VSL Sodba I Cp 1448/2018

Jedro

Etažna lastnina je lahko nasta(ja)la še pred uveljavitvijo SPZ (ki je takšno obliko lastnine predvidel oziroma določil pogoje za njen nastanek), pri čemer je bila dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno urejena.

Za presojo, ali je bila v posameznem primeru vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali (pa) ohranjena solastnina, je pomembna okoliščina, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izven-knjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.

V času, ko je celotna enotna parcela vključno z obema predmetnima (na njej stoječima) stavbama Ulica 1 in Ulica 2 (v posledici podržavljenja) postala družbena lastnina in prešla v upravljanje ter uporabo toženkine pravne prednice, je (lahko) slednja izključno sama razpolagala z vsemi stanovanji in poslovnimi prostori (v obeh stavbah). To razpolaganje se je kazalo v njenem dodeljevanju stanovanjskih pravic (in pobiranju stanarin) oziroma dajanju poslovnih prostorov v najem (sklepanju najemnih pogodb in pobiranju najemnin), posledica česar je bilo oblikovanje dejanske etažne lastnine v 80-ih letih prejšnjega stoletja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (odločitev o stroških) spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve sodbe plačati pravdne stroške, in sicer prvo tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, drugo tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, tretje tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, četrto tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR in peto tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 27. 2. 2018 odločilo:

- da je dolžna (vse I. točka izreka) toženka kot prodajalka:

