<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1982/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1982.2018
Evidenčna številka:VSL00023058
Datum odločbe:08.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - pravnomočna sodba - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - upniško dolžniško razmerje - poplačilo terjatve

Jedro

V obravnavani zadevi zahteva upnica enega od zakoncev (toženca) določitev deležev na nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. Določba 57. člena ZZZDR omogoča upniku posameznega zakonca uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z resničnim in s tem uspešno poplačilo terjatve z izvršbo na dolžnikovem deležu na skupnem premoženju. V skladu s pravno teorijo in s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da je položaj upnika, ki razpolaga s pravnomočno sodbo (iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR), enak položaju upnika, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov. Tožba zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR, tako ni pogojena s pravnomočno sodbo, temveč je vezana na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško – upniškega razmerja, ki v konkretnem primeru izhaja iz seznama izvršilnih naslovov.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in njun delež na tako ugotovljenem skupnem premoženju (II. točka izreka); v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 2.820,78 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi ugovorom tožencev, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata pri trditvi, da bi bilo potrebno tožbo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavreči. Tožeča stranka namreč ne razpolaga s pravnomočno sodbo, ki je po 57. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) potrebna za vložitev predmetne tožbe. Jezikovna razlaga predpisa je poglavitno sredstvo interpretacije. Tožbo po 57. členu ZZZDR tako lahko vloži le upnik, ki razpolaga s pravnomočno sodbo. Seznam izvršilnih naslov to ni, tudi mu ni mogoče priznati učinkov pravnomočnosti, temveč zgolj in samo učinek izvršljivosti. Tudi sicer je dolg iz seznama izvršilnih naslovov sporen, tako po temelju kot po višini. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaza z zaslišanjem priče Špele Bavčar, ki bi pojasnila, da je bilo breme vzgoje in varstva ter gospodinjstva v celoti (in ne le v pretežnem delu) na drugi toženki. Izvedba tega dokaza bi nedvomno vplivala na odločitev o deležih na skupnem premoženju in zagotovila tožencema ustavno pravico do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje glede ugotavljanja deležev tožencev na skupnem premoženju, ni izhajalo iz metodološkega napotka v zvezi z dokazno oceno, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstva, ki bi jih moralo sodišče ugotoviti so: življenjska in ekonomska skupnost (to je izvenzakonska ter zakonska skupnost) med tožencema traja od leta 1976 do danes; celotno breme varstva in vzgoje ter gospodinjstva je bilo od leta 1976 naprej na drugi toženki; dohodki tožencev so bili v pretežnem delu njune skupnosti podobni oziroma je v določenem obdobju imel višje prvi toženec, v določenem pa druga toženka. Pritožba nato prikaže prihodke obeh od leta 1995 do leta 2015. Zaključi, da v letih 1995 do 2001 ni bilo bistvenih odstopanj v dohodkih oziroma je imel nekoliko višje dohodke prvi toženec, vendar pa je imela druga toženka v letih 2010 do 2016 znatno višje dohodke od prvega toženca. Znatno višje prihodke je imel prvi toženec zlasti v letih 2007 in 2008, vendar sodišče teh zneskov ne bi smelo upoštevati. Iz kazenske odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K .../2010 z dne 5. 9. 2016, je mogoče ugotoviti, da je sodišče prav ta dohodek, ki je bil predmet davčnega inšpekcijskega nadzora in postopka obnove odmere dohodnine za leti 2007 in 2008, upoštevalo pri odvzemu premoženjske koristi in naložilo v plačilo prvemu tožencu, na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ. Gre za znesek 18,478.267,02 EUR. Sodišče tega zneska ne bi smelo upoštevati kot prihodek prvega toženca, saj mu je bil s sodbo v kazenskem postopku odvzet in naložen v plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili prihodki druge toženke v zadnjem obdobju višji kot prihodki prvega toženca, vendar je napačno dodalo, da toženca nista niti konkretno navajala kakšnega povečanja skupnega premoženja v tem obdobju. O deležih na skupnem premoženju se odloča na podlagi presoje razmerij v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Po mnenju tožencev bi bil pravilen zaključek, da sta imela toženca od leta 1976 do danes v pretežnem obdobju enake oziroma v določenem obdobju prvi toženec, v določenem obdobju pa druga toženka, višje dohodke. Sodišče je pomanjkljivo in enostransko, to je izrazito v korist ene stranke - tožeče, povzelo osrednji del dokazovanja. Tožencema je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, katere sestavni del je tudi obrazložena sodna odločba. Izpodbijana sodba, z dokazno oceno, ki ni skladna z določbo 8. člena ZPP, to ni. Glede na izpostavljena dejstva, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati, bi bil pravilen materialnopravni zaključek o deležu druge toženke na skupnem premoženju v višini 3/4 in prvega toženca v višini 1/4. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kakor tudi ne tistih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožencema tudi ni kršilo ustavno varovanih pravic. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. V obravnavani zadevi zahteva upnica enega od zakoncev (toženca) določitev deležev na nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. Določba 57. člena ZZZDR omogoča upniku posameznega zakonca uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z resničnim in s tem uspešno poplačilo terjatve z izvršbo na dolžnikovem deležu na skupnem premoženju.1 V skladu s pravno teorijo in s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje (glej 47. do 51. točko obrazložitve), da je položaj upnika, ki razpolaga s pravnomočno sodbo (iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR), enak položaju upnika, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov2. Tožba zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR, tako ni pogojena s pravnomočno sodbo, temveč je vezana na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško – upniškega razmerja, ki v konkretnem primeru izhaja iz seznama izvršilnih naslovov (priloga A1) kot izvršilnega naslova.

