VSL Sodba II Cp 394/2019

Jedro

Tožena stranka je vozila brez vozniškega dovoljenja in zavarovalnica toži na odškodnino zaradi kršitve zavarovalne pogodbe po 7. členu ZOZP. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi oškodovanec, ki je vozil po prednostni cesti, vozil z nedovoljeno hitrostjo in s tem prispeval k nastanku prometne nesreče. Toženec je prišel iz neprednostne ceste in izsilil prednost vozniku po prednostni cesti. Izpodbijana odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ker je podana odgovornost tožene stranke, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev o stvari.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ker je podana odgovornost tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Tožeča stranka mora dokazati, da je v skladu z zavarovalno pogodbo izplačala odškodnino in vsa ravnanja, ki pomenijo kršitev pogodbe odgovorne osebe. Ta pa lahko dokaže, da ni ravnalo v nasprotju s pogodbo ali da ni kriva za prometno nesrečo. Sodišče ni zadostilo kriterijem iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in tudi ne pravici iz 6. člena EKČP. Za vsako meritorno odločbo je potrebna stopnja materialne resnice prepričanja, sodišče pa se je zadovoljilo z veliko verjetnostjo, ki jo je pomanjkljivo obrazložilo. Dokazna ocena ni zadosti izčrpana. Toženčeva odgovornost ni podana, saj za nesrečo ni kriv. Sodišče sklepa, da je toženec izsilil prednost vozniku Č., kar je v nasprotju z zbranimi dokazi, saj je toženec pred križiščem ustavil. Sodišče nerazumljivo in mestoma samo s seboj v nasprotju povzame izvedeniško mnenje z dopolnitvijo prof. dr. I. P. Izvedenec je ugotovil, da ni mogoče ugotoviti, ali je toženec v križišču ustavil. V dopolnitvi je s hipotetičnimi možnostmi vožnje toženca podal oceno, da obstaja velika verjetnost, da je vidljivosti 100 m glede na reakcijo voznika Č., ki je proti križišču vozil z višjo hitrostjo, ki jo je pri vožnji skozi križišče zniževal; prvostopno sodišče pa je spregledalo in ni obrazložilo, da bi voznik Č. v trenutku, ko je začel zavirati, z vožnjo nadaljeval po svojem smernem vozišču do trka med vozili ne prišlo. Dinamika prometne nezgode obstaja zgolj na hipotetični ravni, saj zbrani dokazi standarda prepričljivosti ne morejo zapolniti. Vozilo Č. ni pustilo zavornih sledi, zgolj zato, ker je imelo novejši datum in ABC sistem. Če bi Č. zaviral, bi se na cestišču to gotovo videlo, kot določa tudi sodba II Cp 240/2009. Nestrokovna je ugotovitev izvedenca, da je Č. vozil ne več kot 90 km/h in v trenutku trka 60 km/h. Izvedenec je zanemaril svoje predhodne zaključke, poškodbe na vozilih, odboj vozil in to, da je Č. sonce sijalo v oči. Policisti so se vedli skrajno malomarno, niso izdelali skice poteka nezgode in toženca zaradi neposedovanja vozniškega dovoljenja kar obsodili. Če bi Č. vozil po svojem smernem pasu in z ustrezno hitrostjo, bi prometno nesrečo lahko preprečil in o tem se sodišče ni razumno opredelilo. S tem je podana tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ponovno opozarja na kršitve 22. člena Ustave in 6. člena EKČP.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne graja materialnopravne podlage tožbenega zahtevka in sicer navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka s tem, ko je 16. 2. 2015 vozila brez vozniškega dovoljenja in bila udeležena v prometni nesreči, ravnala v nasprotju z zavarovalno pogodbo in 7. členom ZOZP, 2. točka tretjega odstavka. Gre torej za odškodninsko pravno podlago, kjer zavarovalnica zatrjuje kršitev zavarovalne pogodbe. Med pravdnima strankama ni dvoma o tem, da toženec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Spor pa je o tem, ali je tožeča stranka pravilno izplačala odškodnino drugemu udeležencu v prometni nesreči, to je lastniku vozila R., katerega je vozil voznik Č. Tožena stranka se kot zavarovanec lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni zakrivil prometne nesreče. V pritožbi ponavlja, da je v tem delu bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je nesrečo povzročil voznik Č., ki je vozil prehitro in je v kritičnem času reagiral tako, da se je izogibal in zavil na svoji levi vozni pas, kjer je tudi prišlo do trčenja. Toženec trdi, da se je pred križiščem ustavil.

6. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev in sicer vožnje obeh udeležencev, opravilo zaslišanje obeh voznikov (toženca in Č.), policistov, cenilca škod pri tožeči stranki in postavilo izvedenca cestno prometne stroke, dr. prof. I. P. Na podlagi obstoječe dokumentacije in ob vseh zaslišanjih, je izvedenec cestno prometne stroke ugotovil, da je voznik Č. v fazi trka z osebnim vozilom, ki ga je vozil toženec, vozil s hitrostjo okoli 60 km/h, toženec pa v fazi trka 15 km/h. Ugotovil je tudi, da je voznik Č. vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/h, nato pa je znižal hitrost na 60 km/h in da je neposredno pred trkom zamenjal smerno vozišče, saj je zapeljal na nasprotno smerno vozišče, po katerem je v tem trenutku že zapeljal toženec. Izvedenec je tudi ugotovil, da je bila preglednost v obe smeri vožnje približno 100 metrov in da sta se voznika lahko opazila na tej razdalji. Odločilno pa je, da je voznik Č. vozil po prednostni cesti, toženec pa je zavijal v levo iz neprednostne ceste. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklepalo, da je voznik Č. vozil pravilno po prednostni cesti in z dovoljeno hitrostjo, voznik V. pa je izsilil prednost in zavil v levo ter povzročil kritično situacijo za voznika Č. in je prišlo do trčenja.

7. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in je tako podana odgovornost tožene stranke. Ostane odgovor na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev in da s tem toženec ni imel možnosti poštenega sojenja. Pritožba trdi, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženca, da je pred križiščem ustavil. Sodišče je upoštevalo tudi te navedbe toženca in vprašalo izvedenca o tem. Izvedenec je izračunal, da je v trenutku trčenja toženec vozil s hitrostjo 15 km/h, Č. pa 60 km/h. To pomeni, da je kljub dobri vidljivosti (100 m) zapeljal na prednostno cesto, ko je po svojem voznem pasu pravilno peljal voznik Č. z dovoljeno hitrostjo. Pritožba meni, da izvedenec oziroma sodišče ni ugotovilo, ali je toženec pred križiščem ustavil. Izvedenec je dopustil možnost, da je toženec ali vozil s previsoko hitrostjo pred križiščem, nato pa zaviral do mesta trčenja ali pa bil nezadosti pozoren na promet pri vožnji skozi križišče; ni mogel ugotoviti iz predložene dokumentacije, ali je toženec pred križiščem najprej ustavil ali je z vožnjo nadaljeval z nezmanjšano hitrostjo in je nato prišlo v križišču do trčenja. Vendar to dejstvo ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec pripeljal z neprednostne ceste, imel zadosti vidnega polja, da bi videl voznika Č., ki je vozil po prednostni cesti. To pomeni, da bi toženec moral počakati, da voznik Č. odpelje mimo in se nato vključevati v promet in zavijati na levo. Voznik Č. je vozil z dovoljeno hitrostjo, nato močno zaviral (od 90 km/h na 60 km/h). Ne glede na to, da je tudi on imel dobro vidljivost, je neizpodbito dejstvo, da je vozil po prednostni cesti, toženec pa je prihajal iz neprednostne ceste. Le v primeru, da bi voznik Č. vozil z nedovoljeno hitrostjo, bi lahko sodišče prisodilo krivdo vozniku Č. Tako pa se izkaže, da je odločitev o 100 % odgovornosti tožene stranke pravilna.