- s prvo tožnico M. M. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 4392/10000 v razmerju do celote, na dvosobnem stanovanju v IV. nadstropju, v izmeri 47,70 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-140, stavba z naslovom Ulica 1, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 000-2178/0-0 (v nadaljevanju je opredeljena tudi višina kupnine, način njenega plačila oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- z drugo tožnico A. A. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 4392/10000 v razmerju do celote, na triinpolsobnem stanovanju v II. nadstropju, v izmeri 103,72 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-140, stavba z naslovom Ulica 1, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 000-2178/0-0 (v nadaljevanju je opredeljena tudi višina kupnine, način njenega plačila oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s tretje tožnico S. S. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 2262/10000 v razmerju do celote, na dvoinpolsobnem stanovanju v 1. nadstropju, v izmeri 79,97 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-126, stavba z naslovom Ulica 2, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 000-2179/0-0 (v nadaljevanju je opredeljena tudi višina kupnine, način njenega plačila oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s četrto tožnico G. G. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež 4392/10000 v razmerju do celote, na štiriinpolsobnem stanovanju v II. nadstropju, v izmeri 137,60 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-140, stavba z naslovom Ulica 1, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 000-2187/0-0 (v nadaljevanju je opredeljena tudi višina kupnine, način njenega plačila oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s peto tožnikom E. E. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se mu zavezuje izročiti in nanj prenesti v last solastniški idealni delež 4392/10000 v razmerju do celote, na štiriinpolsobnem stanovanju v 1. nadstropju, v izmeri 111,56 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000-140, stavba z naslovom Ulica 1, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 000-2178/0-0 (v nadaljevanju je opredeljena tudi višina kupnine, način njenega plačila oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- da je dolžna toženka v 15-ih dneh od vročitve sodbe povrniti vsakemu od tožnikov 2.806,78 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prvič odločilo s sklepom in sodbo z dne 23. 11. 2016 oziroma kako je dne 18. 10. 2017 odločilo pritožbeno sodišče. Meni, da so bili deleži, za katere je dolžna skleniti prodajne pogodbe po SZ, pravilno določeni že v odločbi z dne 23. 11. 2016. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo z zaključki, da je v stavbah Ulica 1 in Ulica 2 obstajala dejanska etažna lastnina in da je bila tožena stranka, preden sta bili dve stanovanji in poslovni prostor v postopku denacionalizacije vrnjeni denacionalizacijskima upravičencema, izključna lastnica (med drugim tudi) stanovanj, ki so predmet tega postopka, ter da so bili v postopku denacionalizacije upravičencema vrnjeni v izključno last in posest eno stanovanje in en poslovni prostor v stavbi Ulica 1, od tega nobeno od stanovanj tožnikov, v breme preostale lastnine tožene stranke (torej tudi na spornih stanovanjih) na nepremičnini parc. št. 2178 (Ulica 1) pa je bila v korist denacionalizacijskih upravičencev vzpostavljena (so)lastninska pravica do deleža 1743/10000, kar naj bi izhajalo iz 3.b točke izreka odločbe dne 28. 5. 2012. Posledično naj bi tožena stranka ostala solastnica stanovanj v stavbi Ulica 1 v deležu do 8257/10000. V breme lastnine tožene stranke (torej tudi na spornem stanovanju tretje tožeče stranke) na nepremičnini parc. št. 2179 (Ulica 2) pa je bila v korist denacionalizacijskih upravičencev vzpostavljena (so)lastninska pravica skupaj do deleža 4868/10000, kar naj bi izhajalo iz 4. točke izreka odločbe z dne 28. 5. 2012. Posledično naj bi tožena stranka ostala solastnica stanovanj v stavbi Ulica 2 v deležu do 5132/10000. Z o zirom na to naj bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, do kakšnih deležev lahko tožniki od nje zahtevajo sklenitev prodajnih pogodb po SZ. Pri tem naj bi zgolj povzelo tekom prvostopenjskega postopka podane trditve tožnikov. Do ključnih trditev in stališč tožene stranke, s katerimi je slednja utemeljila, zakaj so trditve tožnikov neutemeljene (saj so se vse nepremičnine v postopku denacionalizacije vračale upravičencema v last z vzpostavitvijo idealnih deležev na celotnih nepremičninah), pa se ni opredelilo. Podana naj bi bila kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni ji bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, obenem pa izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. To velja toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje v prvotnem sojenju zahtevek tožečih strank v spornem delu zavrnilo in se je očitno strinjalo s stališčem tožene stranke. Za ustrezno obrazložitev ne more zadoščati zgolj povzemanje trditev in stališč tožnikov. Opozarja, da naj bi dalo pritožbeno sodišče prvostopenjskemu izrecen napotek, da naj v ponovljenem postopku ugotovi višino toženkinih solastniških deležev, upoštevaje vse v tem oziru podane trditve obeh pravdnih strank. Sama je ves čas postopka trdila in pri tem stališču vztraja, da bi moralo sodišče pri odločanju nujno upoštevati zemljiškoknjižno stanje pri obeh predmetnih nepremičninah in da ji ne bi smelo naložiti sklenitve prodajnih pogodb za večje solastniške idealne deleže, kot ji glede na zemljiškoknjižne podatke pripadajo. Ob sklicevanju na 11. člen SPZ poudarja, da bi morali tožniki, če želijo izpodbijati domnevo pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov o lastništvu nepremičnin, s tožbo nujno zajeti vse zemljiškoknjižne lastnike, ki so nujni sosporniki na pasivni strani. To, da tožniki trdijo, da zahtevajo prodajo zgolj toženkinega solastniškega deleža na spornih stanovanjih, ne more predstavljati podlage za to, da sodišče toženi stranki naloži odtujitev tuje stvari. Če sama sklene takšno prodajno pogodbo, bo dolžna na tožnike na takšnih deležih prenesti lastninsko pravico, česar pa glede na zemljiškoknjižno stanje ne more storiti. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšni deleži na nepremičnini parc. št. 2178 k.o. 000 naj bi bili upravičencema T. T. in P. P. vrnjeni z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 28. 5. 