VSL Sodba II Cp 299/2019

Jedro

Pogodbeni dogovor o izpolnitvenem roku še ne pove ničesar o naravi tega roka. Tožnik ni zatrjeval drugega namena pogodbe, kot se ponuja iz besedila pogodbe, tj. zagotoviti zaposlitev štipendirane študentke pri tožencu, zamuda roka sama po sebi pa še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve tega namena. Besedilo pogodbe – drugega pa tožnik ni uveljavljal – ne daje podlage niti za sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Glede na toženčevo ravnanje pa ni bilo pričakovati, da bo svojo obveznost izpolnil, četudi bi mu bil dan primeren dodatni rok. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je vedel, da je pogodbeni rok za zaposlitev štipendistke vezan na zaključek študija na prvi bolonjski stopnji. Iz prošnje za odlog, poslane dan pred zaključkom študija, pa ne izhaja le njegovo vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje študijske stopnje. Pri tem stališču je vztrajal tudi v odzivu na tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev. Ker ni bilo pričakovati, da bo toženec v dodatnem roku izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe, konkludentno izražena v zahtevi za vračilo danih sredstev v januarju 2016, pravno učinkovita. Zaposlitev štipendistke dve leti in tri mesece kasneje ne predstavlja izpolnitve pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 87,92 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 228,60 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67079/2016 z dne 24. 6. 2016 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka in tožencu naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora glede fiksnosti pogodbe in o vprašanju, ali je bila pogodba razdrta po samem zakonu. Ni se izreklo o trditvi, da rok za zaposlitev štipendistke ni bil fiksen in ni bil bistvena sestavina pogodbe. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe VSL II Cp 602/2017, pritrjujeta mu odločbi VS RS II Ips 285/2016 z dne 27. 7. 2017 in II Ips 190/2017 z dne 21. 12. 2017.

Sodišče se ni opredelilo niti do njene trditve, da zamuda pri zaposlitvi štipendistke ni predstavljala take kršitve, da bi bila njena zaposlitev za tožnika brez pomena. Sodba se ne izreče o izpovedbah prič A. A., B. B. in C. C., da tožnik ni nikoli postavil dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, ampak le zahteval vračilo danih sredstev (dopis z dne 19. 1. 2016).

Ker se sodišče ni izreklo o toženčevih ugovorih, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Moralo bi ugotoviti, da toženec ni impliciral, da pogodbe ne bo spoštoval in da štipendistke ne bo zaposlil. Ni ugotovljeno, da je štipendistko 10. 4. 2018 zaposlil in da so bila s tem pogodbena pričakovanja v celoti izpolnjena. Niso ugotovljeni razlogi, zaradi katerih bi bila zamuda z izpolnitvijo za tožnika brez pomena, niti ni ugotovljeno, da ji zaradi zamude ni nastala škoda. Sodišče bi na podlagi aneksov k pogodbi lahko ugotovilo, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe.

Odločitev o stroških je zmotna, ker tožniku ne gre urnina za zastopanje na naroku 28. 3. 2018 in mu pripada le nižja urnina za zastopanje na naroku 26. 6. 2018. Napačno je ugotovljen tudi znesek materialnih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Rok v pogodbi je bil fiksen. Glede na toženčevo sporočilo, da štipendistke v pogodbenem roku ne bo zaposlil, pa tudi ni bilo pričakovati pravočasne izpolnitve. Zaposlitev z več kot dveletno zamudo ne more pomeniti, da sta pogodbeni stranki izpolnili pogodbeni namen. Korespondenca nedvomno izkazuje tožnikovo voljo po prenehanju pogodbe.

4. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena, zoper odločitev o zahtevku pa ni utemeljena.

5. Tožnik je zahtevo za vračilo sredstev, ki jih je tožencu plačal na podlagi pogodbe o štipendiranju, temeljil na trditvah, da je pogodba prenehala, ker toženec ni pravočasno izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tj. da štipendistko zaposli v treh mesecih po zaključku študija, ki je bil predmet štipendiranja.

