VSL Sklep II Cp 745/2019

Jedro

Sporni objekt spada v skupno premoženje pravdnih strank in je predmet delitve v dveh pravdnih postopkih. Gre za premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, zato sta postala njegova skupna lastnika na podlagi zakonske določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Zgolj dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisana njuna solastnina, kar je pogosta praksa ob nakupu nepremičnin, ob odsotnosti trditev, da je prišlo do delitve skupnega premoženja z obličnostjo, kot je terja 47. člen Zakona o notariatu, samo po sebi z zadostno verjetnostjo ne potrjuje, da bi bil zakonski premoženjski režim spremenjen.

Po določilu 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Medsebojno petitorno zaščito imajo torej samo solastniki, ki vedno proti vsem lahko varujejo svoj delež na stvari, medtem ko tovrstne medsebojne zaščite skupni lastniki nimajo. Lastninski deleži skupnih lastnikov namreč niso določeni, zato ne morejo uveljavljati lastninske zaščite pred transformacijo skupne lastnine v solastnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo na prepoved vznemirjanja toženkine lastninske pravice, ki naj bi jo toženec storil s tem, ko je sam in s pomočjo izvršitvenega pomočnika dlje časa s fizičnimi in verbalnimi dejanji preprečeval delavcem družbe M., d.o.o., da bi po naročilu tožnice na stavbi, stoječi na nepremičninah z ID znaki 001/1, 007/3, 002/1 in 002/3, namestili vhodna vrata in garažna vrata. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved nadaljnjega vznemirjanja s preprečitvijo opravljanja del na stavbi, tako da bi ta postala primerna za bivanje, ter s preprečitvijo vselitve v stavbo in zahtevek na izrek denarne kazni v primeru neupoštevanja začasne odredbe.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče tožbo in predlog vročalo tožencu v odgovor, ne da bi upoštevalo pravilo hitrosti in nujnosti pri odločanju v zvezi z začasno odredbo. Pravdni stranki sta razvezana zakonca in vpisana do polovice kot solastnika nedokončane hiše v N., pri čemer sta v konfliktu glede deležev na sporni nepremičnini in ostalih skupnih vlaganjih v stanovanje. Med strankama ni spora o tem, da nepremičnina sodi v skupno premoženje. Prav tako tudi ne, da ne bi bila v solastnini. Ugotovitev sodišča, da terjatev ni verjetno izkazana, temelji na napačnem materialnopravnem naziranju. Tožnica izpostavlja pravni položaj solastništva, ki ga potrjujejo podatki iz zemljiške knjige. Če sta se zakonca odločila za solastništvo, sta si skupno premoženje zakonito razdelila. Iz sklepa tudi ne izhaja, zakaj toženčeva prepoved ne bi bila v nasprotju z moralo in zakonom. Toženec tožnico onemogoča pri uporabi njenega deleža lastnine, ji preprečuje, da bi si postavila vhodna vrata in da bi se v hišo vselila ter si tako zagotovila možnost, da se izseli iz njegovega stanovanja. Ni jasno, od kod sodišču sklep, da bi tožnica s tem tožencu onemogočila prost vstop v hišo. Tehtanja sorazmernosti škode sodišče ni opravilo pravilno, predvsem pa je materialnopravno zgrešeno, da bi s tem, ko bi vlagala, lahko zahtevala večji delež ali celo izpostavila toženca solidarni zavezi za skupne dolgove. Ker sta stranki razvezani, skupno premoženje ne nastaja več. Preuranjeno in izven trditvene podlage je izhodišče, da ima tožnica premoženje in ni eksistenčno ogrožena. Nepremičnina je obremenjena s hipotekama za kredite, ki jih tožnica mesečno plačuje. Sodišče bi moralo uporabiti bolj poglobljeno tehtanje tudi z vidika 36. člena URS, ki zagotavlja nedotakljivost stanovanja. Tožnica izpostavlja pravico do doma z vsemi njenimi pravnimi, fizičnimi in čustveno vrednostnimi elementi kot visoko prepoznano ustavno pravico. Toženec ji onemogoča, da bi si namesto doma, ki ga je imela z njim v stanovanju na A., dokončala dom v N., ki sta ga ustvarjala z namenom skupnega življenja. Drugega doma nima in tudi ne druge nepremičnine. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih določa materialnopravna podlaga zahteve, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je napačno uporabljeno materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica kot bivša žena toženca predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, ki naj bi uredila sporno razmerje med strankama tako, da bi ji omogočila vlaganja v njuno nedokončano stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da ni podan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer verjetnost terjatve. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja.

5. Pritožnica soglaša, da sporni objekt spada v skupno premoženje pravdnih strank in je predmet delitve v dveh pravdnih postopkih. Gre torej za premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, zato sta postala njegova skupna lastnika na podlagi zakonske določbe drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Zgolj dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisana njuna solastnina, kar je pogosta praksa ob nakupu nepremičnin, ob odsotnosti trditev, da je prišlo do delitve skupnega premoženja z obličnostjo, kot je terja 47. člen Zakona o notariatu, samo po sebi z zadostno verjetnostjo ne potrjuje, da bi bil zakonski premoženjski režim spremenjen. Stališče sodišča, da sta zakonca skupna lastnika spornega objekta, tudi ne prejudicira končne odločitve, saj bo v kontradiktornem postopku tožnica imela možnost izkazati nasprotno. V fazi izdaje začasne odredbe ji to zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižni izpisek, ob hkratni trditvi, da sodi nepremičnina v skupno premoženje, ni uspelo.

6. Po določilu 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Medsebojno petitorno zaščito imajo torej samo solastniki, ki vedno proti vsem lahko varujejo svoj delež na stvari, medtem ko tovrstne medsebojne zaščite skupni lastniki nimajo.¹ Lastninski deleži skupnih lastnikov namreč niso določeni, zato ne morejo uveljavljati lastninske zaščite pred transformacijo skupne lastnine v solastnino.

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na neovirano upravljanje in uporabo skupne stvari. Ker ta sodi v režim skupnega premoženja, so utemeljeni razlogi sodišča prve stopnje iz 11. točke izpodbijanega sklepa, da morata skupna lastnika odločitev o načinu skupnega upravljanja sprejeti skupno. Tožnica torej namestitve vhodnih vrat in garažnih vrat v hišo, ki je skupno premoženje, ne more opraviti brez soglasja toženca in tudi iz omejenega razloga verjetnost njene terjatve na prepoved vznemirjanja, ki se nanaša na opustitev dejanj, s katerimi bi ji bila vlaganja preprečena, ni izkazana. Ob tem je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predlog ne nanaša na dela, ki bi bila nujno potrebna, da se prepreči nastanek hujše škode na nepremičnini. Zato ravnanja toženca tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče oceniti kot protipravnega in nemoralnega, o čemer ima izpodbijani sklep zadostne razloge.

8. Ker tožnica ni izkazala že temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, torej verjetnosti terjatve, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog zavrnilo, pravilna. Na drugačno presojo ne vpliva niti njeno pritožbeno sklicevanje na poseg v nedotakljivost stanovanja in pravico do doma, saj v nedokončani stanovanjski hiši še ni bivala, ta ni predstavljala prostora, ki bi ji zagotavljal zasebnost in varnost, s tem pa tudi ne doma, ki bi užival posebno pravno varstvo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj A. Berden, Komentar k 100. členu SPZ.

Datum zadnje spremembe:

17.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1/2013
• VSL Sklep II Cp 764/2017
• VSL sklep II Cp 49/2012