8. Za pritožbo je še odločilno, da je izvedenec ugotovil, da je voznik Č. reagiral tako, da se je izmikal tožencu in da je prišlo do trčenja na levem voznem pasu voznika Č. Pritožba meni, da če bi Č. vozil počasneje in po svojem voznem pasu, do nesreče ne bi prišlo. Reakcija voznika v trenutku prometne nesreče, ko je pred tem vozil pravilno in v skladu s cestno prometnimi pravili, ne more iti v škodo temu vozniku. Izvedenec je ugotovil in sodišče je to povzelo, da je reagiral na nevarnost, ki jo je povzročil toženec in to takoj. Ta reakcija je življenjska in pričakovana od povprečnega voznika in sicer umik od nevarnosti in intenzivno zaviranje. Te reakcije ni mogoče šteti kot protipravne vožnje voznika Č. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu ni mogoče očitati, da bi moral ostati na desnem in ugotavljati, ali bi tudi v tem primeru prišlo do trka. Zato pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča o tem, kako se presoja protipravnost vožnje voznikov pred ali v trenutku trčenja. Zmotno tudi pritožba presoja dejstvo, da je pred ali v trenutku izvedenec ugotovil, da vozilo Č. ni pustilo zavornih sledi, ker je bilo novejše in je imelo sistem ABS. Pri tem se sklicuje na sodbo VSL II Cp 240/2009. V tej zadevi je šlo za drugačno dejansko stanje in ugotavljanje sledi na vozišču. Res je v odločbi, da je sodni izvedenec le potrdil, da če bi stranka zavirala, bi bili sledovi kljub zavornemu sistemu ABS na cestišču vidni in da jih policista nista našla. Nič pa ne vemo o primerljivosti cestišč in drugih dejavnikov v obeh primerih. Vendar je izvedenec dr. prof. I. P. hitrost vožnje voznika Č. izračunal na podlagi analize poteka prometne nesreče in razpoložljive policijske dokumentacije. Iz tega je nato izračunal hitrosti vožnje obeh voznikov. Gre torej za analizo trčenja oziroma poteka prometne nesreče (izvedenec je imel na voljo razpoložljive podatke: policijski zapisnik, skica s kraja prometne nesreče in fotografije poškodovanega osebnega vozila R. in P., list. št. 223) in iz tega naredil določene sklepe. Pritožba pa to prikaže, kot da je izvedenec ugotovil in sodišče je to povzelo, da nikoli ni sledi zaviranja, če ima vozilo ABS zavorni sistem. Izvedenec je na podlagi poškodb na vozilih izračunal trčno hitrost obeh vozil (voznik Č. 60 km/h, voznik V. 15 km/h) in če bi sledili pritožbi, da voznik Č. ni zaviral, bi tedaj vozil pred tem s hitrostjo 60 km/h, kar pa po izračunih izvedenca ne drži.

9. Pritožba očita sodbi, da je ostala na hipotetični ravni in da dokazna ocena ni prepričljiva in nima zadosti razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ocenilo vse izvedene dokaze in postavilo vprašanja izvedencu prof. dr. I. P. ter ocenilo njegovo izvedeniško mnenje z dopolnitvijo, vse v skladu z 8. členom ZPP (zlasti točka 23 v povezavi s točkama 19). Dejstvo pa je, da po ogledu kraja prometne nesreče ni bila izdelana boljša in bolj natančna skica, kot je bila. Vendar iz predloženih fotografij in analiz je izvedenec naredil mnenje o pravno odločilnih dejstvih za nastanek te prometne nesreče in to je sodišče ustrezno ocenilo. Dokazna ocena je prepričljiva in razumna. Pač pa tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da je voznik Č. vozil s preveliko hitrostjo glede na dovoljenih 90 km/h in da je s tem zakrivil prometno nesrečo, kljub temu, da je toženec pripeljal iz neprednostne ceste, voznik Č. pa po prednostni cesti. Tako se izkaže, da je tožena stranka imela zadosti možnosti sodelovati v postopku in dokazati svoje trditve, ter je bil tudi način izvajanja dokazov z možnostjo pripomb takšen, da ni podana smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitev Ustave iz 22. člena in kršitev 6. člena EKČP. Toženec je imel na voljo pregledno cesto in ker je prihajal iz neprednostne ceste je na 100 metrov lahko zagledal vozilo voznika Č. ter bi moral počakati, da ta odpelje mimo, nato pa se vključiti v promet.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih absolutnih in relativnih kršitev določb ZPP in tudi ne tisti, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2079/2012
• VSRS sodba II Ips 313/2012
• VSRS Sodba IV Ips 64/2022