2012 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 11. 2. 2016. Ker je bila sama tedaj solastnica te nepremičnine do deleža 3427/5000, ji je po denacionalizaciji ostal le še solastniški delež 773/2000. Pri nepremičnini parc. št. 2179 k.o. 000 pa je po denacionalizaciji ostala solastnica idealnega deleža do 287/1000. Vztraja, da v postopku, v katerem niso toženi vsi solastniki obeh predmetnih nepremičnin, sodišče ne more deliti sodišče solastnine in določiti, kaj predstavljajo deleži tožene stranke in ostalih solastnikov v naravi ter česa ne predstavljajo. Poudarja, da etažna lastnina na predmetnih stavbah še ni vzpostavljena, temveč je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani šele v teku postopek za njeno vzpostavitev, ki se vodi pod opr. št. II N 43/2017. Do vzpostavitve etažne lastnine lahko tožena stranka in ostali solastniki razpolagajo samo s solastniškimi deleži, kot izhajajo iz zemljiške knjige, in ne morejo vsak posebej tolmačiti, kaj predstavlja njihov delež v naravi. V zvezi s presojo, ali je vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali ohranjena trajna solastnina, se pritožba sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2532/2015 oziroma na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009. Sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo, da bi se kakršenkoli promet odvijal s posameznimi deli stavbe, in to po volji vseh lastnikom predmetnih nepremičnin. Zato ni imelo podlage za zaključek, da je bila na stavbah vzpostavljena dejanska etažna lastnina in da je šlo za navidezno solastnino. Tožniki tudi niso navedli in predložili nobenega dokumenta, s katerim naj bi bila vzpostavljena etažna lastnina. O tem tudi ni moč odločati v tem postopku, v katerem ne sodelujejo vsi solastniki nepremičnin. Tudi upravni organ z vračilom deleža na stavbah ni razdelil solastnine v naravi, saj za kaj takšnega nima niti pristojnosti niti podlage v ZDen. Eno stanovanje v stavbi Ulica 2 naj bi bilo prodano z deležem, ki ga je sodišče določilo na podlagi njenega deleža v zemljiški knjigi (pritožba se sklicuje na odločbo tega sodišča I Cp 2936/2014). Sama je tekom postopka pojasnila, da tudi iz s strani tožnikov predloženih listin izhaja, da je bil denacionalizacijskima upravičencema vrnjen idealni delež (celotnih) nepremičnin, na katerih solastnina v naravi še ni razdeljena. Posledično ima tudi sama v solasti idealna deleža (celotnih) predmetnih nepremičnin, kot sta opisana v zemljiški knjigi, in ne drugačnih deležev na posameznih stanovanjih. Poudarja, da se je v postopku denacionalizacije upravičencema premoženje vrnilo v naravi, kar pa ne pomeni, da se jima je v naravi vrnilo to konkretno stanovanje oziroma solastniški delež na stanovanju, temveč idealni delež na celotni nepremičnini, kar naj bi bilo izrecno razvidno tako iz izreka kot iz obrazložitve delne odločbe z dne 23. 4. 2008. V nadaljevanju pritožnica obširno pojasnjuje (kot je to tudi že v postopku na prvi stopnji), kaj naj bi izhajalo iz uvoda, izreka in obrazložitve omenjene delne odločbe (v zvezi s sklepom o popravi pomote). Tako naj bi bilo moč na podlagi tretjega odstavka na 3. strani obrazložitve delne odločbe zaključiti, da se je z njo odločalo o vrnitvi enega stanovanja, ne pa, da je bilo vrnjeno to stanovanje oziroma da vrnjeni delež predstavlja le to stanovanje. To stanovanje naj bi bilo vrnjeno z vzpostavitvijo solastninske pravice na celotni nepremičnini. V nadaljevanju navaja, kaj izhaja iz prvega, tretjega in petega odstavka na 9. oziroma drugega odstavka na 10. strani obrazložitve delne odločbe. Zaključek, da naj bi bilo s to delno odločbo vrnjeno le eno stanovanje, ne pa idealna deleža na celotni nepremičnini, naj bi bil neutemeljen in v nasprotju z listinami, ki so jih v spis vložili tožniki. Tudi sklepa o popravi pomote z dne 22. 9. 2011 naj bi izhajalo, da konkretnemu stanovanju, ki ga zaseda Č. Č., pripada solastniški delež 941/10000 na nepremičnini parc. št. 2178/0 k.o. 000, od tega deleža pa upravičencema glede na podržavljeni 94,25% skupaj 887/10000 oziroma vsakemu 443/10000. Iz navedenega ne izhaja, da je bilo v naravi vrnjeno stanovanje oziroma le delež na njem, temveč le, da je bil idealni delež na celotni nepremičnini, ki je bil vrnjen, izračunan na podlagi tega, kolikšen delež nepremičnine pripada temu stanovanju. Prvostopenjsko sodišče naj bi v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe v opombi 2 navedlo, da naj bi šlo za nezanikane navedbe tožeče stranke, ki se štejejo za priznane, da sta bili v postopku denacionalizacije upravičencema vrnjeni v izključno last in posest eno stanovanje in en poslovni prostor v stavbi Ulica 1, od tega nobeno od stanovanj tožečih strank. To ne drži, saj je sama temu obrazloženo nasprotovala in trdila enako kot predhodno v tej pritožbi (sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2016). Ves čas namreč trdi, da jima je bil vrnjen le idealni delež na celotnih nepremičninah. Posledično naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 214. člena ZPP). Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških, in sicer primarno zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku, prav tako naj bi bili ti priznani v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje bi moralo za prve štiri tožnike upoštevati le vrednost spornega predmeta 60.000,00 EUR, saj je bila v prvotni vrednosti 75.000,00 EUR vključena še vrednost zahtevka zadnjega tožnika, za katerega se je štelo, da je tožbo umaknil in je potem vložil novo (to je 15.000,00 EUR). Nobene podlage ni za to, da bi se po umiku tožbe enega od prvotnih tožnikov za ostale štiri še naprej upoštevala skupna vrednost spornega predmeta po prvotni tožbi, saj je bila ta izrecno diferencirana v sami tožbi. Sodišče je tožnikom priznalo povišanje nagrade za zastopanje štirih dodatnih strank, pri tem pa je napačno uporabilo Tar. št. 1200 ZOdvT, saj v konkretnem primeru ni podlage za takšno povišanje (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek odmerilo celo tako, da je upoštevalo, kot da je vseh pet prvotnih tožnikov v celoti uspelo s prvotnim zahtevkom in jim priznalo celo povišanje za vseh pet, nato pa je zadnjemu tožniku priznalo še samostojno nagrado za postopek z njegovo tožbo. Tožnikom je odmerilo tudi previsoko nagrado za narok in pri tem priznalo njeno povišanje po Tar. št. 1200, čeprav za to ni podlage. Iz enakega razloga je napačno odmerjena tudi nagrada za oba postopka z rednim pravnim sredstvom. Posledično naj bi bil previsoko odmerjen tudi 22% DDV.

