VSL Sklep I Cp 297/2019

Jedro

Stopničasta tožba je procesni institut, ki je bil uveden z novelo ZPP-E. Noveliran ZPP v 182.a členu določa, da tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Glede na to, da je novela ZPP-E pričela veljati 14. 9. 2017, glede tega pravnega instituta še ni najti sodne prakse, iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, gre razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Zato je bilo ključno vprašanje v obravnavanem postopku, ali je tožnik v takšno trditveno in dokazno stisko prišel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, delna sodba se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V izpodbijanem stroškovnem delu (III. točka izreka) se pritožba zavrne in se sklep o stroških v tem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje o prvem zahtevku stopničaste tožbe odločilo, da je toženka tožniku dolžna posredovati ustrezen dokument, iz katerega bo razvidna obrestna mera za obrestovanje denarnih depozitov toženke pri bankah A. in B. ter njeni pravni naslednici Banki N., vezano na obdobje od 4. 1. 2010 do 28. 12. 2012 (I. točka izreka), v preostalem delu je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno sodno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper delno sodbo se toženka pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Navaja, da čeprav je sodišče ugotovilo, da toženka ni prerekala, da je imela v času od 4. 1. 2010 do 28. 11. 2010 vezane depozite pri Banki A. in Banki B. oziroma njeni pravni naslednici Banki N., je dejstvo, da toženka pri navedenih bankah v spornem obdobju ni imela vezanih depozitov. Že iz tega razloga je sodba napačna in dejansko neizvršljiva. Sodišče je nepravilno dopustilo kumulacijo stopničaste tožbe in 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačno je odločilo o ugovoru razsojene stvari in napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o zastaranju. Odločitev je napačna tudi v stroškovnem delu. Predlaga spremembo izpodbijane delne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno dopustilo kumulacijo stopničaste tožbe in edicijsko dolžnost po 227. členu ZPP, ni utemeljena. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da v konkretnem primeru, če toženka zahtevanih listin ne bi predložila, zgolj dejstvo, da se tožnikove tožbene trditve štejejo za resnične, ne bi pripeljalo do tega, da bi tožnik lahko svoj zahtevek ustrezno postavil.

6. Sodišče je pravilno odločilo tudi o ugovoru pravnomočno razsojene stvari. Toženka ima sicer prav, da bi skladno z zakonsko določbo 612. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) sklep moral obsegati seštevek glavnice in obresti in takšno stališče zastopa tudi pravna teorija.¹ A je sodišče v 9. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da v izplačanem znesku tožniku po sklepu Ng 54/2009 (priloga B 2) obresti niso bile vštete, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je bilo podlaga za določitev cene delnice. Cena delnice je bila določena na 17,3 EUR in je temeljila na oceni vrednosti premoženja družbe. Iz izračuna izvedenke je razvidno, da ugotovljena cena delnice ne vsebuje obresti. Tožnik je od prevzemne družbe prejel odpravnino 8,56 EUR za delnico, po sklepu sodišča pa še 8,74 EUR za delnico, skupaj 17,3 EUR glavnice brez obresti. Samostojni zahtevek tožnika v tej pravdi po plačilu obresti skladno s 612. členom ZGD-1 je sodišče zato pravilno dopustilo.

7. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko toženka nasprotuje utemeljenosti prvega zahtevka po stopničasti tožbi. Stopničasta tožba je procesni institut, ki je bil uveden z novelo ZPP-E. Noveliran ZPP v 182. a členu določa, da tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Glede na to, da je novela ZPP-E pričela veljati 14. 9. 2017, glede tega pravnega instituta še ni najti sodne prakse, iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E,² gre razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Zato je bilo ključno vprašanje v obravnavanem postopku, ali je tožnik v takšno trditveno in dokazno stisko prišel.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 612. člen ZGD-1, ki v prvem odstavku določa, da se dodatna denarna doplačila, ki so bila določena s pravnomočno sodno odločbo ali poravnavo iz prvega odstavka 611. člena ZGD-1, od dneva vpisa pripojitve v register obrestujejo po obrestni meri, po kateri poslovna banka prevzemne družbe obrestuje denarne depozite, vezane za obdobje, ki je enako obdobju od vpisa pripojitve v register do izdaje sodne odločbe ali sklenitve poravnave. Navedeno določbo, ki v obravnavani zadevi predstavlja podlago za odločitev o tožnikovem zahtevku, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno materialno pravno tolmačilo, ko je ugotovilo, da po tem določilu predstavljajo podlago za zahtevke iztisnjenih delničarjev konkretne pogodbe med družbo prevzemnico in njeno poslovno banko, s katerimi so bile dogovorjene obresti na denarne depozite. Takšne zahteve prvi odstavek 612. člena ZGD-1 ne postavlja.³ Določa namreč, da se dodatna denarna doplačila obrestujejo po obrestni meri, po kateri poslovna banka prevzemne družbe obrestuje denarne depozite, in sicer v obdobju od pripojitve do priznanja dodatnega denarnega doplačila iztisnjenemu delničarju. Za ugotavljanje višine obresti, ki gredo od dodatnih denarnih doplačil iztisnjenemu delničarju, zato zadostujejo podatki o obrestni meri denarnih depozitov, po katerih je poslovna banka prevzemne družbe v navedenem obdobju obrestovala denarne depozite in ne podatki, kakšne obrestne mere na denarne depozite so bile s pogodbami konkretno dogovorjene med prevzemno družbo in njeno poslovno banko.