6. V izpodbijani sodbi, po kateri je toženec dolžan plačati tožniku 4.975,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016, je ugotovljeno:

- da sta pravdni stranki 14. 12. 2010 sklenili pogodbo o sofinanciranju kadrovske štipendije za šolsko leto 2010/2011, medsebojno razmerje v naslednjih letih pa uredili z aneksi k pogodbi,

- da se je toženec zavezal, da bo v treh mesecih po končanem izobraževanju na ravni in po programu izobraževanja, ki je predmet pogodbe, štipendistko zaposlil,

- da je to v obravnavanem primeru pomenilo zaključek študija na prvi bolonjski stopnji,

- da je štipendistka diplomirala 15. 9. 2015,

- da je toženec 14. 9. 2015 tožnika obvestil, da je štipendistka zainteresirana za nadaljevanje študija na drugi bolonjski stopnji, in prosil za odlog obveznosti zaposlitve do zaključka tega študija,

- da je tožnik toženca 15. 9. 2015 obvestil, da odlog izpolnitve pogodbene obveznosti ni mogoč in da bo v primeru neizpolnitve obveznosti dolžan vrniti prejeta sredstva v revalorizirani vrednosti,

- da je 19. 1. 2016 tožnik pozval toženca k vračilu sredstev, 22. 6. 2016 pa vložil predlog za izvršbo,

- da je toženec v dopisu z dne 1. 2. 2016 ugovarjal zahtevi za vračilo,

- da je toženec štipendistko zaposlil 1. 5. 2018,¹

- da je bilo v pogodbi dogovorjeno, da pogodbeno razmerje preneha, če štipenditor ne zaposli štipendista, da mora v takem primeru v petnajstih dneh od prejema zahtevka vrniti prejeta sredstva v valoriziranem znesku in da v primeru zamude dolguje zakonske zamudne obresti,

- da je toženec prejel 4.860 EUR, višina dolga (revalorizirani znesek prejetega) pa znaša 4975,65 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pogodbena določba o pričetku teka roka za zaposlitev štipendistke ni nejasna in da ima tožnik zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbene obveznosti o zaposlitve štipendistke v določenem roku pravico zahtevati vračilo danih sredstev.

8. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo stališča, da je zaradi nezaposlitve štipendistke v treh mesecih po zaključku študija pogodba prenehala oziroma da zaposlitev štipendistke več kot dve leti po izteku trimesečnega roka ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pogodbe.

9. Toženec je že v prvem odzivu na tožnikove navedbe navedel, da pogodba ni bila razvezana, ker dogovorjeni rok ni bil fiksen, tožnik pa mu ni dal dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Tožnik je vztrajal pri stališču, da je šlo za fiksno obveznost, in dodal, da ob upoštevanju toženčevih dopisov z dne 14. 9. 2015 in 23. 12. 2015 ni bilo pričakovati, da bi toženec ob postavitvi dodatnega roka izpolnil svojo obveznost. Toženec je v odgovoru na te navedbe zanikal, da bi "na kakršen koli način nasprotni stranki kadarkoli impliciral", da pogodbe ne bo spoštoval in štipendistke ne bo zaposlil. V oporo svojemu stališču, da dogovorjeni rok ni bil fiksen, se je skliceval na odločbo VS RS II Ips 285/2016, v prid stališču, da je kasnejšo zaposlitev treba šteti kot pravočasno izpolnitev, pa je navedel odločbo VSL II Cp 602/2017. Tožnik je nato opozoril, da je štipenditor v zadevi II Cp 602/2017 štipendista zaposlil z eno mesečno zamudo, v obravnavanem primeru pa s skoraj triletno zamudo, in da zaradi bistveno drugačnega dejanskega stanja odločitvi ne moreta biti enaki.

10. Med pravdnima strankama je bilo torej sporno, ali je pogodba prenehala (bodisi po samem zakonu bodisi s tožnikovim odstopom od pogodbe). Ker tako ob upoštevanju pogodbe (10. člen) kot ob upoštevanju zakona (111. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) le prenehanje pogodbe daje podlago za zahtevano vračilo danih sredstev, gre za odločilno dejstvo. Sodišče se je bilo zato dolžno izreči o nasprotujočih stališčih pravdnih strank o tem, ali je pogodba prenehala, in – v primeru pritrdilnega odgovora in kolikor je bilo pomembno za odločitev o pričetku teka zamudnih obresti – tudi o tem, kdaj je prenehala. Ker o tem v sodbi ni razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ker ugotovitve v izpodbijani sodbi omogočajo odpravo kršitve pred sodiščem druge stopnje, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe ni bilo treba razveljaviti (prvi odstavek 347. člena ZPP).

12. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ). Rok je bistvena sestavina pogodbe, kadar iz narave posla ali izrecnega dogovora pravdnih strank izhaja, da izpolnitev po poteku roka za stranko nima več pomena (četrti odstavek 104. člena OZ). Če rok ni bistvena sestavina, mora upnik, preden odstopi od pogodbe, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (105. člen OZ). Če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, pa lahko odstopi od pogodbe, ne da bi mu pustil dodatni rok (106. člen OZ).

13. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da rok za izpolnitev ni bil bistvena sestavina pogodbe. Pogodbeni dogovor o izpolnitvenem roku tako sam za sebe še ne pove ničesar o naravi tega roka.² Tožnik ni zatrjeval drugega namena pogodbe, kot se ponuja iz besedila pogodbe, tj. zagotoviti zaposlitev štipendirane študentke pri tožencu, zamuda roka sama po sebi pa še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve tega namena. Besedilo pogodbe – drugega pa tožnik ni uveljavljal – ne daje podlage niti za sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe.

14. Utemeljeno pa je tožnikovo stališče, pri katerem vztraja tudi v odgovoru na pritožbo, da glede na toženčevo ravnanje ni bilo pričakovati, da bo svojo obveznost izpolnil, četudi bi mu bil dan primeren dodatni rok. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je vedel, da je pogodbeni rok za zaposlitev štipendistke vezan na zaključek študija na prvi bolonjski stopnji. Iz prošnje za odlog, poslane dan pred zaključkom študija, pa ne izhaja le njegovo vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje študijske stopnje. Pri tem stališču je vztrajal tudi v odzivu na tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev (dopis z dne 1. 2. 2016).

15. Toženčeve navedbe (četudi bi bile dokazane) ne dajejo podlage za nasprotno ugotovitev. Zatrjeval je namreč le, da njegovo ravnanje ne implicira sklepa, da štipendistke ne bo zaposlil. Ker iz njegovih dopisov izhaja namera po zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje stopnje (dvoletnega) študija, to pa ne predstavlja niti izpolnitve v roku, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot primeren dodatni rok, je njegov ugovor neprepričljiv. Četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, namreč ni bilo v domeni toženca kot dolžnika, da poljubno določi čas izpolnitve obveznosti. Svojo obveznost je bil dolžan izpolniti v dogovorjenem roku, njegova zamuda pa se ne meri v dnevih ali mesecih, ampak v letih.³ Tožnik je zato lahko utemeljeno sklepal, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka.

16. Ker ni bilo pričakovati, da bo toženec v dodatnem roku izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe, konkludentno izražena v zahtevi za vračilo danih sredstev v januarju 2016, pravno učinkovita. Zaposlitev štipendistke dve leti in tri mesece kasneje ne predstavlja izpolnitve pogodbe.

17. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da znesek vračila, izračunan v skladu s pogodbo, znaša 4.975,65 EUR in da je toženec prišel v zamudo 7. 4. 2016.

18. Vse navedeno daje podlago za sklep, da tožnik utemeljeno zahteva vračilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016.

19. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki zoper odločitev o stroških postopka. Ker je prvi narok trajal manj kot eno uro, drugi pa je trajal eno uro in 35 minut, v skladu s prvim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožniku ne gre ti. urnina, za drugi narok pa le v višini 100 točk. Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da pavšalni znesek materialnih stroškov znaša 2 % od 1000 točk, od presežka pa 1 % (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), kar v obravnavani zadevi pomeni 24 točk. Skupna vrednost stroškov zastopanja tako znaša 1424 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke ob izdaji sodbe znaša 653,62 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost pa 797,41 EUR. Celotni tožnikovi stroški (ob upoštevanju stroška za pričo in sodne takse) tako znašajo 1.032,03 EUR, tj. za 87,92 EUR manj, kot je navedeno v izpodbijani sodbi.

20. Po navedenem in po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je znesek dolžnih stroškov znižalo za 87,92 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški – ob upoštevanju vrednosti točke ob izdaji te sodbe – predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (375 točk) in materialne stroške (6 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost,in znašajo skupaj 228,60 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Tj. v obdobju med prvim in drugim narokom za glavno obravnavo v tej pravdi.
² Prim. sodbo VS RS II Ips 190/2017 z dne 21. 12. 2017 in tam navedena stališča teorije in sodne prakse.
³ V tem se dejansko stanje v obravnavani zadevi razlikuje od dejanskega stanja v zadevi VSL II Cp 602/2017, na katero se sklicuje pritožnik. V tisti zadevi je delodajalec zaposlil štipendista en mesec po pogodbeno določenem roku. Poleg tega štipendist ni izkoristil absolventskega staža in je zato sofinanciranje trajalo leto dni manj. Iz štipenditorjevih ravnanj tudi sicer ni bilo mogoče sklepati, da ne namerava izpolniti pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 602/2017
• VSL sodba I Cp 2767/2016
• VSC Sodba Cp 156/2019