik (OZ) za pogodbo, kakršno sta 6. 4. 2001 sklenili pravdni stranki, ne predpisuje nobene posebne oblike, je nerelevantno sklicevanje na dejstvo, da sta dogovor napisala na račun. Tudi dejstvo, da dogovor ni bil zapisan z računalnikom, ne more biti razlog za neveljavnost oziroma neobstoj dogovora. Da je v dogovoru predvidena 15 % obrestna mera previsoka, se ne more strinjati. Razlogov za to sodišče ni pojasnilo. Poleg tega pa previsoka obrestna mera ne kaže na to, da dogovor ne obstaja, ampak bi sodišče lahko priznalo nižjo obrestno mero zamudnih obresti. Čeprav je nesporno, da je tožnik v lokal vložil večja finančna sredstva, mu po izpodbijani odločitvi ta ne bodo povrnjena, kar je povsem nedopustna in materialnopravno zmotna odločitev sodišča.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na tožbeno trditveno podlago tožnik tožbeni zahtevek temelji na zatrjevanem dogovoru z dne 6. 4. 2001 (v nadaljevanju Dogovor). Pogodbo o sodelovanju pri opravljanju gostinske dejavnosti z dne 29. 4. 1999 (v nadaljevanju Pogodba) je tožnik res priložil k tožbi in v tožbi povzel njeno vsebino, vključno s točko 10, ki ureja povrnitev vlaganj v primeru odstopa od pogodbe ali prekinitve partnerstva, vendar le v pojasnilo zakaj naj bi med pravdnima strankama prišlo do sklenitve Dogovora. Tožbenega zahtevka torej ni utemeljeval z vsebino Pogodbe, pač pa z vsebino Dogovora. Zatrjeval je, da je prišlo do spremembe s Pogodbo dogovorjenih razmerij med pravdnima strankama. Da sta s tožencem s sklenitvijo Dogovora spremenila s Pogodbo dogovorjen poslovni odnos, tožnik zatrjuje tudi v tem pritožbenem postopku.

6. Iz trditev tožnika, ki jim toženec ne oporeka, tako izhaja, da sta pogodbeni stranki Pogodbe bistveno spremenili dogovorjen način sodelovanju pri opravljanju gostinske dejavnosti. Ko je bilo tožencu z inšpekcijsko odločbo prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti, sta nedvomno pričeli poslovati drugače, kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi. V Pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo družba L. d. o. o. prenovila lokal, po odprtju lokala, pa bo kot partner pri opravljanju gostinske dejavnosti sodeloval tudi toženec in si bosta pogodbeni stranki delili dobiček iz gostinske dejavnosti po enakih deležih. O tem, da toženec po s strani tožnika zatrjevani sklenitvi Dogovora pri opravljanju gostinske dejavnosti ni več sodeloval, med pravdnima strankama ni spora. Zato je na dlani, da sta ali spremenila s Pogodbo prevzete obveznosti ali pa je prišlo do sporazumne prekinitve njunega pogodbenega razmerja. Posledica je v obeh primerih enaka: v primeru nadomestitve obstoječe pogodbene obveznosti z novo, prenehajo obveznosti iz prvotne pogodbe (prvi odstavek 323. člena OZ), enako kot prenehajo obveznosti pogodbenih strank na podlagi njunega sporazuma (drugi odstavek 9. člena OZ). Zato je lahko pravna podlaga za v tej pravdi vtoževano plačilo le Dogovor in je utemeljenost dela tožbenega zahtevka, o katerem še ni pravnomočno odločeno, odvisna od tega ali je res med strankama obstajal tak dogovor, kot ga zatrjuje tožnik. Dokazno breme obstoja zatrjevanega Dogovora je na tožniku. Materialnopravna izhodišča za presojo Dogovora je višje sodišče obrazložilo v razveljavitvenih sklepih I Cp 236/2017 z dne 4. 5. 2017 in I Cp 27/2018 z dne 16. 5. 2018. Pri teh stališčih vztraja in jih v delih, ki vsebujejo tudi odgovore na pritožbene navedbe v tokrat obravnavani pritožbi, ne bo ponavljalo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenih sklepih in na podlagi 8. členu ZPP skladne dokazne ocene ugotovilo, da Dogovor ni obstajal. Sodba ima vse razloge, da je mogoče preizkusiti miselni tok sodišča, pa tudi nobenih nasprotij ni v njej. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni. Dejansko pritožba s sklicevanjem na to procesno kršitev uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tožeča stranka te kršitve ne konkretizira – v pritožbi ni navedeno nobeno nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče napačnega povzetka izvedenih dokazov ne ugotavlja.

8. Dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke glede na toženčevo obrambo v postopku ni bilo treba izvesti. Toženec je dokazal, da je tožnik imel dostop do že podpisanih računov in štampiljke, nesporno pa je, da je samo besedilo, ki je zapisano na računu, lastnoročno napisal tožnik. Ker toženec zatrjuje, da je tožnik brez predhodnega soglasja volj zapisal Dogovor na račun, ki je bil v naprej podpisan, ni pomembno, čigav je podpis na računu in tudi ne, če je s toženčevo pisavo na računu napisana številka računa in če je bil toženec na datum zapisa dogovora v N. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec dogovora ni podpisal, je protispisna, saj take ugotovitve v sodbi ni. Da se vsebina Pogodbe in Dogovora ne prekrivata, zatrjuje tožnik sam, saj navaja, da sta pravdni oziroma pogodbeni stranki spremenili (nadgradili) svoj poslovni odnos s sklenitvijo Dogovora. Nasprotovanje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da se vsebina Dogovora in Pogodbe ne prekrivata, zato ni razumljivo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pri oceni dokazov mora sodišče upoštevati celotno procesno gradivo, to je navedbe strank v povezavi z izvedenimi dokazi, in upoštevaje življenjske izkušnje po pravilih logike ugotoviti, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, medtem ko pritožba prikazuje posamezne dokaze in zatrjevana dejstva izolirano od drugih dokazov in okoliščin konkretnega primera.

10. Zaman se pritožnik sklicuje na običajno poslovno prakso v primeru finančnih vlaganj v lokal. Ni logično, da se najemnik (ne lastnik) prostorov, ki se urejajo, zaveže investitorju povrniti vlaganja v prostor. Tudi to, da bi poleg povrnitve vlaganj, moral kdo investitorju izplačati še visoke obresti, v poslovni praksi ni običajno. Da so 15 % obresti visoke, je notorno dejstvo. Povračilo vlaganj in to skupaj z visokimi obrestmi, je prav gotovo v korist tožniku, posebej še, ker toženec ni bil več udeležen pri delitvi dobička. Da je tožencu dal 175.000 DEM, tožnik ni dokazal. Temu zaključku prvostopenjskega sodišča je višje sodišče pritrdilo že v vseh predhodnih odločbah, ki jih je izdalo v tej zadevi, najobširneje pa v sodbenem delu odločbe I Cp 3175/2014, zato v tem pritožbenem postopku argumentov ne bo še enkrat ponavljalo. Glede na s strani tožnika zatrjevano vlogo toženca ni življenjsko, da bi tožnik tožencu postavljal pogoje. Toženec je namreč imel pravico uporabljati prostore skladno z najemno pogodbo, dejansko pa je prostore uporabljal tožnik oziroma njegovo podjetje, zato je logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ne bi dopustil, da bi mu tožnik določal pogoje. In življenjsko je pričakovati, da bi tožnik, ko je bil kot priča zaslišan v postopku, v katerem je lastnik prostorov, v katerih je posloval tožnik, zahteval izselitev toženca iz teh prostorov, vsaj omenil zatrjevani Dogovor. Res je, da se za sklenitev veljavne pogodbe ne zahteva oblika, da je lahko zapisana kjerkoli, tudi npr. na obrazcu za račun in z roko, zato te okoliščine same zase niso odločilne. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da je tožnik isti dan pred tem, ko naj bi s tožencem podpisala Dogovor, s toženčevim očetom sklenil posojilno pogodbo, ki je zapisana na računalnik, pa dejstvo, da Dogovor ni napisan na računalnik, pač pa na obrazec za račun s tožnikovo pisavo, predstavlja indic, ki vzbuja dvom v tožnikove trditve. Tudi zgolj dejstvo, da je dogovorjena visoka obrestna mera, ne dokazuje, da do soglasja volj, ki je potrebno za vzpostavitev pogodbenega razmerja, ni prišlo. So pa vse to indici, ki v povezavi z drugimi zatrjevanimi in dokazanimi dejstvi vzbujajo dvom, da je bilo to, kar je zapisano, tudi res dogovorjeno. Trditve tožnika glede sklenjenega Dogovora se ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera izkažejo za neživljenjske in v nasprotju z logiko, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presodilo, da tožnik zatrjevanega Dogovora ni uspel dokazati.

11. Okoliščine konkretnega primera torej vzbujajo globok dvom v resničnost trditev tožnika o vsebini dogovorov med pogodbenima strankama potem, ko je v letu 2001 toženec prenehal z gostinsko dejavnostjo. Z gotovostjo je sicer mogoče ugotoviti, da je prišlo do spremembe – prenovitve Pogodbe, ne pa tudi točno kaj sta se dogovorili pogodbeni stranki. Prišlo je torej do prenovitve Pogodbe, zato ta ne velja več (prvi odstavek 323. člena OZ) in ne more predstavljati pravne podlage za povrnitev tožnikovih vlaganj v prostore, iz katerih je bil deložiran toženec. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z deložacijo pritožbeno sodišče pripominja, da je deložacija sicer res dejanska podlaga za uveljavljanje zahtevkov iz naslova vlaganj v prostore, vendar ne od najemnika, pač pa od lastnika prostorov. Pravno podlago za zahtevek tožnika, da mu toženec povrne vlaganja, bi lahko bila le pogodbena zaveza toženca za povračilo vlaganj, ki pa je tožnik ni dokazal. Zato je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Višje sodišče dodaja še, da ni spregledalo določbe 327. člena OZ, po kateri se v primeru neveljavnosti pogodbe o prenovitvi šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost ni prenehala. V obravnavani zadevi ni ugotovljeno, da je Dogovor neveljaven, pač pa, da zatrjevani Dogovor sploh sklenjen ni bil.

12. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 576/92
• VSK sodba Cpg 412/99
• VSL sodba II Cp 1251/2011