7. Seznam izvršilnih naslovov predstavlja zbir posameznih odločb, s katerimi so bile odmerjene obveznosti v predpisanih postopkih. V postopku izdaje posameznega izvršilnega naslova je dolžniku v skladu s pravili postopka odločanja o odmeri in naložitvi obveznosti, zagotovljena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), kot tudi do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Da je prvi toženec pravici tudi izkoristil izhaja npr. iz odločbe 0610-1461/2009-70-0803-04 z dne 4. 1. 2011, ki je bila predmet preizkusa v postopku upravnega spora v zadevi I U 1119/2010 z dne 26. 1. 2011, prav tako pa je bila revizija zavrnjena s sodbo VS RS I U 1200/2012-19 z dne 19. 12. 2014. Tudi sicer sodišče v tem postopku ni pristojno preizkušati pravilnosti seznama izvršilnih naslovov, saj bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

8. Toženca sta bila enotna v trditvah, da je za gospodinjstvo, vzgojo in varstvo hčerke A., v pretežni meri skrbela toženka. To sta potrdila tudi s svojo izpovedbo in to dejstvo je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi upoštevalo. Utemeljeno je tako zavrnilo dokaz z zaslišanjem hčerke, ki naj bi to dejstvo potrdila, saj sta toženca navedeno izkazala že s svojo izpovedbo. Da naj bi toženka v celoti skrbela za gospodinjstvo in hčerko, toženca v postopku nista zatrjevala3, kar bi bilo tudi sicer, kljub izkazani toženčevi pogosti odsotnosti, življenjsko neprepričljivo. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, niti ni kršilo pravic, ki jih strankam daje Ustava.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede deležev tožencev na skupnem premoženju je skladna z določbo 8. člena ZPP4 in je tudi življenjsko povsem prepričljiva ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji upoštevalo dejstva, da njuna ekonomska in življenjska skupnost traja od leta 19765 do danes, da je toženka v pretežni meri skrbela za gospodinjstvo ter vzgojo in varstvo hčerke6, opravilo pa je tudi primerjavo njunih dohodkov. Katere dohodke in v kakšni višini naj bi imela od leta 1976 do 1990 toženca (in ne tožeča stranka), nista konkretno navajala, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da so bili dohodki tožencev v tem obdobju verjetno približno enaki. Že v obdobju od leta 1991 do leta 2001 pa je imel toženec v povprečju še enkrat višji dohodek kot toženka, v letih 2002 do 2009 pa so se njegovi prihodki enormno povečali. Za leto 2010 in nadalje ni sporno, da je dohodek toženke precej višji od dohodka toženca, vendar niti približno ne v takšnem razmerju, da bi to lahko vplivalo na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz primerjave njunih (izkazanih) dohodkov od leta 1991 do leta 2016 namreč izhaja, da je toženec imel dohodke skupaj kar v višini 25,020.104,87 EUR, toženka pa skupaj v višini 962.779,28 EUR. Glede na takšno enormno razliko v njunih prihodkih, tudi ugotovljeni dejstvi višjih prihodkov toženke v zadnjem obdobju in njena pretežna skrb za gospodinjstvo in vzgojo ter varstvo hčerke, ne moreta narekovati drugačne ocene o višini njunih deležev na skupnem premoženju.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca glede zadnjega obdobja (ko so prihodki toženke višji od prihodkov toženca) nista konkretno navajala, niti izkazala, kakšnega povečanja skupnega premoženja, na višino deležev v ničemer ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavljalo prispevka tožencev k pridobitvi skupnega premoženja za celotno obdobje njune ekonomske in življenjske skupnosti.

11. Res je bilo tožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K .../2010 z dne 5. 9. 2016 (priloga A92) naloženo plačilo zneska18,478.267,02 EUR, vendar sodišče prve stopnje upravičeno tega zneska ni odštelo od njegovih sicerjšnjih prihodkov, saj toženec ni niti zatrjeval, da z njegove strani pridobljeni dohodki niso bili vloženi v pridobitev skupnega premoženja, drži pa tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi upoštevanje zneska, ki je tožencu naložen v plačilo (torej odštetje tega zneska od sicer ugotovljenih dohodkov), lahko pomenilo onemogočanje poplačila tega zneska iz deleža toženca na skupnem premoženju.

12. Pritožbene navedbe o zgrešeni dokazni oceni, o neobrazloženosti sodbe, o višjem deležu toženke na skupnem premoženju oziroma vsaj o enakem deležu tožencev, so po povedanem neutemeljene.

13. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež (prvi odstavek 57. člena ZZZDR).
2 In gre v tem obsegu za pravno praznino, ki jo je sodišče dolžno zapolniti z ustavno skladno razlago, uporabo namenske razlage in zakonske analogije.
3 Zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je tudi z ničemer ne opravičita (prvi odstavek 337. člena ZPP).
4 Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
5 Poročila sta se ... 1983
6 Rojene leta 1984.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 57, 57/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwMjY4