VSL Sodba II Cp 2175/2018

Jedro

Nečitljivo podpisane vloge zaradi teže zagrožene pravne sankcije (zavrženje vloge) ne gre enačiti s povsem nepodpisano vlogo (brez odvetnikovega žiga in podpisa), sploh pa ne v primeru, ko gre za podpis s strani pravne osebe, ki v postopku nastopa kot pooblaščena odvetniška družba, in ne kot sama stranka, ter ne obstaja utemeljen dvom glede identitete podpisnika oziroma glede pristnosti podpisa.

Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo (zmanjšanje vrednosti nepremičnin), ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki mu je z izdajo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šmartno pri Litiji in brez predpisanega predhodnega odkupa nepremičnin ali opravljenega postopka razlastitve (torej brez kakršnegakoli nadomestila) v dejanskem smislu odvzela lastninsko pravico na spornih nepremičninah, na katerih že potekajo ceste. Protipravnega ravnanja toženke torej v obravnavanem primeru ne predstavlja gradnja ceste na spornih nepremičninah, temveč sprememba obstoječega pravnega režima na že zgrajeni cesti, do česar je prišlo s kategorizacijo ceste z občinskim odlokom. Pred kategorizacijo cesta na spornih nepremičninah ni bila v javni uporabi, temveč je predstavljala prometno površino, na kateri se je opravljal promet na način in pod pogoji, kot jih je v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določil lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 20.916,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), poleg tega pa tudi stroške pravdnega postopka v višini 963,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je zoper zamudno sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v tožbi ni ponudil nobenega dokaza niti druge ustrezne tožbene trditve o tem, da je toženka na njegovem zemljišču zgradila javno cesto. Poudarja, da sama kategorizacija ceste ne pomeni uzurpacije nepremičnine in spremembe obstoječega režima na cesti. Opozarja, da tožbeni zahtevek tudi ni utemeljen po višini, ker toženec k tožbi ni priložil cenitve, temveč navaja zgolj zahtevano ceno brez utemeljenosti in pavšalno podaja obseg nepremičnin. Dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, so v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma s splošno znanimi dejstvi. Vrednost nepremičnin namreč ni takšna, kot je navedena v tožbi, oziroma o tem obstaja spor med strankama, kar izkazuje v tožbi predložen dopis pooblaščenca toženke z dne 27. 10. 2017. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj se sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno razpravljanje in odločanje sodišču prve stopnje. Stroškov pritožbe ne priglaša.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrženje pritožbe kot nepopolne (zaradi nečitljivega podpisa), podredno pa, da naj se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena ter v vsakem primeru toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z opozorilom tožnika v odgovoru na pritožbo, da pritožba toženke zaradi nečitljivega podpisa ni popolna, gre pojasniti, da nečitljivo podpisane vloge zaradi teže zagrožene pravne sankcije (zavrženje vloge) ne gre enačiti s povsem nepodpisano vlogo (brez odvetnikovega žiga in podpisa¹), sploh pa ne v primeru, ko gre za podpis s strani pravne osebe, ki v postopku nastopa kot pooblaščena odvetniška družba, in ne kot sama stranka, ter ne obstaja utemeljen dvom glede identitete podpisnika oziroma glede pristnosti podpisa (enak podpis in žig se nahajata tudi na pritožbi priloženem pooblastilu, iz podatkov AJPES in Odvetniške zbornice RS pa je razvidno, da je v tej odvetniški družbi zaposlen le en odvetnik, ki je tudi njen edini družbenik in zakoniti zastopnik). Tožnik se v utemeljitev svojih navedb sklicuje na judikata (VSC sklep Cpg 366/2013 z dne 11. 12. 2013 in VSL sklep II Cp 1955/2016 z dne 21. 10. 2016), v katerih gre za nečitljiv podpis pravne osebe, ki je stranka postopka in ne pooblaščenka. Glede na navedeno v konkretnem primeru ni uporabljiva določba tretjega odstavka 343. člena v zvezi s 4. točko 335. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo takšne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pritožnik temu neutemeljeno nasprotuje.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom glede nesklepčnosti tožbe, ker tožnik v tožbi ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi bila toženka tista, ki je zgradila javno cesto. Tega tožnik v tej pravdi ni bil dolžan zatrjevati in dokazovati oziroma bi bilo to celo v nasprotju z njegovimi podanimi tožbenimi trditvami. Tožnik namreč v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo (zmanjšanje vrednosti nepremičnin), ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki mu je z izdajo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šmartno pri Litiji (Uradni list RS, št. 80/2010 z dne 12. 10. 2010) in brez predpisanega predhodnega odkupa nepremičnin ali opravljenega postopka razlastitve (torej brez kakršnegakoli nadomestila) v dejanskem smislu odvzela lastninsko pravico na spornih nepremičninah, na katerih že potekajo ceste. Protipravnega ravnanja toženke torej v obravnavanem primeru ne predstavlja gradnja ceste na spornih nepremičninah, temveč sprememba obstoječega pravnega režima na že zgrajeni cesti, do česar je prišlo s kategorizacijo ceste z občinskim odlokom. Pred kategorizacijo cesta na spornih nepremičninah ni bila v javni uporabi,² temveč je predstavljala prometno površino, na kateri se je opravljal promet na način in pod pogoji, kot jih je v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določil lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec.³

8. Pritožnica nima prav, ko trdi, da tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Tožnik je v tožbi navedel tako površino cest na spornih nepremičninah (1.743,03 m²) kot tudi ceno za m² cestne površine (12,00 EUR/m²), v podkrepitev svojih navedb je predložil izpiske za sporne nepremičnine s Prostorskega portala RS (A8 - A13) in predlagal postavitev sodnega izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke. Navedena trditvena in dokazna podlaga glede višine zahtevka je bila v tej fazi postopka dovolj določna in povsem zadostna, saj tožnik ob vložitvi tožbe ni mogel vedeti, ali in v kolikšni meri bo toženka nasprotovala tožbenemu zahtevku. Tožniku tako k tožbi ni bilo treba priložiti že izdelane cenitve, kot v pritožbi zmotno meni pritožnica.

9. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožnico, ko trdi, da dopis njenega pooblaščenca z dne 27. 10. 2017 (priloga A14) izkazuje nepravilno navedbo vrednosti nepremičnin v tožbi. Kakšno ponudbeno vrednost za odkup nepremičnin je toženka posredovala tožniku pred pravdo, ni pravno pomembno. Omenjeni dopis je tožnik predložil le kot dokaz za svoje tožbene trditve o tem, da dogovor med strankama po mirni poti pred pravdo ni bil mogoč, saj mu je toženka ponudila prenizko odškodnino (glej IV. točko tožbe), nikakor pa ta dopis ne dokazuje, kolikšna sta dejanska velikost spornih zemljišč in primerna višina odškodnine. Ob tem gre poudariti, da morebitna nestrinjanja med strankama pred pravdo ne morejo opravičevati toženčeve neaktivnosti v pravdi. Če se toženka ni strinjala s tožbenimi trditvami, dokazi in postavljenim zahtevkom tožnika, bi morala vložiti pravočasen ter ustrezno argumentiran in dokazno podprt odgovor na tožbo, česar pa ni storila.

10. Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma s splošno znanimi dejstvi. K tožbi priloženi izpiski za sporne nepremičnine s Prostorskega portala RS (A8 - A13) oziroma s strani toženke v pritožbi predlagan vpogled v isto javno evidenco namreč potrjujeta tožbene trditve glede velikosti spornih zemljišč. Seštevek površin, ki so označene kot pozidano zemljišče na tožnikovih nepremičninah (glej A8, A11 in A13), je namreč najmanj tolikšen, kot je naveden v tožbi (1.743,03 m²).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glej 15. člen Zakona o odvetništvu - ZOdv, in primerjaj VSL sklep I Cpg 1003/2011 z dne 10. 4. 2013 in VSM sodbo II Cp 704/2009 z dne 6. 5. 2009.
² Šele s kategorizacijo se cesta razglasi za javno cesto in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Glej pojem in status javnih cest v prvem in drugem odstavku 3. člena Zakona o cestah - ZCes-1 (smiselno enako sedaj razveljavljena prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah - ZJC) ter definicijo javne ceste v 24. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 (smiselno enako sedaj razveljavljena 2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC).
³ Glej definicijo nekategorizirane ceste v sedaj razveljavljeni 3. točki prvega odstavka 14. člena ZJC, oziroma v sedaj veljavni 38. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1705/2021
• VSL Sklep I Cp 1926/2019
• VSL Sklep I Cp 2211/2018