9. Ob takšnem tolmačenju je odločitev sodišča prve stopnje, ko je priznalo prvi zahtevek stopničaste tožbe, vsaj preuranjena. Res je tožnik predložil dokazila o tem, da od Banke N., Banke A. in Banke B. podatkov o obrestnih merah na denarne depozite iz konkretnih pogodb med toženko kot prevzemno družbo in njenimi bankami zaradi varovanja bančne tajnosti ni uspel pridobiti (priloge od A 18 do A 20), a je predložil dopis Banke A. (priloga A 28), iz katerega so razvidne obrestne mere za obrestovanje depozitov nad pet let.⁴ Tožnik bi torej podatke o obrestovanju denarnih depozitov za določeno obdobje lahko sam pridobil. To pa pomeni, da glede teh podatkov ne more biti v trditveni in dokazni krizi. Po njegovem predlogu⁵ bo te podatke lahko poskusilo pridobiti tudi sodišče. Če bo navedene podatke o obrestovanju denarnih depozitov v določenem obdobju pridobil,⁶ bo lahko po potrebi predlagal tudi izvedenca za izračun njegove terjatve. Šele če z ničemer od navedenega ne bo uspešen, bo treba ponovno presojati, ali je prišel v trditveno in dokazno stisko. Ob povedanem je bilo treba izpodbijano delno sodbo v ugodilnem delu (I. točka izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (351. člen ZPP).

10. Glede na navedeno se izkažejo pritožbene trditve, da toženka pri Banki A. in Banki N. v spornem obdobju ni imela vezanih denarnih depozitov in je zato delna sodba dejansko neizvršljiva, za nerelevantne in pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja. Pritožbena trditev, da sodišče toženke ni nikoli pozvalo, da navede banke, pri katerih je od 4. 1. 2010 do 28. 11. 2012 imela vezane depozite, je sicer točna, a je nekorektna in zavajajoča, saj jo je k razkritju teh podatkov pozval neposredno tožnik po svojem pooblaščencu (priloga A 6).

11. Ker bo sodišče prve stopnje o celotnem tožbenem zahtevku ponovno odločalo, se bo moralo ponovno izreči tudi o ugovoru zastaranja, zato se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka o njem posebej ne izreka. Toženi stranki je v zvezi s tem treba pojasniti, da v konkretnem primeru ne gre za zamudne obresti, kot napačno navaja v IV. točki pritožbe.

12. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, zato je odločitev o stroških postopka pravilno pridržalo za končno sodno odločbo in je pritožba v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in stroškovni del izpodbijane delne sodbe potrdilo. Zavrnilni zahtevek delne sodbe (II. točka izreka) pa je postal pravnomočen, saj se tožnik zoper njega ni pritožil, toženka pa ni navedla, v katerih delih sodbo izpodbija, zato je sodišče njeno pritožbo presojalo v tistem delu, v katerem ni zmagala v sporu (350. člen ZPP). Za pritožbo zoper zavrnilni del toženka tudi ne izkazuje pravnega interesa, saj si z razveljavitvijo tega dela svojega pravnega in s tem ekonomskega položaja v tej pravdi ne bi mogla izboljšati.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, glede na to, da tožnik še ni dokončno oblikoval tožbenega zahtevka in dejansko stanje v bistvenem še ni bilo preverjeno. Po oceni pritožbenega sodišča razveljavitev ne bo povzročila nobene kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožnik bo poskušal listine pri bankah pridobiti sam, nato pa oblikovati zahtevek), predvsem pa bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče glede na to, da o tožnikovem zahtevku na prvi stopnji sploh še ni bilo sojeno, poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

14. Stroškovni izrek temelji na 165. členu ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Nova slovenska zakonodaja, 2. dopolnjena izdaja, komentar N. Plavšak, 612. člen, str. 360 - 361.
² Uradni list RS, Zbirka predpisov, Zakon o pravdnem postopku, neuradno prečiščeno besedilo, 6. dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, uvodni komentar je napisal dr. Aleš Galič, redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
³ Ob tem sodišče prve stopnje napačno tolmači navedbe v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 2675/2915, kjer je obrazloženo le, da tožeča stranka ni navedla niti banke družbe prevzemnice, niti obrestne mere.
⁴ Tožnik je namreč zaprosil za podatke od 22. 10. 2009 do 27. 11. 2014.
⁵ Tožnik ima glede na dejstvo, da je vložil stopničasto tožbo in si je pridržal pravico dokončno oblikovati tožbeni zahtevek, kar mu je sodišče pravilno dopustilo, še vedno možnost dopolnjevati trditveno in dokazno podlago.
⁶ Ti podatki so po prepričanju pritožbenega sodišča javno dostopni.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 41/2023
• VSL Sklep I Cp 1895/2022
• VSL Sodba I Cpg 37/2023