3. Tožniki so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v stavbah na naslovu Ulica 1 in Ulica 2 obstaja dejanska etažna lastnina oziroma solastnina, ki je zgolj navidezna, je pravilna. Omenjeno sodišče je v 29. točki obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem prepričljivo pojasnilo, da je lahko etažna lastnina nasta(ja)la še pred¹ uveljavitvijo SPZ² (ki je takšno obliko lastnine predvidel oziroma določil pogoje za njen nastanek), pri čemer je bila dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno urejena. Glede primerov t.i. navidezne solastnine (s katero imamo opravka tudi v obravnavani zadevi) pa je kot bistveno izpostavilo, da je bila stavba dejansko razdeljena na posamezne dele (dejanska etažna lastnina), v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastniških (idealnih) deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji;³ na enak način pa je tekel tudi nadaljnji pravni promet s posameznimi deli.⁴

6. Pritožba (sklicujoč se na sklep tukajšnjega sodišča I Cp 2532/2015 oziroma sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009) pravilno poudarja, da je za presojo, ali je bila v posameznem primeru vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali (pa) ohranjena solastnina, pomembna okoliščina, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izven-knjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji. Vendar pa glede tega sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotovilo, da bi se (v konkretnem primeru) promet s posameznimi deli stavbe odvijal po volji vseh lastnikom predmetnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 17 in 18) izrecno ugotovilo (in pritožba teh ugotovitev ustrezno ne izpodbija), da je v času, ko je celotna enotna parcela 173/4 k.o. 000 vključno z obema predmetnima (na njej stoječima) stavbama Ulica 1 in Ulica 2 (v posledici podržavljenja) postala družbena lastnina in prešla v upravljanje ter uporabo toženkine pravne prednice, (lahko) slednja izključno sama⁵ razpolagala z vsemi stanovanji in poslovnimi prostori (v obeh stavbah). To razpolaganje se je kazalo v njenem dodeljevanju stanovanjskih pravic (in pobiranju stanarin) oziroma dajanju poslovnih prostorov v najem (sklepanju najemnih pogodb in pobiranju najemnin),⁶ posledica česar je bilo oblikovanje dejanske etažne lastnine v 80-ih letih prejšnjega stoletja.⁷ Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče v tem postopku razdelilo solastnino in določilo, kaj predstavljajo deleži tožene stranke in ostalih solastnikov v naravi, zato ne drži.⁸ Na drugi strani pa je pritožbeno pojasnjevanje, da do vzpostavitve etažne lastnine tožena stranka in ostali solastniki ne morejo vsak posebej tolmačiti, kaj predstavlja njihov delež v naravi, v protislovju z njenim pritrjevanjem zaključku sodišča prve stopnje (razvidnim iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) o nespornosti med pravdnima strankama, da obstoji temelj za sklenitev posameznih pogodb in da je sporno le vprašanje pravilnih deležev solastnine na nepremičninah, ki so predmet odkupa. Predmet odkupa (oziroma tožbenih zahtevkov) pa v konkretnem primeri niso solastni deleži na parcelah, na kateri stavbi stojita, ampak posamezna stanovanja (torej posamezni deli stavb).

7. Pomembna okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je tudi upravni organ v denacionalizacijskem postopku, ki je tekel glede upravičencev T. T in P. P., štel, da obstaja dejanska etažna lastnina, je odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 28. 5. 2012 (priloga A24) v zvezi s sklepom o popravi pomote istega organa z dne 11. 2. 2016 (priloga B14). Iz nje⁹ namreč izhaja, da sta bila upravičencema vrnjeni stanovanje in poslovni prostor v stavbi na naslovu Ulica 1,¹⁰ v breme preostale toženkine lastnine pri nepremičnini parc. št. 2178 k.o. 000 pa je bila v njuno korist vzpostavljena (so)lastninska pravica do deleža 1743/10000 (od tega za vsakega 1/2); v breme toženkine lastnine na nepremičnini parc. št. 2179 k.o. 000 pa je bila v njuno korist vzpostavljena (so)lastninska pravica do deleža 4868/10000 (od tega za vsakega 1/2). Vse to (vključno z ugotovitvijo, da to (preostalo) lastnino toženke pri obeh omenjenih nepremičninah oziroma v stavbah, ki na njiju stojita, predstavljajo (tudi) sporna stanovanja) je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo (glej 31. in 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe);¹¹ na podlagi solastnih deležev navedenih v točkah 3b in 4 izreka omenjene odločbe pa tudi ugotovilo, kakšni so toženkini solastniški deleži na spornih stanovanjih, v obsegu katerih lahko tožniki od nje (v skladu z ustreznimi določbami SZ¹²) zahtevajo sklenitev prodajnih pogodb. Pritožnica v zvezi z omenjeno odločbo izpostavlja predvsem solastne deleže na denacionalizirani nepremičnini parc. št. 2178 k.o. 000, ki naj bi bili z njo vrnjeni denacionalizacijskima upravičencema, v celoti pa prezre (ne omenja), da iz njenega izreka jasno izhaja, da sta jima bila vrnjena dela omenjene nepremičnine (oziroma posamezna dela na njej stoječe stavbe), in sicer stanovanje ter poslovni prostor.

8. Pritožba se obširno sklicuje predvsem na pred tem v denacionalizacijskem postopku izdano odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 23. 4. 2008¹³ (priloga A49), s katero naj bi se po njenih navedbah vračalo (odločalo o vrnitvi) stanovanje v izmeri 106,42 m2 v tretjem nadstropju na naslovu Ulica 1, ki pa naj bi se vrnilo v obliki solastniškega deleža na celotni nepremičnini.¹⁴ Tudi po mnenju tega sodišča je moč na podlagi uvoda, izreka in obrazložitve omenjene odločbe zaključiti, da se je z njo v (pravni) obliki idealnega deleža na celotni nepremičnini (dejansko/v naravi) vrnilo stanovanje v tretjem nadstropju stavbe Ulica 1. To pa zgolj potrjuje ugotovitve sodišča, da je na predmetni stavbi obstajala navidezna solastnina (kot ena od oblik dejanske etažne lastnine), za katero je (kot je bilo predhodno poudarjeno) značilno to, da je pravni promet¹⁵ s posameznimi deli (stanovanji) potekal s prenosi in z vpisom solastniških (idealnih) deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji. Omenjena odločba torej ne nasprotuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da imamo v konkretnem primeru opravka z (dejansko) etažno lastnino in da stanovanja, ki so predmet tožbe v tej pravdni zadevi, predstavljajo samostojen predmet lastninske pravice. Za presojo same višine deležev tožene stranke na njih pa je, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, pomembna predvsem prej omenjena odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 28. 5. 2012¹⁶ (v zvezi s sklepom o popravi pomote istega organa z dne 11. 2. 2016).

9. A tudi če bi sledili pritožbeni trditvi, da predstavlja z odločbo z dne 28. 5. 2012 (točki 3b in 4 izreka) v korist denacionalizacijskih upravičencev vzpostavljena (so)lastninska pravica do 1743/10000 oziroma 4868/10000 (za vsakega od njiju do 1/2) "golj" solastninski delež na parcelah (na katerih stavbi stojita), to ne bi pomenilo, da je zato izpodbijana sodba nepravilna. Upoštevaje ključno (in pritožbeno neizpodbito) ugotovitev sodišča prve stopnje, da imamo v konkretnem primeru opravka z (dejansko) etažno lastnino, kot tudi okoliščino, da nobeno od spornih stanovanj ni bilo vrnjeno v last in posest denacionalizacijskima upravičencema, bi sledeč pritožničini trditvi lahko zaključili le, da njun (v denacionalizacijskem postopku vrnjeni) solastniški delež na nepremičnini/parceli (pravno) predstavlja posamezne dele (stanovanja/prostore), ki so jima bili v postopku denacionalizacije (v naravi) vrnjeni.¹⁷ Hkrati pa bi to pomenilo, da je ostala toženka (tudi po denacionalizacijskem postopku) edina lastnica spornih stanovanj.

10. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov pa je neutemeljeno tudi pritožničino navajanje (ob sklicevanju na svoje v zemljiški knjigi vpisane solastniške deleže na parcelah št. 2178 in 2179, obe k. o. 000, in na 11. člen SPZ), da ji sodišče ne more naložiti odtujitve tuje stvari¹⁸ oziroma da bi morali tožniki s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne lastnike, ki so po njenem mnenju nujni sosporniki na pasivni strani. V zvezi s tem je bilo že v predhodni (v tej zadevi izdani) odločbi pritožbenega sodišča (z dne 18. 10. 2017) opozorjeno ne le na učinke sodbe napram tretjim (torej če bi bilo z odločbo v predmetni zadevi v korist tožnikov odločeno tudi o solastniškem deležu tretjih na spornih stanovanjih),¹⁹ ampak tudi na vsebino zahtevkov tožnikov oziroma dejstvo, da zahtevajo prodajo (zgolj) toženkinega solastninskega deleža na stanovanjih,²⁰ glede katerih je bilo v tem pravdnem postopku ugotovljeno, da na njih obstaja dejanska etažna lastnina.²¹ Ker tožniki niso zatrjevali, da bi uveljavljali (zahtevali) karkoli glede solastnih deležev, ki naj bi jih na predmetnih stanovanjih pridobila denacionalizacijska upravičenca, tudi ni razloga, da bi slednja²² v tem postopku nastopala kot toženca.

11. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju tožnikom nastalih stroškov kot vrednost spornega predmeta upravičeno upoštevalo vrednost 75.000,00 EUR (5 x 15.000,00 EUR). Drži pritožbeno navajanje, da je tožnik E. E. tekom postopka tožbo umaknil,²³ a jo je nato ponovno vložil, pravdni postopek, v katerem se je ta obravnavala (IV P 1667/2014), pa je bil združen s predmetnim (glej sklep o združitvi pravdnih zadev v skupno obravnavanje z dne 17. 2. 2016), kar je za presojo pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje edino relevantno.²⁴ Ni moč slediti niti pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje pri vprašanju povišanja nagrade zaradi zastopanja več oseb napačno uporabilo določbo Tar. št. 1200 ZOdvT.²⁵ Okoliščina, da bi lahko v konkretnem primeru vsak od tožnikov vložil svojo tožbo (kot to izpostavlja pritožba), ne spremeni dejstva, da imamo opravka z v bistvenem identičnimi primeri oziroma zahtevki strank, ki jih je vse zastopal isti odvetnik.

12. Upravičeno pa pritožnica očita, da je sodišče prve stopnje tožnikom nagrado za postopek priznalo ob upoštevanju, da jih je pet, nato pa tožniku E. E. posebej priznalo še nagrado za postopek IV P 1667/2014 v višini 477,10 EUR. Ker to glede slednjega pomeni dvakratno priznanje nagrade za postopek, predhodno omenjenega zneska ne bi smelo upoštevati. Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje tako pri nagradi za narok (za prvotni in za ponovljeni postopek) kot tudi obeh nagradah za postopek z rednim pravnim sredstvom tožnikom ne bi smelo priznati nagrade za povišanje po Tar. št. 1200 (ZOdvT), po kateri se lahko povišata le nagrada za postopek ali nagrada za posel.²⁶ Nagrada za narok (tako v prvotnem kot ponovljenem postopku) znaša (787,00 EUR x 1,2) 944,4 EUR, nagradi za postopek z rednim pravnim sredstvom pa (787,00 EUR x 1,6) 1.259,2 EUR oziroma 50,00 EUR (Tar. št. 3220). Skupaj je bilo potrebno prisojeno nagrado znižati za 3.423,2 EUR,²⁷ kar pomeni, da ta znaša (14.033,91 EUR - 3.423,2 EUR =) 10.610,7 EUR, in je zato vsak od petih tožnikov upravičen do povračila zneska 2.122,14 EUR.

13. V skladu z ugotovitvami iz predhodno omenjene točke obrazložitve te sodbe je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in stroškovno odločitev (II. točka izreka izpodbijane sodbe) spremeniti (3. točka 365. člena ZPP²⁸) tako, da je dolžna toženka vsakemu od tožnikov povrniti znesek 2.122,14 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženkino pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je toženka s svojo pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (in sicer le delno zoper stroškovno odločitev), sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožniki sami nosijo svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ In sicer od nacionalizacije dalje, pri čemer sta pravni red in sodna praksa tako nastala razmerja priznavala in jim ves čas nudila ustrezno pravno varstvo (glej VSRS sklep II Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018).
² Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
³ Ti solastniški deleži pa praviloma ne odražajo pravega razmerja med vrednostjo posameznih delov posameznih etažnih lastnikov in vrednostjo vseh posameznih delov v stavbi (glej VSRS sklep II Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018).
⁴ Glej 29. točko obrazložitve izpodbijane odločbe, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013 in sklep tukajšnjega sodišča I Cp 2496/2015 z dne 13. 4. 2016.
⁵ Saj kot izključna upravičenka za to ni potrebovala nobenega soglasja.
⁶ Glej tudi ugotovitve podane v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 19 izpodbijane sodbe).
⁷ Ker je (dejanska) etažna lastnina v konkretnem primeru nastala že pred tem (in sicer pred postopkom denacionalizacije – v zvezi s tem glej izrecno ugotovitev sodišča prve stopnje v 31. točki na strani 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), je pritožbeno poudarjanje, da se v postopku denacionalizacije etažna lastnina ni vzpostavljala, brezpredmetno. Na drugi strani ni v celoti dosledno pritožbeno sklicevanje na odločitev tukajšnjega sodišča I Cp 2936/2014 z dne 21. 1. 2015. Res je pritožbeno sodišče v omenjeni zadevi tožbenemu zahtevku ugodilo le do solastnega deleža 287/1000, a je izrecno poudarilo (glej 13. točko obrazložitve), da ima tožnik pravico zahtevati vknjižbo takšnega deleža le glede stanovanja kot samostojnega predmeta lastninske pravice in ne celotne nepremičnine (česar pritožba ne omenja). Zakaj ta delež ni bil (morebiti) višji, na podlagi same obrazložitve omenjene sodbe ni moč ugotoviti, niti pritožbeno sodišče ob odločanju v predmetni zadevi na te (morebiti drugačne) razloge ni (ne bi bilo) vezano.
⁸ Okoliščina, da naj bi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tekel postopek za njeno vzpostavitev (II N 43/2017), na ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju dejanske etažne lastnine, ne vpliva. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so bili prav taki položaji ciljni primeri postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013).
⁹ Glej 3. in 4. točko njenega izreka.
¹⁰ Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (opomba št. 2 na strani 20) navedlo, da sta bila upravičencema v postopku denacionalizacije v izključno last in posest vrnjeni eno stanovanje in en poslovni prostor v stavbi Ulica 1, od tega nobeno od stanovanj tožnikov, kar naj bi predstavljalo nezanikane trditve tožnikov. Pritožnica temu oporeka, češ da ves čas trdi, da je bil upravičencema vrnjen le idealni delež na celotnih nepremičninah. Ker pa teh svojih trditev ni izkazala (oziroma niso utemeljene), ni moč slediti niti njenemu očitku, da naj bi s strani sodišča prve stopnje zagrešena kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (česar pritožba tudi sicer konkretno ne uspe pojasniti).
¹¹ Pritožbeni očitek, da naj bi v zvezi s tem zgolj povzelo trditve (stališča) tožnikov (kot tudi očitek, da se odločitve zaradi neobstoja potrebnih razlogov, ne da preizkusiti), zato ne drži, prav tako je iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, jasno razvidno, zakaj je sprejelo drugačno odločitev kot ob prvem odločanju. Pritožnica očita, da se ni opredelilo do njenih ključnih trditev (stališč), a ustrezno ne obrazloži, katere ima konkretno v mislih (kar se tiče načina vračanja v postopku denacionalizacije upravičencev T. T. in P. P. pa je jasne razloge podalo v 31. in 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹² Stanovanjski zakon, Uradni list RS/I, št. 18/1991, s kasnejšimi spremembami.
¹³ V zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 22. 9. 2011 (priloga A 50).
¹⁴ V nasprotju z navedenim toženka v četrtem odstavku na 6. strani pritožbe navaja tudi, da se je po omenjeni odločbi premoženje (stanovanje) vrnilo v naravi.
¹⁵ Čemur je primerljivo vračanje premoženja v denacionalizacijskem postopku (kot je bilo to v obravnavanem primeru).
¹⁶ Ki je bila izdana po delni odločbi z dne 23. 4. 2008.
¹⁷ Ali jih v resnici tudi vrednostno odraža, pa za presojo njunih upravičenj na posameznih stanovanjih (poslovnih prostorih) kot samostojnih predmetih lastninske pravice, ni bistveno. Vrhovno sodišče RS je v odločbi I Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018 poudarilo, da v zemljiški knjigi vpisani solastniški deleži v primerih navidezne solastnine (dejanske etažne lastnine) praviloma ne odražajo pravega razmerja med vrednostjo posameznih delov posameznih etažnih lastnikov in vrednostjo vseh posameznih delov v stavbi (glej 106. člen SPZ). Če teh (pravih) deležev v konkretnem primeru etažni lastniki ne bodo sporazumno določili sami, bodo ti predmet določanja (ugotavljanja) v drugih temu namenjenih postopkih.
¹⁸ Češ da glede na zemljiškoknjižno stanje, sama na tožečo stranko ne more prenesti lastninske pravice, kot bi jo v skladu s prodajno pogodbo, katere sklenitev ji je naložena, morala.
¹⁹ Torej glede tako imenovane subjektivne meje pravnomočnosti (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015).
²⁰ In ne na obeh parcelah (na kateri stavbi stojita) kot takih.
²¹ Kar pomeni, da imamo opravka s samostojnim objektom lastninske pravice, ki je povezana s solastnino skupnih delov. V primeru etažne lastnine sta namreč lastnina posameznega dela (npr. stanovanja) in solastnina na skupnih delih zgradbe/stavbe (kamor sodi tudi zemljišče) neločljivo povezani oziroma skupaj tvorita etažno lastnino (glej V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 518, 519, kot tudi določbe 105. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami), 3. in 18. člena SZ-1 (Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami) in 12. člena SZ).
²² Oziroma njuni pravni nasledniki.
²³ Glej sklep o ustavitvi postopka glede omenjenega tožnika (zaradi njegovega umika tožbe) z dne 15. 5. 2014.
²⁴ Spričo te združitve oziroma obravnavanja tožbenih zahtevkov vseh petih tožnikov v predmetni pravdi okoliščina, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane odločbe posebej izpostavilo tudi pravdno zadevo E. E. (in glede nje vrednost spora), ni bistvena.
²⁵ Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami (ki ga je potrebno v predmetni zadevi uporabiti v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami).
²⁶ Glej tudi odločbe tega sodišča II Cp 1863/2013 z dne 11. 9. 2013, II Cp 120/2013 z dne 16. 1. 2013 in II Cp 2960/2015 z dne 18. 4. 2016.
²⁷ (477,10 EUR + 2 x (1.888,8 EUR – 944,4 EUR) + 1.649,20 EUR – 1.259,2 EUR + 100,00 EUR – 50,00 EUR) x 1,22 (22 % DDV) = 3.423,2 EUR.
²⁸ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 20/2018
• VSL Sklep I Cp 1121/2017
• VSL sklep II Cp 1716/2001